Košček dežele na najjužnejšem koncu Slovenije, znan po najlepših pisanicah in sanjavih brezah, smo obiskali z upanjem, da nas bo v pokrajini že sprejela pomlad. Kljub nekaterim sončnim dnevom je zima konec marca še vedno kazala zobe. Bil je mraz, ko smo raziskovali skrivnostno krajino, vendar smo ob tem spoznali, da smo pomlad našli v belokranjskih ljudeh, tako prešernih, prijaznih in optimističnih. Vedoč, da Belo krajino kmalu obišče Zeleni Jurij, pa tudi čisto prava pomlad, v smislu prebujanja narave, ni daleč.

Prvo srečanje z belokranjsko pokrajino

Ko se popotnik uzre po vznožju Kočevskega Roga in obronkih Gorjancev, se zave, da je na prav posebnem koncu sveta. Vinska trta je posajena po vsaki pedi zemlje na gričevnatih obronkih, vmes pa hišice in zidanice, majhne in prikupne, kot iz pravljice. Pred nami se razprostira Semič, z vso slikovito okolico. Ob glavni cesti Ivančna Gorica proti Črnomlju sta nad krajem dve počivališči, na obeh straneh ceste, ki služita kot razgledni točki. Zagotovo navdihujoče mesto za dušo popotnikov. Domačini so ob prvih sončnih žarkih že obrezovali vinsko trto in hiteli razlagat, da so čez zimo imeli več kot tri metre snega. Zdaj že nestrpno čakajo otoplitve, da bodo lahko obdelovali zemljo in v polnosti živeli z naravo. »Zakaj niste prišli kasneje, čez štirinajst dni,« so nam govorili, »takrat bo že vse v zelenju! Spomladi je tu najlepše!
Mi pa se nismo nič pritoževali, saj je bila narava kljub lenobnemu zimskemu dremežu lepa.

Praznik pomladi - Jurjevo

Zeleni Jurij je mitološki junak, sin boga Peruna. Njegov praznik je jurjevo, ki ga proslavljamo 24. aprila. Izvor Zelenega Jurija je indoevropski, razširjen pa je po vsem slovanskem svetu. Predstavlja ga lik, ki je kot prispodoba prebujajoče narave odet v zeleno listje breze ali bršljana in prinaša pomlad ter z njo novo rojstvo. Slovani kot poljedelci so ga imeli vedno zelo radi, saj je predstavljal novo življenje. Narava je ozelenela, posevki so vzklili in imeli so zagotovljeno prehrano še za eno leto. Po dolgi zimi, temi, vlagi in negotovosti so spet lahko z upanjem zrli v prihodnost.

V Beli krajini poznamo dve obliki te ljudske šege. Prva je pastirsko jurjevanje, ko so se na skrivaj zbrali vaški otroci, nekoga izmed druščine so odeli v zelenje ter šli koledovat v vas. Pred vsako hišo so zapeli ''Prošel je prošel pisani Vuzem, došel je došel Zeleni Jure …'' Hišni gospodar jih je obdaroval in za zahvalo so mu poklonili vejico z zelenega Jurijevega koša ter s tem zaželeli srečo in zdravje celotni družini in tudi živini. Za ta blagoslov so se Juriju oddolžili z jajci ali denarjem. Ob zaključku obhoda so Jurijev zeleni koš, spleten iz brezovih vej, vrgli v reko. Vaško jurjevanje je danes še prisotno v Adlešičih in v Semiču. Druga oblika te edinstvene šege pa se je odvijala v mestih in jo lahko spremljamo v Črnomlju. Jurjevo je bilo razširjeno na Koroškem, Štajerskem in v Pomurju. Na Štajerskem imajo Jurijeve dneve, drugod pa praznujejo sv. Jurija z žegnanjem. Stara ljudska šega pa se izvaja samo še v Beli krajini.

Zeleni Jurij v Črnomlju

Člani Folklorne skupine Zeleni Jurij iz Črnomlja še danes skozi pesem in ples obujajo zanimivo šego jurjevega – letos bodo na mestnih ulicah prikazani nekaj dni prej, 20. aprila, začenši ob 10:30. Zelenega Jurija nastopajoči izdelajo na dan pred prireditvijo. Sprevod vodi nosač breze, na kateri so navezani barvni trakovi. Sledijo otroci z rogovi in s piščalkami, pravijo jim piskači, saj skušajo z glasnim piskanjem odgnati zimo. Fantje nosijo Zelenega Jurija, škaf z vodo ter barilec z vinom. Na trgu skupina predstavi črnomaljsko obredje, med katerim pojejo samo ženske. Na koncu se Zelenega Jurija polije z vodo, da ne bi bilo suše, dekleta pa z breze potrgajo barvne trakove, vsaka jih hoče dobiti kar največ. Potem se sprevod nadaljuje do reke Dobličice, kjer obleko ali »koš« Zelenega Jurija vržejo v vodo. Verjamejo namreč, da bo tako izprošen dež bogato obrodil njihovo zemljo.
Pri tej obliki torej ne gre za pastirsko jurjevanje, ampak za starodavno obliko pastirskega praznika, ki se je odvijal v mestnem okolju. Zaradi tega se deloma loči od pastirskega jurjevanja. Gre za staro črnomaljsko obredje. Obiskovalce med samo prireditvijo in po njej pogostijo z belokranjsko pogačo, domačim sokom in vinom. Prikažejo jim izdelavo lesenih rogov in piščali, lahko pa se tudi sami poizkusijo v izdelavi.

Folklorna prestolnica Slovenije

Poleg jurjevega v Beli krajini ne gre zamuditi tradicionalnega jurjevanja, najstarejšega folklornega festivala v Sloveniji. Črnomelj bo za pet dni postal folklorna prestolnica Slovenije, v njem pa se boste lahko srečali z raznolikimi kulturami Evrope in sveta. Nastopile bodo vrhunske folklorne skupine iz šestih različnih držav, pa tudi tamburaši in godbe. Potekali bodo srečanje otroških folklornih skupin Pastirče mlado, razstave in rokodelski sejem. Organizirana bodo strokovna predavanja in izobraževanja, ustvarjalne in umetniške delavnice ter rekreativne športne prireditve. Lahko se boste naučili plesnih korakov in zaplesali s folklornimi skupinami, nastopilo jih bo več kot dvajset! Da bo zagotovo prišla pomlad, bo ponovno prišel pomladanski mitološki junak Zeleni Jurij. Ob dogajanju pa boste lahko okusili gastronomske posebnosti Bele krajine in zraven spili kozarec vrhunskega vina. Priložnost za nepozaben izlet!

Črni močeril – skrivnostni Belokranjec

Človeška ribica ali močeril, svetovno znan endemit, poznan iz podzemnih voda dinarskega krasa, največja jamska žival na svetu in edini evropski jamski vretenčar, ima tudi zanimivo podvrsto, ki se imenuje črna človeška ribica ali črni močeril. Odkrili so ga 300 let za belim močerilom, leta 1986, v Beli krajini, ob izviru Dobličice in potem še v izviru Jelševnik, ki je tudi edini kraj, kjer lahko črnega močerila opazujemo v naravnem okolju. V Zupančičevi hiši ob izviru se lahko seznanimo z lastnostmi črnega močerila in si ogledamo film o človeški ribici. Poleg obarvanosti, ki ju razlikuje na prvi pogled, se črni močeril od svetlega razlikuje v velikosti nekaterih organov – ima krajšo in bolj zaobljeno glavo, krajše noge, dva- do štirikrat večje, dobro vidne in s tanko kožo prerasle oči, v hrbtenici pa več vretenc.
Uvrščen je na rdeči seznam ogroženih živalskih vrst. Črni močeril je jamska dvoživka, ki se izogiba močnejši svetlobi in pride na površje le v mraku ali ponoči.
S skoraj črnim telesom in rdečkastimi škrgami naj bi spominjal na črne parklje z rdečim jezikom, ki jih ponekod ponujajo za Miklavža.

Kolesarske poti po Beli krajini

Raziskovanje s kolesa je lahko samosvoja popotna izkušnja, dobrodošla rekreacija in še kako potrebna sprostitev. Bela krajina ponuja vsaj 15 označenih kolesarskih poti z naravnimi in s kulturnimi znamenitostmi, na katere nas opozarjajo informacijske table. Ko postanemo utrujeni, se lahko spočijemo na kakšnem od počivališč, ki so velikokrat tudi razgledne točke, morebitno lakoto pa preženejo gostinski ponudniki. Poleg ustaljenih poti so organizirani še kolesarski dogodki, kot so »Iz Ljubljane na Vinsko vigred« (dogodek poteka tretji vikend v maju), kolesarski izlet »Goni kolo«, ki se odvija v sklopu jurjevanja in vzpon s kolesi na Mirno goro, ki se ga lahko udeležite drugo nedeljo v mesecu septembru.

Poti so zaradi naravne razgibanosti terena zelo primerne za kolesarjenje. Po osrednji Beli krajini potekajo lažje ture, težje so speljane po vinorodnih gričih, najzahtevnejše pa je kolesarjenje na Mirno goro, Smuk ali proti Starem trgu ob Kolpi. Seveda pa jo lahko vedno mahnete po svoje in ustanovite svojo kolesarsko pot, ki bo ustvarjena po vaših željah in trenutnem navdihu.

Kolesarske ture po Beli krajini v povprečju trajajo okoli 3 ure, dolge pa so od 16 do 65 kilometrov, največ se jih giblje nekje med 20 in 30 kilometri. Najvišja točka poti je Mirna gora, ki je s 1047 metri nadmorske višine pošten zalogaj za vzpone in spuste.
Poleg kolesarske poti Lebica–Krupa je edina lažja pot, primerna za vse, Župančičeva kolesarska pot. Njeno izhodišče in cilj sta v starem mestnem jedru Črnomlja, v glavnini pa se vije skozi Krajinska parka Kolpa in Lahinja. Pri tem je poskrbljeno tudi za zahtevnejše rekreativce, saj se del poti skozi vasi Zilje, Balkovci in Preloka enakomerno vzpenja. Pot traja 4 h, njena najvišja točka pa je Žeželj (334 m). Podrobnejše informacije najdete v pregledni zloženki »Kolesarske poti Bela krajina« z nazornim zemljevidom in natančnim opisom vsake poti posebej. Dobite jo v turistično-informativnih centrih.

Pohodniški izlet na Mirno goro

Najvišji vrh Bele krajine, Mirna gora (1047 m), leži v vzhodnem delu Kočevskega roga in je cilj številnim pohodnim potem, na njej se zaključuje tudi Gozdna učna pot Planina – Mirna gora. Od planinskega doma ali pa s preurejenega cerkvenega stolpa se naužijemo čudovitega razgleda po vsej Beli krajini, tja do Kolpe in še naprej do Karlovca in Gorskega kotarja na Hrvaškem.
Na Mirni gori naj bi nekoč prebival hudoben zmaj, ki ni bruhal ognja, ampak zlovešče hudourne oblake, polne toče. Z največjim veseljem je to počel ravno takrat, ko so kmetom obrodila polja in je zorelo najsladkejše grozdje. Ljudje so se zato priporočili pri svetem Frančišku Ksaverju in ta jih je uslišal. Nad zmajevo votlino so, za odvrnitev od hude ure, postavili cerkev. Zatem so se hude ure dejansko ponehale, nastal je mir in Mirna gora je po tem dobila svoje ime. Leta 1942 so cerkev požgali in jo po vojni skoraj porušili. Ostal je le zvonik, ki so ga obnovili v razgledni stolp, leta 1993 so pozidali še prezbiterij in cerkev spredaj zaprli z lesom. Preostalo kamenje so uporabili pri gradnji planinskega doma. Tako danes na Mirni gori poleg ruševin cerkve svetega Frančiška stoji prijetno zatočišče planincev, dom z gostinskimi storitvami in namestitvenimi kapacitetami. Predvsem pa v njem poskušajo poskrbeti za pravo planinsko domačnost.
Na Mirno goro se lahko povzpnemo iz smeri Črnomlja, Semiča in Gač. Najbolj priljubljeno izhodišče, od koder vodijo številne planinske poti, pa je vas Vrčice, ob glavni cesti skozi Belo krajino, dobrih 11 kilometrov pred Črnomljem. Iz Vrčič (na velikem makadamskem parkirišču ob gostilni parkiramo) se po lepi makadamski poti ali po krajši stranski cesti usmerimo do približno sedem kilometrov oddaljene Planine, nekoč mogočne kočevarske vasi, ki je konec 19. stoletja štela 30 hiš in skoraj 180 prebivalcev. Ukvarjali so se s prodajo lesa in suhe robe. V vasi je delovala tudi šola in cerkev svetega Elije, vendar so z drugo svetovno vojno Kočevarji zapuščali svoj kraj in vas je začela samevati. Iz Planine sledimo markacijam, ki nas po pobočjih vodijo proti vrhu Mirne gore. Sledimo lahko gozdni učni poti in preberemo zanimivosti z označenih tabel. Čez dobre pol ure prispemo do planinskega doma in cerkve svetega Frančiška. Do samega vrha Mirne gore je od planinskega doma še 10 minut hoje, sledimo široki gozdni poti, ki nas vodi do antenskega stolpa. Pot je lahka in v celoti označena. Čas, ki ga potrebujemo zanjo, pa je 2 h in 10 minut. 
Na Mirno goro se lahko iz Vrčič povzpnemo tudi prek majhne kočevarske vasi Škrilj. Tudi v tem primeru je celotni čas hoje 2 uri in 10 minut. Seveda pa je najbolje, da na sproščenem izletu pozabite na čas in si ga vzamete toliko, kot ga potrebujete. Še sploh, ker v Beli krajini vse teče bolj umirjeno in počasneje!