Z bodočega postajališča za avtodome neposredno ob avtocestnem priključku Divača se po magistralni cesti odpravimo v smeri Obale. A ne za dolgo, že po slabem kilometru se usmerimo levo, proti Matavunu. Cesta se kmalu približa veliki uvali in se po njenem obodu nežno spusti do Matavuna, kjer se nahaja vhod v Škocjanske jame.

MATAVUN, ŠKOCJAN IN BETANJA

Vasica je zelo lepo urejena, kot se za turistični kraj tudi spodobi. Če smo se pripeljali z avtodomom, tega pustimo na velikem parkirišču pred vhodnim kompleksom, če smo s kolesom, pa jo v središču kraja mahnimo levo. Po spletu kroži posnetek izpred nekaj let, ko se je Italijan z avtodomom tu prav nesrečno zagozdil, zato sprejmite moj nasvet in se do Škocjana teh nekaj sto metrov sprehodite ali pa popeljite s kolesom, saj je cesta ozka, še dodatno pa jo omejujejo nizki napušči in zidovje.
Kmalu dosežemo vaško pokopališče, »Ž'jgn«, za marsikoga nič posebnega, a le bežen pogled starih nagrobnikov razodene, da so tu pokopani skorajda vsi zaslužni raziskovalci Škocjanskih jam, katerih imena boste med obiskom jam srečali v opisih odkritij ali celo samih nazivih posameznih dvoran, delov jam ali pa mostov. Še nekaj korakov je do travnate planjave, ki jo omejuje suhozid.

Na njej stoji J'kopinov skedenj, ki je v urbarjih omenjen že leta 1819. V njem so mlatili žito okoliških prebivalcev, vanj so spravljali seno. Stranski steni sta na vrhu pokriti s skrilom, streha pa je krita s slamo. Danes je v njem razstavljena etnološka zbirka.
Prek ceste se nahaja brezno Okroglica, ki ga zlahka spregledate. Skrito je za visoko kamnito ograjo, nanj pa opozarja informacijska tabla. Marsikoga bo spreletel srh ob misli, da je med njim in 90 metrov globokim breznom le nekaj deset centimetrov zidu, pogled navzdol pa je veličasten. Brezno vodi do jame, kjer Reka prvič ponikne (se prebije) pod vasjo Škocjan v Veliko dolino.
Mimo kala pridemo v Škocjan, na majhen trg pred cerkvijo svetega Kancijana.

Postavljen na vrhu strme vzpetine nad sotesko reke Reke, na svojem severnem koncu ponuja prečudovit pogled na globoko spodaj šumečo reko, Vremščico, ruševine gradu Školj in ob sončnih dneh s spranim ozračjem tudi na najvišji nealpski vrh v naši deželi, 1796 metrov visoki Snežnik. Da bo zadeva še bolj zanimiva, gre za nadvse starodavno »lokacijo«, kjer so se prvi verski oziroma spiritualni obredi opravljali že pred davnimi stoletji in tisočletji, še danes pa je čutiti prav posebno energijo.
Cerkev sv. Kancijana je bila posvečena leta 1606, izvira pa iz 13. stoletja. Gotska cerkev je bila v 17. stoletju razširjena, dobila je nov prezbiterij in dve stranski ladji. Oltarji izvirajo iz 18. stoletja. Zvonik, kampanile, ki je ločen od cerkvene stavbe, je iz srede 19. stoletja in oglejskega tipa.
Od tu se spustimo do Betanje, simpatičnega zaselka nekaj hiš in domačij, ki leži prav na robu prepadnih sten Male doline. Tu se lahko okrepčamo v domačiji ali pa nadaljujemo sprehod po učni sprehajalni poti, ki zaobjame obe dolini (Malo in Veliko), spleza prek naravnega mostu in se na zahodni strani povzpne do čudovitega razgledišča z značilnim in ničkolikokrat fotografiranim pogledom na Škocjan in Malo ter Veliko dolino globoko pod nami.

Zanimiv je podatek z ene od informativnih tabel – okoliški borovci so stari dobrih 120 let, prve pa naj bi posadil znameniti Josef Ressel, izumitelj ladijskega vijaka.
Druga nadvse zanimiva pot vodi mimo promocijsko kongresnega centra Pr Nanetovih (gre za eno najlepših vil v teh krajih, ki je zgledno obnovljena) po betonskih stopnicah do vhoda v jamo, koder vodi pot številka 2 (podrobneje opisana v nadaljevanju). Namesto, da bi šli skozi vrata proti jami, se spustimo desno po slabše urejeni poti (glede na zidove na obeh straneh je bila nekoč lepše urejena) vse do dna kanjona. Tu stojijo ruševine starega mlina, odpira pa se tudi pogled v prvo jamo, kamor ponikne Reka.

ŠKOCJANSKE JAME

Osrednja turistična znamenitost Divače z okolico so zagotovo Škocjanske jame, ki so resnično vredne obiska. Gre za sistem vodnih jam, skozi katere teče reka Reka. Da so resnično nekaj posebnega pa priča dejstvo, da so od leta 1986 vpisane med svetovno kulturno in naravno dediščino UNESCO. Ponor reke Reke je človeka navdihoval bržkone od pamtiveka, prvič pa so jame na tem mestu pisno omenjene leta 1819. Slabih dvajset let kasneje se je nek avanturist, sicer zaposlen pri tržaškem vodovodu, vanjo že spustil na splavu in »odraftal« 120 metrov toka od ponora v notranjost. Bojda je iskal možnosti uporabe vode za potrebe žejnih Tržačanov. Nekaj let za njegovim podvigom že lahko govorimo o pravem raziskovanju, saj so se vanjo spustili idrijski rudarji, ki so raziskali 450 metrov jame.
Del jam, ki je danes odprt za turistični ogled, so odkrili leta 1904, dobrega pol stoletja kasneje pa je dobil električno razsvetljavo. Na voljo sta dve različni možnosti ogleda jame.

Prvi turistični ogled jame (Klasični ogled) se prične v Tihi jami, sledi ji Velika dvorana, ki je resnično ogromna. Visoka je 30 in več metrov, dolga 120 in široka 70. Tu se nahajajo orjaški kapniki, pri izhodu pa nas pozdravijo velikanske orgle. Počasi se že sliši bučanje reke Reke, v Šumeči dvorani, ki je visoka 104 metre, globoko pod seboj že opazimo njen nemirni tok. Da bo ogled še bolj zanimiv, poskrbi spominska plošča iz septembra 1965, ki priča o rekordni vodni gladini. 50 metrov nad gladino reke Hankejev kanal prečka Cerkvenikov most iz leta 1937. Znamenite ponvice, tako značilne za Škocjanske jame, so vidne v Schmidlovi dvorani, ki jo omejujejo strme, navpične stene. Tu nas dvigalo popelje nazaj na površje.
Drugi ogled (Novi del) ponuja »manj jame«, a »več reke«. Gre za sprehod ob Reki v podzemlje, med obiskom pa se sprehodimo po Mali in Veliki dolini ter spremljamo tok Reke vse do ponora v jame. Ta je odprt le med 1. aprilom in 31. oktobrom.
Ljubiteljem jam in neokrnjene narave pa ponujajo tudi kombincaijo obeh obiskov.

OSTALE JAME

V občini Divača naj bi bilo preko 140 jam, zato Škocjanske jame niso edine, ki so urejene za obisk. Resda so največje in edine »usposobljene« za »tisti pravi« množični turistični obisk, a tudi preostale ne zaostajajo ne po lepoti, ne po velikosti. Kačna jama, na primer, je le lučaj oddaljena od železniške postaje v Divači, velika pa je skoraj trikrat toliko kot Škocjanske! Vhod vanjo je v veliki vrtači, naravni most na dnu vrtače pa ločuje dve brezni, ki tvorita vhod. Ti se v globini 80 metrov pri Obrsnelovi polici združita, a se enotno brezno kmalu spet razveji, tokrat na tri vzporedna brezna. Ta se na koncu zopet združijo in se končajo v stropu 60 metrov visoke Vhodne dvorane. V njenih globinah teče reka Reka Jadranu naproti.
Spregledati ne smemo niti Divaške jame slab kilometer iz središča kraja, ki je globoka 76 metrov, dolga 700, urejenih pa je več kot 1500 metrov poti. V njej najdemo stalagmite, sigaste kope, ciprese, številne zavese in sveče, njeno največje bogastvo jame pa je Zakladnica z mnogimi belo-rdečimi zavesami ter helektitnimi izrastki in velikimi kristali.

REKA REKA

Le redkokatera reka si zasluži, da ji pravimo kar Reka. Naša Reka prav zagotovo, saj gre za enega od najbolj skrivnostnih vodotokov pri nas, pravijo pa ji tudi Notranjska reka in Velika voda.
Izvira kot Vela voda na Hrvaškem, kmalu prestopi mejo, potem se mirno vije preko polj in skozi doline vse do Škofeljskega mostu, ko vstopi v slikovito sotesko, ki jo objame z obeh strani.

Stene so navpične, visoke, najožji pa je kanjon prav pod gradom Školj, katerega obiska nikakor ne smete izpustiti. Pod vasjo Škocjan se Reka »zaleti« v skoraj 100 metrov visoko steno, ponikne in začne se najskrivnostnejši del njenega toka, globoko pod zemljo.
V prvem delu teče skozi poltretji kilometer dolgi podzemni kanjon, imenovan Šumeča jama, ki je v najvišjem delu visok 146 metrov (!), širok pa le med 10 in 60 metri. Del tega, imenovan Hankejev kanjon, je turistično urejen (svetovno znane Škocjanske jame), saj skozenj vodi urejena turistična pot iz Tihe jame, prek Cerkvenikovega mostu do Schmidlove dvorane in izhoda v dnu Velike doline. Reka se drži podzemlja skorajda do svojega izliva v morje. Pred znamenitim mostom zavije v Martelovo dvorano, ki je največja podzemna jama v Sloveniji (dolga 308, široka do 123 in visoka do 146 metrov), iz Škocjanskih jam pa »odteče« v sosednjo Kačno jamo in naprej po podzemnih kanjonih in kanalih vse do Jadranskega morja.

Tega doseže pod imenom Timav pri Devinu v Italiji, kjer na plan privre v treh izvirih, del pa napaja tudi podvodne izvire v morju pred Nabrežino.
Povezavo med Reko in Timavom so slutili že dlje časa, opravili so vrsto sledilnih poskusov in tako že pred drugo svetovno vojno dokazali, da vode Reke na površje privrejo prav v Štimavu, kjer je že od nekdaj stalo svetišče. Sprva pogansko, v čast bogu Mitri (Mitrej je bil urejen v jami), kasneje, s prihodom krščanstva, pa so postavili cerkev svetega Janeza Krstnika.

ŠKOFELJSKI MOST

Da je treba prek nepredvidljive reke postaviti most, ki bo trden in bo hkrati kljuboval vsem ujmam in visokim vodam, so vedeli že pred stoletji. Tako je bil pod vasjo Škoflje postavljen kamniti most, ki se v elegantnem loku pne nad reko Reko več kot deset metrov visoko. Most, ki so ga postavili za potrebe bližnjega rudnika črnega premoga in povezavo Divače in Trsta z Ribnico in Ilirsko Bistrico, na njem pa so domačini prirejali celo tekmovanja v skokih, o čemer še danes pričajo kamnite tribune na levem bregu reke. Skakalno ploščad pa so ob zadnji temeljiti prenovi mostu leta 2018 odstranili.

Nekateri viri navajajo, da naj bi most čez Reko v Škofljah zgradili v drugi polovici 18. stoletja za potrebe odvoza črnega premoga iz rudnikov v Vremski dolini. Drugi, da je bil zgrajen v 18.stoletju ob izgradnji povezovalne ceste med Ilirsko Bistrico in Rodikom, tretji, Register kulturne dediščine, pa navaja, da je bil most zgrajen v 19.stoletju. Kot navajajo na spletni strani občine Divača, iz projekta za obnovo mostu izhaja, da je bil most zgrajen leta 1855. Enoločni Škofeljski cestni most z razponom loka 15,2 metra, je zgrajen iz obdelanih kamnitih blokov in je zaščiten s prvotno kamnito polno zidano in ravno zaključeno ograjo. Na levem in desnem bregu cestišče v višini mostu podpirata enako grajena podporna zidova.

DOLINA MLINOV IN ŽAG

Od Škofeljskega mostu proti Škocjanskim jamam Reko objamejo pečine, kanjon, ki mu domačini pravijo »Dolina mlinov«, pa je bil nekoč resnično poln mlinov. O tem še dandanes pričajo premnoge ruševine, ki so vidne med sprehodom. Po pobočjih, ki obkrožajo reko, so še danes vidni ostanki podpornih zidov, ki so obkrožali ali podpirali poti do mlinov in žag, človeška domišljija pa hitro »zaplava« nekaj stoletij nazaj in si predstavlja vrvež, ki ga dandanes ni več. Zvok vrtenja mlinskih koles je zamenjalo šumenje reke, kamnite zidove pa je zob časa preoblikoval v romantično kuliso. Najbolj ohranjeni mlin se nahaja v vasici Škoflje, a na žalost ne deluje več.

DUJČEV MLIN

Na koncu Škofelj, prav tam, kjer se od Dujčeve domačije pot spusti k šotorišču ob reki, stoji Dujčev mlin.

Ime dobil je po zadnjem aktivnem mlinarju v teh kraju, Rudiju Dujcu, zadnjič pa je bil temeljito obnovljen pred skoraj sto leti. Mlin je za vselej utihnil leta 1986, nekaj let kasneje so ga razglasili za tehnični spomenik. Danes zidovi še stojijo, tudi mlinska oprema s kolesom vred je ohranjena … Tukaj je čudovit piknik prostor – ko je reka »velika« je ta prav na otočku.

VODARNA DRAGA

Vodarna Draga, stisnjena med cesto proti Ribnici in reko Reko, ki je zanimiva tehnična dediščina preteklih časov. Igrala je pomembno vlogo pri oskrbi parnih lokomotiv z vodo po prvi svetovni vojni. Takrat se je železniški promet med Trstom in Ljubljano zelo povečal, s tem pa tudi potreba po vodi. Draga pa je bila tudi voda, ki so jo morali s črpalkami dvigati v rezervoarje v Gornjih Ležečah, to je več kot 165 metrov visoko in več kot dva kilometra daleč. Dva dizelska ladijska motorja v vodarni sta prečrpala po 96 kubičnih metrov vode na uro in za to porabila do 900 kilogramov goriva na dan. Dobivali so ga s postaje v Gornjih Ležečah, od koder so do vodarne napeljali naftovod. Danes je stavba lepo obnovljena, v njej pa so urejena tudi stanovanja.

GRAD ŠKOLJ

Sotesko reke Reke zaznamuje visoko na skali čepeči grad Školj, ki je bil prvič omenjen že leta 1426. Danes je na žalost v klavrnem stanju, četudi ruševine pričajo o nekdanji veličini. Do gradu lahko pridemo po strmi poti iz soteske reke Reke, po cesti iz Famelj, po tako imenovani Poti vodnih zakladov na kateri se prav tako nahaja veliko naravnih znamenitosti ali pa po poti, ki se vije od Škofeljskega mostu po pobočjih nad reko.
Glede na tehniko gradnje sklepajo, da je bil zgrajen v 13. stoletju, služil pa naj bi Devinskim grofom kot podeželska rezidenca. Kasneje je prehajal v last različnih lastnikov, med njimi rodbin Ravbar, Neuhaus in Rosetti. Danes je grad v zasebni lasti, a v ruševinah.

Prvotni grad je obsegal dvonadstropno stanovanjsko stavbo, varovano z visokim obzidjem z okroglim obrambnim in četverokotnim vhodnim stolpom, dodatno so ga varovali obrambni jarek in strme prepadne stene nad reko Reko. Sredi dvorišča je stal vodnjak, v gradu je bila tudi grajska kapela.

Danes ruševine prerašča bršljan, ob dovozni poti do gradu, kjer sta nekoč prišleke pozdravila dva obeliska, so ostanki drevoreda murv in obnovljen kal, ki je nekoč služil napajanju živine in divjadi. S kamnite ograje grajskega dvorišča se odpira čudovit pogled na spodaj ležeči kanjon in bučečo Reko.

STARE CERKVE IN CERKVICE

Kraji okrog Divače so bili poseljeni že v antiki, danes najstarejši pomniki preteklih stoletij pa so poleg nekaterih še živečih domačij cerkvena poslopja. Sam bi jih med njimi izpostavil le nekaj, a prav vse so posebne in, če ste ljubitelj sakralne umetnosti, vredne obiska.

Cerkev sv. Kancijana v Škocjanu smo omenili že prej, zato skočimo prek soteske v Gradišče, kjer že stoletja stoji cerkev svete Helene v Gradišču. Ta je izmed vseh cerkva v župniji Divača morda še najbolj posebna. Na severni in južni steni ima cerkev ohranjene freske, ki jih štejejo med najbolj kakovostne pri nas. Freske prikazujejo prihod sv. Treh kraljev. Freske naj bi okoli leta 1490 naslikal znameniti Janez iz Kastva (njegovo delo je Mrtvaški ples v Hrastoveljski cerkvi), kar nam še pove, da je bila cerkev zgrajena že precej pred letom 1653, kot je napisano na portalu cerkve.

Cerkvico varuje suhozid, kamnit zid, ki ga tvorijo kamni brez veziva, tradicija gradnje pa se prenaša iz roda v rod. Eden največjih mojstrov gradnje suhizidov v Vremski dolini je Rudi Bak iz Škofelj.

Zelo simpatična je manjša cerkvica svetega Mavricija v Naklem nad cesto proti Škofljam, na ovinku, tik preden se cesta spusti v sotesko Sušice. Če boste v kampu v Škofljah pa obiščite še malo cerkvico svetega Križa sredi vasi. 
Cerkev svete Trojice v Dolnjih Ležečah stoji sredi vasi, naslednje leto stara pe je vsaj 400 let. Na portalu je zapisana letnica 1619, vendar je sama cerkev precej starejša. V cerkvi je vzidano pozno gotsko okno iz začetka 16. stoletja. Sliko svete Trojice je naslikal umetnik Raspet.
Mogočna cerkev Marijinega Vnebovzetja stoji v Vremski dolini, poleg nje pa je »staro« župnišče, ki je preurejeno v eno izmed fantovskih komun, ki jih je »ustanovil« Don Pierino. Dolino so poimenovali »Dolina upanja«.

RUDNIK ČRNEGA PREMOGA

Mlajša generacija morda niti ne ve, da je poleg večjih rudnikov v Velenju, Trbovljah in Hrastniku, tudi tu obratoval tudi rudnik črnega premoga, a njegova ležišča v Vremski dolini so bila znana še pred Napoleonovimi vojnami. Pravico na tri kope je prva pridobila Družba rafinerije trsnega sladkorja na Reki na Rudnem polju Lona pri Famljah, nadalje pod vasjo Vremski Britof in na hribu Gaberk pri Betanjski ogradi.
V katastrski občini Škoflje in v katastrskih občinah Britof - Famlje so odkrili pet slojev liburnijskega črnega premoga v kozinskih plasteh na krednem apnencu. Sloji so bili debeli od 0,2 do 1,9 metra in se razprostirali od vzhoda proti zahodu. Pojavili so se na daljavo treh kilometrov in s prečno širino 800 metrov.
Premog iz Vremske doline je bil kakovosten, s poskusi v Berlinu so ugotovili, da daje 7951 kalorij. Rudniki so obratovali tudi pod Italijo, po drugi svetovni vojni in s prehodom pod jugoslovansko oblast pa je sčasoma zmanjkalo premoga. Kot mi je povedal Rudi Bak iz Škofelj, ki je v rudniku opravljal vajeništvo, naj bi ga zaprli, ker zanj preprosto ni bilo dovolj električne energije v dolini. Rudnik so dokončno zaprli sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, dandanes pa nanj spominjajo ostanki rudniških naprav v Vremskem Britofu, medtem ko drugje niso več vidne.