15. maj, 2013
Bela krajina: V pričakovanju pomladi in Zelenega Jurija

Košček dežele na najjužnejšem koncu Slovenije, znan po najlepših pisanicah in sanjavih brezah, smo obiskali z upanjem, da nas bo v pokrajini že sprejela pomlad. Kljub nekaterim sončnim dnevom je zima konec marca še vedno kazala zobe. Bil je mraz, ko smo raziskovali skrivnostno krajino, vendar smo ob tem spoznali, da smo pomlad našli v belokranjskih ljudeh, tako prešernih, prijaznih in optimističnih. Vedoč, da Belo krajino kmalu obišče Zeleni Jurij, pa tudi čisto prava pomlad, v smislu prebujanja narave, ni daleč.

 

Prvo srečanje z belokranjsko pokrajino


Ko se popotnik uzre po vznožju Kočevskega Roga in obronkih Gorjancev, se zave, da je na prav posebnem koncu sveta. Vinska trta je posajena po vsaki pedi zemlje na gričevnatih obronkih, vmes pa hišice in zidanice, majhne in prikupne, kot iz pravljice. Pred nami se razprostira Semič, z vso slikovito okolico. Ob glavni cesti Ivančna Gorica proti Črnomlju sta nad krajem dve počivališči, na obeh straneh ceste, ki služita kot razgledni točki. Zagotovo navdihujoče mesto za dušo popotnikov. Domačini so ob prvih sončnih žarkih že obrezovali vinsko trto in hiteli razlagat, da so čez zimo imeli več kot tri metre snega. Zdaj že nestrpno čakajo otoplitve, da bodo lahko obdelovali zemljo in v polnosti živeli z naravo. »Zakaj niste prišli kasneje, čez štirinajst dni,« so nam govorili, »takrat bo že vse v zelenju! Spomladi je tu najlepše!
Mi pa se nismo nič pritoževali, saj je bila narava kljub lenobnemu zimskemu dremežu lepa.

 

Semič, zvesti čuvar vinorodne Semiške gore

 

Domačini kraju pravijo kar Šokarija. Znan je po dobrem vinu in bogatem kulturnem izročilu. Poleg Črnomlja in Metlike je Semič tudi ena izmed treh belokranjskih občin. Središče mesta je Štefanov trg, ki ga lepo dopolnjuje cerkev Svetega Štefana iz leta 1228. V njej si lahko ogledamo sliki »Zadnja večerja« in »Sveti Štefan«, umetnini francoskega baročnega slikarja Metzingerja, ter križev pot Janeza Potočnika, oltar Jerneja Jereba in dragocen beneški lestenec.
Okoli cerkve in starega župnišča je bilo v prvi polovici 16. stoletja postavljeno močno taborsko obzidje. To je bil čas pogostih turških upadov, zato se je cerkveno območje preoblikovalo v protiturški tabor, ki je nudil zavetje domačinom. Za visoke kamnite zidove so na varno spravili žito in pripeljali živino.
Taborsko obzidje je s prenehanjem turških upadov izgubilo svojo funkcijo, zato so ga v večini porušili, le na severni strani so na mogočni kamniti zid prislonili nekaj stanovanjskih hiš. Na teh predelih se je obzidje ohranilo in danes tvori prepoznavno podobo semiškega župnijskega in krajevnega jedra, ki je največji taborski kompleks v Beli krajini in eden največjih na Dolenjskem.
Znotraj obzidja je prenovljena taborska hiša, v kateri gostijo slikarske razstave in kulturne prireditve. V stavbi nasproti cerkve, kjer je bila prva semiška šola, pa si lahko ogledamo krajevno muzejsko zbirko (1), v pritličnih prostorih geološko in naravoslovno, v prvem nadstropju pa zanimivo zbirko predmetov iz življenja ljudi v teh krajih do druge svetovne vojne.
V neposredni bližini mestnega trškega jedra si bo v toplejših mesecih mogoče ogledati Učni vrt Dr. Derganca, kjer je zasajenih več kot 72 sadik osemnajstih različnih sadnih vrst. In da ne pozabimo: v Semiču so čebele še posebej delavne in pridne, zato okusite znameniti semiški med.

 

 

Cerkev Sv. Štefana v SemičuMuzejska zbirka v SemičuMitrej v RožancuSpokoj pred Mitrejem v Rožancu


Mitrej nad Rožancem

 

Mitrej je svetišče perzijskega boga sonca, Mitra. Nad vasjo Rožanec si še danes lahko ogledamo ostanke tovrstnega mističnega svetišča.
Do table za Mitrej nas pripelje glavna cesta skozi vas, 400 metrov od svetišča lahko parkiramo, potem pa peš nadaljujemo pot proti gozdu, prečkamo železniško progo in vstopimo v gozdič Judovje. Prav neverjetno je, kako nas občutek posvečenosti prevzame takoj, ko vstopimo vanj.
Skrivnostni kamni, po katerih se je razrasel mah, nas spremljajo do opuščenega antičnega kamnoloma iz 2. stoletja, v katerem je bilo svetišče. Tu najdemo primer klasične upodobitve darovanja, v steno vklesan relief boga Mitre, ko klečeč na bikovem hrbtu, z namenom žrtvovanja, ubija mogočno žival. Iz vklesanega napisa nad njim so strokovnjaki razbrali, da so sveto podobo za blagor sebe in bližnjih vklesali posvečenci iz družine Aelijcev: Nepos, Prokulus in Firminus. Glavne svečanosti so se odvijale ob sončnih obratih, ob enakonočjih in takrat, ko so bili dnevi najdaljši in najkrajši. Mistične obrede so v zaprtem krogu izvajali samo izbrani moški posvečenci. V času zimskega sončnega obrata so praznovali vrhunec, rojstvo Mitre in s tem povezano ponovno rojstvo Sonca. Arheologi so na tem mestu našli ostanke kurišča, kar pomeni, da so pri nekaterih obredih uporabljali ogenj. Prav po tej posebnosti se Mitrej nad Rožancem razlikuje od ostalih mitrejev, najdenih v Sloveniji. Odkrili so tudi ostanke keramičnih posod, svetilke oljenke in novce, ki jih lahko umestimo v čas in iz njih razberemo, da je bil tudi po prepovedi po letu 313 mitraizem v teh odročnih krajih še vedno prisoten.


Kaj je mitraizem?

 

V pokrajini, kjer so bile hude zime in je mraz hudo otežil življenje, so ljudje poveličevali vire svetlobe in toplote in tako so začeli častiti perzijskega boga sonca, Mitra. Sčasoma se je oblikovala vera, mitraizem, ki je temeljila na cikličnem menjavanju življenja in smrti, na boju med dobrim in zlom ter na moči odrešenjske daritve. Mitraizem ima zametke v prastarih verstvih Perzije (v mazdaizmu). V drugi polovici 3. stoletja je bil močno prisoten v celem Rimskem imperiju in je skoraj postal državna vera. Stoletje zatem ga je čakal nesluteni konec, ko so ga skupaj z ostalimi poganskimi verstvi prepovedali in poskušali uničiti svetišča.

 

Vinska klet in pivovarna Vizir


Po izčrpnem raziskovanju belokranjske kulture se prileže postanek v vasi Lokve, kjer obiščemo vinsko klet in pivovarno Vizir. Mlada pivovarna ima za današnje čase neverjetno aktualen moto: 100 % naravno, 100 % brez konzervansov! Piva so popolnoma naravna in nepasterizirana, kar pomeni, da so ohranjeni vsi vitamini in minerali. Lahko bi rekli, da je njihovo pivo zdrava osvežujoča pijača, zaradi vsebnosti naravnih sestavin tudi ne povzroča glavobolov ali drugih zdravstvenih težav. Okus piva je unikaten, vsako pivo je namreč varjeno po lastnem receptu, z uporabo najkakovostnejšega slada, slovenskega hmelja in visokotehnološke opreme.

 

Pivovarna Vizir, Lokve pri Črnomlju

 

V pivovarni Vizir skozi celo leto varijo svetlo, rdeče in temno pivo, v poletnih mesecih pa ponudbo dopolnijo s pšeničnim, medenim in bezgovim pivom. Uživajte v raznolikosti okusov in si privoščite tudi kakšno izmed njihovih kakovostnih vin. Na izbiro so stekleničena in nestekleničena vina, zahtevnejši poznavalci pa se bodo lahko razvajali z vrhunskimi buteljčnimi vini. Pridelujejo bogata sortna vina, kot so sauvignon, chardonnay, renski rizling, laški rizling, rumeni muškat, beli pinot ter modra frankinja. Posebej lahko pa po grlu stečeta tudi znamenita Metliška črnina PTP in Belokranjec PTP.

 

Črnomelj


Kraj posebnih presenečenj je zanimiv že zaradi geografske lege. Mesto se je namreč razvilo na okljuku rek Lahinje in Dobličice. Iz zraka je stari del Črnomlja videti kot polotoček, ujet v ustje dominantne vodne struge, ki je v preteklosti pomagala obvarovati mesto pred oblegovalci.

 

Središče Črnomlja


Osrednje jedro sestavljajo srednjeveški grad, komenda nemškega viteškega reda in poslopje nekdanje hranilnice in posojilnice. Le streljaj stran stoji veličastna cerkev svetega Petra. Ob njej je pastoralni center, v katerem je ohranjena dragocena arheološka dediščina. V njem si lahko ogledamo ostanke stavb in obzidja iz antike in srednjega veka. Na drugem koncu starega mesta se med hiškami skriva leta 2007 obnovljena gotska cerkev Svetega Duha, prostor kulturnih dogodkov, koncertov prireditev in razstav. Mesto, na katerem stoji, je bilo poseljeno že v neolitiku, sama cerkev pa je bila zgrajena 15. stoletju. V njeni neposredni bližini lahko vstopimo v Primožičevo hišo, hišo belokranjskih rokodelcev, v kateri razstavljajo in prodajajo izdelke domače obrti (belokranjske pisanice, drsanke, svitke …). Natančni opazovalci bodo na pročeljih mnogih črnomaljskih hiš opazili spominske plošče, ki izpostavljajo pomembno vlogo Črnomlja med drugo svetovno vojno in Belo krajino kot zibelko partizanstva. Sproščujoč je sprehod na Griček s spomenikom padlim v 2. svetovni vojni. Od tu se odpira tudi prelep panoramski pogled na mesto. In ko si boste polni vtisov zaželeli oddiha, vabljeni v Črnomaljsko klet, kjer si privoščite kozarček belokranjskega, iz zbirke odličnih vin Vinarsko- informacijskega centra Bela krajina.


Kratka zgodovina Črnomlja

 

Že v času pozne bronaste dobe (1250–750 pr. n. št.) so se na območju Črnomlja pojavila naselja, ki so obstajala vse do uničujočih osvajalskih pohodov Rimljanov. Nova naselbinska jedra so se oblikovala na sosednjem »Loškem okljuku«, od koder se je zaradi vdorov Gotov in Hunov 4. in 5. stoletju naselbina zopet preselila na mestni pomol in se obdala z visokim obzidjem. Med leti 580 in 620, ko so skozi prostor današnje Bele krajine prodirali Avari in Slovani, se je življenje za več stoletij zopet umaknilo z mestnega pomola. Nova slovanska naselbina se je na ostankih starejše antične civilizacije razvila šele v času med 9. in 11. stoletjem.
Črnomelj, največje belokranjsko mesto in veliko prometno križišče, je dobil svoje mesto v pisani zgodovini leta 1228, kot Schirnomel. Mestne pravice pa so mu bile dodeljene leta 1407. Največji razcvet je Črnomelj doživel v srednjem veku. Mnogokrat so ga neuspešno oblegali Turki. V času 2. svetovne vojne ga je okupirala italijanska vojska in ga obvladovala vse do kapitulacije, ko je Črnomelj postal središče osvobojenega ozemlja in središče svobodne Slovenije.


Praznik pomladi – Jurjevo

 

Zeleni Jurij je mitološki junak, sin boga Peruna. Njegov praznik je jurjevo, ki ga proslavljamo 24. aprila. Izvor Zelenega Jurija je indoevropski, razširjen pa je po vsem slovanskem svetu. Predstavlja ga lik, ki je kot prispodoba prebujajoče narave odet v zeleno listje breze ali bršljana in prinaša pomlad ter z njo novo rojstvo. Slovani kot poljedelci so ga imeli vedno zelo radi, saj je predstavljal novo življenje. Narava je ozelenela, posevki so vzklili in imeli so zagotovljeno prehrano še za eno leto. Po dolgi zimi, temi, vlagi in negotovosti so spet lahko z upanjem zrli v prihodnost.

 

Jurjevanje v Beli Krajini

 

V Beli krajini poznamo dve obliki te ljudske šege. Prva je pastirsko jurjevanje, ko so se na skrivaj zbrali vaški otroci, nekoga izmed druščine so odeli v zelenje ter šli koledovat v vas. Pred vsako hišo so zapeli ''Prošel je prošel pisani Vuzem, došel je došel Zeleni Jure …'' Hišni gospodar jih je obdaroval in za zahvalo so mu poklonili vejico z zelenega Jurijevega koša ter s tem zaželeli srečo in zdravje celotni družini in tudi živini. Za ta blagoslov so se Juriju oddolžili z jajci ali denarjem. Ob zaključku obhoda so Jurijev zeleni koš, spleten iz brezovih vej, vrgli v reko. Vaško jurjevanje je danes še prisotno v Adlešičih in v Semiču. Druga oblika te edinstvene šege pa se je odvijala v mestih in jo lahko spremljamo v Črnomlju. Jurjevo je bilo razširjeno na Koroškem, Štajerskem in v Pomurju. Na Štajerskem imajo Jurijeve dneve, drugod pa praznujejo sv. Jurija z žegnanjem. Stara ljudska šega pa se izvaja samo še v Beli krajini.

 

Zeleni Jurij v Črnomlju


Člani Folklorne skupine Zeleni Jurij iz Črnomlja še danes skozi pesem in ples obujajo zanimivo šego jurjevega – letos bodo na mestnih ulicah prikazani nekaj dni prej, 20. aprila, začenši ob 10:30. Zelenega Jurija nastopajoči izdelajo na dan pred prireditvijo. Sprevod vodi nosač breze, na kateri so navezani barvni trakovi. Sledijo otroci z rogovi in s piščalkami, pravijo jim piskači, saj skušajo z glasnim piskanjem odgnati zimo. Fantje nosijo Zelenega Jurija, škaf z vodo ter barilec z vinom. Na trgu skupina predstavi črnomaljsko obredje, med katerim pojejo samo ženske. Na koncu se Zelenega Jurija polije z vodo, da ne bi bilo suše, dekleta pa z breze potrgajo barvne trakove, vsaka jih hoče dobiti kar največ. Potem se sprevod nadaljuje do reke Dobličice, kjer obleko ali »koš« Zelenega Jurija vržejo v vodo. Verjamejo namreč, da bo tako izprošen dež bogato obrodil njihovo zemljo.
Pri tej obliki torej ne gre za pastirsko jurjevanje, ampak za starodavno obliko pastirskega praznika, ki se je odvijal v mestnem okolju. Zaradi tega se deloma loči od pastirskega jurjevanja. Gre za staro črnomaljsko obredje. Obiskovalce med samo prireditvijo in po njej pogostijo z belokranjsko pogačo, domačim sokom in vinom. Prikažejo jim izdelavo lesenih rogov in piščali, lahko pa se tudi sami poizkusijo v izdelavi.

 

Folklorna prestolnica Slovenije


Poleg jurjevega v Beli krajini ne gre zamuditi že 50. tradicionalnega jurjevanja, najstarejšega folklornega festivala v Sloveniji, ki se bo letos odvijal od. 19. do 23. junija. Črnomelj bo za pet dni postal folklorna prestolnica Slovenije, v njem pa se boste lahko srečali z raznolikimi kulturami Evrope in sveta. Nastopile bodo vrhunske folklorne skupine iz šestih različnih držav, pa tudi tamburaši in godbe. Potekali bodo srečanje otroških folklornih skupin Pastirče mlado, razstave in rokodelski sejem. Organizirana bodo strokovna predavanja in izobraževanja, ustvarjalne in umetniške delavnice ter rekreativne športne prireditve. Lahko se boste naučili plesnih korakov in zaplesali s folklornimi skupinami, nastopilo jih bo več kot dvajset! Da bo zagotovo prišla pomlad, bo ponovno prišel pomladanski mitološki junak Zeleni Jurij. Ob dogajanju pa boste lahko okusili gastronomske posebnosti Bele krajine in zraven spili kozarec vrhunskega vina. Priložnost za nepozaben izlet!

 
Črni močeril – skrivnostni Belokranjec


Človeška ribica ali močeril, svetovno znan endemit, poznan iz podzemnih voda dinarskega krasa, največja jamska žival na svetu in edini evropski jamski vretenčar, ima tudi zanimivo podvrsto, ki se imenuje črna človeška ribica ali črni močeril. Odkrili so ga 300 let za belim močerilom, leta 1986, v Beli krajini, ob izviru Dobličice in potem še v izviru Jelševnik, ki je tudi edini kraj, kjer lahko črnega močerila opazujemo v naravnem okolju. V Zupančičevi hiši (2) ob izviru se lahko seznanimo z lastnostmi črnega močerila in si ogledamo film o človeški ribici. Poleg obarvanosti, ki ju razlikuje na prvi pogled, se črni močeril od svetlega razlikuje v velikosti nekaterih organov – ima krajšo in bolj zaobljeno glavo, krajše noge, dva- do štirikrat večje, dobro vidne in s tanko kožo prerasle oči, v hrbtenici pa več vretenc.
Uvrščen je na rdeči seznam ogroženih živalskih vrst. Črni močeril je jamska dvoživka, ki se izogiba močnejši svetlobi in pride na površje le v mraku ali ponoči.
S skoraj črnim telesom in rdečkastimi škrgami naj bi spominjal na črne parklje z rdečim jezikom, ki jih ponekod ponujajo za Miklavža.

 

Črni močeril - posebnost Bele Krajine


Krajinski park Lahinja

 

200 hektarov skrbno obdelanih njiv, gozdov, močvirij in vlažnih travnikov, pod imenom Krajinski park Lahinja (3), je idealno območje za idilično raziskovanje naravnega habitata in kulture dediščine. V zgornjem toku reke Lahinje lahko opazujemo množico kraških pojavov, značilnih za plitki kras, v vasicah, ki so posejane po pokrajini, pa nam je na voljo pristen pogled v zgodovino in življenje ljudi. Park leži slabih 12 kilometrov iz Črnomlja proti Dragatušu. Po njem so speljane urejene poti in da bi prehodili vse, bi potrebovali 3 ure. Ob prvem vstopu v park iz črnomaljske smeri si v Pustem Gradcu, ki je bil poseljen že v neolitski in bakreni dobi, ogledamo žago venicijanko in Klepčev mlin(4). Na polotočku, nad vasjo, ki ga je ustvarila Lahinja, čepi prikupna cerkvica Vseh svetnikov iz 17. stoletja, ki jo lahko s pogledom spremljamo vso pot, ko se prek mosta za mlinom in po obronku nad njim odpravimo do jame Pečine. Po kratkem sprehodu čez travnike nas kažipot usmeri čez strm gozdni previs. S težavo se prebijemo do jame z ozkim sifonom, za katero po ljudskem izročilu pravijo, da je vanjo sam hudič skril ukradeni zvon iz zvonika cerkvice Vseh svetnikov. Nekateri celo pravijo, da se iz podzemlja še danes občasno sliši zvonjenje.

 

 

 Jama Djud v krajinskem parku Lahinja Stara žaga Stara žaga Pogled z brvi - stara žaga

 

Na območju parka si lahko ogledamo še druge kraške jame, znamenita je ponorna jama Djud (ali Zjot), ter zanimive kraške pojave, kot so ugrez, kraška kotanja, kraške jame, izviri, goli kras in naravni kamniti most. V parku boste srečali veliko redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Lahinjski in Nerajski lugi so prava zakladnica rastlinskih vrst, v močvirju Mlaka pa prebiva tudi želva, močvirska sklednica.
Med prvim in drugim vhodom v krajinski park kakšnih 150 metrov od glavne ceste je urejen prostor za postanek, morda piknik sredi neokrnjene narave.

 

Kulturna dediščina Velikega Nerajca


Tako pomembno je v današnjih časih zavedanje o naši dragoceni preteklosti. Če jo izgubimo, bomo izgubili del sebe. Iz življenja naših prednikov se lahko marsičesa naučimo, saj so bili bolj povezani z naravo in kar je najpomembneje, eden z drugim. V Velikem Nerajcu, majhni vasici ob glavni cesti proti Vinici in še vedno v Krajinskem parku Lahinja, nas prijazno sprejme Mark Vardjan. Z veseljem nas popelje po domačem kraju in nam zaupa, koliko truda vlagajo v ohranjanje kulturne dediščine, iščoč nove načine delovanja, s katerimi bi bili zadovoljni tako domačini kot obiskovalci. Med glavnimi protagonisti je tudi gospa Vera Vardjan, gonilna sila Društva za razvoj podeželja Krnica. Kar smo videli, nas je prepričalo, da so na pravi poti. V samem središču vasi kraljuje mali domek, okoli 200 let stara zidana stanovanjska hiša, ki je danes informacijski center društva Krnica. In res, v hišici se lahko zelo dobro seznanimo z življenjem ljudi pred dvema stoletjema. Razdeljena je na dva dela, črno kuhinjo in hišo. V hiši, neke vrste »dnevni sobi«, so živele cele družine, starši in otroci, za prišleke k hiši pa je zmanjkalo prostora. Fantje so velikokrat spali na skednjih, pozimi pa kar v hlevu. Premožnejši kmetje so zato v neposredni bližini svoje domačije zgradili his, leseno hišico, v kateri so običajno stanovali mladoporočenci. Rekli so ji »his za deco delat«.

 

His v Velikem Nerajcu


Dva hisa smo si ogledali na vrhu vasice, kamor ju je dala postaviti gospa Vera Vardjan. Praviloma so bili hisi kriti s slamo, največkrat rženo, in so imeli en skromno opremljen prostor. Le tisti razkošnejši so imeli dva, enega za spanje, drugega za umivanje, kuhali in obedovali pa so še zmeraj v hiši. Da jih ni zeblo, so pod posteljo namestili vročo opeko. Špranje med tramovi pa so zapolnili z mahom, premazali z ilovico in pobelili z apnom. Občasno so hise uporabljali tudi za shranjevanje žita in vina. Nekateri štejejo vinogradniške hise za predhodnike zidanic.
V hiši gospe Vere Vardjan, nekaj korakov oddaljene od hisov, je prodajna galerija njenih glinenih mojstrovin, dragocena zakladnica pristnih popotniških spominkov.
Vas Veliki Nerajec je leta 2000 že dobila posebno priznanje na tekmovanju za evropsko nagrado za »razvoj podeželja in obnovo vasi«.

 

Izvir Okno v Malem Nerajcu


V suhi kraški pokrajini, kot je Bela krajina, je ena izmed najdragocenejših dobrin voda. Severno od vasi Mali Nerajec je eden od pogostih načinov obzidave izvirov v tem delu Slovenije. Sifonski izvir potoka Nerajčica so obložili s kamenjem ter vodo delno zajezili. Pitna voda tako ostaja čistejša in bistrejša. Pri nekaterih izvirih je bilo znotraj obzidnega dela dovoljeno zajemanje vode le za potrebe ljudi. Živina se je napajala zunaj obzidave, prav tako so na zunanjem delu tudi prali perilo. Nad izvirom Okno je kipec zavetnice izvira, Marije Lurške.


Dragatuš


Tudi vas Dragatuš, ki je vstopila v zgodovino s prvo pisno omembo leta 1402, sodi v sklop Krajinskega parka Lahinja. Kraj je bil med drugo svetovno vojno bombardiran najbrž zato, ker je bil dober mesec glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. Danes zasanjano belokranjsko mesto piše bolj optimistično zgodovino. Obiskali smo gostišče Župančičev hram (6), domačijo, kjer je Oton Župančič preživel najlepši del svojega življenja, otroštvo od 2. do 14. leta. V njegovi spominski sobi smo se pogovarjali z gospodom Rajkom Štefaničem. Njegov stari oče, Franc Štefanič, je leta 1892 za 4500 goldinarjev kupil gostišče od očeta znamenitega slovenskega pesnika. Ohranjena je kupoprodajna pogodba, ki sta jo podpisala v Črnomlju, takrat Černemblju, in zahvalno pismo, ki ga je Oton pisal Francu Štefaniču za poslane dobrote: špeh, klobase in ocvirke. Izvedeli smo zanimivo zgodbo o njegovem priimku, ki je bil v osnovi Zupančic. Ko je bil Oton v Nemčiji, so ga pogosto klicali Cupančič, zato si je nadel strešico in s tem pokazal pripadnost slovanstvu. Nekoč je Ivanu Cankarju v šali predlagal, da je tudi on lahko Čankar. Gospod Štefanič zna o Zupančiču oz. Župančiču, oboje je pravzaprav pravilno, doživeto povedati še veliko zgodb in prav veselje jih je poslušati.
Dragatuš je tudi izhodišče za Župančičevo učno pot, posvečeno velikemu pesniku. Poteka prek Krajinskega parka Lahinja, mimo vasi Hrast in Perudina do Žežlja nad Vinico, po romarski poti na Golek in do Vinice, kjer se je pesnik rodil. Vsako drugo soboto v juniju je po tej poti organiziran tradicionalni pohod.

 

Vinica

 

Vinica je v času starega Rima ime dobila po vinu (lat. Vinitium). Zgodovinski viri izpričujejo, da je bila poseljena že v prazgodovini. Viniški grad s poznogotsko grajsko kapelo stoji na pečini nad Kolpo in se prvič omenja v 11. stoletju. Branil je prehod preko reke, ko so se začeli turški vpadi. Tu je namreč vodila ena od glavnih osvajalskih poti. Grad in trg so v 15. stoletju utrdili z obzidjem, vendar o njem ni več sledi. Grad Vinica je bil zapuščen že zelo zgodaj, skozi zgodovino je menjaval veliko lastnikov, skupaj s posestvom pa je bil na koncu razprodan med vaščane.
Danes so od njega ohranjeni gotska kapela in nekateri poznogotski arhitekturni členi, portali in okna.

 

Oton Župančič v Vinici


Obmejna Vinica, gručasto naselje nad reko Kolpo, je tudi rojstni kraj slovenskega pesnika in prevajalca Otona Župančiča. Njegova rojstna hiša je pogorela v velikem požaru leta 1888. Stavbo so obnovili in od leta 1951 je v njej hranjena Župančičeva spominska zbirka (7). Prikazuje Župančičeva bogata dela in dokumente iz njegovega življenja. Prvotna postavitev je delo prof. Alfonza Gspana, za stoletnico rojstva pa jo je razširil dr. Joža Mahnič. Za hišo je lepo urejen vrt, v katerem stoji doprsni kip pesnika.

 

Božja pot na Žeželj

 

Nad Vinico je 334 metrov visoka vzpetina Žeželj, čudovita razgledna točka pokrajine ob Kolpi. Na njej je Marijina romarska cerkev, do katere vodi 14 kapel križevega pota. Na veliki in mali šmaren, na krščanski praznik Marijinega rojstva, se romarji mimo kapel do cerkvice priplazijo na kolenih!
Narečna beseda žeželj morda pomeni lopato za pepel pri krušni peči, v prenesenem pomenu pa gorjačo. Izvor imena se lahko skriva tudi v nemški besedi Sessel, ki pomeni stol in namiguje na to, da Marija v žeželjski cerkvi prestoluje.
V cerkvi lahko občudujemo enega najlepših baročnih oltarjev, kar jih je na Slovenskem. Ima kar tri nad¬stropja z nišami, v katerih so najbolj znani ljudski svetniki. Na sredini je Marijin tron s prekrasnimi rezbarijami.

 

Žeželj - Božjepotna romarska cerkev


Na Žeželj se lahko povzpnemo po stari romarski poti iz vasi Golek, mimo kapelic, ki jih je v preteklem stoletju postavil viniški gostilničar Jurij Benetič, ali po gozdni cesti, ki zdaj vodi prav do vrha. Cerkev je tudi kontrolna točka pohodniške Župančičeve poti.


Kolesarske poti po Beli krajini

 

Raziskovanje s kolesa je lahko samosvoja popotna izkušnja, dobrodošla rekreacija in še kako potrebna sprostitev. Bela krajina ponuja vsaj 15 označenih kolesarskih poti z naravnimi in s kulturnimi znamenitostmi, na katere nas opozarjajo informacijske table. Ko postanemo utrujeni, se lahko spočijemo na kakšnem od počivališč, ki so velikokrat tudi razgledne točke, morebitno lakoto pa preženejo gostinski ponudniki. Poleg ustaljenih poti so organizirani še kolesarski dogodki, kot so »Iz Ljubljane na Vinsko vigred« (dogodek poteka tretji vikend v maju), kolesarski izlet »Goni kolo«, ki se odvija v sklopu jurjevanja in vzpon s kolesi na Mirno goro, ki se ga lahko udeležite drugo nedeljo v mesecu septembru.

Poti so zaradi naravne razgibanosti terena zelo primerne za kolesarjenje. Po osrednji Beli krajini potekajo lažje ture, težje so speljane po vinorodnih gričih, najzahtevnejše pa je kolesarjenje na Mirno goro, Smuk ali proti Starem trgu ob Kolpi. Seveda pa jo lahko vedno mahnete po svoje in ustanovite svojo kolesarsko pot, ki bo ustvarjena po vaših željah in trenutnem navdihu.

Kolesarske ture po Beli krajini v povprečju trajajo okoli 3 ure, dolge pa so od 16 do 65 kilometrov, največ se jih giblje nekje med 20 in 30 kilometri. Najvišja točka poti je Mirna gora, ki je s 1047 metri nadmorske višine pošten zalogaj za vzpone in spuste.
Poleg kolesarske poti Lebica–Krupa je edina lažja pot, primerna za vse, Župančičeva kolesarska pot. Njeno izhodišče in cilj sta v starem mestnem jedru Črnomlja, v glavnini pa se vije skozi Krajinska parka Kolpa in Lahinja. Pri tem je poskrbljeno tudi za zahtevnejše rekreativce, saj se del poti skozi vasi Zilje, Balkovci in Preloka enakomerno vzpenja. Pot traja 4 h, njena najvišja točka pa je Žeželj (334 m). Podrobnejše informacije najdete v pregledni zloženki »Kolesarske poti Bela krajina« z nazornim zemljevidom in natančnim opisom vsake poti posebej. Dobite jo v turistično-informativnih centrih.


Pohodniški izlet na Mirno goro

 

Najvišji vrh Bele krajine, Mirna gora (1047 m), leži v vzhodnem delu Kočevskega roga in je cilj številnim pohodnim potem, na njej se zaključuje tudi Gozdna učna pot Planina – Mirna gora. Od planinskega doma ali pa s preurejenega cerkvenega stolpa se naužijemo čudovitega razgleda po vsej Beli krajini, tja do Kolpe in še naprej do Karlovca in Gorskega kotarja na Hrvaškem.
Na Mirni gori naj bi nekoč prebival hudoben zmaj, ki ni bruhal ognja, ampak zlovešče hudourne oblake, polne toče. Z največjim veseljem je to počel ravno takrat, ko so kmetom obrodila polja in je zorelo najsladkejše grozdje. Ljudje so se zato priporočili pri svetem Frančišku Ksaverju in ta jih je uslišal. Nad zmajevo votlino so, za odvrnitev od hude ure, postavili cerkev. Zatem so se hude ure dejansko ponehale, nastal je mir in Mirna gora je po tem dobila svoje ime. Leta 1942 so cerkev požgali in jo po vojni skoraj porušili. Ostal je le zvonik, ki so ga obnovili v razgledni stolp, leta 1993 so pozidali še prezbiterij in cerkev spredaj zaprli z lesom. Preostalo kamenje so uporabili pri gradnji planinskega doma. Tako danes na Mirni gori poleg ruševin cerkve svetega Frančiška stoji prijetno zatočišče planincev, dom z gostinskimi storitvami in namestitvenimi kapacitetami. Predvsem pa v njem poskušajo poskrbeti za pravo planinsko domačnost.
Na Mirno goro se lahko povzpnemo iz smeri Črnomlja, Semiča in Gač. Najbolj priljubljeno izhodišče, od koder vodijo številne planinske poti, pa je vas Vrčice, ob glavni cesti skozi Belo krajino, dobrih 11 kilometrov pred Črnomljem. Iz Vrčič (na velikem makadamskem parkirišču ob gostilni parkiramo) se po lepi makadamski poti ali po krajši stranski cesti usmerimo do približno sedem kilometrov oddaljene Planine, nekoč mogočne kočevarske vasi, ki je konec 19. stoletja štela 30 hiš in skoraj 180 prebivalcev. Ukvarjali so se s prodajo lesa in suhe robe. V vasi je delovala tudi šola in cerkev svetega Elije, vendar so z drugo svetovno vojno Kočevarji zapuščali svoj kraj in vas je začela samevati. Iz Planine sledimo markacijam, ki nas po pobočjih vodijo proti vrhu Mirne gore. Sledimo lahko gozdni učni poti in preberemo zanimivosti z označenih tabel. Čez dobre pol ure prispemo do planinskega doma in cerkve svetega Frančiška. Do samega vrha Mirne gore je od planinskega doma še 10 minut hoje, sledimo široki gozdni poti, ki nas vodi do antenskega stolpa. Pot je lahka in v celoti označena. Čas, ki ga potrebujemo zanjo, pa je 2 h in 10 minut. 
Na Mirno goro se lahko iz Vrčič povzpnemo tudi prek majhne kočevarske vasi Škrilj. Tudi v tem primeru je celotni čas hoje 2 uri in 10 minut. Seveda pa je najbolje, da na sproščenem izletu pozabite na čas in si ga vzamete toliko, kot ga potrebujete. Še sploh, ker v Beli krajini vse teče bolj umirjeno in počasneje!