Blejsko jezero so opevali in ga še opevajo mnogi. Dr. France Prešeren ga je v Krstu opisal takole: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja.«. Pa bratje Avsenik v več skladbah, med drugim tudi v skladbi Otoček sredi jezera: »Otoček sredi jezera. Gori pa cerkvica. Na sivi skali grad stoji. Bled v soncu ves žari …« Še Aleksander Mežek je ljubezen povabil na Bled in ji zapel: »Ko boš prišla na Bled, boš moja punčka spet …«. Bled ima svojo karizmo, ne samo zato, ker se ponaša z enim od redkih slovenskih otokov, temveč predvsem zaradi romantične kulise, ki ji ni para.

Na Bled obiskovalci romamo že stoletja. V času, ko še ni bilo spleta, železnice ali tiskanih vodičev v stilu »10 naj«, so bili med prvimi obiskovalci Bleda bržkone romarji, ki so iz Kranjske, Koroške, Štajerske, Primorja in Furlanije romali k Mariji na otoku sredi Blejskega jezera. Te so na otok vozili s čolni okoliški kmetje, ki so namesto plačila desetine pridelka gospodi stregli z nudenjem prevoza na otok. O večjem razmahu turizma lahko govorimo v devetnajstem stoletju, s prihodom železnice, predvsem pa s prihodom švicarskega barvarja Arnolda Riklija, ki je med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih danosti in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono. V enem od svojih obratov v Avstriji je namreč zbolel, s selitvijo na Bled pa je ozdravel in po načelih zdravljenja z vodo uredil kopališča, sprehajalne in izletniške poti ter namestitvene zmogljivosti. Število blejskih obiskovalcev je začelo naraščati po letu 1870 z dograditvijo železniške proge Trbiž-Ljubljana, kjer je kraj dobil svojo železniško postajo v Lescah, kasneje je z izgradnjo bohinjske proge dobil še postajo Bled – Jezero nad Zako. Leta 1903 je Bled prejel na mednarodni razstavi zdraviliških krajev na Dunaju zlato medaljo, leta 1906 pa so Bled uradno prišteli med pomembne turistične kraje tedanje Avstro-Ogrske. Njegovo zdravilišče je delovalo do 1.svetovne vojne, potem pa je počasi zamrlo. Danes Bled kljub temu, da je jezero tektonsko ledeniškega nastanka in da so v njem termalni vrelci, ni več zdraviliško mesto. Je pa eden od najlepših turističnih biserov pri nas in znan po vsem svetu.

KJE PUSTITI AVTODOM?

Alpski biser Bled z okolico je eden najlepših kotičkov naše dežele, v glavni sezoni pa je možnosti za kampiranje veliko. Najelegantnejša je seveda kamp Bled v Zaki, ki velja za enega najlepših pri nas, njegova lega v neposredni bližini jezera pa je odlično izhodišče tako za obisk kraja kot tudi okolice. Kamp obratuje vse od leta 1950, pohvali se s petimi zvezdicami za urejenost ter je eden od prinašalcev novih trendov v našo deželo, saj že vrsto let ponujajo glamping (glamurozno oziroma prestižnejše kampiranje) v lesenih hišicah. O kampu smo obširneje pisali v septembrski številki revije, ko je v preskusu osvojil 135 od 145 možnih točk. Kamp je odprt od začetka aprila do sredine oktobra, odprejo pa ga tudi v času božično – novoletnih praznikov.
Druga možnost se prav tako kiti s petimi zvezdicami – kamp Šobec leži na levem bregu reke Save v neposredni bližini blejskega igrišča za golf. Kamp je sodobno opremljen, njegova posebnost pa je manjše jezerce z otočkom. Tudi kamp Šobec je odprt samo v toplem delu leta.
Pred časom je Bled že ponujal postajališče za avtodome v bližini informacijskega centra Triglavska roža, a tam sedaj stoji sodobni nakupovalni center. V bližnji prihodnosti se bo stanje uredilo z odprtjem sodobnega postajališča za avtodome, kakršnega si biser kot je Bled nedvomno zasluži. Do takrat pa bo edina uradna »rešitev« parkiranje v Zaki, v neposredni bližini kampa Bled in ciljnih tribun vsakoletne veslaške regate – na peščenem parkirišču je ob plačilu 20 evrov za 24 ur možno tudi parkiranje avtodomov. Parkirišče sicer ne ponuja oskrbe, a je relativno ravno in mirno, hkrati pa odlično izhodišče za sprehod po jezerski obali, skok na razglednike v okolici ali obisk otoka.

BLEJSKO JEZERO

Blejsko jezero je tektonsko ledeniškega izvora in leži na nadmorski višini 475 metrov. Dolgo je 2120 metrov in na najširši točki pa je široko 1380 metrov. Površina meri 1,45 kvadratnega kilometra, najgloblja točka pa je v globini 30 metrov. Povprečna letna temperatura znaša 12 °C, najvišjo temperaturo 25 °C doseže voda v juliju. Voda je primerna tudi za kopanje. Na južni strani iz jezera odteka Jezernica. Otoček sredi jezera je edini naravni jezerski otok v Sloveniji.
Blejsko jezero leži v kotlini čelne kotanje nekdanjega Bohinjskega ledenika. Relief okoli jezera se je oblikoval že v pleistocenu, ko je Bohinjski ledenik v več sunkih prekril ta del kotline. Ob dokončnem umiku je zapustil za seboj več pasov čelnih moren, ki so lepo vidne z Ojstrice.
Jezero je bilo v začetku obsežnejše in je imelo odtok proti dolini Save Bohinjke. Tektonsko in ledeniško poglobljeno dno, Grajski hrib, Straža, Osojnica in otoček so v debelozrnatem masivnem dolomitu. Na Grajski skali, južnem robu Straže in v manjših krpah nad Bohinjsko Belo je ohranjen greben apnencev iz srednjega permija (265 milijonov let). O močnem tektonskem delovanju pričajo hipotermalni vrelci pod Grajskim hribom, vodo pa izkoriščajo v bazenih v nekaterih blejskih hotelih.

NAJLEPŠA PANORAMA JEZERA

Mnogi vam bodo rekli, da je najlepši pogled na jezero z gradu. Zagotovo je razgled od tam zelo lep, a če bi radi z enim pogledom zaobjeli jezero, otok in grad, potem se bo treba malce pomujati. Na jugozahodni obali jezera, neposredno nad kampom Bled se namreč dviga vzpetinica, ki z obale jezera zgleda povsem pohlevna in blizu, vendar videz vara. Vzpon je morda preprost le v lepem, toplem vremenu, medtem ko je v preostalih delih leta malce bolj zahteven.
Od avtodoma se usmerimo ob obali v nasprotni smeri urinega kazalca, mimo sodniškega stolpa, od koder v času regate nadzorujejo veslače in po leseni brvi ob obali. Ko so pred leti odprli to brv so »ubili« dve muhi na en mah – sprehod je varnejši, saj smo sprehajalci umaknjeni s prometne ceste, hkrati pa se od tu odpirajo zelo lepi pogledi proti otočku in gradu v ozadju. Ob koncu brvi prečkamo cesto in zagrizemo navkreber. Kmalu dosežemo prvo izravnavo, kjer na desni v gozdu puščajo avtomobile izletniki, na levi pa v spokoju leži lepa vila z začetka prejšnjega stoletja. Tu se lahko usmerimo levo in »zlezemo« na (Veliko) Osojnico, mi pa zagrizemo naravnost, na Ojstrico. Pot gre po strugi hudournika (ali pa si je hudournik utrl pot po poti), zato previdnost ne bo odveč – kamni so povečini okrogli, veliki ter se radi obrnejo. Kmalu lahko po levi zaobidemo nevarnejši, kamniti del in že smo na razpotju, kjer lahko zopet izberemo med Ojstrico in Osojnico. Tudi tokrat se odločimo za slednjo. Pot zavije desno in se v nekaj »serpentinah« dvigne na vrh vzpetinice. Na nekaterih delih je treba premagati skale, ki ležijo prek poti. Njihova površina je od stoletnega »drgnjenja« podplatov obuval ponekod zelo gladka, zato previdnost ne bo odveč …
Ko boste prisopihali na vrh, vam bo jasno, zakaj dajem prednost Ojstrici pred gradom, kar se razgleda tiče. Z razgledne klopi (ki pa je le poredko nezasedena …) se odpira pogled na spodaj ležeče jezero, s spokojnim otočkom kot na dlani, na levi jezero »zapira« grajska vzpetina z gradom, na desni Straža s smučiščem in sankališčem. Pogled se ne ustavi le na jezeru, temveč odtava preko zadnjih streh do Dežele ter vse do Karavank, kjer kraljuje mogočni Stol.
Vzemite si čas, zaužijte Bled nekoliko drugače in si spočijte oči in duha.

SPREHOD OKROG JEZERA

Če pa niste ravno hribolazci, potem bo dovolj tudi sprehod ob jezerski obali, ki ga lahko zaključite s hojo okrog jezera. Šest kilometrov bo pokazal števec korakov ali kakšna druga sodobna napravica, a bolj kot dolžina sprehoda so pomembne lepote, ki jih bosta oko in duša zaužila med hojo. Od avtodoma se usmerimo v smeri urinega kazalca, torej mimo veslaškega centra v Zaki proti središču kraja. Pot se kmalu odlepi od jezerske gladine in nekoliko dvigne, pogled na jezero pa zastirajo starodavna drevesa. Ko smo ravno pri drevesih – v bližini izhodišča stoji smreka velikanka, 37 metrov visoko veličastno drevo iz rodu Picea Abies, z deblom širine 120 centimetrov in s kar 378 centimetri obsega. A do 120-letnice se bo treba pomujati – tabla ob cesti obljublja 35 minut hoje.
Mi se torej raje držimo asfaltirane poti, ki vodi pod grajskim holmom proti središču Bleda. Na naši desni sta dve častitljivi vili, obe iz obdobja, ko so premožnejši jezersko obalo »ozaljšali« z vilami. Nad grajskim kopališčem (zdaj poimenovanim Grajska plaža) se odcepi pot do gradu, ki v nekaj zavojih pripelje prav do vhoda v grad. Tega obiščemo kasneje, zdaj smo že v centru, na promenadi. Ta najprej pripelje do Zdraviliškega parka, ki se nahaja v neposredni bližini Hotela Jelovica Bled. Nastal je leta 1891 ob izgradnji Zdraviliškega doma po zasnovi bratov Čop. Matevž in Joža Čop sta se oblikovno zgledovala pri švedskem krajinarju Carlu Gustavu Svensonu, ki je leto poprej zasnoval park pri vili Pongratz, današnji stavbi občine Bled. Poleg Zdraviliškega doma, ki je bil nekakšen blejski kulturni dom, so v parku postavili paviljon, v katerem je vsak dan igrala živa glasba, danes pa v njem poleti stojijo stojnice, v adventnem času pa tu prirejajo božični sejem. V parku je postavljena spominska plošča Arnoldu Rikliju, postavljena ob 125. letnici Naravnega zdravilnega zavoda na Bledu. Arnold Rikli je bil začetnik zdraviliškega turizma v teh krajih, njegove metode, združene s sodobno terapijo, pa so na voljo še danes v hotelu Golf.
Na naši levi se za hip posveti fasada festivalne dvorane, kongresnega centra, ki so ga postavili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja po načrtih ljubljanskega arhitekta Iva Špinčiča. Ob otvoritvi se je tu odvil 1. festival slovenske popevke, sledili so pomembni kongresi, koncerti, razstave in druge prireditve.
Pot nadaljujemo po promenadi in kmalu smo pri pomolu. Tu stoji srček, kjer se lahko fotografirajo z otočkom v ozadju, zaljubljenci pa so na ograjo pripeli nebroj ključavnic, ki simbolizirajo moč njihove ljubezni. Sedaj smo skorajda na polovici poti, zato se velja ustaviti v kateri od kavarn in se posladkati z znamenito Blejsko rezino, »Kremšnito«-

V senci mestnega smučišča, kjer boste na svoj račun prišli ljubitelji belih strmin, se usmerimo proti jugu in kmalu smo v največjem pristanišču pleten, od koder se ponuja prelep pogled na otok in stopnišče, ki vodi k cerkvici. Na sam otok se lahko popeljete v režiji lastnih mišic z najetim čolnom na vesla ali linijskim prevozom z ladjico, a najlepše doživetje bo zagotovo s pletno, tem značilnim blejskim čolnom, ki ga upravlja izkušeni pletnar.
Lepote Bleda so že pred stoletji znali ceniti oblastniki in elita, jugoslovanski dvor pa si je na južni obali jezera postavil veličastno vilo, ki je kasneje gostila Josipa Broza Tita in kopico uglednih neuvrščenih državnikov in igralskih zvezd. V sklopu kompleksa deluje kavarna Belvedere, ki je odprta za javnost in ponuja prelep razgled na jezero.
Še korak, dva in že smo nazaj na izhodišču, pri avtodomu. Da pot okrog jezera ne bi prehitro minila, si velja ogledati nekatere od znamenitosti!

BLEJSKI OTOK

Res je, da bi bilo Blejsko jezero le eno v vrsti prelepih alpskih jezer, ki jih v tem koncu Evrope ne manjka, če ne bi sredi jezera tičal otoček, na njem pa čepela prekrasna cerkvica. Ljudska legenda veli, da je na kraju današnje baročne cerkve nekoč stalo svetišče staroslovanske boginje Žive. V hudih bojih med pripadniki krščanske in poganske vere je bilo svetišče uničeno, na njegovem mestu pa so zgradili cerkev. Arheologi so na otoku odkrili sledi prazgodovinske (11. do 8. st. pr. n. š.) in slovanske poselitve (9. do 10. st.), v zgodnjem srednjem veku pa je bil na kraju današnje cerkve predkrščanski, po vsej verjetnosti staroslovanski kultni prostor. Tu so odkrili 124 grobov s skeleti iz 9. do 11. stoletja. Približno iz istega časa izvirajo temelji predromanske kapele, zgrajene med pokristjanjevanjem, kar je verjetno edini odkriti primer kultnega objekta iz tega časa na našem ozemlju.
Pisni viri razkrivajo, da naj bi prvo zidano cerkev na otoku, troladijsko romansko baziliko, leta 1142 posvetil oglejski patriarh Pellegrino. V 15. stoletju je bila cerkev prezidana v gotskem slogu, postavili so nov prezbiterij in prostostoječi zvonik ter glavni oltar. Prenovljeno enoladijsko cerkev je leta 1465 posvetil prvi ljubljanski škof, grof Žiga Lamberg. Kmalu, leta 1509, je potres cerkev tako poškodoval, da so jo temeljito obnovili v zgodnjem baročnem slogu. Iz prejšnje gotske cerkve so ohranjene le še freske v prezbiteriju in lesena soha Matere božje, ki je verjetno krasila glavni oltar.
Današnjo obliko je cerkvica dobila v 17. stoletju, ko ji potres zopet ni prizanesel in je bila potrebna temeljite obnove. Glavni oltar z bogato pozlačeno rezbarijo je iz leta 1747. Osrednja oltarna plastika predstavlja sedečo Mater božjo, ob kateri sta donator blejske posesti Henrik II. in njegova žena Kunigunda. Stranski oltarji, trije so – posvečeni sv. Sebastijanu, sv. Magdaleni in sv. Ani, pa so nastali konec 17. stoletja.
Osrednja vloga otoške vedute pripada zvoniku. Visok je 54 metrov, zgradili pa so ga v 15. stoletju in kasneje večkrat obnovili in prezidali. Danes v njem donijo trije zvonovi, ki so delo ljubljanskih zvonarjev Samasse in Franchija.
Otoček, kakršnega občudujemo danes, je ohranil svojo podobo iz 17. stoletja – tako cerkvica kot tudi ostale stavbe, obzidje in monumentalno stopnišče z 99 stopnicami.
Obisk morate obvezno zaključiti z zvonjenjem na zvon želja. Po legendi naj bi na blejskem gradu živela mlada vdova, ki je v žalosti za svojim možem dala uliti zvonček za otoško kapelico. Zaradi silnega viharja je čoln s posadko in z zvonom potonil in še danes se njegovo zvonjenje sliši iz globin jezera. Po njeni smrti je papež poslal za cerkev na otoku drug zvon – ta je iz leta 1534 in je delo mojstra Patavina iz Padove. Kdor z njim pozvoni in tako počasti Marijo, se mu izpolni želja. Zagotovo!

GRAD Z MUZEJEM

Druga znamenitost, ki je nikakor ne gre izpustiti ob obisku pa je Blejski grad, ki kraljuje vrh 139 metrov visokega Grajskega griča. Grad izvira iz 11. stoletja, bogata zgodovina gradu pa se prične daljnega leta 1004, ko je nemški cesar Henrik II. podaril blejsko posest briksenškemu škofu Albuinu. Takrat je na kraju današnjega gradu stal romanski stolp z obzidjem. Kmalu so tu postavili prvi grad, bojda že leta 1011, vendar briksenški škofje niso v njem nikoli živeli. Prav zato v gradu ni razkošnih soban, saj je bil največji poudarek namenjen obrambnemu sistemu. Kasneje so še stolpe in izpopolnili utrdbeni sistem z jarkom. Za grad je značilna dvojna struktura: utrjen osrednji del, kjer je bivala grajska fevdalna gospoda, in zunanji del z obzidjem ter poslopji za služinčad. Grajske stavbe krasijo grbi, naslikani v fresko tehniki ali vklesani v kamen, današnjo podobo pa je grad dobil po potresu v 16. stoletju.
V gradu danes domuje muzej s prikazom zgodovine in življenje teh krajev, v prostorih za služabnike je urejena grajska tiskarna, pod njo je grajska vinska klet, kjer stekleničijo vino po starodavnih postopkih, prav tako kot v času grajske gospode. V gornjem nadstropju, ob terasi s pogledom na mogočni Triglav, stoji gotska grajska kapela, ki je posvečena škofu Albuinu in sv. Ingenuinu. Nastala je v 16. stoletju, nato so jo ob koncu 17. stoletja barokizirali. Ob oltarju sta upodobljena donatorja blejske posesti, nemški cesar Henrik II. in njegova žena Kunigunda, njuni upodobitvi pa boste opazili tudi v cerkvi Marijinega vnebovzetja na Blejskem otoku.
Na grajskem dvorišču se v toplem delu leta odvijajo številne kulturne prireditve, še posebej cenjeni so viteški dnevi, ko vitezi ljudem prikažejo življenje v srednjem veku, grajsko razpoloženje pa popestri še graščak s svojim obiskom in lokostrelskim turnirjem.
Po mnenju mnogih se z grajskih teras odkrivajo najlepši pogledi na Bled, jezero in okolico, je pa res, da od tu ne boste uzrli gradu, ki je eden od najlepših koščkov blejske sestavljanke.

ŽUPNIJSKA CERKEV SVETEGA MARTINA

Ob spustu z grajskega hriba se ustavimo v župnijski cerkvi svetega Martina. Sedanja neogotska cerkev, posvečena sv. Martinu, je bila zgrajena leta 1905 na kraju prejšnje gotske cerkve iz 15. stoletja. Prva kapela pa naj bi na tem mestu stala že pred letom 1000.
Gradnja današnje cerkvene stavbe, pri kateri so sodelovala pomembna imena slovenske arhitekture, med drugim znamenita Jože Plečnik in Ivan Vurnik, ki sta pomembno zaznamovala slovenski arhitekturni prostor prve polovice 20. stoletja, v maniri slovenskih gradnje ni potekala brez težav. Ta del prepustimo raje rumenim medijem, na hitro pa omenimo, da so cerkev gradili po načrtih prof. Friedricha von Schmidta, med drugim avtorja mestne hiše na Dunaju, a so jih kasneje v notranjosti prilagodili po načrtih arhitekta Josipa pl. Vancaša. Večina plastik iz najboljšega cararrskega marmorja je delo Ivana Vurnika. Cerkev je med letoma 1932 in 1937 s freskami poslikal akademski slikar Slavko Pengov.
Pred cerkvijo stoji znamenje, ki ga je v letih pred 2. svetovno vojno projektiral arhitekt Jože Plečnik., ohranjeno obzidje iz 15. stoletja pa opominja na dobo turških vpadov.

ZDRAVILIŠKI TURIZEM IN ARNOLD RIKLI

Razcvet zdraviliškega turizma na Bledu se je pričel s prihodom Švicarja Arnolda Riklija, ki »se je tu znebil« težke bolezni, ki jo je »pridelal« v svojem barvarskem obratu v Avstriji. Navdušen nad podnebjem in predvsem kakovostjo in temperaturo kopalne vode, je leta 1895 postavil leseno kopališče v švicarskem slogu in Zdravstveni zavod, kjer je imel svojo ordinacijo in druge prostore. Ko so v svetu izvedeli za njegove uspehe pri zdravljenju, so začeli ljudje iz vse Evrope prihajati na Bled. Poleg Riklijevih pacientov je Bled začel privabljati tudi vse tiste ljudi, ki so hoteli preživeti počitnice v zdravem in lepem okolju.
Arnold Rikli je s svojim vzgledom postavil temelje turistični in hotelski dejavnosti v kraju, saj so mu mnogi sledili, nekoč majhna gostišča in krčme pa so prerasla v razkošne hotele, od katerih nekateri delujejo še dandanes – Grand Hotel Toplice, na primer.

AKTIVNOSTI NA JEZERU IN OB NJEM

Bled brez jezera zagotovo ne bi bil Bled kot ga poznamo. Večina aktivnosti na Bledu je namreč tako ali drugače povezanih z jezerom ali vsaj pogledom nanj. Poleg veslanja, plavanja ali SUPanja, jezero nudi tudi zanimivo izkušnjo drsanja, zadnja leta sicer bolj za kratek čas, a spomnim se zim iz otroštva, ko smo z družino skorajda vsak zimski konec tedna drsali na zamrznjeni jezerski gladini.