Vsake toliko nam kdo očita, da v reviji predstavljamo samo nova vozila in zanemarjamo rabljena. Ko nam je poslovni partner Albin Cerar iz podjetja Car Center Cerar ponudil v test Volkswagen T3 Westfalia Joker, s katerim je nedavno obogatil floto svojih počitniških vozil ni bilo treba dvakrat pomišljati. Z Matejo sva sedla nad prednji kolesi, speljala v drugi prestavi in se odpeljala na najzabavnejši test v moji 13-letni karieri urednika teh strani.

Že od malih nog sem velik ljubitelj Bullijev. Tako simpatični so, kompaktni, polni šarma. Bulli, letnik 1986 in uvožen z Nizozemske, naju je čakal v prostorni garaži servisnega centra za počitniška vozila v predmestju Kamnika. Sramežljivo je čemel v kotu velike dvorane in potrpežljivo čakal, da Niko Drobež, gonilna sila servisa, umakne mogočne, sodobne kolose s spalnim nadstreškom in ga premakne na plano.
Lahko rečem, da je bila ljubezen na prvi pogled. Bokser v zadku je zapeljivo predel, še zadnji napotki in že sem, »vesel kot radio«, sedel na voznikovem sedežu in nežno objemal tanki volanski obroč s premerom 42 centimetrov. Preden se odpeljemo, še beseda, dve o položaju za volanskim obročem. Sedi se, navkljub temu, da gre za kombi, v primerjavi z današnjimi potovalniki precej nizko. Pri vzpenjanju v kabino je potrebno paziti na prag vozila, saj vanj hitro udariš s piščaljo. Ker je volanski obroč precej zajeten, bo sedenje večjim in zajetnejšim manj prijetno kot nam nekoliko nižjim. Tudi pogled naprej je bolj pisan na kožo nižjim voznikom, saj sta sedeža opremljena še z vrtljivima konzolama. Ročica menjalnika je za današnje čase nenavadno dolga, tam okrog pol metra meri in ima, spet v dobri maniri osemdesetih, precej dolge hode. Še posebej iz prve v drugo roka »naredi« kar dolg sprehod. Vzvratna prestava je spredaj levo, prva tik ob voznikovi desni nogi. Za lihe prestave ročico vlečemo nazaj, za sodi in vzvratno jo sunemo naprej.
Vetrobran je velik, za visokorasle morda prenizek, ogledali sta … no, ogledali pač sta tam, navaditi se je treba nanju, saj je slika v njiju drugačna, kot smo je navajeni danes. Na manj prometnih cestah sem tako večinoma uporabljal notranje vzvratno ogledalo, ki odlično služi namenu, saj sva bila v vozilu sama, zadnje steklo pa povsem vidno.
Armaturna plošča je dokaj preprosta, podobna je kot v slovitem Golfu I. Kontrolne lučke so LED diode, takšnih dandanes ni več. Vsa stikala so nanizana okrog merilnikov in lepo dosegljiva, za razliko od sodobnih vozil, je stikalo vseh utripalk enako kot druga stikala in le delno obarvano rdeče. Zakaj ga posebej omenjam, boste zvedeli v nadaljevanju … Stikal ventilacije se nisva dotikala, raje sva se prepustila naravnemu prezračevanju skozi stranska okna (dve veliki s pomikom na ročico in še dva manjši trikotni pred njima). Prečka med trikotnim in pomičnim oknom voznikovih vrat je ob povsem odprtih steklih odlična za objemanje z levo roko, ki v maniri italijanskih žigolov počiva na soncu in doda h »cool feelingu«. Eden redkih neoriginalnih delov vozila je bil avtoradio, katerega nadzorno ploščico sva še pred startom pospravila v predal. Ker je kvarila retro počutje v vozilcu …

START V DRUGI PRESTAVI

V barvo kremne slonovine obarvani Westfalia Joker je bil opremljen s petstopenjskim menjalnikom, že ob vstopu v vozilo, pa mi je Niko dejal, da naj štartam kar v drugi prestavi. Zakaj, sem izvedel takoj, ko sem prvič želel prestaviti v prvo »brzino« - menjalnik od voznika pričakuje veliko božanja, nežnosti, skoraj romantičnega šepeta, da »blagovoli« prestaviti v tako želeno prvo prestavo. V drugo gre precej lažje, zato sva prvo pač ignorirala ...
Start je preprost. Močno stisneš visoko ležeči pedal sklopke, prestavno ročico porineš naprej in »že smo« v drugi prestavi. Še malo »gasa«, no, kar precej, in poltretjo tono težki malček se prične kotaliti po cesti. Prvih nekaj metrov se spoznavava, malce negotovo poiščem tretjo in potem še četrto prestavo. Vožnja je, kljub slabi podlagi, presenetljivo tiha, pohištvo skoraj nič ne šklepeta. Lahko bi rekel, da imamo idealne pogoje za poslušanje glasbe, a z Matejo raje odpreva okni in uživava v predenju 70 konjičev bokser motorja v zadku. Kmalu zavijeva na glavno cesto v smeri Kamniške Bistrice in naslednji trenutek že odkrijem peto prestavo. Nasmešek se razleze preko celega obraza do ušes in strinjava se, da bo ta test napisal nove standarde, kar se užitkov ob testiranju vozila tiče! Z eno besedo: Noro!

DRVIMO!

Cesta ob Kamniški Bistrici sprva dovoli višje hitrosti in kolesa se veselo vrtijo (v certifikatu starodobnika je navedena končna hitrost 135 km/h, proizvajalec navaja 130 km/h), tudi ovinki so dokaj blagi, a kmalu v Stranjah upočasnimo na 50, pri šoli celo na 30 kilometrov na uro. Bulli je opremljen z diskastimi zavorami spredaj in bobni zadaj. Zaviram tudi z motorjem, da jih ne obremenim preveč, pa tudi v primerjavi s sodobnimi zavornimi sistemi, deluje zaviranje 35-letnika malce manj zanesljivo. Namesto prek mostu in v Kamniško Bistrico, zavijemo levo in navkreber. Preko na stežaj odprtih stranskih oken v bivalnik »vdira« vonj po sveže pokošeni travi, trikotni okenci pa v naju usmerjata osvežilni piš vetra. Asfaltno podlago kmalu zamenja makadam, cesta se prične vzpenjati, prestavim v drugo in počasi se vzpenjamo pod obronke Kamniških planin. Na najini desni je Kamniški vrh, na levi še ni razgleda, a ga je že čutiti skozi gosto rasla drevesa, saj se vzpenjamo precej hitro. Res se že čez nekaj kilometrov na naši levi odpre pogled na globoko spodaj ležečo Ljubljansko kotlino. Kot na dlani so Domžale, malce naprej Ljubljana, na jugu se pogled ustavi na Krimu in Lubniku, proti jugozahodu leži Kranj. Ko se vzpnemo še malce višje, je vidno tudi letališče na Brniku. Neverjetno, kako gozdnata je Ljubljanska kotlina z vrha, medtem »spodaj« tega ni opaziti. Cesta sledi obronkom predgorja, ovinki si sledijo en za drugim, razgledi so fantastični. Ustaviva se in uživava ob pogledu na spodaj ležeč »ljubljanski bazen«, spokoj prekine le hrumenje letalskih motorjev z Brnika vzpenjajočega se jeklenega ptiča.
Spet sva v kabini, Mateja tokrat z bolečim spominom na srečanje z Bullijevim pragom. Ta štrli precej navzven in pri vzpenjanju na sedež moraš biti presneto previden, da z nogo ne treščiš vanj. Kmalu se usmeriva navkreber, proti Krvavcu. Ti kraji so poznani po enem najtežjih kolesarskih vzponov pri nas in tudi na prvi dan novega šolskega leta je cesta polna vzpenjajočih se kolesarjev, medtem ko je tistih, ki po klancu drvijo navzdol, zaradi dokaj zgodnje ure še malo. A so in predvsem v serpentinah je treba paziti nanje, Bulli namreč zaradi precej nazaj postavljene prednje osi in predvsem zaradi upravljanja z njim neveščega voznika v prenekateri serpentini »pokuka« s smrčkom preko svoje polovice cestišča. Dandanes smo navajeni upravljanja z vozili, kjer sedimo precej za prednjo osjo, Volkswagen T3 pa je zgrajen še v maniri tistih pravih malih dostavnikov, kjer je bila prednja os pomaknjena pod »voznikovo rit«, volanski obroč pa dobesedno tik za prednjo steno vozila. Nekako v avtobusni maniri, bi lahko napisal. Proizvajalec je ob predstavitvi pred več kot 40 leti navajal, da je teža vozila na kolesni osi razporejena v razmerju 50:50, a pri bivalniku temu ni tako. Zaradi vgrajene opreme je težji zadaj, kar pomeni, da je volan lahkoten, vrtenje pa otročje lahko. No, vse dokler ni treba med vrtenjem iskati še vzvratne prestave … O tem malce kasneje …

KJE JE RIKVERC?

Tik pred Ambrožem pod Krvavcem sva ob cesti zagledala lepo panoramsko razgledišče, a ker je bilo tisti trenutek zasedeno s španskimi turisti, ki so uživali ob razgledu, sva jo mahnila še malce naprej. V vasi sva se namenila obrniti. Ker ima vozilce samo 10,7 metrov obračalnega kroga, zadeva ne bi smela biti težka. No, pa se je izkazala za projekt, ki ga lahko primerjam z načrtovanjem prevoza jedrskega uparjalnika iz koprske luke v Krško. Pričelo se je z obilo smeha. Ne mojega, Matejinega. Kje se vklopi vse utripalke? Veliki rdeči gumb pri mojem levem kolenu z njimi ni povezan. To sem ugotovil, ko sem ga pritisnil tretjič. Drugega rdečega stikala pa na armaturni plošči ni. Ego sodobnega moškega je bil prizadet. Nemogoče, da vozilo ni opremljeno s stikalom za vklop. Napaka, seveda je, samo sramežljivo vinsko rdeče barve je, na črni podlagi. Še barvno slep bi ga najbrž našel v prvem poskusu, jaz pač ne … No, pa mi je uspelo.
Zmagoslavno se nasmehnem sopotnici, primem ročico menjalnika in prestavim v »rikverc«. Nič. Nobenega zvoka. Niti škrtanja. Tišina, le zvok motorja da vedeti, da nežno pritiskam na plin. Še enkrat poskusim, tokrat res točno po Nikovih navodilih. Nič. Še v tretje … Potem vklopim taborniški (hvala mami, da sem tistega daljnega poletja 1989 del poletja preživel na taboru) razum, popustim ročno zavoro in vzvratno odpeljem po klancu. V »leru«. Gravitacija naredi svoje, Bullijeva ritka se skotali v stransko ulico, še trenutek, prestava v drugi in že brniva nazaj do razgledišča. Juhuhu.

KAMPIRANJE MED OBLAKI

Makadamsko parkirišče ob cesti je dovolj veliko, da parkiram in ob Bulliju postavim še dva stola za kampiranje. Ne bova kampirala, samo fotografirava starodobnika, si v glavi sestavim opravičilo, če naju slučajno zaloti jezni domačin ali če povsem po naključju (saj veste, da naključij ni) v hribe zanese medobčinskega redarja. No, pa ni bilo nikogar, le midva in v naslednjem trenutku čreda košut z mladiči, ki plane preko ceste in se v norem ritmu spusti preko jase do roba gozda. Slik na žalost nimam. A prizor je bil lep. Veličasten. Takih v življenju ni veliko. Za piko na i se je po slabi minutki, morda dveh, za čredo odpravil še zadnji mladič, nerodno prečkal asfaltno cesto in se, v najino zabavo, po klancu navzdol pognal s sonožnimi skoki. Ljubko, kot v kaki Disneyevi risanki …
No, dovolj o naravi. Najbrž vas bolj zanima, kako se obnese Bulli, ko skušaš bivati v njem. No, najprej razjasnimo dve stvari – potovalnik nima kopalnice, niti stranišča. Nič zato, to imamo v vsakem kampu in na marsikaterem postajališču. Druga stvar pa je, da je zadeva nadvse simpatična v toplem delu leta in ob lepem vremenu, v mrazu in dežju pa precej manj. Ampak, hej, tudi to ima svoj čar, mar ne?
Bivalni del je, tudi zaradi dokaj kratke dolžine vozila, omejen na sedežno klop zadaj, vrtljiva prednja sedeža in približno 120 x 120 centimetrov velik »trg« med njimi. Tu je središče dogajanja v vozilu, četudi bi sam raje rekel, da mora biti družabni center zunaj, pod milim nebom. Za zagotavljanje stojne višine so dodali dvižno streho, ki se dvigne precej visoko. Prvi trenutke po parkiranju sva se strinjala, da je treba streho takoj dvigniti. Ne toliko zaradi utesnjenosti nad glavama, kot zaradi dejstva, da se streha iz umetne mase precej hitro segreje, z njo pa tudi prostor v vozilu. Tako po dvigu in odprtju velikega okna s komarnikom na prednjem delu platnenega ogrinjala strehe, so bile temperature v bivalniku znosne, lahen vetrič pa prijeten. Svoje dodajo tudi velika drsna vrata na desnem boku, ki so dolga več kot meter.
Bulli ima svoj šarm in tudi sedenje pred njim ima svoj čar. Četudi na navadnem parkirišču, več kot tisoč metrov nad morjem. Mimo vozeči upočasnijo vožnjo, nosovi so na šipah, ko se peljejo mimo in občudujejo sijoče vozilce z dvignjeno streho. V nekaj trenutkih mi je postalo jasno, da za biti opažen ne potrebuješ linerja za pol milijona evrov. Ne, potrebuješ le vozilce z dušo in hitro si v središču pozornosti. Če po tem hrepeniš, jasno …

WESTFALIA JOKER

Podjetje Westfalia je bilo nekoč tesno povezano s predelavami Volkswagnovih kombijev. Prvi modeli Westfalie Joker so bili predstavljeni skupaj z novim T3 konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Na voljo so bili v dveh izvedbah Joker 1 in Joker 3.
Oznaki 1 in 2 sta bili rezervirani za vozilca z dvižno streho, kjer je bilo ležišče obdano s platnenim krilom, razlikovali pa sta se v postavitvi zadnjega dela (omari ob levem boku). Oznako 3 so nosili modeli s trdo visoko streho iz umetne mase (Hochdach). Prvi model so na trgu počitniških vozil ponudili konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

BIVALNIK

Kot rečeno, Volkswagen T3 Westfalia Joker je dolg 457 centimetrov. Ni veliko, malo pa tudi ne. Ko k meram dodamo dejstvo, da so bili avtomobili na splošno pred pol stoletja precej manjši kot danes, potem ni čudno, da so razvojniki v vozilce umestili štiri ležišča, kuhinjo in še dokaj veliko dnevno sobo. Da ne govorim o prtljažniku, ki je sicer plitev, a dolg dober meter in širok 120 centimetrov. Več kot dovolj za nekaj krame, nekaj pa je lahko peljemo tudi na prtljažniku nad voznikovo kabino, ki je opremljen celo z dvema ušescema za pritrditev.
Ob levi steni so vgradili kuhinjski blok velikosti 87 x 45 centimetrov, v katerem je našel svojem mesto tudi hladilnik s prostornino 42 litrov. Blok pokriva močan lesen pokrov, pod katerim se skriva velik kombinirani element iz nerjavečega jekla, ki nosi dvoplamenski kuhalnik in korito. Pipa je zložljiva, voda samo hladna. Pri gumbih kuhalnika je vgrajena preprosta kontrolna plošča za nadzor baterije in nivoja vode.
Sedežna klop je udobna, dovolj široka za dva. Tako kot prednja sedeža in pena v nadstrešku je oblečena v blago »Van Dyck 82 KW), kjer prevladuje zeleni odtenek (na voljo je bilo tudi v izvedbi KD v modrem odtenku).
Ob pultu se nadaljuje nizka omarica, nad katero je zasunjena večja jedilna miza velikosti 80 x 40 centimetrov). Nastavljiva je v vse smeri in nadvse uporabna, če sedimo na zadnji klopi. Prednja sedeža sta preveč oddaljena, zato so jima namenili samostojno mizico velikosti 60 x 40 centimetrov, ki jo lahko »vgradimo« v nosilec ob levem ali desnem sedežu. Testni potovalnik je ni imel priložene.
Postelji sta dve. Marsikoga bo navdušilo spanje v dvižni strehi, kjer je na voljo postelja velikosti 185 x 122 centimetrov. Ležišče je precej tanko, v osemdesetih tudi še niso poznali »latofleksa«. A Mateja je zagotovila, da je zgoraj povsem prijetno. Verjel sem ji na besedo in nisem lezel v gornje nadstropje. Spodnja postelja je značilnost Volkswagnov oziroma Westfalie, gre pa za legendarno Rock n' Roll posteljo, ki jo zelo preprosto pripravimo z zasukom naslonjala klopi. Del postelje je v prtljažniku (zato je treba vso prtljago znesti drugam), drudi del pa je sestavni del omenjene klopi. Postavljena meri 188 x 120 centimetrov, ležišče pa je precej udobno. Pohvaliti je treba tudi možnost spanja pri odprtem prtljažniku, ko spalnica postane del hotela s tisočerimi zvezdami. Takrat nastanejo tiste prave fotke za Instagram, ob katerih bi zardeval še mojster Instagrama, gospod predsednik države ...

»Naš« Joker je imel zadaj ob levem boku še garderobno omarico, veliko prtljage lahko sprejme tudi sedežna klop. Dodali so še omarico nad klopjo (za malenkosti) in veliko polico nad voznikovo kabino. Nekaj krame, na primer električne podaljške, lahko vozimo tudi na polici nad prtljažnim prostorom.
Za nekaj intime poskrbijo zavese na okenskih steklih, okna voznikove kabine pa je treba zastirati posebej, na primer s srebrnimi termo zastirali kabine. O plisejih lahko v starodobniku samo sanjamo. Ne toliko zaradi težavnosti izvedbe, kot zaradi dejstva, da bi pokvarila vzdušje. Preprosto ne pašejo v tako seksi retro okolje!

VGRAJENA TEHNIKA

Navkljub letom in namembnosti, je Westfalia Joker »lepo« opremljen. Vsa oprema je še originalna, serijska iz leta izdelave. Vgrajen je 55-litrski rezervoar čiste vode, odpadne bomo lahko nalili 20. Trivalentni hladilnik ima 42 litrov prostornine, testni primerek ga je imel ravno na servisu. Serijsko je bil vgrajen 8-litrski plinski rezervoarček z zaščito pred zamrzovanjem. Vozilo ima priklop na javno električno omrežje (230 V), 12-voltna baterija bivalnega dela ima kapaciteto 63 Ah.
Za osvetlitev poskrbijo 3 tranzistorske luči (sam bi jih vseeno zamenjal z LED sijalkami) moči 8 vatov, ki bolj brlijo, kot svetijo. Dejstvo pa je, da so del celotne zgodbe.
Dvižna streha je izdelana iz umetne mase (steklenih vlaken) in relativno slabo izolirana. Vgrajeno je okence velikosti 39 x 29 centimetrov z odpiranjem z vrtljivim gumbom, nadležne insekte zunaj pušča komarnik. Navkljub letom, je bila mrežica brezhibna. Pomik je ročni – po sprostitvi zatiča iz pocinkane pločevine streho ročno dvignemo s pomočjo škarjastega vzvoda. Streho v dvignjenem stanju drži sam mehanizem.

VOLKSWAGEN T3

Na koncu še nekaj besed o simpatični škatlici, na osnovi katere je izdelan Westfalia Joker. Volkswagen T3 (Typ 2) je bil naprednejši, precej prostornejši in predvsem bolj škatlasti naslednik popularnih T1 in T2, predstavljen pa je bil leta 1979 (V Nemčiji so ga proizvajali vse do leta 1991, v Južnoafriški republiki še precej dlje, do leta 2002).
V primerjavi s predhodnikoma je bil tovorni prostor veliko večji (nižje dno vozila), struktura dna vozila pa je bila že od začetka zasnovana tudi za štirikolesni pogon in diferenciale na sprednji premi. Velik napredek predstavlja neposredno krmiljenje z zobato letvijo brez zračnosti. Namesto torzijskih vzmeti so spredaj in zadaj uporabljene vijačne vzmeti. Spredaj kolesa usmerjajo trikotna prečna vodila, zadaj pa ima prema poševna vodila.
Prvih nekaj let je vozilo poganjal zračno hlajeni bokser motor v zadku (podobne zasnove kot v Porscheju 914). Šlo je za bencinske motorje z delovno prostornino 1.6 in dva litra, ki so bili, podobno kot pri predhodniku T2, vgrajeni v zadku. Leta 1981 so dodali še 1.6-litrski dizelski motor. Vsi trije motorji so bili na voljo z ročnim štiristopenjskim menjalnikom (opcijsko tudi pet-) in tristopenjskim samodejnim menjalnikom.
Leta 1983 so predstavili novo izvedbo, z vodno hlajenim motorjem iz Golfa in Passata. Takšnega je imel vgrajenega tudi naš prijateljček, a s turbo polnilnikom, ki so ga dodali januarja 1985. 1.6 litra (1588 ccm), 51 kilovatov, 70 »konj«. Premalo? Niti ne. Vozilo pripravljeno za vožnjo tehta 1840 kilogramov, največja dovoljena masa pa znaša 2600 kilogramov. Bivalni starodobniki nikoli niso bili dirkalna vozila, temveč uživaške hišice na kolesih. Če primerjam moč motorja z mojim prvim avtodomom, ki je bil izdelan na osnovi Forda Transit, letnih 1995 in je imel ob poltretjem litru prostornine 79 »konj«, lahko rečem, da je imel Transit le več navora, ki pa mu ni dosti pomagal, saj je bil bivalnik občutno težji.
Navkljub svojim letom, Bulli je letnik 1987, naju nikjer ni pustil na cedilu, brez težav je premagal vse klance, tudi spusti so minili brez težav. Zavore sicer primejo počasi, a vseeno diski spredaj in bobni zadaj opravljajo svojo nalogo. Ročna zavora drži presenetljivo dobro, ampak to je najbrž odraz odličnega vzdrževanja družine Cerar.
Zunanje mere Volkswagna T3 so na papirju večje kot izgleda od zunaj in precej manjše, kot jih je čutiti znotraj. Dolg je 457 centimetrov, 185 širok in 199 visok, bivalni del pa zajema približno tri četrtine dolžine. Če k temu prištejemo še vrtljiva sedeža, še nekoliko več.

LJUBEZEN NA PRVI POGLED

Volkswagen T3 Westfalia Joker ni avtodom za vsakogar. Majhnost in počasnost pa imata svoje prednosti, ki prepričajo takoj, ko si to dovoliš. Midva sva se mu prepustila tisti trenutek, ko sva sedla vanj, se zaljubila vanj in ob koncu testa s težkim srcem vrnila ključe.
Saj ne, da nas naš avtodom s svojo sodobnostjo in tehnološko dovršenostjo ne prepriča, zagotovo pa ne premore niti desetine šarma, kot ga ima Bulli. Zagotovo tudi po 35 letih ne bo imel vonja, kot ga ima Bulli. In zagotovo nikoli ne bo obrnil toliko glav kot Bull. Ker pač ni Bulli!

Zahvala

Albinu Cerarju iz podjetja Car Center Cerar se zahvaljujemo za možnost preizkusa vozila.