28. avgust, 2013
Z avtodomom na Dirko po Sloveniji

Avtodom je zagotovo najboljše sredstvo za obisk športnega dogodka, še posebej takega kot so kolesarske dirke, saj se lahko povsem približaš trasi, iz vozila pa lahko celo spremljaš dogajanje. Tudi večdnevni dogodki se mnogo lepše spremljajo z avtodomom – preprosto slediš dirki. Če pa imaš s seboj še kolo, potem je ogled resnično nekaj posebnega.

Letošnja Dirka po Sloveniji je bila jubilejna v več pogledih. Doživela je dvajseto ponovitev, po nekaj letih premora pa so zopet vključili kraljevsko etapo s ciljem na prelazu Vršič, ki s 1611 metri morda ne leži tako visoko kot cesta na Mangrt, so pa zato serpentine mnogo bolj zoprne.

Največje tri dirke

Dirke po Sloveniji seveda ni med tremi največjimi, saj za največje štejejo:

- italijanski Giro d'Italia (letos med 4. in 26. majem),

- španska Vuelta (letos med 24. avgustom in 15. septembrom) in

- francoski Tour de France (pričel se je 29. junija na Korziki, končal pa se bo 21. julija na Elizejskih poljanah v Parizu).

Največji med njimi je nedvomno slednji, ki se ga je prijelo ime »Le Tour«.

Štirje dnevi, 500 kilometrov

Organizatorji so pripravili razgibano in tehnično težko dirko, ki je že prvi dan poskrbela za velike časovne razlike med tekmovalci.
Prvi dan so kolesarji vozili na čas v Ljubljani, naslednji dan so se podali iz Kočevja do Višnje Gore, tretji dan je bila na vrsti kraljevska etapa s ciljem na Vršiču in zadnji dan še krog po Dolenjski s ciljem v dolenjski prestolnici. Vsega skupaj več kot 500 kilometrov v štirih dneh.

15 ekip, od tega tri slovenske

Dirke se je poleg treh domačih ekip, ki so na Dirki že skoraj inventar, Adria Mobil, Sava in Radenska, udeležilo še ducat tujih, od tega dve Pro Tour ekipi (Lampre-Merida, Orica Greenedge), šest Pro Continentalnih (Topstport Vlaanderen, Colombia, Androni Giocattoli, Bardiani Valvole - CSF Inox, Cvini Fantini - Selle ITalia, Rusvelo) in štiri Continentalne ekipe (Continental Team Astana, Tirol Cycling Team, Meridiana Kamen Team, Lokosphinx). Prav vsi tekmovalci so bili junaki, še posebej, če ste imeli gladiatorje na dveh kolesih priložnost videti na vrhu Vršiča, ko so imeli za seboj dobrih 3500 višinskih metrov. Tri kilometre in pol!
Predvsem v Ljubljani, ko so se tekmovalci ogrevali za kronometer, je bil sprehod po »boksih« prava paša za oči. Večina ekip ima lastne avtodome, ki so nekakšne premične baze kolesarjev, večje ekipe pa se prevažajo v pravih kolosih – predelanih avtobusih, ki jim nudijo veliko več kot samo osnovno udobje.

Ogled z avtodomom

Zaradi časovne stiske v uredništvu smo se odločili za ogled kronometra po ljubljanskih ulicah in obisk kraljevske etape na Vršič. Prvi dan, četrtek je bil, so se fantje pomerili v vožnji na čas po ljubljanskih ulicah s štartom in ciljem na prenovljenem Kongresnem trgu. Kdor je bil tam, je lahko videl razburljive vožnje po ozkih ulicah stare Ljubljane, dir preko mostov in zmagoslavje v cilju Kanadčana Tufta, ki je edini opravil z 8,8 kilometra dolgim kronometrom v manj kot desetih minutah. Vsi ostali so se zvrstili daleč za njim. Ogled z avtodomom v Ljubljani je malce težji kot v tujih prestolnicah, saj Ljubljana še vedno nima urejenega pravega postajališča v bližini središča. Tako bi se morali poslužiti javnega prevoza ali sposoje kolesa iz sistema BicikeLJ, na srečo pa smo doma nedaleč stran in smo se do prizorišča odpravili kar peš.
Ostale tri etape so bile tudi do avtodomarjev prijaznejše. Vse tri trase so dovoljevale ogled z avtodomom, ker so vozili po podeželskih cestah, pa se je dalo dirko ogledati kar iz avtodoma parkiranega ob cesti.
Drugi dan Dirke so se kolesarji podali od Kočevja pa vse do Višnje Gore, trasa pa je potekala po čudovitem okolju Kočevske in Dolenjske. Toplo vreme in zelena pokrajina sta bili odlični kulisi za boje za prva mesta.

Kraljevska etapa s ciljem na Vršiču

Ker je bil cilj kraljevske etape na Vršiču v soboto okrog štirih popoldne, smo se na vrh prelaza, ki povezuje Primorsko in Gorenjsko, odpravili že v petek zvečer. Ogled dirke smo izkoristili za preskus testnega Sun Livinga Lido M 46, katerega test si boste lahko prebrali v septembrski številki revije. Kljub pregovorni gneči na Vršiču, se na zvečer prelaz umiri, planinci in radovedneži odidejo, kratka ravnina vrh serpentin postane umirjen kotiček za brezskrbno spanje. Seveda nismo bili edini, tako velik dogodek, kot je Dirka po Sloveniji, vsako leto privabi množico gledalcev, med katerimi smo tudi avtodomarji.
Spanje na Vršiču ima eno dobro stran: avtodom lahko parkiraš povsem ob ciljnem izteku, kar omogoči odlično izhodišče za ogled zadnjih metrov dirke. Slaba stran je seveda v tem, da, ko zjutraj zapirajo cesto, ostaneš ujetnik lastne imenitnosti ... Zato se splača med čakanjem na prihod kolesarjev »sprehoditi« po okoliških vrhovih. Ni treba na Mojstrovko ali celo Prisojnik, dovolj je že daljši sprehod do vrha Vršiča. Malokdo ve, da je nad prelazom vrh z enakim imenom, ki je visok 1737 metrov, z njega pa se ponujajo prečudoviti razgledi na okoliške vršace. Malo nižje je odlično razgledišče, s katerega je obraz Ajdovske deklice kot na dlani.
Čas v 21. stoletju teče nekoliko hitreje kot včasih in kmalu pride čas, ko je treba zasesti najboljša mesta okrog ciljne arene. Tokrat so cilj postavili prav pod prodajalnico spominkov, ploščad na razgledni strani ceste pa so gledalci strateško zavzeli že uro in več pred predvidenim prihodom tekmovalcev v cilj. Veliki športni dogodki, ki niso vezani na stadione in poligone, imajo zame nek neopisljiv šarm avtentičnosti. Tu se zberejo resnično pravi ljubitelji športa in ker ni lož za pomembne goste, se ti zmešajo s preostalimi gledalci, druščino pa vodi en sam cilj: navijati za svojega zmagovalca.
Tekmovalci so z dirko pričeli v Škofji Loki do Trente pa so opravili že z dvema vzponoma, prvim na Sorico, rojstni kraj slikarja Ivana Groharja, in drugim na Livške ravne, ki je mnogim že pobral nekaj moči. Potem jih je pot vodila mimo Kobarida in Bovca v Trento, kjer se svet postavi pokonci, cesta pa prične hitro vzpenjati. Pristop s primorske strani je težji od onega iz Kranjske Gore, saj znaša povprečni naklon vzpona 7,6%, največji pa kar 12. Morda se laiku ne sliši veliko, a naj zajaha kolo in opravi s temi »ducat procenti«. Naklon vzpona vztraja vse do vrha, cesta je gladka in tudi ovinki niso tlakovani z granitnimi kockami. Vzpon se začne na 620 metrih nadmorske višine pri vasici Trenta. Prvi kilometri so malce strmejši, potem se vzpon »umiri«, a ne popusti do vrha. Ker se vreme v hribih hitro spreminja, se zna zgoditi, da pričnete vzpon v soncu, zaključite pa sredi ledene nevihte.
Malo čez četrto popoldne smo uzrli zmagovalca – Hrvata Radoslava Rogino iz novomeške Adrie Mobil, ki je na vzponu povozil tekmece in se na vrh pripeljal čisto sam. Drugi je bil na cilju mladi Jan Polanc, tretji pa favorit pred dirko, Nemec Sinkewitz. Povratnik in kolesarska legenda Tadej Valjavec je bil četrti.

Še zadnje dejanje – etapa po Dolenjski

Ko bi nas večina lizala rane vzpona na Vršič, so se morali kolesarji podati še na zadnjo etapo. V nedeljo so vrteli pedala po gričevnati Dolenjski, skupni zmagovalec pa je postal Radoslav Rogina iz novomeške Adrie Mobil.

Zaključek

Avtodom je resnično odlično sredstvo za ogled kolesarskih dirk in tudi drugih športnih prireditev. Ne samo, da smo z njim mobilni, temveč omogoča bivanje prav v središču dogajanja. Naslednje leto smo zagotovo spet zraven, če bo čas, pa si morda privoščimo še ogled katere od etap Gira ali Toura. Okužili smo se že ...