Po več kot 5000 prevoženih supertestnih kilometrih (stanje števca prevoženih kilometrov na dan 9. 11. 2013) smo se toliko spoznali z vozilom, da se lahko dotaknemo voznega udobja, ki v vozilu tega cenovnega razreda ne bi smelo biti vprašljivo. Pa je temu res tako?

Preden se poglobimo v voznikovo kabino supertestnega avtodoma, razčistimo pojem vozno udobje. Je to udobno in neutrudljivo sedenje? Je to vetrobran, ki omogoča odličen pregled naprej? Morda pod pojmom vozno udobje razumemo zmogljiv pogonski sklop, ki je vozilu kos v vseh pogojih vožnje? Ali pa so to vsi našteti dejavniki skupaj, ki naj bi poskrbeli, da posadka, predvsem pa voznik, tudi po dolgih urah potovanja iz vozila izstopi kolikor toliko spočita?

Voznikova kabina

Ker si Carthago C-Tourer veliko sestavnih delov deli s prestižnejšim bratom serije C-Line, je tudi voznikova kabina na las podobna tisti iz dražjega brata. Vozilo je že serijsko opremljeno s samodejno klimatsko napravo, ki odlično služi tako vozniku in sovozniku kot tudi članoma posadke v drugi vrsti. Res je, da v času supertesta temperature niso presegle 27 stopinj Celzija, a upam si trditi, da bi bila klimatska naprava kos tudi višjim temperaturam, ki so značilne za zadnjih nekaj poletij. Vsa stikala so znana že iz serijskega Ducata, pri Carthagu so dodali le stikalo za pomik stopnice (v primeru, da jo pozabimo zunaj, začne sistem z nadležnim opozarjanjem z glasnim piskanjem). Na levi strani volanskega obroča, približno v smeri levega stranskega ogledala, je nameščen sedempalčni barvni zaslon, ki se vklopi ob pomiku prestavne ročice v vzvratno prestavo. Sam bi ga sicer veliko raje vezal na stalni tok, zaslon pa uporabljal kot vzvratno ogledalo. Vidni kot kamere je dovolj velik za dober pregled dogajanja za vozilom, včasih, predvsem v ozkih prehodih v kampih, pa bi prišla prav mreža, ki bi kazala smer vožnje.

Kljub temu da gre za voznikovo okolje, poznano od leta 2006, ko je Fiat predstavil novega Ducata, se voznikova kabina v Carthagu precej razlikuje od tekmecev. Medtem ko jih večina gradi armaturno ploščo tako, da obstoječi preprosto doda veliko ploščad pred vetrobranom, so šli pri Carthagu v povsem drugo smer. Motorni prostor so zasnovali tako, da so lahko nad njim namestili padajočo armaturno ploščo, ki omogoča odličen pregled naprej. Povprečno grajen voznik vidi cesto že 277 centimetrov pred seboj!

Kaj to pomeni v praksi, je vidno na sliki, zato si upam trditi, da Carthago tu nima tekmeca. Preglednost naprej je resda zelo dobra, me pa zato dostikrat zmoti levo ogledalo, ki je veliko in odlično pokriva vse mrtve kote levega boka, a hkrati prekriva velik del levega prednjega bočnega okna. Predvsem pri vključevanju v promet, še posebej v krožiščih, dostikrat povsem zastre mimo vozeče. 
Okno pri vozniku je električno pomično, tisto pri sovozniku pa je zelo majhno, a se odkupi z odlično zasnovanim sistemom odpiranja, ki omogoča rokovanje z eno roko.
Še ena malenkost, na katero snovalci niso pomislili: ker je vetrobran nameščen daleč spredaj, boste navigacijsko napravo, če ni vgrajena v multifunkcijski radijski sprejemnik sredi sredinske konzole, namestili levo nad zaslon vzvratne kamere. Težava je v tem, da ima le malokatera navigacijska naprava dovolj dolg kabel ...

Tudi vzvratni ogledali sta odlični, po vzoru avtobusov sta obešeni nad stranski stekli in opremljeni z dežnim žlebom.

V levem je vgrajena luč, ki se po vzoru prestižnejših osebnih vozil vklopi, ko odklenemo vozilo. To funkcijo so pri Carthagu poimenovali coming home. Zaklepanje je daljinsko in upravlja voznikova in vhodna vrata. Globoko izrezana stopnica voznikovih vrat omogoča lahkoten vstop tudi starejšim.

Sedenje spredaj

Kar se tiče sedenja, nobenih pripomb. Agutijeva sedeža z emblemom znamke Carthago in vgrajenima varnostnima pasovoma sta odlična in presenetljivo široka, saj bosta zlahka sprejela tudi obilnejše. Kljub širini sedalne površine pa dobro oprimeta telo tudi v hitreje odpeljanih ovinkih. Nastavljiva sta v več smeri in opremljena z naslonoma za roke. Pri obračanju je potrebne malce vaje, saj je prostor, predvsem za sovoznikom (tu je manjši fotelj), dokaj ozek, a vam bo že po nekaj poskusih sedež uspelo obrniti v največ dveh ali celo eni potezi.

Sedenje v drugi vrsti

Klop v obliki črke L omogoča udobno sedenje tudi na daljših poteh, saj je, ker iz nje ne bomo sestavljali dodatnega ležišča, oblikovana ergonomsko. Sedalni del je malce razširjen v desno, kar omogoča udobno sedenje dvema odraslima. Del klopi ob steni je odmičen, da lahko potnik, ki sedi ob oknu, udobno namesti svoje noge.

Pregled naprej je dober, tudi v levo ni pripomb, saj je tam večje okno. Okrnjen je le pogled v desno, saj na desnem boku, razen na vhodnih vratih, ni okna.

Odličen Fiatov pogonski sklop

V nosu Carthaga C-Tourer se serijsko vrti 2,3-litrski pogonski agregat s 130 »konji«, ki prenaša moč na prednji kolesni par. Menjalnik je serijsko ročni, šeststopenjski.

Supertestno vozilo pa se ponaša z močnejšim motorjem enake prostornine, ki voznika razvaja s 148 »konji«, za piko na i pa so dodali šeststopenjski robotiziran menjalnik, ki se odlično razume z voznikom. Motor s prostornino 2287 cm3 razvije največjo moč 109 kilovatov pri 3600 vrtljajih v minuti, medtem ko znaša največji navor dobrih 350 njuton metrov pri 1500 vrtljajih na minuto. Tudi vožnja z uporabo tempomata je v velik užitek, saj vozniku razen držanja smeri vožnje ni treba narediti prav ničesar.

Udobje vožnje in poraba goriva

Vozilo je sezone 2013, kar pomeni, da se pelje še na klasični šasiji Fiata Ducato (ta je sicer izvedbe »heavy« in opremljeno z dodatnim vzmetenjem s sistemom »up«), medtem ko se najnovejši primerki že vozijo na šasiji podjetja Al-Ko. Pri sami vožnji razlike skorajda ni več opaziti, saj so pri Fiatu z novo »camper-šasijo« naredili velikanski korak naprej, kar se tiče voznega udobja in voznih lastnosti. Vseeno pa potniki zadaj, ki sicer uživajo na dobro zasnovani zadnji klopi, čutijo več nagibanja kot pri vozilih z Al-Ko podvozjem.
Med avtodomarji je poraba goriva zagotovo najbolj famozna zadeva uporabe avtodoma. Ni jih malo, ki zatrjujejo, da njihov ljubljenček s spalnim nadstreškom »pokuri« mnogo manj od desetih litrov na sto prevoženih kilometrov. Hja, nekaterim potem navržejo, da imajo mušice najbrž na zadnji steni vozila, kar skoraj ni daleč od resnice. Dejstvo je, da moramo skozi zrak premikati dobrih šest kvadratnih metrov veliko gmoto, ki za premikanje porabi mnogo več kot le šilce nafte. Začetno navdušenje pri porabi pod desetimi litri na sto prevoženih kilometrov je pri našem načinu vožnje kmalu splahnelo, saj se je ta ustalila pri še vedno »dobrih« 11 litrih. Prav gotovo temu botruje vožnja pretežno po avtocestah, kjer vozila pač ne »šparamo« in se vozimo v okviru omejitev, večji del krivde pa prevzema desna noga avtorja prispevka.

Vzdrževanje

Prav vsi se zavedamo, da nam bo avtodom le z rednim vzdrževanjem dobro služil. V okvir vzdrževanja sodijo redni servisni pregledi s priporočeno menjavo delov. A ravno tu se ponavadi integrirci ne izkažejo prav posebej, saj proizvajalci serviserjem namenijo le manjšo »lino«, ki mojstrom povzroča preglavice. Pri Carthagu so razvili poseben sistem dviga motornega pokrova, ki tega povsem odmakne navzgor, serviserju pa je v veliko pomoč pri posegu tudi dejstvo, da so pri Carthagu odstranili prečni nosilec pred motornim prostorom, ki sicer onemogoča preprost dostop do vitalnih delov vozila. Odprtina motornega prostora je tako velika 165 x 48 centimetrov, kar omogoča lahkoten dostop do vseh vitalnih delov vozila.

Vse je na dosegu roke, odprtina za dolivanje tekočine za pranje vetrobranskega stekla pa je umaknjena v levi kot izven motornega prostora in preprosto dostopna.

Pri vsem nam je največ preglavic povzročalo zapiranje motornega prostora, ki se ga je treba navaditi.