Čudovita pokrajina med reko Krko in Gorjanci je vabljiva že od nekdaj. Neseljena je tako rekoč že od pradavnine, o čemer pričajo ostanki iz vseh zgodovinskih obdobij. Dežela cvička, gradov in spokojne tišine, ki jih lahko prisluhnemo na obrobnih hribovjih, je zanimiva tudi za sodobnega turista, ki bo tu odkril naravne in kulturne lepote ter pravljične skrivnosti, ki jih je v Bajkah in povesti o Gorjancih po ljudskem izročilu zbral Janez Trdina.

KRATKA ZGODOVINA

Pokrajina, ki jo zemljepisno omejujeta reka na severu in visoko hribovje na jugu, je bila poseljena že od nekdaj. Zelo bogati so dokazi o naselitvi iz obdobja bronaste dobe, o čemer najdbe z Mestnih njiv. V tej dobi se začne trajna poselitev novomeškega okoliša v okljuku reke Krke, ljudstvo, ki je poselilo te kraje, pa je s seboj prineslo navado sežiganja svojih preminulih. Njihov pepel so nato pokopali v lončenih posodah, na za to posebej izbranih krajih, poleg pa so dodali orodje, orožje in druge , večinoma bolj osebne, dodatke. Zanimivo je še eno dejstvo – območje Dolenjske ni kaj prida bogato z bronasto rudo, kar pomeni, da je v tistem obdobju cvetela tudi že »mednarodna« trgovina. Hiše so bile kamnite, z veliko lesa in ometane z zemljino, prebivalci so bili rokodelci.
Že v železni dobi, ki jo delimo na starejšo (halštatsko) in mlajšo (latensko), je območje Dolenjske odigralo ključno vlogo v prenosu znanja o železarstvu iz Male Azije. Prav preko teh krajev je »potovalo« znanje iz današnje Turčije, preko Grčije in vse do severa Evrope, še danes pa na gričih lahko opazimo obrambne nasipe, ki so jih ustvarili ljudje. Sicer pretežno za obrambo pred zvermi, ne toliko pred drugimi sovražniki. Nekateri so celo mnenja, da so bili ti kraji v tistih časih najbolj razviti na ozemlju današnje Evrope. Razvitost se ne kaže le v natančnosti izdelave in umetelnosti predmetov,ampak tudi v posebnem načinu pokopa. Svoje pokojne so v gomile polagali v krožnem redu, kar nakazuje na neznan obred oziroma način razmišljanja, zelo zanimive so tudi situle, pa fibule in steklene jagode.
Kot mnogokrat v zgodovini (upajmo, da se ta ne ponavlja) pa blaginja in bogata trgovina nista bili dovolj za preživetje naroda. Narod, ki je izstopal na mnogih področjih, ni bil vojaška sila, ki bi lahko kljubovala Grkom in kasneje Rimljanom. Prvi udarec so ji sicer zadali že Kelti, uradni in dokončni konec pa je prišel z Rim ljani leta 35 pred našim štetjem.

USTANOVITEV MESTA

Novo mesto kot mesto je seveda mnogo mlajše, a vseeno častitljivo staro. V šestem stoletju našega štetja so v naše kraje prišli Slovani. Ljudstvo, ki je bilo v veliki večini kmečko, je kmalu naselilo dolino reke Krke, a so se lahko v miru posvetili poljedelstvu šele slabih šest stoletij kasneje, ko so se prenehali vpadi. V 13. stoletju se je pokazala potreba po močni prestolnici tega območja, kar klicalo po ustanovitvi mesta. Ustanovili so ga v strateško odlično postavljenem okljuku reke Krke, letos pa praznujemo 650 let ustanovitve Novega mesta, pravzaprav prve uradne omembe in izdaje mestnih pravic.
Novo mesto je bilo sezidano po volji in ukazu vojvode Rudolfa, da bi v trgovsko in prometno pomembni dolini Krke in v središču Dolenjske ustanovil novo gospodarsko in upravnopolitično jedro in oporišče vse bolj proti Jadranu stremeči habsburški posesti. Mesto je dobilo ime Newestat (Novo mesto).

NOVO MESTO DANES

Danes je Novo mesto upravno in gospodarsko središče Dolenjske, upal bi si celo zapisati, da je gospodarsko najmočnejše mesto v Sloveniji. Krka, Revoz in Adria Mobil so le največja podjetja s sedežem v Novem mestu, ki sodijo med največje izvoznike pri nas, delovna mesta pa zagotavljajo tisočem Novomeščanov, okolišanov in celo delavcem iz drugih slovenskih regij.

AVTODOM PUSTIMO NA PZA

Kot se za mesto, kjer ima svoj sedež eden najpomembnejših proizvajalcev počitniških vozil v Evropi Adria Mobil, ki je lani izdelal več kot 10 tisoč produktov znamk Adria in Sun Living, ima Novo mesto sodoben in zelo simpatičen PZA nedaleč od središča mesta. Prav ob gradu Grm, v nekdanji vrtnariji, stoji sodobno opremljen PZA. Tu zlahka nastanijo 10 avtodomov, v objektu s skupnim družabnim prostorom pa sta še dva apartmaja, če vas v mesto ponese z avtomobilom.

Avtodom parkiramo na travi (in sončku) in se do mestnega središča spustimo kar peš. Katerakoli od navzdol »obrnjenih« ulic je prava, saj vse vodijo k reki Krki.
Avtodom bi lahko pustili tudi nekaj kilometrov iz središča Novega mesta, v idiličnem kampu Otočec, ki leži na bregu reke Krke streljaj od istoimenskega gradu.

ČEZ KANDIJSKI MOST

Kandijski most nas preko zasanjane Krke popelje v staro mestno jedro. Komaj prečkamo reko, že se pločnik nagne. Ne preveč, a očitno je, da staro mestno jedro leži na strateško odlični lokaciji, ki jo je s treh strani branila reka Krka s strmimi bregovi, na severnem pa obdajalo obzidje. Že smo na Glavnem trgu, ki ga obdajajo stare zgradbe z značilnimi arkadnimi pročelji. Bojda izvirajo iz 16. stoletja, danes pa so v njih trgovine.

Najvišja izmed vseh zgradb je mestna hiša, rotovž, ki je bila zgrajena leta 1905 po načrtih arhitekta Josipa Oliva na mestu porušenega rotovža. Pred mestno hiše je manjša ploščad, na kateri so leta 1955 dodali kipa dveh znamenitih mož: Dragotina Ketteja in Janeza Trdine. Poleg se v eni od starih meščanskih hiš nahaja Turistično informacijski center, ki je naša prva »postaja«. Založeni z brošurami in karto mesta se odpravimo na raziskovanje mestnih ulic.

BREG

Prva postaja je nostalgični Breg, strnjeno naselje živopisanih hiš s pogledom na lenobno Krko, ki se vije nekaj deset metrov nižje. Strnjeno vrsto petindvajsetih hišk šaljivci imenujejo »Novomeški vlak«, je postavljena na ozkem pasu na skrajnem robu strmih pečin nad reko Krko. Niz hiš je nekajkrat prekinjen, trinajsta hiška pa je postavljena malce iz niza. Hiške stojijo na mestu nekdanjega srednjeveškega obrambnega zidu, ki je tu stal do konca 18. stoletja.

Tipična breška hiša ima kamnito klet, ki je odprta proti reki, pritličje pa je v ravni ulice, zato je tu tudi vhod. Večina jih imam na rečni strani leseni gank (balkon), s katerega se po stopnicah spustimo v klet. Streha je bila sprva lesena, skodlana, danes pa so povečini ljubko rdeče.
Nekoč so tu živeli manj premožni prebivalci, danes pa so povečini stanovanjske hiške, tu in tam pa so v njih umetniški ateljeji. V eni od hiš se je rodil slikar Božidar Jakac, v eni od breških hiš pa je danes galerija Jakčev dom.

DOLENJSKI MUZEJ

Z Brega preskočimo nekaj stopnic in že smo na dvorišču Dolenjskega muzeja.

Tu se pod napuščem skriva bogata zbirka ostankov iz preteklih obdobij, še več lepega pa boste našli znotraj zidov. Že ves čas obstoja Dolenjskega muzeja je arheološka dediščina njegov najpomembnejši in najprepoznavnejši del, pred somimi leti pa so v prenovljeni stavbi Križatije postavili stalno arheološko razstavo – ta je sicer mnogo starejša, saj so jo osnovali po drugi svetovni vojni in predstavlja celovit pregled in izbor iz množice bleščečega ter sistematično zbranega in urejenega arheološkega gradiva, Z njo je poudarjen sijaj, blišč in pomen Novega mesta, Dolenjske in Slovenije v evropski prazgodovini, še posebej v halštatskem obdobju. Gre za skupno, evropsko arheološko dediščino, ki jo je naš prostor – ne le kot obrobna provinca, temveč v posameznih delih celo prevladujoče – soustvarjal.
Pod naslovom Arheološka podoba Dolenjske nam razstava s številnimi najdbami oziroma predmeti prikazuje čas od kamene dobe do zgodnjega srednjega veka, saj je bil prostor Novega mesta in ožje Dolenjske nepretrgoma naseljen vsaj že od 10. stoletja pred našim štetjem. Na razstavi so prvič skupaj predstavljeni predmeti, ki Dolenjsko in njeno metropolo uvrščajo tudi med najpomembnejšo evropsko arheološko dediščino.

STOLNA CERKEV

Na »vrhu Novega mesta« stoji cerkev svetega Miklavža, čudovita gotska stvaritev, ki je nikakor ne smete pozabiti obiskati. Cerkev je zagotovo najpomembnejša stavba v mestu, brez nje pa silhueta mesta, kot jo vidimo s Kandijskega mostu, ne bi bila ista. Cerkev je red desetletjem postala stolna. Arhitektura cerkvene stavbe se je razvijala postopno, skozi stoletja, današnja podoba pa delno izvira iz 15. stoletja, ko so postavili cerkveno ladjo. Koncem tega stoletja so dodali še zvonik. V njej so pokopani nekateri pomembnih cerkvenih in posvetnih ljudi, na glavnem oltarju pa se nahaja Tintorettova slika svetega Miklavža.

Marsikoga bodo navdušila nova, čudovito oblikovana Sveta vrata, h katerim vodi rdeča preproga, na njih pa so v reliefu upodobljeni blaženi: Grozde ter drinske mučenke; ustanovitelj mesta cesar Rudolf IV. Habzburžana. Vrata so oblikovana o zamisli akademskega kiparja Mirsada Begića in ulita v bronu. Nova vrata zaznamujejo sveto leto usmiljenja, 650-letnico ustanovitve Novega mesta ter 10-letnico ustanovitve novomeške škofije.
Preko ceste stoji Proštija, v kateri je danes škofijski dvorec, stavba pa izvira iz prve polovice 17. stoletja.

V njej sta knjižnica z več kot 6000 knjigami in galerija s slikami cerkvenih dostojanstvenikov. Pod njo ležijo kapiteljski zelenjavni vrtovi, ki jih delno še obdaja ostanek srednjeveškega obrambnega zidu.

Mimo tržnice se spustimo do Glavnega trga, potem pa se usmerimo levo. Ulica je ozka, prijetno senčna. Nadaljujemo mimo Novega trga in se ustavimo pri semaforju.

KETTEJEV DREVORED

Samo preko ceste gremo in že smo na Marofu. Nekoč je čez Marof vodila glavna mestna vpadnica, ki je bila z izgradnjo današnje ljubljanske ceste na prelomu 19.v 20. stoletje opuščena. Nastal je 1500 metrov dolg drevored, ki središče Novega mesta povezuje s sosesko Bršljin, v njem pa raste 370 dreves.
Dvostranski obcestni drevored divjih kostanjev je eno najbolj slikovitih novomeških sprehajališč. V okoli 1500 metrov dolgem devoredu, ki poteka čez prazgodovinsko naselbino Marof in povezuje mesto z sosesko Bršljin, je bilo zasajenih 370 dreves. Njegov nastanek sega v čas po letu 1900, ko je bila z izgradnjo današnje Ljubljanske ceste opuščena historična cesta čez Marof.
Večji del kostanjev je bil zaradi neprimernega vzdrževanja in starosti v slabem stanju, zato se je leta 1992 začela celovita obnova drevoreda. Izvedena je bila nadomestna zasaditev večine propadli dreves, vitalna stara dreves pa so bila sanirana. Drevored je kot eden najbolj značilnih mestnih drevoredov v Sloveniji, zavarovan kot spomenik oblikovane narave.
Nazaj k avtodomu se usmerimo preko Ragovskega mostu in se pod Ragovim logom vrnemo do Kandijskega mostu in potem navkreber do gradu Grm.

GRAD GRM IN KAPELA BOŽJEGA GROBA

Preden zavijemo k avtodomu si velja ogledati še kapelo Božjega groba, ki stoji v nekdanjem grajskem parku.Sezidana je bila ob približno istem času kot graščina kot mavzolej plemiške družine Mordax.
Grad je dal leta 1586 zgraditi Krištof Mordax, plemič stare kranjsko-koroško-štajerske rodbine, ki je bila pred tem že lastnica graščine Graben ob Krki pri Novem mestu. Grad je bil prvotno sestavljen iz pritličnega trakta in stolpa, zaradi nevarnosti turškega napada poleg stanovanjske še obrambno in opazovalno funkcijo. Desno od stolpa so širili prvotno pritlični trakt, po letu 1636 pa so prvič prenovili poslopje in desnemu traktu dozidali še eno nadstropje. Kasneje so dodali še severni trakt levo od stolpa in na južni strani visok kamnit zid. Prostrano dvoriščno pročelje je takrat dobilo nad pritličnimi arkadami še široke odprte hodnike s kamnitimi stebri, ki pa so jih kasneje zazidali. Grad je dobil pravokotni tloris z osrednjim dvoriščem in tako dobil podobo poznorenesančnih in baročnih gradov.

V začetku 18. stoletja je bil zasnovan grajski park, ki je graščino povezal s kapelo Božjega groba. V osemdesetih letih 19. stoletja je grad prevzela dežela Kranjska, v njem pa je dobila prostore na novo ustanovljena kmetijska šola. Ta je delovala do 1990, v graščini si je takrat uredilo svoje prostore podjetje Revoz. Danes imata v njem sedež Zgodovinski arhiv ter Zavod za varstvo kulturne dediščine Novo mesto. V poletnih dneh se na njem odvijajo tudi različne družabne in kulturne prireditve, grad pa v Slavi vojvodine Kranjske omenja že Janez Vajkard Valvasor, ki je v svojih zapisih omenil, da je imel grad bogato poslikane prostore. V prihodnosti naj bi graščino obnovili.

TRŠKA GORA

Ena najbolj znamenitih vinskih goric v Sloveniji, kjer se na njenem južnem pobočju nahaja največ zidanic na svetu, je kraj, kjer pridelujejo odličen cviček.Vrh Trške gore krasi cerkev Marijinega rojstva, ki se omenja že leta 1135. Z vrha, kjer rastejo stoletne lipe, je prekrasen pogled, ki objame Gorjance, Kočevski Rog, dolino reke Krke in spodaj ležeče Novo mesto.

Med znamenitimi lastniki zibanic na pobočju Trške gore najdemo Marjana Kozino, Lojzeta Slaka, Henrika Burkata – Henčka in Franca Potočarja.
Pod Trško goro se nahaja obširen kompleks Kmetijske šole Grm z vinogradom.

MIMO KOZOLCEV NA GORJANCE

Po značilno mehki, s kozolci posejani pokrajini, nas pot zanese še na Gorkjance. Kozolci so še ena svetovna posebnost, ki jo negujemo pri nas. Kozolci, praviloma iz lesa s prav umetelno konstrukcijo, so namenjeni sušenju sena, slame, koruze, spravilu kmečkega orodja. Brez njih ne bi bilo tipično slovenske pokrajine, Dolenjska in novomeški konec pa glede kozolcev še posebej izstopata. Po dolenjski deželi srečujemo praktično vse tipe kozolcev, tu naj bi bil kozolec najlepše izražen. V novomeški okolici, kjer številni kozolci še dandanes služijo v kmetijski proizvodnji, jih posamič ali v večjih in manjših skupinah srečamo tako rekoč ob vsaki poti, ob njivah in sredi travnikov.
Najvišji vrh Gorjancev je Trdinov vrh, ki se nad dolenjskim gričevjem dviguje 1178 metrov visoko. Do leta 1923 je vrh nosil ime Sveta Jera, po zavetnici cerkve na vrhu, tega leta pa so ga preimenovali Janezu Trdini v čast. Gozdnat vrh je nadvse skrivnosten, poln bajk in legend, ki med ljudmi živijo še danes. Na njegovem pobočju, tik pod vrhom lahko občudujemo celo pravi pragozd. Na vrhu sta dve cerkvici – prva, sveta Jera, je danes v ruševinah, druga, sveta Elija, pa stoji še dandanes in je grškokatoliška. Marsikoga bo to presenetilo, a to je dediščina Uskokov, prednikov marsikoga med nami, ki se mu priimek konča na –ič. Ti so pred Turki pribežali iz Hrvaške in Srbije, naseljevali pa so se predvsem na Gorjancih in v Beli Krajini. S Trdinovega vrha, kjer je urejenemo razgledišče, je lep pogled, impresiven pa je tudi pogled na 90 metrov visok telekomunikacijski stolp.