Če se proti Ilirski Bistrici peljete po magistralni cesti, ki se vije ob reki Reki, vas za enim od neštetih ovinkov pozdravi Prem, ki zviška gleda na popotnike, ki hitijo proti Reki. Da bi se mu vsaj malce odkupili, zavijemo desno preko mostu, ki prečka reko Reko. Skoraj se zaletimo v zgradbo, ki so jo v času med obema vojnama postavili Italijani, v njej pa so imeli upravne prostore.

Če sta »Benečanki« v Ilirski Bistrici po zadnji obnovi prava paša za oči in ponos mesta, pa tega za grdega račka, ki se zrcali v gladini reke, nikakor ne bi mogli reči ...

Cesta se hitro vzpne in že smo pod gradom Prem. Parkiranje bo v kraju, ki povzema obliko križa, za avtodom kar problem, zato predlagamo, da ga pustite pri cerkvi na koncu kraja.

Cerkev svete Helene je tretja cerkev na tem kraju, postavili pa so jo leta 1868. Freske so delo mojstra Toneta Kralja, enega največjih domoljubov, ki je v času, ko je Primorska z rapalsko pogodbo pripadla Italiji, izjavil: »Primorska ni vprašanje našega narodnega ponosa, temveč vprašanje našega narodnega obstoja!« Njegovo domoljubje je močno izraženo tudi v njegovih freskah, ki že malce mejijo na politično satiro.
Prem je bil poseljen že za časa Rima, saj so Rimljani tu postavili postojanko Castra Prima. Na njenem mestu so v 12. stoletju zgradili grad, ki je viden že od daleč in danes v vas pritegne največ obiskovalcev. Po vrhu slemena je med gradom in cerkvijo zraslo naselje, med osemdesetimi hišami pa je tudi rojstna hiša Dragotina Ketteja (1876–1899), velikana slovenske moderne. Tu se tudi zaključi (ali začne, saj pot ni krožna) Kettejeva pot.

Grad Prem je bil od 16. stoletja urejen kot protiturški tabor, obdajal ga je mogočen obrambni jarek. Na dvižni most danes spominjajo dobro vidni škripci nad vrati.

Od leta 2008 za grad z muzejsko zbirko, ki predstavlja gradišča in gradove v porečju reke Reke, skrbi Pokrajinski muzej Koper. Grad je izvrstna razgledna točka, od koder pogled objame Prem, proti zahodu nas pozdravlja Vremščica, na severu znamenita planota Šilentabor, na vzhodu pa pogled seže do Snežnika. Prav dobro se vidi tudi sosednja graščina Turn na drugi strani doline.

DOMAČIJA IN SIRARNA TURN

Do Turna vodi krajši vzpon iz Gornje Bitnje. Pred veliko enonadstropno graščino s stolpoma na vsaki strani stoji precej velik kal, v katerem romantično odseva pročelje mogočne stavbe, na velikem travniku, ki gleda proti Premu, pa se pase čreda istrskih ovac (istriank).

Franjo Penko je graščak in tlačan v eni osebi. Simpatični sogovornik, ki z veliko mero ljubezni skrbi za graščino in jo pridno obnavlja, obiskovalce navduši z izvrstnim ekološko pridelanim ovčjim sirom. Nekoč je imel veliko čredo ovac, sedaj se posveča turizmu. V kratkem bo pripravil prostor za avtodome. Pred graščino, o kateri je obširno pisal že Janez Vajkard Valvasor, leži kal, jezerce, značilno za Brkine. Ko se vzpnete proti Turnu in se cesta končno zravna, vas bo pogled na v jezercu odsevajočo pravljično podobo graščine gotovo popolnoma prevzel. 

Pri Franju obvezo poskusite sir in domači slivovec, odlični so tudi domači suhomesnati izdelki! V črni kuhinji je prostora za zaključene družbe, Franjo, strastni »muskontar«, pa zna goste razveseliti tudi s kakšno domačo, brkinsko.