Okolica Kozine v smeri hrvaške Reke ponuja veliko zanimivosti - tako naravnih kot tudi kulturnih, zgodovinskih.

ARHEOLOŠKO NAJDIŠČE AJDOVŠČINA NAD RODIKOM

Iz Kozine se najprej usmerimo proti Rodiku, kjer se nad vasjo nahaja prazgodovinsko in antično nahajališče s poselitvijo v 1. in 2. stoletju našega štetja Naselbina je bila velika in močno utrjena. Obrambni sistem je bil obnovljen v antičnem času, iz tega obdobja izvira tudi današnja znana urbanistično premišljena in dognana zasnova naselja, ki je razvidna iz ruševinskih grobelj in še vidnih notranjih povezav. Ajdovščina je ena najbolj ohranjenih antičnih višinskih postojank pri nas.
Pot na Ajdovščino vodi iz Rodika mimo zgornje gostilne po levi strani proti Artvižam, pod vrhom hriba sledimo poti na desno in se ves čas držimo desno. Ko prispemo na vrh hriba Čuk, se obrnemo na levo in pot nas vodi do prazgodovinskega obzidja v »ajdovsko« naselje.
Zelo zanimiv je tudi Hudičev stol, ki je po mitskem izročilu luknja v skali ter naj bi bil stol hudiča in hudičkov z majhnimi luknjami za njihov rep. Hudičev stol že nekdaj privablja raziskovalce in krajane. Zgodbe o coprniških srečanjih, zmajih, kačah, zakladih, hudiču, procesijah, vhodu v onostranstvo, škratih, monolitu Baba in še marsikaj so še danes del ljudskega spomina. V načrtu je Mitsko-folklorni park Rodik, s katerim bi uredili pohodne poti po mitski krajini in med seboj povezali točke in kraje vredne obiska.

V Rodiku je zelo zanimiva cerkev svete Trojice, v vasi pa se nahaja tudi turistična kmetija pri Friščevih, kjer smo avtodomarji dobrodošli.

V bližnjem zaselku Slope pa lahko avtodom parkiramo pri Filetu.

MATARSKO PODOLJE

Od Slop se spustimo proti glavni cesti. Dolina je tu zelo široka, omejujejo jo Brkini na severu in pogorje Slavnika na jugu. Glavna cesta z drevoredi se leno vije po sredini, ob njej pa so nanizani kraji, ki so vsi po vrsti vredni obiska. Od Tubelj se hitro pripeljemo v Materijo in Bač, od tu pa se usmerimo proti Gradišici, kjer stoji obrambni kompleks, ki zajema tudi podružno cerkev sv. Jurija. Od obrambnega sistema se je delno ohranil okrogel stolp, severno od njega pa so še vidni deli spremljajočih prostorov. Celoten kompleks stoji na izpostavljeni skali, ki se na severni steni prepadno spušča. Cerkev stoji nedaleč od obrambnega stolpa in je s prezbiterijem usmerjena proti severu. Po številnih vklesanih letnicah sklepajo, da je nastala v 17. stoletju, zagotovo na tem mestu pa je stala že njena prednica.
Kmalu smo v Brezovici, kjer stoji Cerkev sv. Štefana. Ob cerkvenem obzidju so razvrščene lipe, ki so zaradi častitljive starosti in izjemne velikosti zaščitene kot naravne vrednote državnega pomena. Dve rasteta na znotraj, dve pa zunaj obzidja, najdebelejši sta tisti poleg obeh obzidnih portonov. Votla lipa ob levem portonu ima obseg 600 centimetrov, lipa ob desnem portonu pa še 20 več. Te mere ju uvrščajo med najdebelejše lipe v zahodni Sloveniji.
Lipe v Brezovici so izjemna posebnost tudi po tem, da je znan točen datum, kdaj so jih zasadili. Natančna datuma sta 13. in 15. april 1548. Nekoč jih je bilo šest, mladike so bile bojda visoke poltretji meter.

JAMA DIMNICE

V Markovščini se usmerimo levo. Mimo hiše s kričeče obarvano fasado se pripeljemo do križišča, kjer nas na desni pozdravi ponosno stoječa cerkev svetega Antona Padovanskega, ki so jo postavili za časa kraške renesanse v 17. stoletju. Avtodom lahko za tistih nekaj minut, kolikor bomo potrebovali, da se naužijemo lepot, parkiramo kar nasproti cerkve.
Cesta se odtod vije skozi gozd rdečega bora in brinja, kmalu pa nas na desni »pozdravijo« velike skale, ki zapirajo dostop osebnim vozilom do mogočnega lipovega drevoreda, ki vodi do vhoda v jamo Dimnice. Skozi kraško rastje bomo od tu do drevoreda rabili minuto ali dve, lahko pa se zapeljemo še nekaj sto metrov v smeri Slivja in avtodom parkiramo prav ob pričetku lipovega drevoreda.
Do jame Dimnice vodi lepo speljan kolovoz, ki ga obkroža drevored stotih lip. Kmalu pridemo do betonskega odra (predvidevam, da se tu v toplem delu leta odvijajo kulturni dogodki) in se usmerimo levo. Še nekaj deset metrov in pred nami se odpreta približno 40 metrov globoki brezni, ki ju povezuje rov. Jama, ki je ob nedeljah odprta za turistični obisk, je človeški um burila že od pradavnine. Kako tudi ne, ko pa se pozimi iz nje prav grozljivo kadi. Mrzel zunanji zrak se namreč pozimi spusti v večje brezno in skozi manjšega iztiska toplejši jamski zrak. Ta na stiku z zunanjim kondenzira, kar se kaže kot steber »dima«. Naši predniki so tako verjeli, da izhaja iz hudičeve prekajevalnice mesa ali dimnice.

V levem breznu je spiralno urejena dostopna pot, ki jo približno na polovici zapirajo težka rešetkasta vrata. Jama Dimnice je okrog osem kilometrov dolga in do 180 metrov globoka pretočna jama z rovi v dveh nadstropjih. Zgornje nadstropje je suho in zelo lepo zakapano, z urejenimi turističnimi potmi. Po spodnjih se pretaka potok, ki ponikne v slepi dolini Velike Loče in se steka v izvir Rižane. Dostopna pot se zaključi v Plesni dvorani, ki je namenjena prireditvam v jami, nahaja pa se okoli 40 metrov pod površjem. Sledi Bela dvorana s številnimi anemoliti in visokimi kapniškimi stebri. Tej dvorani sledita dve manjši, Vilinska in Marmitna. Potem se jama zopet razširi, tu se nahaja Podorna dvorana, v kateri je ena izmed največjih zaves, ponaša pa se tudi z lepim številom sigastih ponvic. V zadnji dvorani so sigaste ponvice v obliki kitajskega zidu, po katerem je tudi dvorana dobila ime, Kitajska dvorana.

V Končni dvorani so koreni stalagmitov, zaključi pa se s sigovo kopo. ki zapira rov.
Jama ponuja »zbirko« pojavov na stiku kraškega z normalnim reliefom in podzemlja s površjem. Jama je zaščitena kot naravni spomenik.

SLIVJE

Lučaj stran od lipovega drevoreda, ki vodi do jame, se nahaja vasica Slivje. Kljub svoji umaknjeni legi ponuja dve zanimivosti – sakralno in naravno -, ki sta obe vredni obiska. Prva, velika župnijska cerkev v Slivju, je posvečena svetemu Martinu.

Dokončana je bila leta 1697, večinoma v romanskem slogu. Cerkev ima podolgovato ladjo s stranskima nišama, njena posebnost pa je bogata poslikava stropa in zgornjega dela leve in desne stene osrednjega dela cerkve s freskami priznanega znanega slovenskega umetnika, velikega domoljuba Toneta Kralja. Tone Kralj je v letih vojne vihre (1943 in 44) drzno upodobil negativne like iz biblijskih zgodb kot fašistične, v okroglih reliefih križevega pota pa prikazal grozote vojne in trpljenje slovenskega naroda. Danes bi se lahko po njem zgledovali številni, ki so jih samo polna usta domoljubja! Še ena zanimivost Slivja – domačini vasi nikoli niso zapustili – tudi v najtežjih trenutkih zgodovine ne!

Tik pred vasjo, odcep je nad lično oblikovanim napisom vasi iz pušpana, se levo odcepi pot do še ene kraške zanimivosti, Slivrske ponikve. 

Vhod vanje se nahaja ob vznožju zahodnega pobočja slepe doline Mrzlice, kjer vanje ponika Slivarski potok. Gre za 856 dolg in 121 metrov globok sistem. Od vhoda potekajo špranjasti rovi z več manjšimi skoki s tolmuni v smeri proti severozahodu do 30 metrov globokega brezna. V njegovem dnu je obsežen gravitacijski rov, ki ga na jugovzhodni strani prekinja podor. V nasprotno smer se večkrat zniža ob prodnih zasipih ob izločeni sigi iz prenikle vode. Ob eni takih ovir je nastal 17 metrov dolg sifon, ki so ga leta 1982 preplavali člani Jamarskega društva Dimnice, onkraj njega pa so se spustili v 24 m globoko brezno s špranjastim rovom v dnu, ki vodi do naslednjega sifona. Slednjega so dosegli koprski in tržaški jamarji avgusta leta 2000 skozi sosednje Hotiške ponikve. S tem so »povezali« obe jami v enoten, 2650 metrov dolg in 180 metrov globok sistem.