Aktivno

Včasih se mi zdi prav neverjetno, kako se kakšna reč, ki jo sicer poznamo že leta, desetletja ali celo kakšno stoletje, vrne med nas zgolj v novi preobleki in nas v trenutku zasvoji! Vrvohodci in vrvohodke jemljejo dih že kdo ve kateri generaciji človeštva (prvič so omenjeni 500 let pr. n. št.), vseeno pa nam ni prišlo na misel, da bi se sami in za zabavo lotili tega športa. Vsaj ne do osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta se v plezalnem parku Yosemite v ZDA ob slabem vremenu dolgočasila Adam in Jeff.

Kratka zgodovina

Urbana legenda veli, da sta se leta 1980 (leto gor ali dol) plezalca Adam Grosowsky in Jeff Ellington iz dolgčasa in zabave obenem začela sprehajati po pletenici ograje v plezalni Meki prostega plezanja v ZDA, Yosemitu. Kasneje sta vrv napela ob svojem šotoru v legendarnem kampu »Camp 4«, seveda pa jima žilica ni dala miru in sta se sodobnega »vrvohodstva« lotila na adrenalinski način. Sprehajati se pol metra nad tlemi ni prav nič razburljivo, zato sta jekleno vrv napela preko dobrih 16 m širokega in 880 globokega prepada in jo mahnila na adrenalinski sprehod. Konec koncev je že leta 1974 Philippe Petit po vrvi prehodil 40 metrov med stolpoma Twin Towers (dvojčkoma) Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku. Kasneje sta začela namesto pletenic uporabljati najlonski trak, pridružili pa so se jima še drugi plezalci in zabavo ponesli širom ZDA. Tako se je rodila hoja po traku, ki jo danes poznamo pod globalnim imenom »slackline«, po domače tudi hoja po »gurtni«.

»Slackline«, trak, »gurtna« ...

Slovensko poimenovanje globalnega imena »slackline« je bolj opisno, saj gre pravzaprav za trak, narejen iz umetnih vlaken oziroma najlona in zato ga bom tako (trak) imenoval tudi v tem članku, pa čeprav je tudi meni bolj domač izraz »slackline«. Klasični širini trakov sta palec oziroma dva palca, v Evropi pa imamo 2,5 cm, 3,5 cm in 5 cm široke trakove.

Pomemben je tudi način pletenja traku, ki je lahko popolnoma raven ali ob robovih nekoliko zaobljen. Širši in krajši trakovi so primernejši za začetnike in izvajanje nekaterih trikov, ker so zaradi manjše elastičnosti nekoliko stabilnejši, bolj elastične trakove pa uporabljajo tudi pri jogi in fitnesu. Različni proizvajalci imajo za svoje trakove različna komercialna imena, razvrščajo pa jih tudi v razrede glede na namen oziroma stopnjo znanja in spretnosti vrvohodcev. Naj vas ne preseneti ponudba nekaj deset različnih modelov, da o barvah sploh ne govorim. Poleg samega traku potrebujete (vsaj) še napenjalec, prodali pa vam bodo tudi zaščito za deblo drevesa, zaščito za napenjalec, dodatne zanke, rezervne napenjalce, stojala in še marsikaj. Trakovi so zelo močni in zdržijo velike obremenitve, zato je treba pri napenjanju traku razmisliti, če smo izbrali dovolj močne opore oziroma sidra. Letvenik v telovadnici ni dobra izbira, v naravi pa se zna marsikatero drevo nekoliko nagniti. Teoretično si lahko izberete tudi doma narejen »slackline« oziroma klasično »gurtno«, s kakršnimi na prikolice pritrjujejo različne tovore, vendar se prej prepričajte, če so ti trakovi dovolj močni, če prenesejo dinamične obremenitve, kako je z elastičnostjo in kako dobro so narejene zanke. Sicer boste imeli za ne tako malo denarja malo muzike, pa še slabo voljo za povrhu.

»Slackline« za vsakogar

Komercialen uspeh »slacklina« gre pripisati predvsem temu, da se lahko z njim zabava staro in mlado. Idej, kaj vse se da na takem traku početi, je neskončno, prav tako pa tudi priložnosti, ko lahko med dve drevesi ali drugi dovolj togi opori (sidri) trak napnemo. Pikniki, zabave na prostem, prosti popoldnevi v parku, športni dnevi zunaj ali v telovadnici, priložnosti za zabavo je res veliko. Začnejo lahko že otroci, ki jim gre lovljenje ravnotežja ponavadi bolje od rok kot odraslim, poleg tega pa je trak tudi nekoliko manj obremenjen in se nekoliko drugače obnaša. Trak vam lahko služi za zabavo, resen trening ravnotežja in koncentracije, fitnes, jogo, pa tudi za vaje za sproščanje. Menda je hoja po traku dobra tudi za držo telesa, odpravljanje nekaterih bolečin v telesu ter rehabilitacijo po določenih poškodbah, čeprav je treba vedeti tudi to, da lahko neprevidnost vodi do padcev in novih poškodb. Zelo je pomembno, kje trak napnemo in kako visoko. Za začetnike naj bo napet v višini kolen ali malo višje, teren pod trakom pa naj bo raven, mehak in brez ovir oziroma nevarnosti (kamni, skale, korenine, veje, steklo itd.). Drznejši trak napnejo višje, preko luž, potokov ali celo rek, prav posebno spretni in neustrašni pa prečkajo soteske in se podajajo od stolpnice do stolpnice, vendar z ustreznim varovanjem. 
Trak pa ni le za zunanjo uporabo, pač pa ga lahko namestimo tudi v zaprtih prostorih. Pred montažo je priporočljivo razmisliti o tem, kam bomo vpeli oba konca traku. Kaj hitro se nam namreč lahko zgodi, da v preveliki vnemi napenjanja traku iz stene potegnemo na videz sicer zelo trdno vpet element. Trak namreč prenese velike sile, ki jim plastični vložki za vijake in opečnati zidovi ponavadi niso kos. Zato so razvili prav posebna stojala za trakove, dolga od tri do pet metrov, s pomočjo katerih »slackline« zaživi tudi v telovadnicah, hodnikih, garažah in podobnih prostorih.

Na »horuk« pač ne gre

Moja izkušnja s hojo po traku se je začela z opazovanjem. V kampu na Pagu je na plaži, tik ob morju, skupina mladih fantov in deklet med dve drevesi napela živo rumen trak in se lotila hoje po njem sem ter tja. Seveda so vsi obvladali umetnost hoje po traku, se na njem obračali in poskakovali, eden se je celo usedel in ponovno vstal. Videti je bilo na moč preprosto in zabavno, obljubljalo je igro ravnotežja in izziv obvladovanja uma in telesa. Mala malica, vam rečem! Nekaj tednov kasneje je na enem od piknikov sredi Pokljuke beseda nanesla na »slackline« ter vragolije, ki se jih da na traku početi, le pravega traku nimamo, smo tarnali. Pa se najde ljubitelj terenskih avtomobilov in iz prtljažnika prinese robustno vlečno »gurtno« ter napenjalec. Kot bi mignil, smo jo napeli med dvema smrekama, slabega pol metra nad tlemi in nekaj manj nad zaplato borovničevega grmovja, ki se je razraščalo okoli ene od obeh smrek. Prvi izziv je bil priti do borovnic, še bolje pa kar do konca! Še dobro, da niso začele padati stave, kajti drago bi nas stale! Prvi, ki se je lotil hoje, je nogo na trak postavil dober meter od štartnega drevesa in ob vsakokratnem poskusu vzpona nanj je ta začel besno nihati sem ter tja in zgolj po čudnem naključju možakarju kolena ni vrglo iz sklepa. Ostali smo začeli z objemanjem drevesa, postavljali stopala počez, po diagonali in naravnost, krilili z rokami in se koncentrirali, pa ni nič pomagalo. Borovničevo grmovje se je zdelo tri dni hoda daleč, mi pa smo bili vedno bolj utrujeni. Le kako je to mogoče, da smo take nerode? Trak smo napenjali, da je vrhova obeh smrek že nekoliko skupaj vleklo, pa še vedno ni šlo. S traku smo popadali po koraku ali dveh, redki so zmogli tri. Prav frustrirajoče, vam rečem! Da bi kdo komu dal roko v oporo, to nam niti v sanjah ni prišlo na misel! Saj veste, kaj pa, če nas kdo vidi, le kaj si bo mislil ... Potem smo vse skupaj odpeli s smrek in opustili misel na vragolije, kakršnim sem bil priča tistega sončnega dne na plaži na Pagu.

Navodila, triki in nasveti

Učenje umetnosti in spretnosti hoje po traku zahteva čas in in vajo. Veliko časa. In veliko vaje. Dodati morate tudi nekaj potrpljenja in trme, sicer boste trak kaj kmalu pospravili v omaro in pozabili nanj. V izogib temu sem se drugega poskusa osvajanja veščin starodavne umetnosti vrvohodstva lotil nekoliko drugače. Z internetom! Nisem pač tip, ki bi sredi Tivolija ure in ure zabaval mimoidoče, zato sem se učenja lotil bolj na samem. Danes na spletu najdete praktično vse in če v iskalnik vtipkate »slackline«, boste dobili pisan nabor videoposnetkov ter povezav na spletne strani z navodili in nasveti, kako se naučiti hoje po traku. Predvsem videoposnetki so nadvse zanimivi, kajti zelo hitro nam namreč postane jasno, da po osvojenih osnovah in z veliko vaje omejitev praktično ni. Trikov je ogromno, vključujejo pa nekatere elemente, ki so težko izvedljivi že na trdnih tleh, kaj šele na nihajočem, za nekaj prstov širokem traku! Obrati, poskoki, sedanje na trak, hoja v paru, poskoki s kolebnico, salte naprej in nazaj, stoja na rokah in podobni elementi zares jemljejo dih! Začetnikom je namenjenih veliko navodil, ki so razložena v tekstu ali pa nam izvedbo v videu pokažejo stari mački »slacklina«. V dobi prenosnih in tabličnih računalnikov ter pametnih telefonov je tak video tečaj skoraj enaka reč, kot če bi inštruktorja imeli dejansko ob sebi. 
Sam sem se učenja najprej lotil teoretično. Poiskal sem nekaj navodil, kako se pravilno pripraviti, postaviti in na kaj je treba biti osredotočen. Lepo je razloženo, kje in kako visoko moramo napeti trak, kje ga ne smemo, kako močno mora biti napet in kako je treba zavarovati drevesno deblo. Nasveti glede obutve se sicer nekoliko razlikujejo, vendar je največ priporočil v smeri bosih nog, vsaj za začetek. Tudi to je razlog, da se tega lotimo v naravi, nad mehkimi tlemi. Začeti je treba tako, da se na srednjem delu traku najprej postavimo čez trak, tako da nam ta poteka med nogama. Potem postavimo svojo prevladujočo nogo nanj, stopalo pa mora biti v smeri traku in ne počez ali po diagonali. Seveda nekateri učijo tudi postavitve z rahlo navzven postavljeno nogo, ampak jaz sem začel naravnost. Teža mora biti še vedno na nogi, ki stoji na tleh, nato pa se je za povzpetje na trak treba odriniti s stojne noge in se vzravnati. Ste razumeli? Preprosto, kajne? Priporočljivo je, da takoj ne stopimo z obema nogama na trak, temveč najprej ujamemo ravnotežje in se umirimo. Pri tem si pomagamo z rokama in nogo, ki ne stoji na traku. V navodilih piše, da po nekaj sekundah stoje na traku na eni nogi naredimo prvi korak, kar pomeni, da zgolj zamenjamo nogi in lovimo ravnotežje še na drugi. Preštejemo do deset in nato spet menjava nog. Nogi morata biti ves čas nekoliko pokrčeni, da znižamo svoje težišče in ublažimo vibracije, to pa mi je že dalo misliti, da bo »slackline« dokaj naporna zabava za ljudi, ki nimajo kondicije. Za uspešno lovljenje ravnotežja sta v teoriji pomembni še dve stvari: pogled in položaj rok. Med hojo se namreč ne sme gledati v svoja stopala (si kar mislim, kakšen je občutek nad 100-metrskim prepadom), pač pa mora biti pogled usmerjen vsaj tri do štiri metre naprej na trak, nekateri pa zagovarjajo enak pristop kot pri hoji po žerjavici. Izberete si točko na cilju, se skoncentrirate in jo mahnete na drugo stran. Za roki velja, da ju ne smemo odročiti, kar je sicer najbolj naraven refleks. Z odročenima rokama si ne moremo kaj prida pomagati, kajti ravnotežje lovimo s premeščanjem teže (in posledično težišča) celega telesa, ne pa s kriljenjem z rokama. Akrobati na vrvi včasih uporabljajo dolgo palico, s katero pa ne mahajo gor in dol, ampak jo prestavljajo levo ali desno in tako prenašajo težo. Z odročenima rokama se tega ne da, zato ju je treba dvigniti, komolci pa morajo biti v širini ušes. Kot bi vam nekdo zagrozil »roke kvišku«, tako nekako. Potem ju nad glavo zgolj premetavamo na eno ali drugo stran in stvar je rešena. Vsaj v teoriji. Teorija tudi pravi, da je naša ravnotežna točka nekje v predelu medenice, zato je zvijanje telesa povsem na mestu. Elvis bi se danes na tovrstnih trakovih odlično znašel, tudi nam pa bo pomagalo, če bomo mehki v kolenih, bokih in zgornjem delu trupa ter se bomo zvijajoči v ritmu njegove legendarne pesmi »Hound Dog« elegantno premikali po traku. Ko se enkrat nehamo ubadati s tem, ali bomo na traku obstali ali ne, smo nared za prve korake. Povezane korake. Pogled je treba usmeriti predse, noge (stopala) pa postavljati eno pred drugo. Ne ravno s peto na prste, vendar dovolj skupaj, da prenos teže z ene noge na drugo ni sunkovit. Pri vsakem koraku se lahko nekoliko ustavimo in se umirimo, vsaj v začetnem delu učenja ne bo šlo drugače. Zaradi naše teže se bo trak na sredi povesil in postal bolj neobvladljiv, kar se kaže predvsem v močnem nihanju sem ter tja. To je obenem (predvsem pa veliko kasneje) tudi eden od trikov, ko trak pod seboj premetavamo z ene na drugo stran, telo pa navidezno lebdi v zraku, vendar pa boste ob pogledu na profesionalno izvedbo tega trika in začetniško opletanje razliko hitro opazili. Prav tako si nekateri mojstri trak namenoma nekoliko popustijo, da je bolj »živahen«, to pa začetnikom ponavadi ni najbolj po godu.

Iz teorije v prakso

Preden sem se drugič v živo lotil hoje po traku, sem preizkusil še enega od nasvetov s svetovnega spleta. Za tiste, ki ne bi radi takoj splezali na trak, sem našel nasvet o tem, kako lahko nekaj zelo približnih občutkov dobimo »na suho«. Na tla nalepimo lepilni trak ali razgrnemo vrv, potem pa po prstih hodimo po njem. Peti se ne smeta nikoli dotikati tal in morata ves čas biti kar se da visoko (vsaj pet do sedem centimetrov visoko). Seveda taka hoja ni enaka tisti po napetem traku, a za prvo silo bo. 
Pri mojem drugem poskusu sem se, oborožen s teoretičnim znanjem in mnogimi ogledanimi videoposnetki, na trak podal zelo samozavestno. Sproščen, pripravljen na ure in ure neuspelih poskusov in trdno odločen v uspeh sem se lotil vaje. Oster pogled, čvrsto uprt v grčo drevesa, misli zbrane in skoncentrirane, telo gibko in mehko. Z jogo in raznimi duhovno-dihalnimi vajami se sicer ne ukvarjam, ampak nedvomno sem dosegel stanje, kakršnega po letih vadbe doživijo mojstri teh vzhodnjaških metod sproščanja. Vmes se mi je, v to sem prepričan, nekje iz daljave oglasil tudi jedi mojster Yoda in mi sporočil, da je vse v vesolju uravnoteženo, s silo vred, zato naj me nič ne skrbi! Potem se je pa začelo ... Ponavadi rečemo, da prvi poskus itak ne šteje, ampak tudi drugi se je končal podobno klavrno. Presneta »gurtna«, napeta ko struna, se je še vedno uspela nekoliko povesiti in je opletala s svetlobno hitrostjo, da so me po desetih minutah poskusov že pošteno bolele mišice na nogi. Tokrat se mi ni bilo treba ozirati na to, kaj bodo rekli sosedje in sem sprejel pomoč v obliki oporne točke (rame), s pomočjo katere sem zlezel na trak. Nato pa, ne boste verjeli, se je teorija začela spreminjati v prakso! »Balansiranje« na eni nogi in z zgolj prstom opore na rami se je počasi spreminjalo v pravi »slackline« položaj, v katerem sem najprej lahko preštel do dve, nato do tri, pa do šest, osem in tako naprej. Odlično! Pri poskusu menjave nog sem seveda spet padel dol, ampak to niti ni bilo važno. Dejstvo je, da si je treba na začetku pomagati z oporo in jo počasi spuščati, podobno kot otroke učimo vožnje s kolesom. Tudi pri prestopanju sem si najprej pomagal z oporo, lovljenje ravnotežja pa je šlo samo od sebe. Roki nad glavo sta bili popolnoma nekaj drugega od odročenega kriljenja na Pokljuki in menda miganje z boki in koleni od daleč niti ni videti tako slabo. Tudi za trak se mi je kmalu zdelo, da sem ga ukrotil in se je pač sprijaznil z usodo ter se nehal divje premetavati pod mojima nogama. Tako sem iz popolnega začetnika v enem popoldnevu napredoval do stopnje, ko so mi na trak sicer še malo pomagali, nato pa sem samostojno naredil šest korakov! Dol s traku pa sem že od samega začetka znal skočiti čisto sam, to sem izpopolnil že na Pokljuki.

Kako naprej?

Kot je navedeno v teoretični razlagi, zahteva hoja po traku vsaj pol ure vadbe v enem kosu, če želite napredovati. Po začetnem navdušenju, ko uspemo na traku obstati in narediti nekaj korakov, nas čaka izziv sprehoda do konca traku in nazaj. Ko postane to dolgočasno, začnemo s samostojnim začetkom, najprej na klasičen način (ena noga na traku, odriv in še druga), nato pa s t. i. »jump startom«, kar pomeni, da na trak skočimo. Čakajo nas še obrati, hoja nazaj, poskoki in počepi, nakar se lahko lotimo daljšega traku, ki predstavlja popolnoma nove pogoje. Če nam bo »slackline« všeč, izzivov in novih reči ne bo nikoli zmanjkalo! S priljubljenostjo hoje po traku so se začeli pojavljati tudi organizirani dogodki, ko v parkih napnejo več trakov in si med seboj kažejo nove trike in spretnosti. »Slackline« ni osamljena zabava, kajti okrog napetega traku se hitro naberejo radovedneži in mnogi med njimi so tudi dovolj pogumni, da poskusijo še sami. Prav to pa je bistvo te zabave! Če si boste priskrbeli svoj trak in ga razpeli med drevesoma v kampu, se vam bo hitro pridružilo nekaj otrok in odraslih in zabava je zagotovljena. 
Tisti adrenalinski navdušenci, ki jim bo hoja po traku zlezla pod kožo, se bodo nedvomno odločili preizkusiti tudi na t. i. »highlinu«, torej na traku, razpetem visoko nad brezni in prepadi. Poseben izziv so dolgi trakovi, ki se obnašajo popolnoma po svoje in zahtevajo še večjo zbranost uma. Za zabavo lahko trak napnete preko bazena, čez potok ali reko (kar nekajkrat so že prečkali Ljubljanico, pa lužo na Krvavcu tudi), vedno pa morate najprej poskrbeti za varnost in ustrezno varovanje.

Za konec

S hojo po traku se lahko zabavate, si krajšate čas ali pa jo uporabite kot dopolnilno vadbo. Odlična je za urjenje uma in telesa, za koncentracijo in izboljšanje vztrajnosti. Pri lovljenju ravnotežja na traku se telo odziva popolnoma drugače, zato ga uporabljajo mnogi športniki, ki imajo opraviti z ravnotežjem (gorski kolesarji, smučarji in podobno), najbolj znana sta nedvomno Ingemar Stenmark in Bode Miller. Če vas res »potegne not«, potem boste kmalu izvajali različne dih jemajoče trike tudi sami in med gledalci se bodo razlegali odobravajoči vzkliki in občudovanje. Zato velja poleg seta badminton loparjev, balinčkov in frizbija v skladiščni prostor avtodoma pospraviti tudi vrečo s trakom, napenjalcem in zaščito za drevesa. Boste videli, ne bo vam žal!