Zelena Dolenjska je spomladi najlepša. Ko zacvetijo narcise in se ozračje ogreje na 15 in več stopinj, je vrtenje pedal po teh krajih pravi užitek. Topliška dolina z razvalinami gradov, zelenimi holmi in reko Krko kar vabi, da jo raziskujemo s kolesom. Vse poti so lepo označene in primerne za začetnike in tudi zahtevne »hribolazce«. Preden zajahamo kolesa pa beseda, dve o izhodišču, Dolenjskih Toplicah.
V Topliško dolino se lahko pripeljemo s treh strani. Če se približamo z juga, iz Bele Krajine, potem bomo najprej prevozili stare kočevarske vasi, ki še vedno pripovedujejo skrivnostne, nikoli razumljene zgodbe. V Obrhu se bomo srečali s prišleki iz doline reke Krke, ki so iz notranjosti države sledili toku reke Krke in se v Soteski usmerili proti Dolenjskim Toplicam. Z avtoceste pa se bomo Topliški dolini približali skozi dolenjsko prestolnico, mimo sedeža Adrie Mobil ter v Straži prečkali Krko in se nad njenim desnim bregom približali središču zdraviliškega turizma v tem delu Dolenjske.

KJE PUSTITI POČITNIŠKO VOZILO?

Za razliko od nekaterih drugih slovenskih krajev, kjer se moramo kar pomujati, da najdemo pravi prostor za svojo počitniško prikolico ali avtodom, v Dolenjskih Toplicah s tem ne bo težav. Izbiramo lahko med kar tremi možnostmi, vsaka pa prepriča s svojo ponudbo in tudi lokacijo.
Kamp Dolenjske Toplice se nahaja v središču kraja, avtodom pa lahko pustite v senci smrek, ki razmejujejo parcele. Kamp leži ob potoku Sušica, v katerem mrgoli življa, ponuja pa popolno oskrbo vse leto.
Naturistični kamp Mali raj s PZA pred vhodom v kamp je baza za vse ljubitelje naturizma, ki boste na obrežju reke Krke našli mir in se prepustili božanju sončnih žarkov. Odprt je v sezoni, PZA pa lahko obiščete celo leto.
V bližini Dolenjskih Toplic se nahaja še Kamp Polje, ki leži sredi polja, nudi pa zatravljene parcele, električne priključke, sanitarno postajo in manjši pokriti objekt. Vodi ga prekaljeni avtodomarski par Potočar, ki imata tudi obilo izkušenj z organizacijo karavaningov po Evropi in še dlje.

TRADICIJA CENTRA DOBREGA POČUTJA

Dolenjske toplice so eno najstarejših evropskih zdravilišč, saj so pričeli z izrabo zdravilnih vrelcev in izgradnjo centra dobrega počutja že v 18. stoletju. Dokazi o zdravilnosti vode pa segajo še nekaj stoletij nazaj. Prvi, ki naj bi ozdravel, je bil, verjeli ali ne, pes. Padel naj bi v enega od vrelcev, voda pa naj bi mu ozdravila obolelo taco.
O zdravilišču je poročal že Janez Vajkard Valvasor, organizirani turizem pa se je pričel, kot rečeno, v 18. stoletju. Sprva namenjene pretičnežem, so danes eno bolj priljubljenih zdravilišč, kjer vas pričakujejo v treh hotelih, kampih in centru dobrega počutja Balnea.
V središču kraja, kjer stojijo hoteli, ob cesti, na malce dvignjenem mestu stoji cerkev svete Ane, ob kateri je ohranjen še del starega obzidja, ki je kraj varoval pred vpadi Turkov. Starodavni park, ki leži med cesto in centrom dobrega počutja, razvaja s senco, vaše trebuščke pa bodo najlepše razvajali v restavraciji Oštarija, kjer smo brbončice razvajali pod budnim očesom chefa Roberta Gregoriča.

STARODAVNI CVINGER

Kelti, ki so na Cvingerju že pred tri tisoč leti talili železovo rudo, o zdravilni vodi verjetno niso imeli pojma. V prvem tisočletju pred našim štetjem je bila Dolenjska »polna« z obzidji utrjenih naselij, med katere je sodil tudi topliški Cvinger. Naselje je bilo obzidano z nasipom, sprva lesenim in prekritim z zemljino, kasneje pa zidanim. Znotraj obzidja so stale stavbe iz lesa in z glinenim ometom. Na najvišji točki naselja se odpira kraško brezno. Arheološka pot na Cvinger je dolga 2500 metrov, speljana je po goznih stezah in lepo označena. Največja dragocenost med najdbami je bronasta situla s tremi pasovi različnih prizorov, ki spada med najpomembnejše spomenike umetnosti situl v Evropi.

GREMO NA KOLO!

Dolenjske Toplice so odlično izhodišče za kolesarjenje. Naj se gre za cestno ali pa gorsko kolo, okolica ponuja obilico možnosti za aktivno vrtenje pedal.
Ne glede na to, kje se bomo »utaborili«, je lahko središče kraja izhodišče za izlet. Prva pot nas popelje po nabrežju potoka Sušica do reke Krke, ki jo prečkamo v bližini kampa Mali raj. Potok Sušica je dom bobra, simpatične živali, za katero so značilni ploščat, z luskami pokrit rep in plavalna kožica med prsti zadnji tac. Sekalci, s katerimi podira drevesa, mu dajejo značilni nasmešek na obrazu. Bobri so družinske živali in živijo v hierarhično urejenih družinah. Danes jih na žalost ni bilo na spregled, zato se preko reke Krke usmerimo po glavni cesti do Soteske, kjer je nekoč stala mogočna graščina Auerspergov.

JE KDO VIDEL HUDIČA?

Ruševina graščine v Soteski je kar malce sramežljivo zavita v zeleno preobleko bršljana. Mogočna graščina Auerspergov je svoj bridki konec, kot velika večina dvorcev in gradov po Sloveniji, doživela v vrtincu druge svetovne vojne. Podatki kdaj je izginila v ognjenih zubljih se med seboj razlikujejo, vsekakor pa je bila s požigom (tudi, če so rešili bogato zbirko umetnostnih predmetov in slik) storjena nepopravljiva škoda.
Auerspergi so se na Dolenjskem ukvarjali predvsem z gozdarstvom in lesarstvom, med domačini pa so bili priljubljeni zaradi svoje dobrote do zaposlenih, pa tudi revnejših okoličanov.
Če je graščina danes v res nezavidljivem stanju (po vojni naj bi v njej delovala celo drobilnica kamenja, ki je zagotavljala material za izgradnjo cest), pa se preko ceste sonči lepo ohranjeni paviljon, ki nosi pomenljivo ime Hudičev Turn. Ko smo povprašali po izvoru imena, so se mnogi le namuznili, da bomo že sami našli pravo razlago. Stolp, ki ga odpira mogočni ključ (zaupali so nam ga na TIC Dolenjske Toplice), je znotraj čudovito okrašen s freskami, v dveh etažah (pritličju in prvem nadstropju) pa se nahajata dva, v obliki štiriperesne detelje oblikovana prostora, ki ju povezujejo strme stopnice. V stolpu naj bi organizirali hudičevo dobre, razvratne zabave in od tod bržčas tudi ime. Freske so pomenljive: prebičani hrbti, ženska z bičem v roki, čudovita stebrišča in ugrabitev Ganimeda. Freske naj bi izvirale iz 17. stoletja, leta 1925 pa so jih Auerspergovi delavci prebelili. Danes so spet odkrite, paviljon pa služi manj hudičevim delom – razstavam in koncertom, v njem pa organizirajo tudi pravljične poroke.

PODTURN, OBRH IN ČOKOLADNE DOBROTE

V Soteski spet prečkamo Krko in se v senci dreves usmerimo proti Podturnu. Cesta, ki se vije pod obronki mogočnega Roga, dvakrat naredi velik ovinek. Ne, tokrat za čudno speljano cesto niso krive medsosedske razprtije, temveč dva izvira vode, ki bruha izpod skal, po pričevanjih domačinov pa »prihaja« s Kočevskega. Pri drugem izviru v zaselku Obrh se ustavimo in na terasi gostinskega lokala podjetja Berryschka občudujemo mogočno igro narave, ki razvaja s čudovitimi turkiznimi barvnimi odtenki. Meseca junija bo svoja vrata odprl sodoben lokal s ponudbo pokušin domačih likerjev in čokolade, ki nastajajo po družinski tradicionalni recepturi. Tudi skoraj vse sestavine so lastne proizvodnje. Poslopje je leseno, lega nad izvirom prekrasna. Po pričevanju gospoda Kende, lastnika Berrybara, so na tem mestu pred leti vsako leto organizirali skoke v ledeno vodo (ta ima vse leto natanko 8 stopinj Celzija), prireditev pa je bila dobro obiskana. Nekaj sto kvadratnih metrov veliko jezerce je globoko 18 metrov, gre pa za kraški sifon.