Le kdo izmed nas še ni slišal za legendarnega Marca Pola, sina beneškega trgovca, ki se je leta 1271 skupaj z očetom in stricem odpravil na 24 let trajajoče potovanje, ki ga je zaneslo do Orienta in še dlje na Kitajsko? 17-letnik je pred slabimi 750 leti za potovanje potreboval mnogo več časa kot bi ga danes, predvsem pa je imel na voljo mnogo manj udobja kot bi ga imel, če bi se na pot odpravil v svojem soimenjaku z zvezdo na nosu …

ZGODOVINA MODELA MARCO POLO

Leta 1984 je dal Marco Polo svoje ime predelanemu kombiju, ki je tistega leta postal avtodom leta. Sodelovanje Westfalie in Mercedes Benza pa se ni končalo s predstavitvijo tega na Mercedesovem kombiju 209 D izdelanega vozila. Kombi z legendarno povišano streho, v kateri je bilo dvojno ležišče, v kremno rjavi in bronasti barvni kombinaciji je bil le začetek uspešnega sodelovanja, ki se je nadaljevalo s predstavitvijo oziroma »prestavitvijo« Marca Pola velikostni razred nižje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Na osnovi novega razreda V (Vito in Viano) je nastal simpatični potovalnik, ki je na novo spisal udobje tega razreda, hkrati pa postal »a-must-have« mnogim ljubiteljem počitniških vozil. Preskušeni Marco Polo je predstavnik tretje generacije potovalnika, ki je na voljo od lanskega leta.

NESPORNO MERCEDES

Marco Polo zadnje generacije se vozi na osnovi tretje generacije Mercedesa V, kar pomeni, da nudi vse udobje in varnost Zvezde. Na voljo so trije različni motorji, vsi dizelski. V osnovi pod motornim pokrovom brni vrstni štirivaljnik s prostornino 2143 cm3 z oznako 200d. Nudi 135 »konjev« in 330 njuton metrov navora. Dovolj za udobno vožnjo, a najbrž res premalo za drzna prehitevanja na Jadranski magistrali. Če ste malce bolj nestrpni voznik, posezite po močnejšem, 163 »konjev« močnem agregatu, ki ima tudi 50 Nm navora več. Če pa ste moje sorte, potem ni dvoma – na kožo nam je pisan 190 »konjski« turbodizel, z že kar tovornjaškimi 440 njuton metri navora. Kot se za Mercedes spodobi, je pogonski zadnji kolesni par, za doplačilo si lahko omislite štirikolesni pogon, s katerim se bo Marco Polo resnično spremenil v raziskovalca razpotij. Če ga vam le ne bo škoda …

AVTOMOBILSKO UDOBJE

Imeti Marca Pola in ne biti njegov voznik bo marsikoga kar malce potrlo. Mercedes V je namreč tipičen predstavnik svoje »znamke«. Mercedes od koles do strehe, tako rekoč. Sedenje za volanskim obročem ni nič kaj »avtodomarsko«, prej ima človek občutek, da se pelje na gala sprejem, kot pa na vikend izlet.

Preskušeni Marco Polo je imel pod motornim pokrovom najmočnejši dizelski agregat, menjalnik pa je bil samodejni, sedemstopenjski 7G-Tronic Plus. Volanski obroč je bil oblečen v usnje, sedeži v blago, zelo prijetno na otip. Armaturna plošča je mešanica sodobnosti, prestiža in kančka bidermajerja, skupek pa dobesedno poboža oči, ko sedeš za volanski obroč. Ta ima »cel kup gumbov«, s katerim nadzorujemo avdio napravo, potovalni računalnik in telefonijo, njegova velikost pa kar kliče po hitri vožnji skozi ovinke. Nad sredinsko konzolo »tiči« velik zaslon LCD, ki omogoča popoln nadzor nad vozilom in dogajanjem okrog njega. S seznama dodatne opreme si lahko omislite celo 360-stopinjsko vzvratno kamero, prednaloženi navigacijski program pa omogoča 3D prikaz zemljevidov.
Vgrajenih varnostnih dodatkov je »malo morje«. Izpostaviti velja sistem za prepoznavo utrujenosti voznika (na žalost vas ne bo prestavil v posteljo zadaj), sistem za preprečevanje trka, pa sistem za vožnjo v primeru sunkov vetra s strani (le kateri lastnik avtodoma si ga ne bi želel?), dobrodošel bo asistent pri speljevanju navkreber. Vozilo je bilo obuto v nizkopresečne pnevmatike širine 245, sedem kraka platišča iz lahke litine pa so bila 19-palčna.
Še tovarniški podatek: Marco Polo lahko potegne vse do 200 km/h. Špica, ha, glede na to, da gre za »potujočo posteljo«?!

UDOBJE BIVANJA

Dobrih pet metrov dolgi Marco Polo v notranjosti ponuja udobje za štiri, recimo aktivno družino z dvema malima otrokoma, sam pa bi ga še raje videl kot sopotnika aktivnemu paru. Ta bi znala resnično »noro« uživati tako v vožnji kot tudi v bivanju v tem luksuznem mini apartmaju, ki meri 514 x 193 centimetrov. Zunaj, seveda, znotraj je mnogo manjši, a nikakor ne utesnjen.
V bivalni del od zunaj vstopimo skozi velika drsna vrata na desnem boku vozila, ki jih je v preizkušancu poganjala elektrika. Stopnica ni previsoka, bo pa treba pri vstopu malo popaziti na glavo. Odprtina namreč sledi osnovni obliki vozila, to je kombiju z zunanjo višino 198 centimetrov, ki v osnovi ne omogoča stojne višine sam po sebi. Za to poskrbi dvižna streha, s katero se bivalnik spremeni v prostorno in zračno gnezdece. Z dvigom postelje je višina dovoljšna tudi za najvišje igralce v košarkarski ligi NBA. Ob levem boku so vgradili kopico omaric, ki skrivajo prav vse, kar potrebujemo za udoben oddih. Prvi modul lahko poimenujemo kuhinja, saj ponuja obilo predalov za posodje, pribor in zaloge hrane. Kuhalnik ima dva gorilnika, električni zagon je samoumeven. Simpatično okroglo korito je izdelano iz nerjavne pločevine, pipa je zložljiva. Ko kuhinjskega dela ne potrebujemo, ga pokrijemo s steklenim pokrovom. Sam sicer v tako imenitnem vozilu ne bi niti upal kuhati, predvsem pa ne cvrti rib ali kuhati specialitet z morskimi sadeži. V ta namen (in z namenom preprečitve oskrunitve) bi raje kupil dodatni kuhalnik za kuhanje zunaj. Hladilnik, ki je dostopen z vrha, ima prostornino 40 litrov. Malo? Niti ne, če se zavedamo, da imamo v hladilnikih vedno preveč hrane. No, glede mrzle pijače pa so mnenja res deljena …
Za mizico, ki je, ko je ne potrebujemo, »skrita« ob bok sedežne klopi, lahko udobno poseda četverica. Še posebej tista na pilotskih sedežih, ki jih preprosto zavrtimo v smer bivalnega dela, bosta nadvse uživala, a tudi sedenje na sedežni klopi širine 135 centimetrov bo dovolj udobno za kosilo s šestimi hodi ali igranje taroka pozno v noč. Osvetlitev je dobra, pohvaliti pa moram dejstvo, da se v vozilu nahaja kar pet (5!) vtičnic 12V in še nekaj USB. S tem je Marco Polo serijsko mnogo bolj opremljen kot »pravi avtodomi«. Plinska jeklenka je našla svoj prostor zadaj.
Omaric je v Marcu Polu veliko, a s prtljago vseeno ne smemo pretiravati. Ob levem boku jih je, kot rečeno, veliko, večji predal je še v stropu zadaj. Pod sedežno klopjo je velikanski predal za robo, ki mora biti vedno pri roku, »cunjice« pa bodo svoj prostor našle zadaj v garderobni omari. Prtljažnik ni velik, a sprejme nekaj kamping pohištva in ostale krame. Zavedati se je treba, da gre za potovalnik in ne skladiščni prostor. Temu primerna mora biti tudi kultura pakiranja.

SPANJE ZA ŠTIRI

Kot smo pri malih potovalnikih navajeni, so tudi v Marcu Polu na voljo štiri ležišča. Tisto v bivalnem delu, ki ga sestavimo iz sedežne klopi, meri 135 x 193 centimetrov. V ta namen moramo klop potegniti naprej, elektrika pa tudi tu poskrbi za premikanje oziroma spuščanje naslonjala. Nastalo ležišče je udobno za dva, a mnogo bolj zanimivo bo spati v nadstropju, na ležišču, ki je del dvižnega dela strehe. To je v našem preizkušancu poganjala elektrika (nadzorni center je na sredinski konzoli spodaj). Ležišče s čudovitim razgledom, za kar poskrbijo okna ob straneh (z zadrgo jih zapremo, da zatemnimo spalnico), je veliko 113 x 200 centimetrov. Morda je res malce ozko za dva, a bo ravno manjša širina odličen izgovor za celonočno objemanje. Do postelje dostopamo preko prednjih sedežev, dodali so tudi odlično bralno lučko.

VGRAJENA TEHNIKA

Marco Polo je kot pravi avtodom, z izjemo kopalnice. Na voljo je dodatna baterija, ki napaja porabnike v bivalnem delu, vsa napeljava je 12-voltna, na voljo je tudi vtičnica z napetostjo 230 voltov, ki pa je aktivna le, ko smo priklopljeni na javno omrežje. Rezervoar za vodo se nahaja v zadnjem delu, tam je tudi plinska jeklenka.
Kontrolna plošča, s katero upravljamo vso tehniko bivalnega dela in pomikamo dvižno streho, je vgrajena pod sredinsko konzolo armaturne plošče. Na njej se izpisujejo vsi pomembni podatki, z njo pa uravnavamo tudi gretje vozila, ko le-to miruje. Položaj kontrolke je nekoliko neposrečen, saj so jo namestili preveč pri tleh.

ZAKLJUČEK

Marco Polo na osnovi Mercedesa V tretje generacije je nedvomno odličen potovalnik, ki bi ga želel imeti marsikdo. Ponuja vrhunsko udobje, ki v kombinaciji z odličnimi materiali in užitka polnim udobjem vožnje, pomeni vrh v tem razredu. V šali bi lahko dejal, da bi na potepu z njim manjkala edinole sobna postrežba. A te ljudje našega kova sploh ne potrebujemo!