Konec tedna smo izkoristili za pripravo reportaže s Tržiškega konca. S kolesom smo se popeljali mimo Dolžanove soteske v Jelendol in prespali na PZA nad Gorenjsko plažo.

Naslednji dan pa smo peš napadli Bornovo pot na planino Preval in cesto na prelaz Ljubelj, kjer smo se pustili kulinarično razvajati.

Tržič z okolico je nadvse prijazen do avtodomarskih popotnikov, saj smo dobrodošli na dveh PZA (Tržič in Kovor), v Podljubelju pa poleti obratuje tudi simpatični kamp. Tudi na nekdanjem mejnem platoju brez težav parkiramo avtodom in se odpravimo v hribe.

Bornovi so pustili v okolici Tržiča močan pečat in njihova je tudi pot na planino Preval, ki vodi po previsnih obronkih Begunjščice. Planina je v poletnem času dobro obiskana. Z doline Drage prek planine Planinica pripelje makadamska cesta, zato je planina zanimiva tudi za gorske kolesarje. Mi pa jo »napademo« po Bornovi poti, ki se prične na Ljubelju. Pot je ime dobila po baronu Bornu zato, ker je leta 1891 na poti zgradil predor, ki je močno olajšal pot proti planini. Julius Jakob baron Born, lastnik Šentanskega rudnika in vile na Ljubelju, je bil velik ljubitelj divjih živali, zato je tu naselil črede kozorogov, jelenov in košut, predor pa mu je omogočal lažji dostop do lovišč na južni strani Begunjščice.
Prav na robu parkirišča pod nekdanjim hotelom se sramežljivo skriva lesena usmerjevalna tabla in že zagrizemo navkreber. Pot najprej prečka melišča, ki so bila v času našega obiska še pokrita z zadnjim snegom, potem pa se vije visoko nad Podljubeljsko dolino.

Ob poti nas preseneti bunker, spomin na čas pred drugo svetovno vojno, ko so tu gradili obmejne bunkerje zaradi možnosti napada s severa. Kako prav so imeli! Leta 1941 so namreč Nemci prav preko Ljubelja vdrli na Gorenjsko. Pod nami leži še en spomin na takratno nesmiselno morijo - ostanki taborišča Ljubelj.

Po nekaj sto prehojenih metrih (V času po dežju zna biti pot zelo spolzka!) pridemo do približno 200 metrov dolgega Bornovega predora, ki je vmes prekinjen z odprtino, ki služi osvetlitvi in prezračevanju.

Potem še nekaj časa hodimo po robu vzhodnega ostenja Begunjščice, nato pa nas od koče na Prevali loči le še zmeren vzpon po gozdni poti, ki se pod kočo priključi poti iz Potočnikovega grabna.
S sedla Preval se ponuja lep razgled proti Julijskim Alpam in Košuti, v planšariji pa se lahko tudi okrepčamo. Za tiste, ki jim je hoja po prepadnih previsih mala malica in si želijo še zahtevnejše poti in dodatnih doživetij, predlagamo povratek na izhodišče prek Roblekovega doma na Begunjščici, po severni strani Begunjščice in mimo Planinskega doma na Zelenici, kjer je sedaj urejen Gorniški učni center. Tu bodo v zimskem času prišli na svoj račun tudi tisti, ki se spogledujejo s turnim smučanjem. Planinsko društvo Tržič je s podjetjem Elan na Zelenici odprlo Elanov demonstracijski center za turno smuko, kjer si lahko obiskovalci planinskega doma na Zelenici v Elanovem kotičku ogledajo aktualno kolekcijo opreme za turno smučanje, za izposojo je na voljo nekaj parov turnih smuči. Zelenica tako spet pridobiva na pomenu – ne pozabimo, tu je prve smučarske korake naredil tudi naš smučarski as Bojan Križaj!

Ob povratku se usmerimo še na drugo stran Ljubelja, na stari mejni prehod nekaj sto metrov višje. Prvih 30 metrov poteka preko korenin, naprej pa je cesta lepo vzdrževana in, kar je najbolj pomembno, zaprta za motorna vozila (razen v času Hrastovega memoriala, ko v hrib zarohnijo starodobniki).

Klanec je strm, hudo strm (ponekod do 33%), saj velja cesta čez prelaz Ljubelj za najstrmejšo v vseh Alpah (!). Če se boste na vrh popeljali s kolesom, se bo treba ves čas nagibati naprej, nad balanco. Cesta do vrha je dolga poltretji kilometer, s trinajstimi serpentinami. Nekje na polovici so ob izviru vode postavili klop. Seveda si tudi mi tu vzamemo nekaj minut počitka.

A na vrhu vas, ne glede na to ali ste šli peš ali s kolesom, čaka nagrada: ljubeljska malica z odlično zaseko, mesnimi dobrotami, sirom in papriko, odlično joto in slastnimi štruklji.

Razgledi s terase koče so čudoviti, pogled seže daleč, okoliški vršaci so kot na dlani. V času našega obiska so bili gozdovi polni cvetočih kronc.
Prelaz Ljubelj na vrhu doline krasita dva kamnita obeliska, ki so ju postavili, ko so leta 1728 podrli kratek predor in uredili cestni usek. Obeliska iz tistega leta spominjata na prehod cesarja Karla V. kamen pa so pripeljali iz Ljubljane na dvajsetih vozovih, za kar so potrebovali 187 vlečnih konj!

Cesta na prelaz je danes zaprta za avtomobile, zato velja za priljubljen izletniški cilj z obeh strani meje. Septembra jo za kratek čas odprejo za promet – a le za Hrastov memorial, ko na dirki starodobnikov zarohnijo avtomobili in motocikli. Pozimi je cesta raj za sankače.