Ko se nad slikovito dolino ob reki Sori valijo jutranje meglice, se okoliški hribi že  kopljejo v soncu. Kmetje hitijo z opravili in vsak se trudi čim bolje izkoristiti dan. Tu  živijo delavni in trdoživi ljudje, ki na prvi vtis delujejo zadržani in odmaknjeni, s  »trdo lupino«. A ko jih spoznamo in nas sprejmejo medse, ugotovimo, da se pod njo  skrivata široko srce in plemenita duša.     Pokrajina je tista, ki v veliki meri izoblikuje ljudi in Poljanska dolina v ljudeh  zagotovo pušča močne sledi. Življenje v hribih zahteva marljivost in iznajdljivost,  hkrati pa je tukajšnje prebivalce življenje v neokrnjeni naravi obogatilo z notranjim  mirom. In res, ta mir je mogoče občutiti, ko potujemo po čudoviti valoviti pokrajini,  med številnimi ravno prav zaobljenimi griči.     Poljanska dolina se začne na stiku s krasom, pri izviru reke Sore, v Rovtah nad Žirmi,  in se s stranskimi dolinami in hribovjem razteza na dolžini približno 42 kilometrov  do Škoflje Loke. Pomembnejše vasi so se razvile na širših delih doline, tam, kjer se ji  priključujejo stranske doline. Razen po njenem dnu je mnogo vasi raztresenih po  gričevnatem svetu, zaselki in kmetije so posejani po številnih planotah in zaobljenih  slemenih, ki ponekod segajo nad 1000 metrov nadmorske višine. 

Zgodovinske drobtinice

Čez Poljansko dolino je po predvidevanjih arheologov že v rimski dobi vodila pot na  Cerkljansko in v dolino reke Soče, takrat naj bi bila v dolini tudi že prva naselja.  Zgodovinskega pomena za dolino pa bilo predvsem leto 973. Takrat je cesar Oton II.  freisinškemu škofu na Bavarskem daroval Poljansko dolino do Hotaveljščice in  Vinharskega vrha. Kmalu potem mu je izročil še zgornji del doline, po katerem so že  bili naseljeni Slovenci.  Škof se je odločil poseljevati tudi hribovite predele, od druge polovice 12. do 14.  stoletja so tako prihajali naseljenci s Koroškega, kjer si je tudi lastil posestva.  Poseljevanje je bilo obsežno, saj je bilo proti koncu 13. stoletja v Poljanski dolini že  493 kmetij, dobro stoletje pred tem sta jih Selška in Poljanska dolina imeli skupaj le  169.   Prebivalci Poljanske doline so se dolgo ukvarjali skoraj izključno s kmetijstvom,  kasneje tudi z rudarstvom in s fužinarstvom, nato so se počasi razvijale tudi ostale  gospodarske panoge in obrti, npr. čipkarstvo in čevljarstvo. 

Poljane nad Škofjo Loko   

Ob Sori se razprostirajo dolgi travniki, po terasah so posejane njive, bregovi pa so  pokriti z gozdno odejo. To so Poljane, kraj, ki je dalo ime vsej dolini in hkrati lokalno  gospodarsko središče.    V slovenski kulturni zgodovini imajo Poljane posebno mesto kot rojstni kraj pisatelja  Ivana Tavčarja in slikarjev Janeza in Jurija Šubica. Slednja sta se rodila po domače pri  »Kisovcu«, v Šubičevi ali Štefanovi hiši, ki je razglašena za kulturni spomenik  lokalnega pomena in že prevzema vlogo poljanskega kulturnega hrama z uradnim  nazivom Kulturni center slikarjev Šubic. V njej se odvijajo raznolike delavnice in  razstave in bo kmalu tudi v popolnosti zaživela. Januarja bo v njej razstava Iveta  Šubica z naslovom »Poljane in Poljanci«, na ogled bodo predvsem njegovi portreti  ljudi in kraja. V hiši pa si bo kmalu mogoče ogledati tudi spominsko sobo slikarjev  Šubic in črno kuhinjo. Čeprav na pročelju hiše še ni table z uradnimi urami  obratovanja, pa lahko ob obisku Poljan preprosto pozvonite na vratih. Oskrbnik  Boris Oblak vas bo z veseljem sprejel in vam razložil in razkazal vse, kar bi vas  utegnilo zanimati.  
V neposredni bližini Poljan, v Hotovlji pri Poljanah, je ohranjen še en kulturni  spomenik lokalnega pomena. To je Fortunov mlin, edini še delujoči potočni mlin v  Poljanski dolini, ki je bil zgrajen v 19. stoletju. Sora s številnimi pritoki je bila zelo  primerna za mline in žage. V starih časih je imel vsak večji kmet svoj mlin ali pa si ga  je delil skupaj z enim ali dvema sosedoma.

  
Skozi idilično pokrajino do sončne vasi in Starega vrha

Pot do Starega vrha je speljana skozi tipične vasi loškega pogorja, v katerih ljudje  živijo v sožitju z naravo in spoštljivo obdelujejo svojo zemljo. Težko se je preživljati  samo s kmetijsko dejavnostjo, zato jih večina dnevno hodi v dolino, po dodaten  zaslužek.  
Po slikoviti poti skozi Volčo in Podobeno kmalu prispemo v Dolenčice, kjer stoji  Ažbetova domačija iz 17. stoletja. Tu je bil rojen slikar Anton Ažbe, znan po  ustanovitvi münchenske slikarske šole, v kateri so se šolali slikarji z vsega sveta. Pred  hišo nas bo pričakal njegov spomenik, v hiši pa si lahko po predhodnem dogovoru  ogledamo slikarjevo spominsko sobo. 
V Dolenčicah danes deluje Stanislav Lamovšek, lesostrugar, ki iz lesa izdeluje prave  umetnine: kelihe, lesene posode, okrasna jabolka in hruške, zapestnice, gumbe,  igrače, krogle. V te namene uporablja predvsem les sadnega drevja, pa tudi les jelše, jerebike, primorskega ruja … Izdelki so popolnoma naravni in imajo posebno  dušo. 
Iz Dolenčic kmalu prispemo v osrednje naselje podgorskega sveta, v Javorje, kraj s  precej ugodnim podnebjem, čeprav se vas razteza že na višini od 600 do 900 metrov.  Stari in Mladi vrh jo namreč varujeta pred hladom s severa, na jug nagnjena pobočja  pa so deležna velike količine sonca, zato Javorje veljajo za eno najbolj sončnih vasi v  Sloveniji. Megla ostaja v dolini in se le malokdaj dvigne tako visoko. Javorje imajo  tudi svojo osnovno šolo in cerkev, od koder je lep razgled. Sredi vasi je gostilna  Blegoš, ki v tem času oskrbuje lačne popotnike z odličnimi domačimi pečenicami,  krvavicami, kmečkimi dobrotami, po predhodnem naročilu pa spečejo tudi svinjske  krače s prilogami. Če se ne odločite za pot na smučišče, ki je od tu oddaljeno le dva kilometra,  se lahko iz Javorij odpravite na Blegoš, do tja je kakšnih dve uri in pol hoda, in če je pot  kopna, lahko opazujete zelo zanimivo geološko sestavo kamnin. Za bolj adrenalinski  šport se usmerite proti Gorenji Žetini, kjer je sedem Slatuških slapov. Slap Podrancka  tudi zamrzne, na njem se lahko preizkusijo mojstri plezanja po zaledenelih površinah. 

Po zasneženih planjavah na Starem vrhu 

Loško hribovje je eno najbolj razgibanih in slikovitih hribovij predalpskega sveta. Tak  je tudi Stari vrh, vzpetina na 1217 metrih nadmorske višine, v objemu Mladega vrha,  Koprivnika, Blegoša in Lubnika, s 55 hektari izvrstnih smučarskih terenov in  raznovrstnih prog. V sončnem vremenu je tu prava zimska pravljica, idealen prostor  za snežne užitke, ki si jih lahko privoščijo tako začetniki smučanja kot zahtevnejši,  vrhunski smučarji. 
Smučišče Stari vrh  je osrednje zimskošportno turistično središče Škofjeloškega  hribovja in se ponaša z ogrevano 6‐sedežnico ter s štirimi vlečnicami. Mogočen je  tudi snežni park, z 62‐metrskim tekočim trakom, ki je med največjimi v Sloveniji. 
Največjo privlačnost smučišča predstavlja organizirana nočna smuka, ki si jo lahko  privoščite vsak dan, od 19. do 22. ure. Popestrite jo lahko tudi s pravim  adrenalinskim doživetjem, nočnim sankanjem v dolžini 2,5 kilometra. 
Na svoj račun lahko pridete tudi »nesmučarji«. V snežnem parku je na voljo veliko  odprto drsališče, sankališče, »bob« steza za drčanje z zračnicami, manjša skakalnica  in različna otroška igrala. Ljubitelji pohodništva pa se lahko odpravite po različnih  pešpoteh do okoliških vrhov, vasi ali turističnih kmetij z bogato kulturno, etnološko  in naravno dediščino. 
Na velikem parkirišču v neposredni bližini smučišča je dovoljeno prenočevanje za  avtodome, vendar brez oskrbe z vodo ali elektriko. Lahko pa se domenite za  prenočitev na dvorišču kakšne izmed številnih turističnih kmetij v neposredni bližini. 

Tavčarjev dvorec na Visokem  

V smeri od Poljan proti Gorenji vasi leži na levi strani reke Sore mogočna domačija,  kmečki dvorec, ki predstavlja višek kmečkega stavbarstva druge polovice 18. stoletja  v Sloveniji. To je Tavčarjev dvorec, kjer je od leta 1893 živel in deloval Ivan Tavčar,  eden največjih slovenskih klasičnih pripovednikov. Pred njim je tu stanovala rodbina  Kalan. Po legendi naj bi Tavčar na podstrešju našel železno skrinjo, polno zapiskov o  njihovih življenjih, ki so bili osnova in navdih za njegovo znano delo Visoška kronika.  Tavčar je Poljansko dolino z ljubeznijo opisoval v skoraj vseh literarnih delih,  navdihovala ga je z idejami za njegove najboljše stvaritve, med drugim tudi za  povest Cvetje v jeseni.  
Pozimi je obnovljeni dvorec zaprt. Če bi želeli ogled notranjosti, obnovljene veže in  vzhodne dvorane z zanimivimi štukaturami, se lahko dogovorite z upraviteljem  Kulturnega centra slikarjev Šubic iz Poljan, ki smo ga omenili zgoraj. 
Ob poslopju je brezčasen Tavčarjev spomenik, s pisateljevim pogledom, usmerjenim  proti rojstnim Poljanam, v gozdičku nad njim pa družinska grobnica, v kateri je  Tavčar tudi pokopan. Danes zapuščino Kalanovega rodu hrani Loški muzej.

  
Po okusen sir v Gorenjo vas, na kmetijo Pustotnik

V osrčju Poljanske doline je v idiličnem podeželskem okolju Kmetija pri Pustotniku,  na kateri se poleg živinoreje že več kot dve desetletji ukvarjajo tudi s sirarstvom.  Žuža in Milan Brence sta bila tista, ki sta leta 1988 v preprosti majhni sirarnici začela  s predelovanjem svojega mleka in tako ponovno obudila obrt, ki se je tu pojavljala že  pred več stoletji. Z znanjem, ki sta si ga nabrala v tujini in predvsem z veliko željo in  vnemo do dela sta tako začela s tradicijo, ki se po skoraj četrtstoletju še vedno  nadaljuje … 
Danes sirarna Pustotnik poleg lastnega (kravjega) predeluje tudi kozje in ovčje mleko  okoliških kmetij, kar jo uvršča na seznam redkih sirarn v osrednji Evropi z izdelki iz  kravjega, kozjega in ovčjega mleka.   Ker pa cenijo in spoštujejo kakovost domače proizvodnje, kljub vedno večjemu  obsegu predelave še vedno uporabljajo tradicionalne načine sirarjenja.  Za avtodomarje bo koristen podatek, da imajo ob kmetiji Pustotnik postavljen  mlekomat, ki ga dvakrat dnevno napolnijo s svežimi mlečnimi izdelki. Če boste  prepozni, da bi skočili v prodajalno sirov, si lahko hladilnik za prvo silo napolnite  kar tam. Mlekomat je dostopen z glavne ceste in je tudi dobro označen.

         

Hotavlje, lepo izhodišče za pohodništvo   

Vas Hotavlje se razteza ob rečici Hotaveljščici v stransko dolino. Glavna cesta skozi  vas pelje proti Blegošu, smučišču Cerkno ter na Slajko in Ermanovec.   Izbirate lahko med pohodništvom ali smučarijo, pred tem pa se lahko razgledate po  znanem kamnoseškem podjetju Marmor, v katerem izdelujejo raznovrstne izdelke iz  marmorja in granita. Tu je možen ogled podzemnega pridobivanja kamna in njegove  obdelave. 
Na  Hotavljah si lahko ogledate tudi cerkvico sv. Lovrenca, ki je bila prvič omenjena  že leta 1520. Trije baročni oltarji v njej so iz let 1792–1801, slike, ki jih krasijo, pa so  verjetno iz Šubičeve delavnice. Zanimivo je tudi to, da cerkvica ni na hribu, ampak v spodnjem delu Hotavelj. 

Kmetija Matic 

Še preden se odločite za katero od naštetih dejavnosti, predlagam, da v žep spravite  kakšno od dobrot z Maticove kmetije. Suho sadje vam zna še kako pomagati, ko vam  bodo pojenjale moči. Na Kmetiji Matic na Hotavljah se namreč ukvarjajo s predelavo  sadja, pa tudi s proizvodnjo sadnih sokov, kisa, suhega sadja, žganih pijač in  jabolčnega vina, po tradicionalnih – naravnih – metodah. Družina Jezeršek, ki živi na  kmetiji, vas bo toplo sprejela in vam po želji predstavila svoj dom in tradicionalni  način življenja ter kulturno dediščino v Poljanski dolini. Na voljo imajo tudi prostor  za piknik ob reki Sori, kjer se lahko ustavimo gostje z avtodomom, tam sta tudi voda  in elektrika. Maticovi so dosegljivi načeloma vsak dan oz. po dogovoru. 

Izlet na Slajko in Ermanovec

Na Slajko (789 metrov višine) in Ermanovec (1026 metrov višine) se radi odpravljajo  domačini, še posebej ob nedeljah. Nedelje so v teh hribih praktično edini dan za  počitek, no, čistega počitka ni nikoli, saj je treba vsak dan oskrbovati živino, če že ni  kaj drugega …, pa vendar, po nedeljski maši in nedeljskem kosilu se številni radi  odpravijo do koče na Ermanovcu ali na Slajko, na kozarček rujnega, na klepet s  sovaščani.  
Pot ni pretirano zahtevna, spada v kategorijo srednje težkih poti in je primerna za družinski pohod z otroki. 
Avtodom lahko parkiramo pred zadružnim domom v zgornjem delu vasi in se  odpravimo mimo cerkvice sv. Lovrenca na Hotavljah. Od tu naprej sledimo Loški  planinski poti in smerokazom proti Slajki. Pot je dobro utrjena in markirana. Čez dobro uro hoje se v domu na Slajki dobro ogrejemo ob toplem čaju. Pot nadalje vodi  preko vrha Špika nad kmetijo Homovc. Nato pa kar po cesti čez Planino, na drugo stran grebena, kjer se v dolini pokaže Trebija s celim Žirovskim vrhom v ozadju. Na 
slemenu, kjer je tudi domačija, pridemo do asfalta in mu sledimo, mimo ličnih kmetij,  vse do vrha Stare Oselice. Ob kapelici na sedlu nas pričaka zvon želja, ki je bil nekoč  nameščen v cerkvi v Stari Oselici. Ob njem lahko uživamo v prekrasnem razgledu:  ponuja se nam Blegoš, z vso prostranostjo njegovih dolin in vršacov. Pred njim sta  Kucelj in Makovce, na pobočju pa Leskovica. Občudujemo lahko Porezen na levi in  Kamniške Alpe in Sorško polje na desni. Proti zahodu se odpira razgled proti  Trnovskemu gozdu, idrijskim grebenom ter italijanskim Dolomitom v daljavi. Po  ravninskem delu ceste je od tu do koče na Ermanovcu le dobrih pet minut hoje.  Preden dospete do postojanke, je odcep levo h kmetiji Žunar, kjer izdelujejo odlične  suhomesnate izdelke. Dobrodošli ste kadar koli. 
V koči na Ermanovcu, ki je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, si lahko  privoščite okrepčilo in nadaljujete po cesti do prvega odcepa desno, kjer se že  začnemo spuščati v dolino, po poti v Bovčanovo grapo. Če boste imeli srečo, morda  srečate gamsa. Pot ob grapi vas bo pripeljala do Kopačnice. Od tu naprej nadaljujete  kar po cesti in spremljate potok vse do Hotavelj. Ob koncu poti je zanimiv topli vrelec pri Topličarju, kjer se v prihodnje nadejamo kopališkega in zdraviliškega turizma.