Brežice večina pozna le bežno, ko se z bližnje Termalne riviere v Čatežu s kolesom odpravi po nakupih ali na sladoled. A Brežice so mnogo več kot to, so čudovito mesto, z bogato zgodovino, kulturnim dogajanjem in rekama Krko in Savo, ki že stoletja močno vplivata na življenje v kraju.

Bežni pogled na Brežice med vožnjo po avtocesti ne razkrije bogate zgodovine mesta, prav tako ne njegove arhitekture. Zato se splača umakniti nogo s pedala za plin in se z avtoceste usmeriti v mesto, se prepustiti njegovi domačnosti in se potopiti med ulice.

KJE PUSTITI AVTODOM

Bližnja termalna riviera v Termah Čatež je kot nalašč za daljše bivanje, kamp Terme Čatež pa je odprt vse leto. Med avtodomarji in kampisti je dobro poznan po odlični ponudbi - leži namreč poleg letne in zimske termalne riviere, kompleksa bazenov in rekreacijskih površin, kamor se mnogi radi vračamo. Poleg dopustniške ponudbe pa kamp nudi tudi dobro povezavo z Brežicami na nasprotnem bregu Save, ki so »dosegljive« po lepo urejeni kolesarski stezi, po kateri je do središča mesta 15 minut vrtenja pedal.

Druga, mnogim še boljša, možnost pa je parkiranje avtodoma na urejenem postajališču za avtodome v središču mesta oziroma na njegovem samem robu, kjer so urejena tri parkirna mesta za avtodome. V letošnjem letu je v načrtu razširitev s sanitarno postajo, že zdaj pa lahko na brezplačnem parkirišču uporabljate brezžični dostop do svetovnega spleta. Do središča mesta je dobesedno le lučaj.

BOGATA ZGODOVINA

Brežičani so ponosni na več kot 660-letno zgodovino mesta, ki jo krasijo bogate zgodbe, ki še dandanes osupnejo obiskovalce. Okolica današnjih Brežic je bila poseljena že v prazgodovini. To potrjujejo bogati keltski grobovi iz drugega stoletja pred našim štetjem, ki so jih našli na južnem delu mesta. Kot kraj so Brežice prvič pisno omenjene leta 1241, in sicer z imenom Rain, kar v nemškem jeziku pomeni »obala rečne struge«. Reka Sava, v katero se v neposredni bližini mesta izliva dolenjska lepotica Krka, je skozi stoletja tik ob levem bregu svoje struge narekovala pozidavo starega mestnega naselja in mu določila tudi ime. Slovensko ime »Brežice« namreč pomeni mestno naselbino na bregovih reke: breg – bregci – brežci – Brežice.
Ozemlje, koder danes ležijo Brežice, je v 11. stoletju prišlo v roke Salzburške nadškofije in ostalo v njeni posesti vse do 15. stoletja, torej skoraj 400 let, mesto pa se je zaradi dobre lege začelo zgodaj razvijati. Tako je imelo že v 13. stoletju svoj grad, vojaško posadko, sodišče in kovnico denarja, postalo pa je tudi upravno in gospodarsko središče salzburške posesti v Posavju.
Pomembna letnica je 1353, ko je dobilo mestne pravice, na čelu mestne uprave pa je bil mestni sodnik, ki ga je imenoval salzburški nadškof. Opravljal je tudi civilno ter nižje kazensko in krvno sodstvo. Mesto je imelo takrat kar dva sejma (na binkošti in na lovrencovo), osem dni pred vsakim sejmom je veljal tržni mir. Meščani so imeli pravico do ribolova, vendar so morali z ribami postreči nadškofu in njegovemu spremstvu, kadar je prišel v mesto. Za nakup in celo za uveljavitev dedovanja posesti je moral nemeščan pridobiti soglasje nadškofa.
Ob koncu 15. stoletja je Brežice opustošil madžarski kralj Matija Korvin, Slovencem dobro poznan kot kralj Matjaž. Po desetletni vojni med njim in Habsburžani je mesto po podpisu mirovne pogodbe pripadlo slednjim in Brežice so tako postale deželnoknežje mesto.
V kmečkem uporu leta 1515 se je v Brežicah zbralo kar 9000 kmetov, ki so napadli in uničili brežiški grad. Grad Brežice so kasneje na novo pozidali in utrdili z vogalnimi obrambnimi stolpi, tako da je edini v Posavju kljuboval napadom upornih kmetov med hrvaško-slovenskim uporom leta 1573 pod vodstvom Matije Gubca. V času turških vpadov so bile Brežice večkrat požgane in oplenjene.
Pomembna prelomnica za mesto je bilo leto 1535, ko so Brežice dobile pravico do lastnega grba, ki se je ohranil do današnjih dni in kaže tri brda nad tekočo vodo, v ozadju pa piramido. Tekoča voda predstavlja Savo, tri brda dežele Štajersko, Kranjsko in Hrvaško, piramida za njimi pa vzhajajoče sonce.
Brežice so konec srednjega veka pričakale kot pomembno trgovsko in obrtno središče v jugovzhodnem delu Štajerske. V drugi polovici 16. stoletja je v Brežicah prevladal protestantizem in mesto je dobilo lastnega predikanta. 17. stoletje je zaznamoval prihod frančiškanov, ki so leta 1660 zgradili frančiškanski samostan, okoli katerega se je razvilo manjše severno predmestje. V sedanji, po vojni zgrajeni samostanski stavbi od leta 1945 dalje deluje Gimnazija Brežice.
V novem veku so Brežičani živeli predvsem od trgovine in prometa. Ker mesto leži ob reki Savi, ki je bila pomembna vodna pot iz avstrijskih pokrajin proti vzhodu, je bilo tu živahno rečno pristanišče. Še danes je ob nekdanjem bregu ohranjenih nekaj večjih hiš bogatih trgovskih družin. Kljub temu so bile Brežice predvsem upravno in obrtno središče spodnjega Posavja na štajerski strani in so tekmovale s Krškim, ki je bilo enako pomembno na kranjski strani.
V viharni prvi polovici 20. stoletja so »Brežiški Slovenci«, da bi se postavili po robu načrtni germanizaciji, v mestu ustanovili čitalnico, posojilnico in Narodni dom ter se tako zavzeli za širjenje narodne zavesti in se upirali prisilnem ponemčevanju. Med 2. svetovno vojno so Nemci iz mesta in okolice Brežic izgnali 17 259 ljudi, v izpraznjene domove pa naseljevali predvsem kočevske Nemce in priseljence iz Besarabije. 28. oktobra 1941 je bila ustanovljena Brežiška partizanska četa z nalogo, da prepreči izselitev Slovencev iz teh krajev. Po 2. svetovni vojni se je velik del Nemcev izselil iz Brežic. Mesto se je začelo hitro razvijati in v sodobnem času lahko s ponosom govorimo o mestu z bogato tradicijo ter izrednimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi, ki vas bodo zlahka zadržale v mestu več dni.

PRAVLJIČNI SPREHOD PO MESTU

Brežice so pravi zgodovinski biser arhitekture, saj številne cerkve, gradovi, zgodovinske hiše, muzeji in druge posebnosti mestu in okolici dajejo edinstven pečat preteklosti, ki vas popolnoma prevzame in navduši.

Protiutež urbanemu dogajanju je neokrnjena narava v neposredni okolici, kamor se lahko umaknete od mestnega vrveža in na turistično urejenih kotičkih ali v zavetju prostranih gozdov in travnikov poiščete svoj košček miru ter pozabite na vse skrbi.

GRAD BREŽICE

Naša prva postojanka na sprehodu po mestu naj bo mestni grad.

Grad Brežice so za upravne in obrambne namene, verjetno v 12. stoletju sezidali Salzburžani. V 16. stoletju je bil grad večkrat požgan in porušen, zato so v letu 1529 pričeli z gradnjo nove renesančne utrdbe z utrjenimi vogalnimi stolpi. V mirnejših časih je plemiška družina Attems grad spremenila v rezidenco. Grof Ignac Maria Attems je dal prezidati vzhodni trakt in v njem urediti dvorano, danes imenovano Viteška, ki je edinstveni primer baročnega posvetnega slikarstva na Slovenskem, meni kot ljubitelju umetnostne zgodovine pa ena najlepših grajskih dvoran nasploh. V njej lahko prisluhnemo koncertom ali se udeležimo drugih prireditev, medtem ko naša misel potuje med prizori iz rimske in grške mitologije.

V gradu, spomeniku nepremične dediščine, od leta 1949 deluje Posavski muzej Brežice, ki predstavlja dediščino Posavja od najstarejših dni do danes.

O času od prazgodovine do prihoda Slovanov pripoveduje arheološka zbirka. Kako so stanovali, delali, verovali in se likovno izražali prebivalci Posavja v 19. in 20. stoletju pričajo predmeti v etnološki zbirki. V zbirki Kmečki upori in Dediščina posavskih protestantov je s predmeti, slikovno in pisno predstavljeno burno 16. stoletje, čas kmečkih uporov, turških vpadov in reformacije. Med razstavljenimi predmeti je faksimile Dalmatinove Biblije – prevoda svetega pisma iz nemščine v slovenščino, izdane leta 1584, muzej pa hrani tudi original!
Razstava Bürger – mestjan – meščan nas sprejme v salonu iz leta 1900 s pogledom na mestno ulico in v intimo meščanske spalnice. Dvoramne baročne stopnice vodijo iz dvorane v drugo polovico muzeja, kjer se seznanimo z zgodovino 20. stoletja na razstavi Pod devetimi zastavami: Posavje 1900–1990. V umetnostnozgodovinsko urejenem muzejskem delu je na ogled bogata posvetna in cerkvena baročna dediščina Posavja ter galerija del Alenke Gerlovič. Zaključek muzeja je posvečen spominu na ustanovitelja, skrbnega zbiratelja, dolgoletnega ravnatelja (1949–1963) muzeja in slikarja Franja Stiplovška.
Grad Brežice je tudi prostor za občasne umetnostne razstave v Galeriji, poroke v eni najlepših baročnih dvoran v Sloveniji, koncerte, razne kulturne prireditve in slovesnosti v Viteški dvorani, razna predavanja, literarne večere, kulturne prireditve, delavnice, poletne koncerte na grajskem dvorišču, snemanja in fotografiranja v grajskem ambientu in Viteški dvorani, rokodelske in praznične sejme na grajskem dvorišču, raznolike pedagoške programe.

VITEŠKA DVORANA

Veličastna Viteška dvorana gradu Brežice, s svojo edinstveno poslikavo iz začetka 18. stoletja, je eden najodličnejših posvetnih baročnih spomenikov stenskega slikarstva na Slovenskem. Zaradi impozantnega, v celoti poslikanega dvoranskega prostora je prvovrstna galerija z bogato mitološko vsebino vključena na ogled v sklop muzeja.

O avtorstvu fresk tega spomenika baročnega slikarstva so se mnenja strokovnjakov razhajala. Na podlagi arhivskega vira je potrjeno, da je poslikava Viteške dvorane avtorsko delo slikarja slovenskega rodu, Frančiška Karla Remba (tudi Remp) (1675–1718), ki se je v tedanjem Rheinu (Brežicah) mudil med letoma 1702 in 1703. Prvih slikarskih veščin se je učil pri očetu Janezu Juriju, vendar je že v začetku 18. stoletja odšel v Gradec na povabilo grofa Ignaca Marije Attemsa (1652–1732). Najel ga je za slikarsko opremo svojih dvorcev in palač in mu omogočil nadaljnje šolanje v Italiji. V Rimu je Remb med drugim obiskal palačo Barberini, in po vzoru fresk Pietra da Cortone poslikal dvorano v Brežicah. Remba prištevajo med slikarje, pomembne za zgodnjeavstrijski barok, na Slovenskem pa je znan predvsem po poslikavah Viteške dvorane gradu Brežice.
Že v zgodnjem baročnem času so bile Ovidove Metamorfoze zelo razširjeno branje, zato ni nič nenavadnega, da so prav te zgodbe postale inspiracija za določene prizore poslikave. Na banjastem prehodu stene v strop si sledijo prizori iz grško-rimske mitologije, ki hkrati ponazarjajo štiri elemente.
Element zraka pooseblja bog svetlobe Apolon z Eos, jutranjo zarjo, drugi element vode, prispodabljajo prizori s Pozejdonom in ženo Amfitrito, enookim Polifemom, Piramom in Tisbo in ugrabljeno Evropo na biku. Tretji element ognja prispodablja bog ognja Hefajst v kovačnici, četrti element zemlje prispodabljajo prizori z Dionizom v družbi satirov in nimf ter Ariadne, Panom s svojo druščino nimf in satirov, gozdnimi božanstvi Driadami, in zadnji je bog vojne, Ares, ki s svojo vojsko prihaja z boja.
Na stropu prvi venec figur predstavlja alegorije odlik rodu Attems, z grbom tedanjega lastnika Ignaca Mario Attemsa, sledijo sklopi figur, ki ponazarjajo prispodobe znanosti in umetnosti. Poslikava se na južnem delu zaključuje z grbom prve žene Marije iz rodu Wurmbrand.

GRAJSKA KAŠČA

Grajska gospoda je od nekdaj od svojih podložnikov pobirala desetino (danes mnogo, mnogo več, pa tudi nič kaj gosposka ni več …)

Za te potrebe so v mestih gradili velike kašče, kamor so spravljali žito. Brežiška kašča stoji še dandanes, zdajšnje mogočno poslopje pa je iz začetka 18. stoletja, medtem ko se prvotna stavba prvič omenja leta 1491. Lastnik gradu in petih bližnjih gospodarskih stavb je bila plemiška družina Attems, v začetku 19. stoletja dr. Ignac grof Attems (1774 – 1861), štajerski deželni glavar. Grajska kašča v Brežicah sodi med najlepše ohranjene grajske kašče v Sloveniji in je uvrščena med 227 nepremičnih kulturnih spomenikov državnega pomena.

GRAJSKI HLEVI

K mogočni stavbi mestnega gradu pripadajo tudi mogočno grajeni hlevi. Stavba je v osnovi iz časa gradnje gradu sredi 16. stoletja. Predelave so močno zabrisale prvotno podobo notranjosti. Sredi 19. stoletja so stavbo, ki je bila last brežiške plemiške družine Attems, imenovali Jahalna šola (Reit schule). V pritličju je ohranjena velika dvorana – nekdanji konjski hlevi s stebriščem in stropnimi oboki. V zgornjih prostorih so živeli najemniki, med njimi advokat dr. Jakob Razlag (1826 – 1880) z družino.

MESTNO OBZIDJE

Mestno obzidje dandanes ni več ohranjeno. Pri severovzhodnem stolpu gradu so odkrili ostanke štiri metre debelega zidu iz 16. stoletja, ki je zapiral predgradje proti vzhodu. Pod njimi odkriti ostanki zidov izvirajo najverjetneje iz srednjega veka. Zidovi vzhodno od obzidja so delno segali v obrambni jarek in so morda ostanki vhodne konstrukcije južnih mestnih vrat iz 16. stoletja, ki so najverjetneje stala nekoliko severneje. Potek zidov grajskega obzidja je danes tlorisno prikazan v tlaku.

GASA

Gasa - danes Ulica stare pravde - poteka polkrožno od srednjeveških južnih mestnih vrat pri Brežiškem gradu do nekdanje pošte, kjer se nasproti stavbe Narodnega doma priključi glavni ulici. Hiše na južnem delu Gase so v strnjenem nizu prizidane na staro mestno obzidje. V prejšnjih stoletjih so jih zasedali obrtniki, tu je bila sredi 19. stoletja hiralnica, od leta 1872 bolnišnica, v začetku 20. stoletja otroški vrtec in žrebčarna.

Po mnenju mnogih je to ena izmed najlepših ulic v Brežicah, sprehod po njej pa ponuja tudi čudovit pogled na Vodovodni stolp.

VODOVODNI STOLP

Sredi relativno nizko grajenih zgradb starega mestnega jedra vodovodni stolp kar sili kvišku, saj je celotno središče mesta ravno.

Ravno zategadelj so leta 1914, torej pred dobrimi 104 leti, postavili vodovodni stolp, s katerim so rešili šibak pritisk v mestni vodovodni napeljavi.

Stolp je grajen v maniri nemške arhitekture, s poudarjenimi lesenimi tramovi (Fachwerkhaus), vrhnji del pa spominja na obrambne stolpe. Stolp je visok 46 metrov, v večjem delu je okrogel, na vrhu pa ga zaključuje osmerokotni rezervoar, ki je postavljen na šestnajstih konzolah. Stolp krasijo trije manjši balkoni. Postavljen je na vogalu osrednje Bizeljske ceste in Ulice stare pravde - Gase - ulice na mestnem obzidju in sloni na ostankih mestnega obrambnega obzidja.

BOGATA STAVBNA DEDIŠČINA

Ob obisku Brežic nikar ne spreglejte mestne hiše. Zakaj? Med drugim tudi zato, ker v njej domuje Turistično informacijski center (TIC), ki je bogato založen z informacijskim gradivom, tu pa se lahko oskrbite tudi z zemljevidom.

V času njenega nastanka je bil razvoj mesta v razcvetu in prav to nakazuje njena zunanja podoba. To je poznobaročna stavba s poudarjeno osrednjo osjo, ki jo v pritličju določa velik kamnit portal z mestnim grbom in letnico 1769. V nadstropju je atraktiven manjši balkon z baročno trebušasto ograjo in preprostimi vrati. Stavba ima tudi arhitekturno zanimiv strešni nastavek s trikotnim čelom in naslikano uro v sredini. Mestna hiša v Brežicah je v virih imenovana tudi Magistrat. V njej je bila od konca druge svetovne vojne do preloma tisočletja glasbena šola, od leta 2012 pa je pod okriljem Zavoda za podjetništvo, turizem in mladino Brežice v njej urejen skupen prostor za trženje in promocijo lokalnih turističnih produktov; v pritličju se namreč nahajata trgovina s spominki, lokalnimi izdelki več kot 90-ih lokalnih obrtnikov in ustvarjalcev, ter vinoteka z bogato ponudbo lokalnih vin, posebno mesto v njej pa vsako leto zasede tudi dvojček Županovih vin.
Med stavbno dediščino starega mestnega jedra izstopa nekdanja lekarna z renesančnim pročeljem z znamenitim, svedrasto zavitim dimnikom na strehi. Glavni vhod s polkrožno oblikovanim portalom nosi letnico 1641 in 1695, nad drugim portalom, ki vodi na dvorišče stavbe, je v polkrožni fasadni niši v nadstropju kip Marije Brezmadežne iz druge polovice 18. stoletja. Lastniki enonadstropne stavbe so bili v zadnjih dveh stoletjih lekarnarji, sredi 19. stoletja Ignac Žnideršič (1838 – 1887), za njim Tončič in Klabučar, danes pa je v stavbi gostilna in picerija Santa Lucija.

Najzanimivejša meščanska stavba iz leta 1782 je del Cottova trgovsko-stanovanjska hiša s klasicističnim pročeljem ter banjastim obokom v veži. Leta 1771 se je iz Italije priselil Leonardo Del Cott (1751 – 1814) in tu odprl trgovino, ki je vseskozi nosila njegovo ime. Vklesano je na kamnitem portalu ob letnici 1782, na železnih polknih z lovorjevimi girlandami pa so začetnice trgovčevega imena LDC in letnica 1790. Pod hišo so skladiščni prostori za blago, prispelo tudi po reki Savi, ki je nekoč tekla tik pod hišami na zahodni strani mesta.

ŽUPNIJSKA CERKEV SVETEGA LOVRENCA

Kot vsako »pravo« mesto se tudi Brežice ponašajo s prelepo župnijsko cerkvijo.

Župnijska cerkev sv. Lovrenca sredi mesta je bila zgrajena leta 1782 po načrtu J. N. Fuchsa, z baročno razgibanim enoladijskim prostorom, s češko kapo nad osrednjo polo in prezbiterijem ter zahodnim zvonikom nad pevskim korom. Freske Tomaža Fantonija in Jakoba Brolle so iz leta 1861. Notranjščina je dobila novo podobo z vitraži ter s freskami Staneta Kregarja (1905 – 1973) v prezbiteriju leta 1966. Čelno pročelje ima elemente klasicizma in je členjeno s pilastri, nišami, rozeto in preklado, nad katero se dviga zvonik. Predhodnica sedanje župne cerkve je stala nasproti sedanje in se omenja že v 12. stoletju kot podružnica videmske prafare, iz katere se je izločila kot vikariat pred 1354. Samostojna župnija postane v začetku 17. stoletja.

SLOVENSKI NARODNI DOM

Tudi v Brežicah so imeli Slovenci svoj »dom«, ki je bil v obdobju narodnostnih bojev in trenj kulturno in politično središče brežiških Slovencev. Delovanje Narodnega doma v Brežicah sega v leto 1895. V stavbi hotela Klembas je bila sredi 19. stoletja gostilna Haidenek (nato Heider, Jamnik, Berdan, Koštomaj, Schweiger in Korent). Konec 19. stoletja sta dobila svoje prostore v stavbi čitalnica, ustanovljena 1890 ter Posojilnica in hranilnica. Slovesno odprtje Narodnega doma, nadgrajenega v dvonadstropnico in prezidanega v secesijskem slogu, je bilo 14. avgusta 1904.

SEVERNA MESTNA VRATA

Severna mestna vrata iz 16. stoletja so imela obliko enonadstropnega kamnitega stolpa, ki je imel trapezoidni tloris in je z zunanje strani obzidja segal v vodni obrambni jarek. Stolp je bil na severni strani podkleten, morda zaradi mehanizma dvižnega mostu, ki je severna mestna vrata povezoval z lesenim mostom čez obrambni jarek. Potek zidov obzidja in stolpa je tlorisno prikazan v tlaku. Ob severnih mestnih vratih stoji impozantna stavba nekdanjega Nemškega doma s hotelom Pri črnem orlu, ki je bila zgrajena v značilnem staronemškem renesančnem slogu. Stavba je do danes ohranila razgibanost bogato oblikovanega pročelja.

Leta 1904 so ločeno praznovali slovensko in nemško čuteči Brežičani: v istem letu je bilo odprtje nadgrajenega Narodnega in odprtje Nemškega doma. V prvem so se zbirali »brežiški Slovenci«, Pri črnem orlu pa »brežiški Nemci«.