Obisk morskih krajev na severu Nemčije priporočamo v toplejših mesecih, saj je sicer ta del Planeta siv in turoben kraj. Zime so ostre, mrzli veter, ki pridivja z Baltika, pa reže do kosti. Spomladi se pokrajina odene v čudovite odtenke zelene, polja valovijo, mesteca, ki jih je ob poti neskončno mnogo, pa kar vabijo, da jih obiščemo. Da avtodomarje povsod pozdravijo urejena postajališča, je le še češnjica na vrhu torte.
Ideja, raje ji recimo obljuba, o obisku severnonemške »riviere« je bila, preden smo jo uresničili, stara kar nekaj let. Tu v majhni vasici severno od Volkswagnove »prestolnice« Wolfsburg med polji oljčne repice in špargljev domujeta Detlef in Sabine, človeka, ki sta »kriva«, da smo se nekoč okužili z virusom avtodomarstva.
Ker obljuba dela dolg in ker se nikakor ne spodobi, da bi v nedogled ponavljali obrabljeno frazo »nekoč pa pridemo«, smo se nekega aprilskega popoldneva odlepili od prestolnice in zavili proti severu.
Dve poti do cilja
Do skrajnega severa Nemčije je daleč. Iz slovenske prestolnice do Hamburga, pristaniškega velemesta ob reki Labi (nemško Elbe), je slabih 1200 kilometrov. Čeprav skoraj vso razdaljo prevozimo po avtocesti, bo za večino voznikov pot prevelik zalogaj, da bi jo prevozili v enem dnevu.
Do Münchna, le redki vedo, da ga Slovenci že stoletja imenujemo Monakovo, je po dolgočasnih avstrijskih avtocestah z množico predorov in hitrostnih omejitev zaradi nespametne gradnje v preteklosti slabih 400 kilometrov. Tu zavijemo proti severu, proti Nürnbergu. Tu se pot razcepi. Če se vam mudi, potem izberite najkrajšo pot, ki do Hamburga pelje mimo Erlangna, Kassla in Göttingena. Idealni vmesni cilj je srednjeveški Rothenburg ob der Tauber, kjer avtodomarje pričakujeta kar dve postajališči, mestece pa je s Slovenijo močno povezano, saj je tu deloval Primož Trubar.
Mi smo, ker smo mimogrede obiskali še prijatelje, ki živijo v okolici Wolfsburga, izbrali daljšo, ki poteka preko ozemlja bivše Nemške demokratične republike. Po Detlefovem priporočilu, kjer je hvalil novozgrajene odseke avtocest, smo severno od Bayreutha, Wagnerjevega mesta, kjer vsako leto poteka znameniti festival, prestopili nekoč mogočno mejo in pohiteli do Leipziga. Tu smo po prevoženih 840-ih kilometrih ugasnili »mašinco« in utrujeni zaspali.
Veliko avtodomarjev na poti naredi napako in si kraj za počitek poišče na hrupnih avtocestnih postajališčih, kjer pa poleg hrupa nanje preži mnogo bolj zoprna reč: vlomi. Zato vam (ponovno ...) na srce polagam, da, preden vas premaga utrujenost, poiščete varen kraj za spanje. Če v bližini ni urejenega postajališča za avtodome ali kampa, zavijte s prometnice na podeželje, v vasi ali pa parkirajte pred kakšnim večjim nakupovalnim centrom, saj so parkirišča praviloma varovana oziroma nadzorovana. Mi smo tako za počitek izbrali parkirišče pred Ikeo v Lepzigu. Bolj romantičnega prostora nam sredi noči ni uspelo najti ...
