3. januar, 2015
Brižinje na Bavarskem: Eno najstarejših zgornjebavarskih mest

Slovenci zelo radi skačemo čez plot. S tem ne mislim na promiskuiteto, temveč na dejstvo, da smo svetovni popotniki. Na žalost pa svojo zgodovino bolj malo poznamo, včasih celo delujemo, kot da se je malce sramujemo. A dejstvo je, da je naša zemlja tesno povezana tako z našo bližnjo in daljno okolico. Tudi z Brižinjem na Bavarskem.

 

ZAKAJ V BRIŽINJE?


Bavarska je ena od dežel, ki jo Slovenci najraje obiščemo. Leži relativno blizu, cestne povezave so dobre, ljudje prijazni. Tudi v preteklosti so imeli Bavarci na naše kraje velik vpliv. Brižinski škofje, s sedežem v Freisingu na Bavarskem, so imeli v lasti Škofjo Loko, ki je po njih dobila pridevnik »škofja«. A to še zdaleč ni vse, kar so škofje naredili za to simpatično gorenjsko mestece. Za časa njihove vladavine med letoma 973 in 1803 je mestece pridobilo na veljavi in se razvilo v cvetoče obrtniško mesto. Obdano je bilo z obzidjem, v njem pa so živeli sila imenitni ljudje, o čemer še danes pričajo lepe meščanske hiše, ki se gnetejo okrog obeh mestnih trgov. Nad mestom čepi Loški grad, kjer je bil nekoč sedež loškega glavarja, ki so ga nastavili brižinski škofje.

 

NA KRATKO O IZVORU KRAJEVNEGA IMENA

 

Čeprav danes večinoma ne poznamo več slovenskih zemljepisnih imen za nemška in avstrijska mesta (dobra primera sta Solnograd in Monakovo), pa se je v drugi polovici 19. stoletja veliko krajem, ki so bili pomembni za nas, poiskalo slovensko ime. Bavarski Freising je leta 1854 v Brižnik (tudi Brizno) »poslovenil« slovničar in slavist Anton Janežič, kasneje pa so privzeli krajevna imena Brižine, Brižinj ali Brižinje.

 

BRIŽINSKI SPOMENIKI

Brižinski spomeniki so najstarejši znani ohranjeni zapis slovenske besede in, kar nam je lahko v velik ponos, najstarejši zapis v latinici v katerem koli slovanskem jeziku. Glede na rezultate paleografske analize domnevajo, da so nastali konec 10. oziroma v začetku 11. stoletja, med letoma 972 in 1039. Odkriti so bili že davnega leta 1807 v Bavarski državni knjižnici v Monakovem (München), vezani v pergamentnem zborniku, ki je nekaj let pred tem tja prišel iz samostana v bližnjem Brižinju. Zbornik obsega 169 pergamentnih listov; največ besedil je namenjenih praznikom (advent, božič, svečnica, velika noč ...), nekaj je govorov. Od teh 73 zapisov so trije slovenski.
Spomeniki, trije so, so del pastoralnega priročnika škofa Abrahama, ki je v Brižinju služboval med letoma 957 in 994, na svoji poti pa je med ljudmi širil božjo besedo v lokalnem jeziku. Tudi slovenskem.
Prvi in tretji spomenik govorita o spovedi, medtem ko je drugi pridiga o grehu in pokori. Slednji je prava retorična mojstrovina, četudi se bo večini mladeži arhaični jezik morda zdel malce »smešen«. Besedila so zapisana v eni od zvrsti latinice, ki se je uporabljala v času po Karlu Velikem, po njem pa nosi ime karolinška minuskula. Brž ko ne se tega spomnite iz gimnazije, kjer vam je to poimenovanje ostalo v globokem spominu ... Dokumente, ki smo si jih lahko pred desetletjem ogledali v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, hranijo v Bavarski državni knjižnici.
Da bi razumeli, čemu so ta besedila sploh nastala, moramo vedeti, da so se krščanski bogoslužni obredi takrat razlikovali med seboj tako po vsebini kot tudi sestavinah. Leta 754 je frankovski vladar Pipin odločil, da se v njegovih deželah sprejmejo rimske obredne navade, Karel veliki pa je poudaril, da je latinščina edini jezik bogoslužja in kulture. Težava se je seveda pojavila »na terenu«, kjer ljudje niso razumeli učene besede, zato je modri Karel določil še, da je treba temeljne resnice in molitve ljudem približati v njihovem jeziku. Ne nazadnje je bil njihov namen ljudem približati vero, ne pa jim jo z nerazumljivim jezikom odtujiti.

 

Brižinski spomeniki - faksimile


Brižinski spomeniki so prepisi veliko zgodnejših predlog, ki pa se niso ohranile. Obrazci, ki so zapisani v njih, sodijo jezikoslovci, niso dosti mlajši od prvih časov pokristjanjenja Slovencev, ki je potekalo v prvi polovici 9. stoletja. Po mnenju slavista gospoda Jožeta Pogačnika jezik Brižinskih spomenikov razodeva izrazite poteze današnje slovenščine, čeprav je njeno jedro še vedno bolj ali manj občeslovansko. Deloma se kaže tudi vpliv starocerkvenoslovanščine.

 

BOGATA ZGODOVINA MESTA

 

Ker smo omejeni s prostorom, bomo zgodovino Brežinja strnili, kot se le da. Že v 13. stoletju pred Kristusom je bilo pobočje današnjega Domberga poseljeno. Slabih dva tisoč let kasneje, torej približno leta 700, je bil Freising knežji dvor, ki mu je vladal Teodor Agilofinški. Ta je za pokristjanjevanje bavarske kneževine pridobil potujočega škofa Korbiniana, ki je na tem področju deloval med letoma 720 in 730. Korbinian velja za prvega brižinskega škofa, ustanovitelja škofije, četudi je bila uradno ustanovljena skoraj desetletje po njegovem odhodu. Medved, danes simbol mesta (srečali ga boste prav povsod), naj bi bil po legendi njegov »kolega«, ki mu je preko Alp tovoril prtljago.
Po zmagi nad Madžari na Leškem polju v drugi polovici 10. stoletja se je okrepilo kolonizacijsko in kulturno delovanje škofije, brižinski škofje pa so pridobivali posvetno oblast nad posestvi v današnji Avstriji in Sloveniji. Leto 996 pomeni uradno »rojstvo« mesta, saj so mu bile 22. maja tega leta podeljene tržne pravice, s čimer so pridobili pravico do kovanja denarja in, kar je bilo še pomembneje, do pobiranja mitnin. S tem se je kraju ponudila priložnost gospodarskega razcveta.
Dokaz razcveta je nedvomno romanska stolnica vrh Domberga, ki se zunaj kaže v skromni podobi, znotraj pa presune z znamenito kripto in s poznanim stebrom pošasti. V dobi gotike so jo dodobra prezidali, okrog nje pa so dodali še druge cerkvene objekte, ki danes zasedajo planotast vrh mestnega griča. Danes le redki vedo, da je bilo Brižinje v prvih stoletjih svojega obstoja najvažnejše mesto na Bavarskem. Šele z ustanovitvijo današnje bavarske prestolnice leta 1158 je ta pomen počasi bledel, saj se je Monakovo kmalu razvilo v gospodarsko in politično središče. V 19. stoletju je bil škofovski sedež prenesen v prestolnico, mesto pa je dokončno utonilo v umirjen ritem podeželskega kraja. Še industrija se je kraja skoraj ognila, saj sta v njem delovali le dve tovarni. Leta 1875 so odprli tovarno pivovarskih naprav Steinecker, tik pred koncem stoletja pa še tovarno motorjev Schlütter. Slednja je razglašena za spomenik industrializacije, danes pa je v objektih, ki se gnetejo pod znamenitima stolpoma, nakupovalno središče.

 

BRIŽINJE, STRELJAJ OD MONAKOVEGA


Dobre cestne povezave poskrbijo, da je iz bavarske prestolnice pa do Brižinja le slabe pol ure vožnje. Do tja se boste, če ne boste opremljeni z navigacijsko napravo, najlažje usmerili tako, da sprva sledite oznakam za novo letališče, potem pa sledite oznakam, ki vas bodo pripeljale v Freising.
Najlepše se je kraju približati z zahoda, saj vas cesta pripelje mimo znamenite tovarne motorjev Schlütter, v kateri je danes nakupovalno središče. Tik pred mestom se držimo desno in že smo pri postajališču za avtobuse, v okviru katerega je dovoljeno parkirati tudi avtodomom (s parkirno uro za prikaz prihoda).

 

SPREHOD PO MESTU

 

Avtodom parkiramo na parkirišču v neposredni bližini Korbinianovega mostu, ki se pne preko reke Isar in je za promet zaprt.

 

Parkirišče za avtodome v Brizinju (Freising)

 

Do vhoda v stari del mesta je slabih 500 metrov hoje. Freising se v 19. in 20. stoletju ni razvil v industrijsko mesto. Bolj kot to je postal mesto šol in uprave s sedeži javnih ustanov. Močan kulturni poudarek mestu daje Domberg, kjer kraljuje Marijina stolnica (sokatedrala münchenske Frauenkirche). V okviru poslopij na Dombergu so škofijski muzej, izobraževalno središče münchensko-freisinške nadškofije, muzej zgodovinskega društva, stolnična knjižnica in gledališče. Vzpon na grič vam bo vzel slabih deset minut, nagrajeni pa boste s čudovitim pogledom na okolico in spodaj ležeče rdeče strehe mesta.

 

Katedrala v BrizinjuMestna vrata
VodnjakMestna vrata

 

Marijin trg predstavlja središče mesta, okrog njega pa stojijo upravne zgradbe skupaj z rotovžem in cerkev svetega Petra in Paula. Mesto je v skladu z mestnim grbom preplavljeno z medvedi ...

 

Medvedje v Brizinju ...


Sprehod po mestu velja zaključiti v domač(n)i gostilni Huber, kjer vam postrežejo z bavarskimi specialitetami (če vas je več, poskusite »bavarsko pojedino«), predvsem mesom in rdečim zeljem. Obed pa zalijte z odličnim lokalnim pivom Weihenstephan ali celo njihovim lastnim pivom, ki ga varijo od leta 1860.

 

PIVOVARSKA TRADICIJA IN NAJSTAREJŠE PIVO NA SVETU

Weihenstephaner iz BrižinjaMestece je v preteklosti slovelo kot sedež odličnih rokodelcev in obrtnikov, ki so svoje storitve ponujali škofijskemu dvoru. Zato so se v kraju lahko razvile tudi nekatere redke obrti, na primer puškarstvo ali proizvodnja glasbil, cvetelo je pivovarstvo. Še v 19. stoletju je v kraju delovalo 18 različnih pivovarn, od katerih pa sta danes ostali le dve: bavarska državna pivovarna, ki se je razvila iz samostanske pivovarne Weihenstephan in dvorna pivovarna grofov von Moysche, ki je naslednica knezoškofijske dvorne pivovarne na Dombergu.
Nemško pivo mnogim prija zaradi svoje pitnosti in arome, bavarsko pa je še posebej znano tudi zaradi vsakoletne »pivske fešte«, znamenitega Oktoberfesta, ki zgodaj jeseni v bavarsko prestolnico privabi na tisoče ljubiteljev piva in radovednežev, ki pridejo občudovat mišičaste roke »kelnarc v dirndlih«, ki brez težav nosijo v eni roki po osem in več »superc« (litrskih kozarcev piva) žejnim odjemalcem.
V Brižinju je sedež najstarejše še delujoče pivovarne na svetu, ki neprekinjeno deluje od leta 1040. V ponudbi imajo 15 različnih zvrsti piva, njihovo najbolj prepoznavno pa je Hefeweissbier, pšenično pivo blage arome, ki se odlično poda dobri »papici« ali pa samo kot spremljava ob klepetu.