Spomin na Kočevarje je v Sloveniji skorajda zamrl, a dejstvo ostaja, da so te kraje močno zaznamovali Kočevski Nemci, ki so tu živeli dobrih 600 let. V Občicah stoji Muzej društva Kočevarjev, kjer so zbrani predmeti iz življenja Kočevarjev, na ogled so pričevanja in celo dve maketi vasi. Kočevski Nemci so se sem priselili v srednjem veku, sem pa so se naselili predvsem iz Južne Tirolske.
Vsega skupaj je bilo na Kočevskem približno 170 vasi in zaselkov, edini večji kraj pa je bilo Kočevje (Gotschee). V popisu leta 1870 govorijo o 26 500 Kočevarjih! Imeli so svoj jezik, ki ga dandanes skorajda ne slišimo več, imeli pa so tudi svojo zastavo, nošo in celo himno. Zaton Kočevarjev pride z velikimi spremembami na območju nekdanje Jugoslavije, ko se po prvi svetovni moriji osnuje nova država, Kraljevina SHS, v kateri ni bilo prostora za nemško govorečo manjšino. Sledila je še gospodarska kriza, zato so se Kočevarji množično izseljevali. Končni udarec je zadala druga svetovna vojna, ko so sem prišli Italijani, pričakovali pa so Nemce. Svoje imetje so prodali in se na povabilo vodstva Rajha preselili v Nemčijo. Danes lahko o Kočevarjih govorimo kot o avtohtonih prebivalcih teh krajev, po svetu pa jih živi še okrog 25 000. Nekaj tudi v teh krajih ...
Kočevarske Poljane veljajo za eno najstarejših vasi v tem delu Slovenije, saj so jo ustanovili krajem 15. stoletja. Danes so spomeniško zaščitena vas, predvsem zaradi enonadstropnih poslopij nekdanjih trgovin in gostiln.
Vrh vasi dominira cerkev z župniščem. Pod posebno zaščito so še cerkev Marije Pomočnice Kristjanov v Gorici in župnijska cerkev svetega Andreja Apostola, nekaj domačij in hiš ter gospodarskih poslopij.
DEDIŠČINA KOČEVARJEV
Ustavila sva se pri gospodu Andreju Černetu v Starih žagah, ki nama je prijazno razložil nekaj podrobnosti, predvsem kulinarične posebnosti. Kočevarji, ki so pomembno zaznamovali te kraje, niso imeli le svojstvenega jezika (bavarsko narečje kočevarščina), ki je bil podoben jeziku njihovih prednikov s Tirolskega oziroma iz Južne Tirolske., temveč je bila in je še zanimiva tudi njihova kulinarika. Še danes negujejo posebne jedi, med katerimi širše izstopajo štruklji s slivovimi cmoki, polenta s frikko (pražena slanina in sir na polenti), juha s polhovim mesom, golobček iz belega testa in juha iz stročjega fižola, poimenovana Puglaischshüppm.
MIMO PLAVICE IN KOLESARJA
V Podturnu se držimo desno in zavijemo ostro v hrib. Sledi zložen vzpon in že smo v prijetni dolini, nad katero se pne starodavna cerkvica. Tu se nahaja zeliščni vrt Plavica, kjer se lahko ob najavi podučite o namembnosti zelišč. Gospodar Jože Majes, priznani zeliščar in fizioterapevt, je domačijo poimenoval po zdravilni roži Plavici (Ceutaurea Cyanus), na njegovem vrtu pa raste preko 400 različnih zdravilnih zelišč.
Nadaljujemo skozi gozdiček in se držimo leve. Po dobrih štirih kilometrih zložnega kolesarjenja smo v Dolenjih Sušicah, kjer se lahko ustavimo v gostilni Kolesar. Zmotno smo mislili, da je ime dobila po kolesarjih, ki se tu v velikem številu ustavljajo na osvežitvi ali okrepčilu. Ne, ime je dobila po kolesih kmečkih voz, ki jih imajo vdelane v ograjo.
POVRATEK V DOLENJSKE TOPLICE
Do Dolenjskih Toplic nas čakata še dva kilometra asfalta in že smo na izhodišču. Polni lepih vtisov se prepustimo razvajanju – tako zdraviliškemu, kot tudi kulinaričnemu. Baza v kampu Dolenjske Toplice pa je odlična za oboje, saj je le streljaj iz središča kraja.
