Okrepčani s čokoladnimi dobrotami se odločimo, da preskusimo vzdržljivost (ter pokurimo odvečne kalorije) in se v Podturnu usmerimo proti Bazi 20. Pot z oznako III.A ponuja obilo višincev in je v celoti asfaltirana. Prometa ni veliko, velja pa paziti na gozdarske tovornjake, ki v dolino vozijo les.
Vzpon je dolg dobrih šest kilometrov, je ves čas konstanten in ponuja le malo možnosti za oddih. Prvič se zares zravna šele nekaj sto metrov pred velikim parkiriščem Baze 20. To danes sameva, a v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bila sem organizirana prava romanja. Poleg stoji Lukov dom.
BAZA 20 – NEKOČ SEDEŽ OBLASTI
Komaj smo se ustavili pri Lukovem domu, že nas je ogovoril prijazni oskrbnik in vodič po Bazi 20, gospod Jože Saje. Pravzaprav smo imeli veliko srečo, saj je bil ogled barak tako veliko zanimivejši, sproščen pogovor pa je skrajšal slabih 500 metrov poti, ki vodi do Baze 20.
Sam naziv lahko marsikoga zmoti, a številka 20 ne pomeni nič drugega kot zaporedno številko partizanskih točk v Rogu. Sprva se je imenovala Točka 20, ker pa je gostila najpomembnejše slovenske revolucionarje, je hitro dobila ime Baza. V osrčju Roga, največjega gozda v tem delu Evrope, je takratna oblast našla varno zatočišče pred okupatorjem, ker so se »naselili« le streljaj od dokaj prometne poti, pa jih tu res nihče ni iskal. Po nalogu vrha so barake najprej zgradili v globoki vrtači, kjer so le nekaj prej srdito ofenzivo Italijanov preživeli partizani Jurčetove čete.
Gre za »naselje« 26-ih barak, v barakah številka 16 in 22 pa je na ogled izvrstna razstava, ki so jo prenovili leta 1995. Če je prej razstava bila »namenjena« obujanju spomina na glavne akterje, danes govori zgodbo o življenju v Bazi 20. Tu so prebivali in delovali člani Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, Vrhovnega plenuma OF, CK KPS, različne komisije in uredniki časopisja ter propagande. Bazo 20 sovražnik ni nikoli odkril, čemur so botrovali rigorozni varnostni ukrepi.
Baza 20 je nedvomno spomin na našo polpreteklo zgodovino, ki bi ga moral obiskati prav vsak izmed nas.
Polni vtisov zajahamo kolesa in obraz se nam kar sam razleze v nasmešek. Pred nami je namreč dobrih šest kilometrov spusta, med katerim bodo trpele izključno zavore. Na mestih, kjer se gozd malce razredči, se na desno odpirajo čudoviti pogledi na nižje ležeče kočevarske vasi in Topliško dolino.
SMREKA POD KUNČEM
V trenutku smo v dolini. Lahko bi obiskali še mogočno smreko pod Kunčem, a smo tokrat kar prehitro švignili mimo odcepa. Gre za starodavno smreko, ki ima premer poldrugega metra, obseg debla 470 centimetrov in je visoka neverjetnih 51 metrov.
