7. oktober, 2013
Jonska bisera: Lefkada in Kefalonija

Grčija je med slovenskimi avtodomarji eden najbolj priljubljenih poletnih ciljev. Čisto, turkizno morje, bele plaže in prijazni domačini vabijo tako močno, da se nekateri vračajo vsako leto. 

 

V Grčijo vodita dve poti. Prva, celinska, vas popelje preko novo nastalih držav na območju nekdanje Jugoslavije po trasi nekoč opevane ceste »bratstva i jedinstva«, od katerega je v zadnjih desetletjih na žalost ostalo bore malo. Na poti, dolgi slabih tisoč kilometrov (razdalja med mejnima prehodoma Bregana in Gevgelija), lahko doživite marsikaj, zato si je dobro vzeti kak dan ali dva rezerve. Če za drugega ne, za obujanje spomina na polpreteklo zgodovino ...

 

Druga, za mnoge udobnejša pot pa vodi do bližnjega Trsta (Minoan Lines), kjer se začne tudi naša pot. Za tiste, ki zamudijo rezervacijo trajekta (ponudba Camping All Inclusive je zelo zaželena, kapacitete pa omejene), obstajata še opciji 2a in 2b: trajektni liniji iz Benetk (Anek Lines) in Ancone (Minoan Lines) s kampiranjem na krovu. Zagotovo je vožnja s trajektom vsaj za voznika mnogo udobnejša, prikrajša pa vas za obujanje spominov na polpreteklo zgodovino. In tega je med skoraj tisoč kilometrov dolgim potovanjem čez Balkan ogromno!

 

Vožnja s trajektom je lahko doživetje

 

Izbira trajekta se pri potovanju na Peloponez ali ob obisku Jonskih otokov izkaže za mnogo boljšo odločitev, kot pot preko celine. Ne nazadnje vas ladijski trup »izpljune« prav na »dvorišču Lefkade«, v pristaniškem mestecu Igoumenitsa, od koder sta do cilja slabi dve uri ležerne vožnje, medtem ko bi po celini potrebovali še nekaj dodatnih kilometrov, da o času ne govorim.
Trajekt se splača rezervirati že nekaj mesecev pred odhodom; malo zaradi ugodnejših cen, bolj pa zaradi zagotovitve ustreznega datuma. Ne nazadnje nimamo vsi 60 delovnih dni dopusta, ki bi nam omogočal »igračkanje« z datumi odhoda. Ko imamo vozovnico končno v žepu (rezervacija še ne zahteva plačila – plačamo slaba dva meseca pred odhodom), se potovanje lahko začne. Trajekti v smeri Grčije imajo odhod ob dveh popoldne, kar pomeni, da se je v Benetke bolje pripeljati dan prej in v miru počakati na vkrcanje kot pa kreniti zgodaj zjutraj in upati, da se nam na poti ne bo kaj neljubega pripetilo. Prespimo lahko na uradnem PZA v Benetkah (pri postaji vaporetov) ali pa na katerem od postajališč v bližnjih krajih – nikakor pa ne na avtocestnih postajališčih! – in se šele dopoldne postavimo v čakalno vrsto. Čakanje na vkrcanje je namreč svojevrsten dogodek, lahko mu rečemo tudi eden od vrhuncev dopusta (v negativnem smislu, seveda), saj gre ponavadi za preskus živcev voznika in posadke. V letih, kar uporabljamo trajektne povezave z Grčijo, se namreč ni spremenilo prav nič. Vkrcavanje je še vedno kaotično in, khmmm, malce komično. Vozniki brzijo na vse strani, kar nekaj je pogledov izpod čela, častniki tulijo in usmerjajo, svojevrstna posebnost pa so ladijski delavci, ki v trupu velikanke »pomagajo« pri parkiranju. Slednje vozniku požre kar nekaj živcev, saj če si je usmerjevalec zamislil, da vas bo parkiral bočno v prostor, kamor bi težko stlačili Smarta, bo zadevo speljal do konca. In pika. Tu vam pomaga vzvratna kamera, ki reši marsikatero zagato in zaleže mnogo bolj kot kretnje in dretje ladijskih delavcev. Saj pravim, svojevrstno doživetje ...

 

Na trajektu za Grčijo

Plovba ponavadi mine mirno, čas preživet na ladji pa je ponavadi namenjen sprehodu po palubah (če ste na poti s kosmatim štirinožcem – na vrhnji palubi imajo pasji kotiček s stranišči) in zadnjim pripravam, ki ponavadi zajemajo mrzlično urejanje navigacijske naprave, ki kot nalašč nima naložene prave različice kartografije, ki bi podrobno zajemala tudi načrtovani cilj.

 

Končno v Grčiji

 

Ko vas naslednjega dne ladijski trup končno »izpljune«, se potovanje lahko začne. Igoumenitso, pristaniško mestece, ki premore celo »promenado«, lahko brez težav zapustite tisti trenutek, ko so se zadnja kolesa vašega avtodoma dotaknila grške zemlje. Povsem nezanimivo je in preveč blizu pristanišča, da bi tu s plavanjem ogrožali svoje zdravje.
A že sosednji zaliv premore simpatično plažico, ki je posuta z drobnimi kamenčki, med palmami pa so tu in tam postavljene celo mize s klopmi. Tu se boste prvič srečali s potepuškimi psi, ki so v Grčiji, na žalost, kar pogost pojav. Avtodome lahko v Platarii parkiramo kar ob pločniku, do vode pa je slabih 20 metrov – ravno prav, da lahko mama med kuhanjem nadzoruje otročad in fotra, ki jih katapultira v morje. 

 

Kamenčki na plaži Plataria blizu Igumenitse

Na poti do Lefkade je še nekaj simpatičnih plaž, med katerimi zagotovo izstopa tista pri kraju Kanali, kjer je tudi vzletišče jadralnih padalcev. Na rahlo dvignjenem travnatem platoju je dovolj prostora za vsaj ducat avtodomov, plaža pa tudi tu premore kamenčke in ne mivke.

 

Kanali

 

Kolo v Kanaliju


Do Lefkade nas čaka še prečkanje ozkega preliva pri mestu Preveza, ki zaliv Amvrakikos povezuje z odprtim morjem. Podjetni Grki, ki danes polnijo naslovnice evropskih časnikov z zgodbami o finančnem zlomu in stavkah, so tu zgradili predor, ki globoko pod morjem povezuje sever z jugom, vašo denarnico pa olajša za pet evrov, kolikor zahtevajo za uporabo. Ko obvozimo letališče, se cesta združi s tisto, po kateri bi se pripeljali, če bi se v ta del Grčije odpravili preko celine.

 

Samostani v Meteori

Mimogrede bi si lahko ogledali še veličastne samostane vrh skal v Meteori, a o tem v kakšni drugi zgodbi. Nam se namreč mudi na Lefkado, otok vetra in sonca.


LEFKADA 


Lefkada ali tudi Lefkas, kot ji nekateri naši popotniki zaradi grškega imena tudi pravijo, je sončni otok na zahodni obali Grčije, ki počiva v Jonskem morju. S celino jo povezuje premični most (zlahka mu rečete tudi splav), ki omogoča prehod barkam v preliv mimo vzhodne strani otoka. Lefkada meri 336 kvadratnih kilometrov, glavno mesto pa nosi enako ime.
Otok je bil dobro poznan že v davnini, ne nazadnje so ga antični Grki neločljivo povezovali z boginjo ljubezni, Afrodito, in Odisejem, Homerjevim super junakom, ki ga sicer bolj povezujejo s sosednjim otočkom Itako. Turistične brošure Lefkado opisujejo kot otok sonca in prav takšna tudi je: s soncem obsijana, s čudovitimi plažami in kristalnim, toplim morjem. Otok vas bo v trenutku, ko boste stopili nanj, prevzel s svojo pozitivno ležernostjo. Zato nikar ne hitite, že ob prihodu na otok si v eni od tavern v mestecu Lefkada privoščite tradicionalno grško kosilce ali pa vsaj šilce uza. Potem boste razumeli, da čas tu teče drugače, celo prijetneje kot doma, kjer vsi samo drvimo eden mimo drugega, namesto da bi si vzeli čas in se posvetili življenju.

 

Mesto Lefkada

 

Samo mestece ne ponuja veliko, nekatere bo morda prepričala arhitektura, druge kovinski stolp z uro, ki je pravzaprav zvonik mestne cerkvice. Prav vsi pa so navdušeni nad melosom, ki še tako nemirno dušo umiri in pripravi na najlepši del leta – na glavni dopust.

 

Najlepše plaže

 

Ko je govora o najlepši plaži, se je kar težko odločiti. Vsaka namreč prepriča po svoje. Tu je lepo morje, tam lega parkirnega prostora, spet drugje pesek na plaži. Dejstvo pa ostaja, da so najlepše plaže na zahodni obali otoka. Med njimi izstopa turistično zelo oblegana Porto Katsiki, kamor turiste vozijo kar z ladjicami iz sosednjih mestec, plaža pa je sredi dneva polna do zadnjega kotička. A na srečo »morski« gostje tudi hitro odidejo.
S »plaženjem« lahko začnete kar takoj ob prihodu na otok, saj že sever ponuja nekaj prelepih kotičkov. Takoj ob prehodu mosta lahko zavijete desno in se v zavetju trdnjave Santa Mavra, ki je nekoč varovala dostop na otok, predajate užitkom na plaži. A če imate raje samoto, se boste morali peljati malce dlje.

 

Kajterski raj v Gyropetri


Streljaj od mesta Lefkada so v zavetju vetrnih mlinov našli svoj raj kajterji. Tu boste poleti srečali marsikaterega znanca iz Gradeža ali s kakega drugega spota, tu pa deluje tudi nekaj šol. Zemljišča ob mlinih zasedajo avtodomi zanesenjakov, ki tu dobijo tisto, po kar so prišli: konstanten veter in ravno pravšen val. Raj na zemlji! Pardon, vetru ... V bližini je še nekaj simpatičnih mest za parkiranje naših kolosov, a jih je vsako leto manj. Zakaj, je jasno vsakomur.

 

Vzhod otoka ni tako privlačen

 

Vzhodni del otoka ni tako privlačen kot zahodni, saj je morje tu plitvo in ujeto med bližnje otoke. Na enem od njih, Scorpiosu, si je grški mogotec Aristotel Onasis uredil rezidenco.

 

Nidri


Mesteca so postavljena ob plitve zalive, največje med njimi je Nidri, ki je za tukajšnje razmere pravo velemesto. Premore glavno cesto skozi kraj, kjer so druga ob drugi nanizane turistične agencije in sposojevalnice skuterjev in avtomobilov, ki ponujajo v najem vozilca, ki turistom, ki so na dopust prileteli z letalom, omogočijo premikanje po otoku. Kam drugam kot na zahodno stran otoka, ki je mnogo, mnogo lepša ...


Čudoviti zahod

 

Kmalu za zadnjimi hišami mesteca Lefkada se cesta konkretno dvigne, v nekaj ovinkih se povzpne na plato, s katerega je prečudovit pogled na modro Jonsko morje. V mestecu Agia Nikitas imajo celo kamp, a je patetično postavljen v nekakšno kotanjo ob cesti, o plaži pa ni ne duha ne sluha. Navdušenci nad masovnim turizmom se lahko spustite do plaže Kathisma, ki je danes pozidana skoraj do zadnjega kotička, še pred nekaj leti pa je bilo na njej mogoče tudi prespati. Na njej je več ležalnikov kot sedišč na ljubljanskem stadionu in ja, v konici sezone mora biti tu kot v mravljišču …
Nadaljujemo do plaže Kalamitsi. Do nje se spustite s skuterjem ali kolesom (vzpon je sicer alpski), saj cesta ne omogoča normalne vožnje z avtodomom, kar smo preskusili na lastni koži že pred leti. Iztek ceste je namreč betoniran, klanec pa približno tak kot hrbet planiške velikanke. Vseeno pa je to ena najlepših plaž na otoku, morje med snežno belimi skalami turkizno.

 

Plažam naproti


Nam najlepša plaža nosi ime Gialos, dostop do nje pa je urejen po serpentinasti cesti, ki ne dovoljuje dostopa velikim avtodomom. Tudi tisti z veliko medosno razdaljo bi na določenih serpentinah utegnili imeti težave, a se trud vsekakor izplača. Na dnu vas namreč pričaka čudovita plaža, ki meri v dolžino nekaj kilometrov, v morju pa so veliki kamni velikosti krogel za balinanje, ki se med valovanjem drgnejo med seboj in ustvarjajo prečudovito barvo morja. Redki so kotički sveta s tako lepo obarvanim morjem. Stojišč je precej, do vode slabih 30 metrov. Na plaži je manjši lokal z jako sitnim lastnikom, s katerim sklenite pakt o nenapadanju tisti trenutek, ko ste ugasnili motor svojega avtodoma. Runda piva in gora sladoleda bosta pomirili jeznoritega gostilničarja, lahko pa se umaknete tudi povsem v levo. Kakor vam je pač ljubše ... Še nasvet: na plažo se spustite povsem oskrbljeni, saj tu ni vode.

 

Gialos, Lefkada

Gialos, Lefkada


Naslednja plaža Egremni je prav tako čudovita, zoprn je le dostop. Do nje namreč vodi nepregledna množica stopnic. Približno 350 jih je. Kar je še bolj mučno – kljub zagonetnemu dostopu vas na plaži pričakajo senčniki in ležalniki!
Zadnja v vrsti plaž na zahodni obali je uvodoma omenjena Porto Katsiki, ki je daleč najbolj oblegana. A zato ponuja tudi parkirne prostore, namenjene avtodomom, in tu je mogoče tudi prespati. Dostop do plaže je urejen po dokaj prepadnem stopnišču, a se tudi tu spust preprosto izplača.

 

Porto Katsiki, Lefkada

 

Plaža je v dopoldanskih urah še v senci, čez dan pa močno oblegana, zato je morda najlepša zgodaj popoldne, ko se gostje z bark že odpeljejo na šilce uza ali porcijo tzatzikija, sončna svetloba pa poskrbi za prečudovite barve.
Ozka cesta vas bo pripeljala na skrajni jug otoka, kjer danes stoji svetilnik. Od vetra in valov prebičane skale so negostoljubne za kopanje, zadnja peščena plaža je dobra dva kilometra prej. A kaj ko so na njej postavili transformatorsko postajo.
Če niste pustolovci, lahko obrnete že prej – denimo kar v Porto Katsikiju in se usmerite nazaj proti severu, do odcepa za Vasiliki. V Athaniju lahko v tavernah visoko nad morjem okusite mediteranske dobrote, polnjeni pečeni paradižniki in melancane, na primer, so prava veselica za brbončice. Še kozarec retsine in užitek je popoln.

 

Srfaška Meka – Vasiliki


V velikem zalivu v obliki podkve počiva Vasiliki, eden najlepših krajev na otoku in srfaška Meka, ki privablja srfače iz cele Evrope, ki uživajo v konstantnem popoldanskem vetru. Na obali je dobro organiziran srfaški center. Če ne marate vetra v laseh, nič za to. Vasiliki ima tudi simpatično promenado, kjer v večernih urah posedajo turisti, ki uživajo v lokalčkih na obali, srebajo hladno pijačo in opazujejo mimoidoče. V poletnih mesecih lahko v luki slišite slovensko besedo, saj je Vasiliki tudi priljubljen cilj slovenskih jadralcev.
V Vasilikiju pa je tudi trajektna luka, od koder vozijo trajekti na sosednjo Kefalonijo. Ker je luka na najbolj izpostavljeni točki mesta, vodi do nje pot kar po mestni promenadi.

 

Vasiliki, Lefkada

 

Trajekt na Kefalonijo

 

Premikanje sedem in več metrskih kolosov med mizicami na eni strani in lokali na drugi ter otročadjo, ki se podi naokrog, je lahko prav zabavno.

 

KEFALONIJA


Če se boste na Kefalonijo odpravili z Lefkade, vas bo po dobri uri vožnje trajekt odložil v malem ribiškem kraju Fiskardo, mestecu, ki ga turistični vodiči opevajo kot gurmanski center otoka in ki je eno redkih skoraj brez posledic preživelo potres leta 1953. Kot zanimivost naj navedem, da je kraj ime dobil po normanskem zavojevalcu Guiscardu. Ta naj bi leta 1085 umrl za srčnim infarktom v bližini rta Panormos. Sčasoma se je ime kraja iz Guiscard spremenilo v Piskardo, konec 13. stoletja pa v današnjo obliko, Fiskardo.

 

Fiskardo, Kefalonija


Lične hišice s tavernami obkrožajo zaliv, v katerem se bohotijo petične jahte in čarterske jadrnice. Zanimivo, da je tudi tu slišati kar precej slovenske govorice. V Fiskardu lahko dopolnite zaloge ali zvečer uživate v tavernah okrog mandrača, spali pa tu ne boste, saj je edini prostor, kjer je mogoče parkirati avtodom nad mestom, povsem ob cesti, ki je začuda kar prometna.
Preden pa se odpravimo dalje, še nekaj malega o Kefaloniji. Otok vas bo navdušil v trenutku, ko boste stopili nanj. Ker leži na zemeljski prelomnici, je potresno ogrožena. Vsako leto Kefalonijo strese nešteto šibkih potresov, zadnji katastrofalni pa je tla zatresel leta 1953 in opustošil celotni otok, z izjemo Fiskarda. Otok je dvakrat večji od Lefkade, turistično zelo razvit pa je jug, kjer leži svetovno znana plaža Xi, za daleč najlepšo pa šteje Myrtos na zahodni obali.

 

Gostoljubni Odysseas

 

Ker v Fiskardu ne bomo našli prostora za spanec, nadaljujemo proti jugu in že po nekaj kilometrih zavijemo desno. Na Google Zemlji smo namreč že doma pregledali obalo in ravno tu sta se nam v spomin vtisnili dve lepi plaži.
Google Zemlja je odličen (brezplačen!) pripomoček za načrtovanje potepanj, a ima seveda svoje omejitve. Ena od njih je tudi ta, da je zvrha (v tlorisu) večina plaž videti bombastičnih, na kraju samem pa je slika lahko drugačna. Največkrat nas presenetijo slabi dostopi.
Tako je tudi tu – prva plaža, Alaties, ki je na Googlovi Zemlji obetala, se v praksi namreč izkaže za zelo prepadno in prav nič gostoljubno za kopalce, kaj šele otroke. Nekaj avtodomov je parkiranih nad klifom; razgled je čudovit, prepad pa še bolj – na oko bi lahko rekli, da meri vsaj 30 metrov. Zato se odpravimo na drugo stran, kjer se po nekaj kilometrih spusta pred nami odpre pogled na plažici, ki sta kot iz pravljice. Na prvi je del namenjen ležalnikom, v zaledju pa ima taverno, druga pa je povsem prazna, kjer se cesta konča, pa je velik asfaltiran plato. Idealno, torej!
Realnost je na žalost povsem drugačna. Plažica je nasmetena, kamenčki, sicer povsem zglednega premera, pa obliti s katranom. Škoda. Tako nam ne ostane drugega, kot da se utaborimo v sosednji uvali, v malem družinskem kampu, ki ga vodi na Vikinga spominjajoči Odysseas. Po njem se taverna in kamp tudi imenujeta.

 

Kamp Oddyseas, Kefalonija

 

Kamp ponuja več kot samo osnovno udobje, v taverni pa boste lahko okusili lokalne dobrote in, če vam slučajno nagaja hladilnik, spili hladno pivce.

 

Zahodna obala

 

Ko zapustimo Odysseasa (mimogrede, test njegovega kampa smo septembra 2010 objavili v reviji Avto-Dom, številka 81), ...

 

Visoko na Jonskim morjem

 

... potegnemo po panoramski cesti mimo slikovitega mesteca Assos, ki leži na »povezavi« med otokom in istoimenskim polotokom s trdnjavo. Še nekaj ovinkov in že smo na razgledni točki nad slovito plažo Myrtos (prav tisto, ki se »nasmiha« z večine grških brošur). Plaža slovi kot najlepša na otoku, do nje pa vodi serpentinasta cesta. Avtodomom je dovoljeno parkiranje, spanje pa je strogo prepovedano in po pripovedih naših sotrpinov oblast ne pogleda skozi prste.

 

Myrtos, Kefalonija


Ker spanje tu ni dovoljeno, se prestavimo na naslednjo plažo, Porto Atheras.

 

Porto Atheras, Kefalonija

 

Tu je mogoče parkirati ob dolgi plaži, streljaj od taverne z okusno hrano. Ker smo povsod le gostje, je posebej pomembno, da se do domačinov obnašamo obzirno. Še najbolje je ob takšni priložnosti stopiti do taverne, naročiti pivo ali dve ter okusiti dobrote. Tako nas domačini hitro sprejmejo in naše nekajdnevno bivanje zanje ni več moteče. Verjemite, ta taktika se izplača!

 

Turistično razviti jug

 

Lixouri, središče jugozahodnega dela otoka, je drugo največje mesto na otoku. Najboljše mesto za parkiranje avtodomov je na pomolu poleg trajekta, ki mesto vsako polno uro povezuje z Argostolijem na drugi strani zaliva. Parkirna mesta so namreč dovolj velika, pa tudi prometa skoraj ni, s čimer odpade tudi možnost, da vam kdo v ozki ulici poškoduje avtodom.
Samo mestece je prijazno in polno trgovin s turističnimi spominki, nekaj pa je tudi »svaštarnic«, v katerih lahko kupite vse od pijače pa do ladijske opreme. Da je jug otoka turistično zelo razvit, je vidno že v mestu, še bolj pa se potrdi, ko ga zapustite v smeri juga, kjer so nanizani hotelski in apartmajski objekti. A brez skrbi, med njimi je tudi kak skrit kotiček, ki še omogoča robinzonski dopust. Tu je to plaža Mania, z rdečo mivko in s kamnitimi stožci, ki na prvi pogled spomnijo na turško Kapadokijo in poskrbijo za čudovito kuliso.

 

Mania, Kefalonija

 

Mania, Kefalonija


Plaža Mania je idealna za vse, ki radi uživajo v brezdelju na plaži, hkrati pa, ko se jim zahoče, seveda, radi raziskujejo ali pa se odpeljejo na kavo v bližnjo taverno ali nekoliko bolj oddaljeno mesto. Tudi bližnji plaži (Kounopetra in Vrahinari) ponujata možnost parkiranja avtodomov, a je dostop do morja na vseh slabši kot tu, poleg tega vas tu ne bodo motili dnevni kopalci. Mi smo jih v nekaj dneh prešteli na prste ene roke ...

 

Skuter je zakon v Grčiji

 

Če imate s seboj skuter ali vsaj kolo, pa se le zapeljite do slovite Xi, ki jo opevajo turistične brošure in nekateri, ki so že bili tam. Nas je pustila popolnoma hladne, saj je gneča na njej že na začetku poletja ubijalska. Simpatična je tudi plaža s pogledom na Xi, kjer pa je kar nekaj smeti. Drugače bi bila idealna, saj je prostora dovolj, do nje pa vodi širok makadam (najbrž je tudi zaradi preprostega dostopa toliko smeti).


V smeri vzhoda

 

Argostolijski zaliv, kar se plaž tiče, ni preveč zanimiv, zanimivejše je samo mesto Argostoli, ki je upravno središče otoka. Staro središče je precej simpatično, tudi trgovska in gostinska ponudba zadostujeta večini okusov in potreb. Turistične brošure izpostavljajo palmove drevorede in široke ulice, sam pa bi dodal, da je v predmestju kar nekaj trgovskih središč znanih trgovskih verig, kjer lahko dopolnite zaloge.
V smeri vzhoda se cesta kar precej oddalji od obale, z nje pa je prečudovit pogled proti sosednjemu otoku, Zakintosu. Prva res prijetna plaža je v kraju Kato Kateleio, kjer parkirajte na plaži povsem na koncu. Če ste sami, se lahko, tako kot mi, »skrijete« med oleandre. Morje je dokaj plitvo, tako da omogoča prijetno kopanje tudi otrokom.

 

Kato Kateleio, Kefalonija

 

Sosednja plaža, Kaminia, je zopet ena tistih, ki v digitalni obliki ponujajo fantastično izkušnjo parkiranja na plaži, v realnem svetu pa se izkažejo kot povsem neprimerne. Ta je namreč polna hotelov in ležalnikov, a kar je še zanimiveje – skoraj povsem prazna. In to v visoki sezoni!

 

Pred odhodom še v jamo

 

Na vzhodni obali v bližini plaže Antisamos je jama Melissani, ki so jo odkrili leta 1951, za obiskovalce pa odprli ducat let kasneje. Gre za naravno udorino, po kateri vas peljejo s čolnom. Jama ni velika, vendar je čarobna – še posebej okrog poldneva, ko se sončeva svetloba igra z barvo vode, ki postane pravljična.

 

Jama Mellisani, Lefkada

 

Voda je mešanica sladke in slane vode, saj je jama le slabega pol kilometra oddaljena od morja. Obisk traja manj kot pol ure, zanj pa boste po odrasli glavi odšteli 7 evrov. Vsekakor vredno vsakega centa!
Seveda na vzhodni obali ni samo jama Melissani – tu je tudi nekaj plaž (več med informacijami s koordinatami).

 

Vrnitev na celino

 

Na celino vozijo trajekti iz kraja Poros, od koder traja plovba s starejšimi, a lepo vzdrževanimi trajekti s klimatiziranimi saloni slabi dve uri. Trajekt vas odloži v simpatičnem Kylliniju na Peloponezu, od koder se lahko obrnete proti domu (trajektu) ali pa nadaljujete na jug ...