Najprej je bil ledenik. Potem jezero. Danes je tu Jezersko, raj na zemlji. Med vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank, na nadmorski višini dobrih 900 metrov, leži čudovita dolina, prav za prav kotlinica, kjer so doma prijazni in marljivi ljudje. Na tem kraju naj bi se nekoč fantom prikazovale vile in tudi danes je Jezersko med najlepšimi in najprijaznejšimi kotički naše deželice. Od nedavnega smo na Jezerskem dobrodošli tudi z avtodomi!

Ni veliko krajev v Sloveniji, kjer bi lahko opazovali tako očitno ledeniško preoblikovano pokrajino kot prav na Jezerskem. S pobočij Kamniško-Savinjskih Alp je za časa zadnje poledenitve svoj jezik stegoval veliki Jezerski ledenik, ki je v času največje poledenitve segal vse do Zgornjih fužin v dolini reke Kokre. Tam vas danes na poti proti Jezerskemu pozdravi Hubertova kapelica, ki stoji vrh ene od čelnih moren ledenika. Kapela iz 18. stoletja je zgrajena v koroškem slogu, streha je krita z deskami (gre za žagane deščice in ne skodle!), posvečena pa je zavetniku lovcev, svetemu Hubertu. Le malo prej vas na dejstvo, da ste na območju Jezerskega, opozori nekdanji mejni kamen med Kranjsko in Koroško, ki leži na meji med občinama Preddvor in Jezersko.
Na Jezerskem je bilo stoletja dolgo veliko jezero, ki je zalilo kotanjo nekdanjega ledenika in je kraju tudi dalo ime. A pozimi leta 1348 je deželo stresel izredno močan potres, tako močan, da je na Koroškem velik del gore Dobrač zgrmel v Ziljo, na Koroškem in Kranjskem pa je zaradi posledic potresa umrlo več kot 20 tisoč ljudi. Med 40 dni trajajočim tresenjem tal je popustila mogočna naravna pregrada, ki je vodi preprečevala odtekanje, na območju nekdanjega jezera pa je ostala kotlina, ki nosi pomenljivo ime Jezersko.
Ob starodavni poti, ki je povezovala Kranjsko in Koroško, je že kmalu zrasla naselbina. Tu so si popotniki, ki so preko najlažjega prehoda preko Karavank (Ljubelj in Korensko sedlo se lahko pohvalita z mnogo strmejšimi klanci – predvsem na avstrijski strani) potovali s severa proti jugu in obratno, odpočili. V ta namen je že pred pol tisočletja zrasel hospic, v katerem je danes muzej.
Jezersko smo se namenili obiskati že pozimi, a nas je ledena ujma, ki ni prizanesla niti Jezerjanom, prisilila, da smo se v ta čudoviti konec Slovenije podali šele v maju. Najbrž se še spomnite pretresljivih posnetkov na televiziji, ko je prebivalce z nujnimi potrebščinami oskrbovala Slovenska vojska, otroci pa so se v šolo odpeljali z oklepnimi vozili.

Priči minulega časa

Domačije na Jezerskem nosijo ledinska imena, ki so se ohranila stoletja dolgo. Približno tako stara so tudi nekatera poslopja, ki še danes nemo pričajo o pomembnosti Jezerskega pred davnimi stoletji, ko za pot iz Ljubljane v Celovec nismo potrebovali zgolj ure časa (pa še ta nam je mnogokrat odveč) in je bila pot mnogo bolj odvisna od naravnih danosti in vremena.
Na dvorišču Jenkove domačije, le dobrih pet minut hoda od avtodoma, stoji mogočna stavba, ki se že na daleč loči od preostalih na domačiji. Preveč imenitna je za hlev, previsoka za stanovanjski objekt tistega časa. Večnadstropni objekt z dvema zidanima nadstropjema in lesenim nadstropjem z gankom sicer z vojsko nima prav nič skupnega, zato ime »kasarna« marsikoga zavede. Gre namreč za več kot petsto let star hospic, kjer so nudili prenočišče utrujenim popotnikom na poti med Kranjsko in Koroško. Danes je v Jenkovi kasarni na ogled postavljena bogata etnološka zbirka, ki priča o tem, kako pomembno je bilo Jezersko že pred stoletji in kako posebni so bili Jezerjani. V njej je na ogled prvotna oprema iz Češke koče, daleč najbolj dragoceni pa so posvetni napisi in podpisi potnikov, ki so se ohranili na steni ene izmed sob.

Tudi Šenkova domačija, ki je tudi baza našega izleta, ima častitljivo zgodovino. Osrednje mesto na nekoč samozadostni kmetiji zavzema veliko, skoraj 500 let staro poslopje, v katerem se je ohranila velika črna kuhinja, posebnost pa je tudi obokana klet, v kateri je danes shramba. Stavba naj bi bila pozidana leta 1517 oziroma 1533, sama kmetija, ki velja za eno prvih svobodnih kmetij na Jezerskem, pa naj bi bila pozidana kmalu po odtekanju jezera.

Baza sredi Jezerskega

V vodiču Agrocamping nosi Šenkova domačija oznako 202, ponaša pa se z izjemno lego tako rekoč sredi Jezerskega in s prečudovitim pogledom na gorsko verigo visoko nad njo. Iz spalnice parkiranega avtodoma boste imeli pogled na vršace od Kočne pa do Bab!

Polona in Drejc Karničar sta se turizma lotila nadvse resno, o čemer si preberite v tokratni reportaži v rubriki Pitstop, tukaj pa omenimo le, da sta postavila pravi kamp s sanitarijami, z ravnim makadamskim parkiriščem za avtodome in velikim travnikom za šotorjenje. Gostom je na voljo celo wellness v na novo zgrajeni apartmajski hiši, ki stoji na mestu nekdanje preužitkarske hiše in je njena vestna replika, zgrajena pod budnim očesom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Po posestvu Šenkove domačije se prosto pase perjad, zjutraj vas bo pozdravil prijazni Arči, pes, ki se nikakor ne zaveda svojih petdesetih kilogramov (in bi vam z veseljem zlezel v naročje). Rihard, mladi oven avtohtone pasme, pa je prava maskota kmetije.

Jezersko-solčavska ovca

Sama pasma z avtodomarji morda niti ne bi imela toliko skupnega, a ker nas je Rihard tako navdušil, si vsekakor zasluži biti del zgodbe o Jezerskem.

Jezersko-solčavska pasma ovac je ena od naših štirih avtohtonih pasem ovac in je povsem prilagojena na lokalno podnebje, ki ga zaznamujejo kratka vegetacijska doba, veliko padavin in nizke temperature. Tudi visoka nadmorska višina pašnikov ji ni ravno v prid, zato se je ovca skozi čas pošteno prilagodila težkemu življenju. Nastala je s križanjem prvotne domače ovce z bergamaško in padovansko pasmo ovac, križanec pa je dobitna kombinacija za premagovanje prej naštetih tegob. Jezersko-solčavska ovca je velika, z značilno izbočeno nosno linijo, s kakovostno volno in, kar je najpomembneje, celoletno sposobnostjo razmnoževanja. V drugi polovici 19. stoletja je pasma prejela odlikovanja na pariških mednarodnih razstavah živine.
Ovce se striže dvakrat letno, letni izplen pa je dobra dva kilograma volne. Po glavi!

Jezerska slatina in Ankova slapova

Prav ob meji s sosednjo Avstrijo bučita slikovita Ankova slapova. Iz baze se mimo cerkve svetega Andreja spustimo nekaj sto metrov, potem pa nas smerokaz usmeri po širokem kolovozu proti Ankovi domačiji. Takoj ob začetku nas ob poti pozdravi »štirna«, leseno korito s pipico, kamor so pred dobrim letom pripeljali znamenito Jezersko slatino, mineralno vodo, bogato z manganovimi in amonijevimi spojinami. Okus slatine je podoben ustekleničeni mineralni vodi, le da ima »dodanega« mnogo manj ogljikovega dioksida, tudi okus je nekoliko blažji in zaradi svoje temperature odlično odžeja. Pitje priporočajo srčnim bolnikom in tistim z boleznimi ožilja, zaradi blagega odvajalnega učinka pa naj je ne bi popili več kot dva decilitra. Sam lahko zatrdim, da odvajalnega učinka nima, zato pa odlično odžeja. Nikar ne pozabite s seboj vzeti plastenke ali dveh!

Pot nadaljujemo mimo Ankove domačije in sledimo tablam za izvir. Tik pred vrelcem zavijemo na strmo gozdno cesto in sledimo rumenim markacijam. Dobrih deset minut nam bo vzel vzpon do slapov. Spodnji je v obliki zavese, zgornji pa je ožji in pada sedem metrov v globino.

Cerkev svetega Andreja

Na robu ravnice, ki nemo priča, do kod je lahko nekoč segala jezerska gladina, leži na mali vzpetini cerkev svetega Andreja. Vzpetinica naj bi bila v času, ko je kotlino zalivalo jezero, otoček. In na njej so že zelo zgodaj postavili preprosto kapelo. Sprva je bila lesena, ko je jezero tistega turbulentnega leta 1348 odteklo, pa so počasi, skozi nekaj stoletij, sezidali cerkev, kot jo poznamo danes. Sprva so domnevali, da cerkev datira v 16. stoletje, a so nedavna odkritja pokazala, da je cerkvena stavba še starejša. O tem pričajo freske, ki so ji odkrili med nedavnimi restavratorskimi deli in segajo v 15. stoletje. V čas pred odkritjem Amerike, torej!

Notranjost je prelepa, freske, avtorstvo pripisujejo furlanskim mojstrom, pa prikazujejo Jezusovo rojstvo, križanje svetega Andreja in Boga očeta, ki blagoslavlja. Zelo zanimiv je tudi kip človeka, ki je pred mnogimi stoletji naročil in plačal poslikavo, v zahvalo pa si je zaslužil biti del izjemne zgodbe. Do danes ni znano, kdo je dobri mož bil ...
Na žalost so v letih po zadnji vojni okolico cerkve grdo onesnažili z električnimi vodi in zanikrno transformatorsko postajo, ki pošteno kazijo idilično sliko. Morda se bo še kdo potrudil in sledil zgledu bližnje Šenkove domačije ter električne in telefonske vode skril pod zemljo.

Planšarsko jezero

Od svetega Andreja vodi ozka asfaltirana cesta do Planšarskega jezera. Jezero je nastalo z zajezitvijo potoka Jezernica in s poglobitvijo močvirnega travnika, zajezili pa so ga domačini v spomin na ledeniško jezero, ki je kraju dalo ime. Naključje je hotelo, da je novonastalo jezero povzelo obliko srca, v njem pa se zrcalijo okoliški vrhovi in veselo plavajo race.

V njegovih globinah (no, zaradi globine vsega nekaj metrov težko govorimo o globinah) plavajo ribe, ki jih vanj vlagajo člani Ribiške družine Kranj, potrpežljivejši pa lahko na trnek ujamejo šarenko ali pa potočno postrv. Na njem je pozimi možno celo drsati. Okrog njega je speljana sprehajalna pot, v njegovi neposredni bližini pa se začne tematska pot.

Tematska pot po Ravenski Kočni

Po besedah Polone Karničar, naše gostiteljice in predsednice Turističnega društva Jezersko, so z ureditvijo tematske poti po dolini Ravenske Kočne obrnili nov list v knjigi, ki jo piše turizem na Jezerskem. Ta ima v kotlini med vršaci domicil že dolgo vrsto let, saj je turizem tu cvetel že veliko pred drugo svetovno vojno. O tem ne nazadnje priča mogočna stavba kazine, ki pa danes nezadržno propada.

Telesno povsem nezahtevna pot je dobro označena in dolga osem kilometrov. Vodi nas vzdolž potoka Jezernica, prečka travnike in obišče Gorniški center Davo Karničar, ki je na 1020 metrih nad morjem. Najvišja točka je na tako imenovanem razgledišču (1123 metrov nad morjem), pot pa se konča pri spodnji postaji tovornih žičnic, ki lajšata oskrbo Češke in Kranjske koče. Na njej nas pričakuje osem počivališč s klopmi in z mizami, odlično (kot vsa dolina) pa je opremljena s smerokazi in tudi z velikimi pojasnjevalnimi tablami, kjer se boste podučili o zgodovini te izjemne kotline.

Na poti boste spoznali nastanek Jezerske kotline, njeno živalstvo in rastlinski svet (tu raste tudi zavarovani lepi čeveljc!), predvsem pa boste na sprehodu uživali v neokrnjeni naravi in dihali svež, gorski zrak.

Gore smo ljudje

Vrhunski slovenski alpinizem je močno povezan z Jezerskim in družino Karničar. Prav vsi otroci kronista Andreja Karničarja so vrhunski alpinisti, ki so v svetu postavili mejnike, ki jih še dolgo nihče ne bo zmogel premakniti.
Davo Karničar je legenda svetovnega formata, ki je leta 2000 prvi smučal s strehe sveta, 8848 metrov visokega Mount Everesta (tudi Sagarmatha ali Chomolungma), danes pa vodi gorniški center v Ravenski Kočni.
O gorniških izletih in vzponih smo se pogovarjali z našim gostiteljem, Drejcem Karničarjem, ki je nadaljeval očetovo poslanstvo in bil med letoma 1997 in 2002 oskrbnik Češke koče. Ta je ena od najbolj priljubljenih ciljev obiskovalcev Jezerskega, pot do nje pa je relativno zahtevna in zahteva predvsem spoštovanje pravil obnašanja v gorah in uporabe zaščitne opreme.
Vzpon, približno poldrugo uro vam bo vzel vzpon iz Ravenske Kočne, iz baze pa še dobrih 30 minut več, bo nagrajen s čudovitim razgledom na spodaj ležeče Jezersko na eni in pogledom na severna ostenja Grintovcev, ki se dvigajo na drugi strani.

Drejc poleg vzpona na Češko kočo priporoča še lažje vzpone na Štularjevo planino, Jezersko planino in Goli vrh. Med lažjimi sta tudi turi na Pristovški Storžič in Virnikov Grintovec.
Drejc, aktivni alpinist od svojega 18. leta, poudari, da je hoja v gore varna le s pravo opremo in zvrhano mero pravilne presoje o lastnih sposobnostih. Težje ture v visokogorju so primerne za čas, ko odleze sneg, torej le v času poletja, med množico vzponov pa je uzpostavil turo preko Jenkove planine na Babe, z Bab na Jezersko sedlo in Ledina (Vadine) in potem po Ravenski Kočni nazaj na izhodišče. Zahtevna je tudi tura od Češke koče na Kočno in Grintovec in preko Mlinarskega sedla nazaj do koče (lažja smer gre z Grintovca preko Kokrškega sedla nazaj do koče).

Ledenik pod Skuto

V zavetju gorske verige Grintovcev leži v kotanji pod mogočnimi vrhovi ostanek nekoč veličastnega ledenika, ki je v času velike poledenitve pokrival celotno območje Jezerskega. A označba ostanek ledeniku pod Skuto dela neizmerno krivico. Nenazadnje gre za ledenik, ki je po površini večji od veliko bolj znanega Triglavskega.

Ledenik leži v zatrepu (po SSKJ gre za zgornji, klinasto zaključen konec gorske doline) krnice tik nad Ledinami, zaradi svoje lege v smeri severozahoda pa je ledenik večino leta v senci. In ravno lega je tista, ki mu je pomagala »preživeti«. Ledenik pod Skuto pa je tudi eden redkih, ki ga lahko dosežemo že med enodnevnim izletom v gore. Od naše baze pri Šenkovih se usmerimo v ledeniško dolino Ravenske Kočne in jo uberemo navkreber do Kranjske koče, ki leži na nadmorski višini 1700 metrov. Ko dosežemo spodnji rob Ledin, se nam odpre pogled na ledenik, ki je danes velik dober hektar, v preteklosti pa je bil trikrat večji. Kdor bi se ga rad »dotaknil«, pa se bo moral usmeriti proti Koroški Rinki ter se preko travnikov in gruščnatih pobočij približati spodnjemu robu ledenika. Pot do tu ni preveč težavna, a vseeno ne precenite svojih sposobnosti, predvsem pa se primerno opremite!

Makekova Kočna in slap Čedca

Makekova Kočna je ledeniška dolina, ki se odcepi v osrčje gora takoj ob prihodu na Jezersko. Mimo kmetij Mlinar in Makek, po kateri je dolina dobila ime, vodi asfaltirana cesta, ki omogoča zložen vzpon tudi s kolesom. Tu je tudi znamenita tisa, ki so jo Jezerjani posadili pred dobrimi 570 leti in naj bi jih varovala pred največjo nadlogo tistega časa, vdori Turkov.
Na koncu doline, ko se svet že pošteno postavi pokonci, nas pozdravi nekoč najvišji slovenski slap, Čedca. Ki je meril 132 metrov, danes pa je zaardi mogočnih skalnih podorov nekoliko nižji. Izlet do točke, od koder se lepo vidi slap, bo dobrodošla popestritev pred kosilom, hoja v bližini slapu pa zaradi nevarnosti novih podorov, še vedno ni dovoljena.

Središče kraja

Ko se boste iz spodnjega Jezerskega (zaselka Bajte) dvignili na Zgornje Jezersko, vas bosta najprej pozdravili pošta in trgovinica, potem pa se svet izravna in pred vami se pokaže manjši »trg«. Tu je središče Jezerskega s stavbo občine in nekdanjim hotelom, zadnji dve desetletji propadajočo stavbo kazine. Tu lahko pustite svojo vozilo, saj se v središču kraja križa kar nekaj poti. Novejši del kraja je razpet med spodnjim in zgornjim Jezerskim in skoraj ne daje vedeti, da se nahajamo v alpski vasici.

Cerkvi svetega Ožbolta

Nasproti bencinske črpalke se mimo hotela Planinka dvigne pot do cerkve svetega Ožbolta iz 18. stoletja, od koder je lep razgled na dolino Makekove Kočne in vršace nad njo.

Z mnogo bolj zanimivo zgodovino se ponaša stara cerkev svetega Ožbolta (ponekod imenovana tudi sveti Ožbalt), do katere pridemo, če pot od farne cerkve nadaljujemo v smeri Virnikovega Grintovca. Tu je bila že leta 811 postavljena prva lesena kapela, ki jo je ob nekdanji poti, ki je povezovala Karantanijo in Karnio, postavil sam oglejski patriarh. Kasneje so jo razširili v cerkev, v začetku 13. stoletja pa pozidali. V njej stoji kip Device Marije iz leta 1386, čudovite freske pa so iz 14. stoletja. Ker je bilo Jezersko v preteklosti mnogo bolj povezano s Koroško kot Kranjsko, je do leta 1680 spadala pod upravo samostana v Dobrli vasi. Cerkev in tudi njena okolica pričata o burni zgodovini tega koščka slovenske zemlje.

Aktivno po Jezerskem

Možnosti za aktivni oddih na Jezerskem je resnično veliko. Pozimi izstopata tek na smučeh in sankanje. Za tek na smučeh je na Jezerskem v »pravih« zimah urejenih preko 12 kilometrov tekaških prog, ki povečini potekajo po travnikih in so lepo osončene. Organizirano sankanje prirejajo na cesti proti Malemu vrhu, kamor vas zapeljejo s terenskimi vozili, proga pa je varovana in ponekod ponuja lepe razglede na spodaj ležeče zaselke. Nad krajem so dolični tereni za turno smučanje, kamor se lahko podate tudi s turnosmučarskim vodičem, ki bo vaš izlet naredil varnejši.
V toplejšem delu leta vas bo zagotovo »odneslo« v gore, saj iz Makekove in Ravenske Kočne vodijo steze prav na vrhove Grintovcev, ki se pnejo nad Jezerskim. Od jugozahoda proti severu si sledijo Jezerska Kočna (2540 m), Grintovec (2558 m), Dolgi hrbet (2334 m), Skuta (2532 m), obe Rinki in Velika Baba (2127 m), pričakujejo pa vas v dveh gorskih kočah – Kranjski koči na višini 1700 metrov (pod Ledenikom pod Skuto) in Češki koči na 1543 metrih nad morjem.
Pred kratkim so otvorili doživljajski park, ki ponuja kar nekaj zanimivih »atrakcij«, denimo orjaško gugalnico in viseči most.
Na Jezerskem boste prišli na svoj račun tako cestni kot gosrski kolesarji. Prvi si lahko izlet na Jezersko organizirajo tako, da se na cilj odpravijo kar od doma (iz Ljubljane nekaj več kot 50 kilometrov asfalta). Prvi kilometri do Preddvora služijo kot ogrevanje, potem pa se cesta vse do Spodnjega Jezerskega zložno vzpenja in šele zadnji klanec postreže s serpentinama. Komur ne bo dovolj, lahko »podaljša« do nekdanjega mejnega prehoda, do koder je še nekaj več kot 300 višinskih metrov vzpona, in nekaj serpentin. Pozor: cesta je na nekaterih delih poškodovana in zato nevarna!
Jezersko je raj za gorske kolesarje, ki boste tu prišli na svoj račun. Če pridete z avtom, potem parkirajte v središču kraja, kjer se križata dva kraka trase. Prvi vas bo popeljal v dolino Ravenske Kočne, drugi pa do Spodnjega Jezerskega mimo stare cerkve svetega Ožbolta. Tu se lahko ustavite tudi v opščenem kamnolomu lehnjaka ali pa obiščete partizansko bolnico Krtina.