Ponavadi na potepanju obiščemo tudi upravno središče regije, po kateri se potepamo. Malo zaradi »firbca«, malo pa nuje, saj ravno prestolnice nudijo celovite informacije o regiji, ki ji »vladajo«. Korzika je posebna tudi v tem smislu. Tu namreč ne moremo govoriti o enem glavnem mestu, saj so tako ali drugače pomembna kar tri: Ajaccio kot upravno središče , Bastia kot gospodarsko središče ter Corte kot zibelka korziške kulture, kjer je bila osnovana tudi univerza.

Corte

Začnimo z najstarejšim od treh mest, saj se je vsa »prava zgodovina« otoka začela in končala prav tu, dobrih 450 metrov nad morjem, v zavetju mogočnih gora. Že Rimljani so se zavedali pomembnega geografskega položaja kraja, sčasoma pa so Corte, ki so danes kulturno središče otoka, postale simbol korziškega boja za neodvisnost. Prav tu so ustavnovili prvi parlament in univerzo in, če ne drugod, boste vsaj tu občutili tisti pravi ponos Korzičanov, smisel njihove upornosti in razumeli, zakaj jim otok toliko pomeni.
Mesto so utrdili v 15. stoletju, kasneje so jim vladali Genovežani in francozi, obojim pa so se Korzičani bolj ali manj uspešno upirali dolga desetletja. Sredi 18. stoletja so bile Corte središče upora in kasneje kratek čas tudi prestolnica. O slavi minulih stoletij, ko sta tu prebivalce otoka združila Pascal Paoli in Jean-Pierre Gafori, živo pričajo ozke uličice tega prijetnega mesteca, za obisk katerega si vzemite celo dopoldne, še bolje pa je tu preživeti popoldne in ga prevesiti v večer. Takrat boste v lokalih srečali domačine in jih ob dobri domači hrani in vinu opazovali v temperametnem razglabljanju o svetovnih problemih.
Vozilo pustite na parkirišču pod mestom, od koder je do središča mesta dobrih deset minut vzpona po stopnica in klancih mestnih uličic. Strm vzpon po kmalu poplačan s pogledom na čudovit trg Place Paoli, kjer na mogočnem podstavku varuje svoje mesto Pascal Paoli. Le nekaj deset korakov je do trga Gafori, srca mesta, kjer pred svojo hišo, kjer so še vidni sledovi boje izpred četrt tisočletja (hvala bogu, da ni denarja za vzdrževanje fasad ...), ponosno stoji Jean-Pierre Gafori, z iztegnjenim kazalcem – kot da bi hotel Korzičane spodbuditi v boj za neodvisnost. Vrh mesta tiči dobro ohranjena citadela iz trinajstega stoletja, ki so jo kasneje utrdili do te mere, da je postala neosvojljiva trdnjava. Z obiskom kulturnih znamenitosti Cort ne velja odlašati, saj jih vse po vrsti zaprejo ob šestih popoldan.

Bastia

Drugo največje mesto Korzike, bi po velikosti primerjali s Koprom, tako zaradi pomembnega pristanišča, ki je glavna trajektna luka otoka, kot tudi po številu prebivalcev. Med avtodomarji je morda malo zapostavljeno, saj večini predstavlja vstopno in izhodno luko, zaradi pomanjkanja primernih mest za parkiranje sedem- in večmetrskih mrcin, pa skoraj vsi ob izkrcanju s trajekta prestavijo v prvo prestavo in se, kolikor hitro le da, poberejo iz mesta. Napaka! Simpatično mestece v nedrjih skriva uličice, ki bodo marsikoga spomnile na provansalska mesteca. Na Provanso močno spominja tudi glavni mestni trg (place du Marche) ob cerkvi St. Jean Baptiste, ki se nekako sramežljivo skriva »v drugi vrsti« za hišicami krog mandrača.
Veduti mesta dominira stara citadela, ki so jo v petnajstem stoletju sezidali Genovežani, ki so tudi tu, tako kot na mnogih krajih na otoku, pustili neizbrisljiv pečat. Citadelo obkroža mogočno zidovje, vanjo pa vstopimo skozi mogočna mestna vrata poimenovana po Ludviku šestnajstem. Mimogrede, vrata so pozidali pred slabimi tristo leti in so mlajša od samega obzidja, znotraj katerega stoji tudi znamenita »rumena« mestna katedrala Ste-Marie s konca šestnajstega stoletja.
Proti jugu si sledijo plaže s svetlečo mivko, kjer boste izven sezone zlahka prespali prav ob plaži, na višku sezone pa si poiskali svoje mesto pod soncem v katerem od kampov, ki so nanizani en poleg drugega. Če se le da, ne izpustite obiska Bastie, vzemite si nekaj ur, posedite v katerem od brezštevilnih lokalov (cene so povsem primerljive z našimi) in vsrkajte vase poseben žar mesta.

Ajaccio

Današnje upravno središče Korzike, mestece Ajaccio z dobrimi 70 tisoč prebivalci, kar predstavlja dobro četrtino vseh Korzičanov, med Slovenci nosi sloves nesrečnega mesta, saj se je nad mestom leta 1981 ponesrečilo letalo Inex Adrie Avioprometa (predhodnik današnje Adrie Airways) z vsemi 180 potniki in člani posadke.
Ob prihodu v mesto, kjer se je rodil najmanjši Francoz med vélikimi, Napoleon Bonaparte, človek nima občutka, da se v senci blokovskih naselij in velikih dimnikov termoelektrarne skriva pravi sredozemski biser. Za obisk z avtodom so primerna parkirišča streljaj od središča povsem ob morju, kjer znak v sezoni ne dovoljuje parkiranja, a če se boste »naredili Francoza«, boste tu zlahka pustili svoj avtodom. Od tu je do centra dobrih deset minut zložne hoje in, vsaj po našem mnenju, se mesto splača obiskati. Ne toliko zaradi veličastnega spomenika velikanu francoske državnosti, ki je nekaj let vladal tudi našim krajem (Ilirske province), temveč zaradi
mediteranskega melosa, ki preveva ulice, ki so zaprte za promet in polne trgovinic. Na manjši tržnici s pogledom na pristanišče ponujajo tipične izdelke domače kulinarike, kjer izstopajo dobrote izdelane iz divjega prašiča, odlična kozji in ovčji sir, ter vina in pivo.

Druga mesta vredna obiska

Poleg trojic »glavnih« mest Korzike so vredna obiska skoraj vsaj preostala mesta, pa manjši kraji in vasice, ki še niso turistično »pokvarjeni«. Zagotovo pa ne smete izpustiti Bonifacia na skrajnem jugu in Calvija na severozahodu otoka.