Aktivno

Pred leti sem bral intervju z legendo slovenskega smučanja, Filipom Gartnerjem, ki je potožil, da je na Norveškem, kjer je delal kot trener alpincev, alpsko smučanje povsem prezrto. Tam je to, da si pri smučanju pomagaš z vlečnico ali, kar je še huje, s sedežnico, potem pa se le spustiš po hribu dol, skoraj nesprejemljivo! Šteje le nordijsko smučanje, torej tek na smučeh in smučarski skoki! Pa pika.

Čeprav sem po duši alpinec in sem nekaj mladostnih let preživel tudi med tekmovalnimi količki, pa me je tek na smučeh vedno mikal. Nekaj čarobno lahkotnega je bilo v teh smučarjih, ki so elegantno drseli po progah pred Kranjsko Goro, ampak mi smo raje smučali. No, danes pa je vse skupaj na srečo nekoliko drugače.

Začetki

Najprej sem se navdušil nad nordijsko hojo in si prebral veliko »pro et contra« komentarjev na spletu. Pritegnilo me je nekaj mnenj in razlag na tujih spletnih straneh o tem, da je nordijska hoja podobna gibanju pri smučarskem teku in koristna za trening, če se pozimi teče na smučeh. Če dodamo še dejstvo, da se v Skandinaviji, pa tudi drugod, s tekom na smučeh ljudje ukvarjajo od zgodnje mladosti in vse do pozne jeseni svojega življenja, pri tem pa so čili in »fit«, potem pa menda že bo nekaj na stvari! Pri teku na smučeh si lahko vsak izbere sebi najprimernejšo obliko teka (klasično ali drsalno) in svoj tempo (od hoje na smučeh pa do jurišanja »po Petrino«), pri tem pa nismo vezani na smučarsko karto. Saj poznate tisto vnemo: »Še dve furi gremo, ker imamo karto do enih!«. Imam občutek, da so nordijski smučarji tudi bistveno manj agresivni od alpskih. Morda zato, ker se ni treba vrivati v vrsti, ker je na ravninah nekaj več bontona (o tem kasneje) ter tudi zato, ker pri teku svojega (ne)znanja ni treba kompenzirati s pogumom (če že ne znam najbolje smučat, bom pa najhitrejši!)? Oprema je lažja in predvsem cenejša, pa še dlje časa ostaja v modi. Tek na smučeh v zadnjih letih postaja vedno bolj množična oblika rekreacije predvsem zato, ker ugodno vpliva na zdravje, družabnost in tudi denarnico.

Sami, v družbi ali z vso družino

Če smo nekdaj hodili smučat, gre zadnja leta vedno več ljudi na tek. Morda le za pol ure ali uro na bližnjo urejeno progo, morda na večerni sprehod po zasneženih travnikih ali pa si na tedenskem dopustu namesto alpskega smučanja privoščimo nekaj tekaških dni. Veliko je namreč družin, ki tek na smučeh vpletajo v svoje smučarske počitnice, smučarski tek dobiva priložnost na šolskih športnih dnevih, vedno več pa je tudi urejenih tekaških prog v bližini večjih mest in smučarskih centrov. Te so za uporabo (večinoma) brezplačne, razen tistih, kjer je potrebno umetno zasneževanje ali razsvetljava, pri čemer pa je cena karte seveda nekajkrat nižja od »smučarske«. S seboj na tek lahko vzamete svojega malčka, ki ždi v otroškem nahrbtniku ali pa že veselo hodi in teče skupaj z vami, kar pomeni, da se zabava vsa družina. Tek in hoja na smučeh sta primerna tudi za tiste, ki so nekoliko starejši ali pa s seboj nosijo nekaj kilogramov več.

Zdrav duh v zdravem telesu!

Tek na smučeh je odlična rekreacija za prav vsa življenjska obdobja, predvsem zato, ker si tempo in terene lahko izberemo sami. Pri teku na smučeh zaposlimo mišice celega telesa, saj uporabljamo tudi zgornji del (roke), napor terja delo srca in pljuč (odlična aerobna vadba), nezanemarljivo pa ni niti lovljenje ravnotežja. S tovrstno vadbo boste veliko storili predvsem za svoj srčno–žilni sistem in splošno kondicijo. Tekaške proge so (ponavadi) speljane v naravi, stran od izpušnih plinov in pretiranega hrupa in, čeprav se včasih tega niti ne zavedamo, je tudi to pomemben dejavnik pri krepitvi telesa in duha (Na Finskem in v Nemčiji premorejo tudi dvorane in tunele za tek na smučeh, a o tem kdaj drugič). Poleg večje porabe svežega zraka in s tem večjega deleža kisika v krvi in možganih deluje vadba v mirnem naravnem okolju pomirjujoče in »srečno«. Stres je danes neke vrste tihi ubijalec predvsem zato, ker se ga ne zavedamo, obenem pa so tudi mnoge oblike rekreacije do neke mere stresne, saj ves čas z nekom tekmujemo. Zadovoljstvo pri netekmovalni vadbi lahko sproži sproščanje endorfinov, kot je na primer serotonin oziroma hormon sreče, tu pa je tek na smučeh naravnost idealen. Naslednja prednost, s katero se lahko pohvali smučarski tek, je majhna možnost poškodb in okvar, pri čemer mislim predvsem na sklepe in tetive. Čeprav si boste okrepili mišice, pa bodo pri tem sklepi (gležnji, kolena in boki) mnogo manj obremenjeni, kot pri »klasičnem« teku brez smuči, manj bo nevarnosti za kolenske vezi, pa tudi padci so zaradi relativno majhnih hitrosti dokaj nenevarni. Skandinavci imajo smučarski tek (poleti pa nordijsko hojo) že dolgo zapisan kot eno najbolj univerzalnih in telesu koristnih vadb. Pri teku pa seveda ne smete pozabiti na zadosten vnos vsega potrebnega za normalno delovanje telesa. Čeprav je zima, je treba poskrbeti za pijačo. Če se radi malo hitreje poženete in tako tečete uro ali več, boste izgubili veliko tekočine, ki jo je seveda potrebno nadomestiti. Za vsak slučaj vzemite s seboj tudi energijsko ploščico ali majhno čokolado, ki vam bo v pomoč, še posebej, če se boste odpravili na pravi pravcati »Backcountry Skiing« oziroma pohod na tekaških smučeh ali tekaško turo.

Tečaji in nabiranje znanja

Da ne bom kar tja v tri dni pametoval o smučarskem teku, sem za nekaj nasvetov in mnenj povprašal Rafaela Marna, nekdanjega tekmovalca, danes pa trenerja ter učitelja v šoli smučarskega teka Ad Pirum. Mnogi tekmovalci in rekreativni tekači ga zelo dobro poznajo, saj se je začel s tekom tekmovalno ukvarjati že leta 1978, za seboj ima štiri leta trenerskega dela, zdaj pa že deset let poučuje tek na smučeh, poleg tega pa tudi nordijsko hojo in vedno bolj popularni »skike«. Njega sem izbral tudi zato, ker mi je pred tremi leti v dobrih dveh urah učinkovito posredoval dovolj teoretičnega znanja, navodil in nasvetov ter seveda praktično predstavil osnovne vaje smučarskega teka, da sem se še isti dan po kosilu spopadel s tekaško progo iz Planice v Tamar in nazaj. Si predstavljate popolnega začetnika, ki ima na sebi zimske tekaške pajkice (za navaden tek, ne smučarski), ki je vajen alpskih smuči in čevljev ter prej še nikoli v življenju ni stal na tekaških smučeh? Tisti juriš v Tamar mi je dal vetra, obenem pa sem se v tek na smučeh zaljubil do ušes in ljubezen gori še danes! Enako, kot sem storil jaz, Rafael svetuje tudi vsem ostalim začetnikom: preden se lotite teka, se posvetujte z učiteljem teka na smučeh, teka pa se lotite vodeno! Seveda ne gre za jedrsko znanost, vseeno pa je odpravljanje zabetoniranih napačnih vzorcev, ki si jih boste sami zabetonirali, zelo dolgotrajen proces, ki je posledično tudi dražji. Priporočljiv je vsaj začetni tečaj, ki traja dve uri in po katerem so se tečajniki zmožni suvereno in samostojno premikati po tekaških stezah. Dve uri se morda ne sliši veliko, vendar gre za dve uri visoke koncentracije in tudi fizične obremenitve. Ko vas bo tek zasvojil, začaral in zastrupil, si rezervirajte še nekaj ur nadaljevalnega tečaja, na katerem se boste naučili nekaj trikov lovljenja ravnotežja, spoznali pravilen naklon trupa, položaj težišča, osvojili pravilno vbadanje palic in (nekoliko daljše) drsenje po eni smučki. Vaj je seveda še veliko, na koncu pa vam bo ostal čudovit občutek drsenja na smučeh in skladnosti, ki obenem tudi poveča učinkovitost teka ter s tem seveda užitek na smučeh! Če se boste teka lotili na lastno pest, vas bodo (bomo) takoj prepoznali, verjemite! Pri klasiki vas bodo mučile težave, kot so nekoordinirano gibanje oziroma sodelovanje rok in nog, prenos palic naprej in vbod le-teh (20 ali več cm pred čevljem), pretirano gibanje v vertikalni smeri (gor in dol) ter navidezni odriv neobremenjene noge (zamah nazaj, ker teža ni na odrivni nogi). Vse te reči porušijo harmoničnost in eleganco in posledično tudi ubijejo voljo do teka. Pri drsalni tehniki Rafael opozarja na pretirano rotacijo bokov in ramen, napačen vbod (preveč naprej in pod negativnim kotom), težave z ravnotežjem pri drsenju po eni smučki in podobno. Verjemite, tečaj vam bo za vsega nekaj deset evrov prinesel veliko koristi!
Otroci so posebna zgodba. Tek je seveda nadvse primeren tudi za otroke, le siliti jih ne smemo. Rafaelove izkušnje pri delu z najmlajšimi kažejo, naj s tekom začnejo, ko si tega sami zaželijo, seveda pa jim ga je treba predstaviti na zanimiv in zabaven način. Morda so še najbolj realna omejitev tekaški čevlji, kajti izdelujejo jih od številke 26 naprej, kar pomeni za približno 5 ali 6 let stare otroke. Otroci se teka naučijo skozi igro in z veliko zabave, dokaj kmalu pa se pri nekaterih pokaže tudi nagnjenost k eni ali drugi tehniki. Enim je v krvi «klasika«, drugi, ki pa imajo že nekaj izkušenj z drsanjem, rolanjem ali alpskim smučanjem, pa za naravnega osvojijo drsalni korak. Rafael prav zato na svojih tečajih ne vsiljuje ene ali druge tehnike, pomembno je, da tek otrokom postane všeč. Pri igricah na snegu in vožnji veleslaloma je tako vseeno, v kateri tehniki to počnejo. Tekaško opremo za otroke si boste lahko sposodili na tečaju, saj se smuči, palic in čevljev za eno sezono skoraj ne splača kupovati, razen, če boste s svojim otrokom redno tekli.

Bonton

Na tečaju teka vam bodo razložili tudi nekaj pravil, kako se na tekaških smučeh obnaša. O bontonu torej, ki se mnogim dandanes zdi povsem odveč, morda zato, ker se imajo za boljše od drugih, ker jim za druge ni mar ali pa preprosto zato, ker jih osnovnih pravil lepega vedenja in obnašanja na tekaških progah nihče ni naučil. Tekači smo si različni, pogosto pa se znajdemo na isti progi, zato se hitrejšim od sebe seveda umaknemo. Če proga nima označene smeri teka, poglejmo na tla, kako so obrnjene sledi in se tega držimo. Nikar ne hodimo po progi brez smuči, kajti luknje in vdolbine so odlična priložnost za zlom palice, pa tudi za padce. Tudi lastniki psov pogosto pozabijo, da tekaške proge niso pasji poligon, iztrebki in rumeni vzorci pa proge prav nič ne popestrijo. Zaradi varnosti palice nosimo s konicami, obrnjenimi naprej, da ne bi po nesreči poškodovali ljudi za seboj, pri čemer imamo po eno smučko in eno palico v vsaki roki. Pri teku čez drn in strn velja upoštevati zasebnost vrtov in dvorišč, prav tako pa moramo biti obzirni do stanovalcev v bližini prog, da jih s svojimi parkiranimi jeklenimi konjički ne oviramo.

Oprema

Skupaj s priljubljenostjo smučarskega teka se izboljšujeta tudi ponudba in kvaliteta opreme, pri čemer pa sva z Rafaelom ugotovila, da mnogi prodajalci (še posebej tisti v splošnih športnih trgovinah) niso dorasli nalogi pravilno svetovati pri nakupu. Smučarski tek ima nekaj posebnosti, ki jih je treba pri nakupu opreme upoštevati, seveda pa vam tudi tu toplo priporočam posvet z učiteljem teka, še preden se odpravite po nakupih. Tako se boste namreč izognili nevšečnostim nakupa napačne opreme, pa še prihranili boste, kajti kupili boste tisto, kar res potrebujete in ne, kar uporabljajo vrhunski tekmovalci. Pri tem vam bo v pomoč začetni tečaj teka, kjer si boste lahko izposodili opremo in dobili prvi občutek, kateri vam bolj leži, klasični ali drsalni korak. Na izbor opreme vplivajo tudi proge, po katerih boste tekli. Urejene proge tekaških centrov ali prostrane bele poljane, na katerih boste hodili in tekli po smučinah, ki jih bo nemara šele treba urezati? Priporočila so naslednja: če boste na smučeh hodili in tekli, pa v bližini doma nimate urejenih tekaških prog, si izberite smuči za klasični korak. Te so namreč lažje obvladljive tudi v tako imenovanem celcu, njihove konice so bolj ukrivljene, smuči pa so tudi manj toge. Smuči za klasični korak imajo tudi to lastnost, da njihova spodnja ploskev na delu pod čevljem omogoča odriv, ki ga zagotovi posebna oblika ploskve ali pa ustrezna priprava le-te. V prvem primeru rečemo, da so smuči narebrene, kar pomeni, da imajo v srednjem delu, pod čevljem, posebne luske oziroma rebra, ki preprečujejo zdrs smuči nazaj. Poznamo tudi »nemazalne« smuči, ki prav tako ne drsijo nazaj, površino pa ustrezno pripravijo že v tovarni. Površina se sicer zdi gladka, vendar gre za mikroskopsko strukturo (vedno bolj je v modi izraz »nano struktura«), ki omogoča odriv. Drug način zagotavljanja odriva pa je priprava odrivne ploskve smuči pod čevljem s posebnim voskom za odriv oziroma »mažo« (v tem članku se ne bom spuščal v razlike med parafini, voski, mažami in klistri, to naj ostane serviserjem in tekmovalcem), ki pa zahteva tudi nekaj premišljenega rokovanja s smučmi, kajti madeži se ponavadi ne dajo očistiti z oblačil! Preostale dele smuči v obeh primerih namažemo z mažami za drsnost. Smuči za drsalni korak imajo nižjo konico, so nekoliko bolj toge, od snega pa se odrinemo preko robnika. Smuči za klasiko naj bodo za 20 do 25 cm višje od tekača/ice, za drsalni korak pa 10 do 15 cm. Pri tekaških smučeh je poleg višine zelo pomembna tudi telesna teža, ki jo je pri izbiri ustreznih smuči seveda treba upoštevati. Glede na tehniko oziroma smuči si boste izbrali tudi čevlje. Čevlji za klasični korak in hojo so nižji, mehkejši in imajo bolj upogljiv podplat, kajti zadnji del odriva poteka preko prstov. Čevlji za drsalno tehniko so višji in nekoliko trši, predvsem je bolj tog podplat, spoznali pa jih boste tudi po posebni plastični ali karbonski opornici goleni, ki daje nogi oporo pri drsalnem koraku. Za tiste, ki se ukvarjajo z obema tehnikama, so na voljo tudi »vse–v–enem« čevlji, ki so primerni za obe tehniki, vendar obenem za nobeno optimalni. Predvsem na čevlje je vezan tudi izbor pravih vezi, ki se v grobem ločijo na dve veliki in med seboj nekompatibilni družini. Prav pri vezeh po besedah Rafaela Marna mnogokrat pride do težav, saj na primer skupaj s smučmi dobimo vezi tipa NNN (New Nordic Norm), podplat čevlja pa ima obliko SNS (Salomon Nordic Standard). Prav zato je dobro, da se v trgovino odpravite podkovani z nekaj osnovnega znanja, slabi volji in kasnejšim zapletom v izogib. Tehnika teka pogojuje tudi dolžino palic. To lahko izračunamo ali pa preprosto palice postavimo poleg sebe. Za klasičen korak naj bodo palice visoke do pazduhe oziroma do polovice višine med ramo in pazduho, pri drsalni tehniki pa do brade, pri čemer v tekaških čevljih stojimo na trdi podlagi. Lahko pa na spletu poiščete tudi ustrezni enačbi za dolžino palic, ki pravita, da je treba svojo telesno višino pomnožiti z 0,85 za klasiko in z 0,90 za drsalno tehniko. K opremi za tek na smučeh spadajo tudi oblačila, rokavice in pokrivala. Za prve korake si lahko pomagate z opremo za tek ali kolesarjenje (seveda brez podloge za zadnjo plat na hlačah), torej nekoliko debelejše pajkice, termo majica, brezrokavnik in vetrovka, upoštevajte pa princip čebule, torej raje več tanjših plasti namesto manj debelih. Priporočljiva sta kapa ali trak, ki naj bosta narejena iz materialov, ki ne prepuščajo vetra (Wind Stopper), obvezne pa so rokavice. Prav pri rokavicah je Rafael izpostavil nujo nakupa pravih, smučarskemu teku namenjenih rokavic, ki zagotavljajo dober oprijem ročajev palic in so obenem dovolj tanke, da lahko dlani namestimo v zanko na ročaju. Volnene namreč drsijo, rokavice iz flisa se strgajo, smučarske pa so predebele, zato je nakup tekaških rokavic pravzaprav edini nujen nakup kar se oblačil tiče.
Za opremo je seveda treba skrbeti, pri tekaški opremi pa to pomeni predvsem mazanje smuči. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da pri pripravi smuči ne gre zamahovati z roko, češ, »se bom pa malo bolj poganjal«, kajti razlika med dobro namazanimi smučmi ter tistimi, katerih drsalna ploskev postaja že nekoliko bela, je ogromna! Zanemarjene smuči ne drsijo, pri drsalni tehniki se je veliko težje dobro odriniti, obenem pa požrejo tudi veliko živcev in ubijajo voljo do teka. Na začetku vam svetujem, da jih prepustite roki strokovnjaka, kajti priprava smuči (mazanje drsne ploskve z različnimi »mažami«) je nekoliko umazano delo, pa tudi diši ne preveč omamno. Kasneje si boste lahko, če imate na voljo ustrezen prostor in opremo, smuči namazali tudi sami, kajti tudi mazanja in priprave smuči vas lahko naučijo na tečaju.

Kje teči, kje tekmovati?

Večina ljudi ob omembi teka na smučeh (ali biatlona) takoj pomisli na Roglo, Rateče in seveda Pokljuko. Nedvomno so to veliki in urejeni centri, kjer tečejo mnogi rekreativci, trenirajo klubi in reprezentance ter tekmujejo najboljši mojstri in mojstrice teka in biatlona. Redno ali občasno urejenih prog pa je seveda veliko več, pač odvisno od količine snega in dobre volje članov različnih klubov in društev ter seveda kulture ljudi. Če se na urejene proge podajo sprehajalci psov, je trud hitro uničen, vzpostavitev v prvotno stanje pa ponavadi zahteva veliko truda. Rafael je iz rokava stresel kar nekaj možnosti za tek: Rogla, Rateče in Tamar, Pokljuka (tu so urejene proge od Mrzlega studenca do Rudnega polja, kjer lahko naredite krog, dolg 30 km!), območje Bohinja s Srednjo vasjo v Bohinju, Bohinjsko Bistrico in Voglom vred (tu sta nekdaj tekmovala tudi Björn Dählie, najuspešnješi tekač vseh časov in legendarni Kazahstanec Vladimir Smirnov), Soriška planina, Čezsoča (levi breg pri Bovcu), dolina Loške Koritnice in dolina Zapodna, Livek, Lokve (poti okrog Lokev so krasne, še posebej tista proti Golakom, če jih neodgovorni sprehalaci ne uničijo), Vojsko (tu odlično skrbijo za tekaške proge in red na njih), Črni Vrh nad Idrijo, Logatec (pravi mali nordijski center, pa še majhno smučišče je zraven), Sviščaki, Bloke, Lož, Travna gora nad Sodražico, Hotedršica, okolica Koseškega bajerja v Ljubljani (kadar je dovolj snega), Zadvor, Preska (v Preski imajo pravi tekaški center z umetno zasneženimi progami in razsvetljavo za nočni tek), Areh, Mariborsko Pohorje, Ribniška koča, Kope, Logarska dolina, Zreče in še bi jih lahko našli. Seveda je rekreativnim tekačem namenjenih tudi nekaj različnih tekmovanj, ki so zajeta v Slo Ski pokalu, na katerem se na vrsti tekmovanj merijo med seboj in mnogokrat gre hudo zares! Tisti, ki jim za uro in uvrstitev ni mar, pa se lahko prijavijo na katero od pustolovskih dogodivščin, kakršno je popotovanje »Po planotah Slovenije«, na katerem s tekaškimi smučmi v enem tednu prepotujejo in spoznajo slovensko sredogorje od Pohorja, preko Snežnika pa do Pokljuke.

Finančni načrt

Če tek na smučeh primerjamo z ostalimi oblikami zimske rekreacije, hitro ugotovimo, da je z vidika stroškov zelo sprejemljiv. Začetni vložek obsega ceno tečaja (z najemom opreme) ter prevoza do najbližjih prog. Nato se odločimo o nakupu opreme, ki nam bo nedvomno dolgo služila, kajti za rekreativno uporabo ne potrebujemo najnovejših tekmovalnih smuči. Komplet čevljev, smuči in palic dobimo že za ceno boljših alpskih smuči. Hlače in rokavice naj bodo namenjene za smučarski tek, ostale kose oblačil pa si sposodimo iz svoje tekaške ali običajne garderobe. Na vozovnico za žičnico pozabite, z izjemo nekaj drobiža za proge, ki nudijo dodatne storitve (umetno zasneževanje, osvetlitev…). Če se odločite za deset do dvajset tekaških dni in nato potegnete črto, boste hitro ugotovili, da vas za relativno malo denarja čakata imenitna zabava in krepitev telesa.

Tek na smučeh je koristen, prijeten in zdrav, velja pa se ga lotiti vodeno, da vsa začetna vnema ne bo šla v nič ali še huje, da ne bo nepotrebnih težav in slabe volje. Pojdite na tečaj, pogovorite se z učiteljem teka na smučeh in si pustite svetovati pri nakupu prave opreme. Izvedeli boste za mnoge proge in skrite kotičke, kjer bodo ure na smučeh in v samoti minile, kot bi mignil, pa tudi za dogodke in tekmovanja, kjer boste srečali množico sebi enakih ljubiteljev tega prelepega športa. Začnite počasi, učite se z vsakim odrivom in nedvomno boste pri teku na smučeh uživali še dolga leta!