Ko se nad slikovitima dolinama Poljanske in Selške Sore valijo jutranje meglice, se okoliški hribi že kopljejo v soncu. Kmetje hitijo z opravili in vsak se trudi čim bolje izkoristiti dan. Tu živijo delavni in trdoživi ljudje, ki na prvi vtis delujejo zadržani in odmaknjeni. A ko jih spoznamo in nas sprejmejo medse, ugotovimo, da se pod njo skrivata široko srce in plemenita duša.

KJE PUSTITI AVTODOM

Medtem, ko v večini krajev Turistično informacijski center iščemo z lupo, se v Škofji Loki vanj dobesedno zaletimo. TIC za celotno škofjeloško območje stoji nasproti križišča proti Poljanski dolini, police pa so odlično založene z informativnimi brošurami. Nahaja se na nekdanji bencinski črpalki, pred leti pa so tu celo načrtovali manjši PZA. A so ga potem raje »spustili« v dolino Sore - avtodom tako pustimo na parkirišču pred stavbo nekdanjega podjetja Tehnik, kjer je avtodomom namenjena peterica parkirnih mest. Oskrbe zaenkrat še ni.
V primeru nuje se lahko zapeljete do bencinskega servisa Logo v predmestju, kjer je urejena sanitarna postaja. Še eno parkirišče za avtodome je urejeno ob kopališču v Puštalu.

ŠKOFJA LOKA – ZGODOVINSKO MESTO

Mesto na sotočju Selške in Poljanske Sore je eno izmed najlepših zgodovinskih mest Slovenije, njeno srednjeveško jedro pa je eno najlepše ohranjenih daleč naokoli. Hja, zgodovinsko mesto, ampak čemu zamorec v grbu? Z uhanom in s krono na glavi?
Po legendi naj bi se prvi loški zemljiški gospod, škof Abraham, nekega dne napotil proti Idriji. Spremljal ga je temnopolti služabnik, ki ga je loški gospodar dobil v dar iz bogatega Ogleja na obali Jadranskega morja. Potovala sta po Poljanski dolini, ki je bila tisti čas bogata s hostami in medvedi. Tako sta naletela na velikanskega medveda. Abraham je prestrašen obstal kot vkopan, drgetajoč v smrtnem strahu, sluga pa je napel lok in s puščico pokončal medveda. Ko se je živ in zdrav vrnil v loški grad, je zaukazal, naj v grb naslikajo glavo njegovega rešitelja. Od takrat je v škofjeloškem grbu glava črnca.
Morda je bolj resnična povezava črnca v grbu v dejstvu, da zamorca dejansko najdemo v grbih vseh mest, ki jih je imela v lasti brižinjska škofija v Sloveniji, severni Italiji, Avstriji in na Bavarskem. Mimogrede, Škofja Loka je bila v posesti škofov iz Brižinja (Freisinga na Bavarskem) več kot 800 let, od leta 973 pa do 1803, ko je bila priključena deželi Kranjski.

SPREHOD PO MESTECU

Od avtodoma se preko mostu, ki se pne prek Selške Sore, usmerimo med ozke uličice. Na naši desni je vhod v tovarno Šešir, prek ceste pa ena najlepših stavb v mestu, Kašča. Nekoč je hranila zaloge škofjeloške gosposke, ki so jih morali prispevati tlačani. Za več kot meter debelimi zidovi danes ni več žita, temveč odlična gostilna, lačni turisti pa se lahko tu pustimo razvajati s starimi loškimi kmečkimi in meščanskimi dobrotami.

Spodnji trg, skozi katerega je nekoč vodila glavna pot proti Poljanski dolini, Žirom in Cerknemu, je obkrožen z množico častitljivih stavb. Skorajda vsaka stavba nosi oznako, pa ne samo to – prav vsaka fasada, vsaka podrobnost, je vredna vsaj bežnega pogleda, če ne celo postanka in daljšega občudovanja. Po stopnicah se povzpnemo proti gornjemu delu mesta, po čudovito urejenem stopnišču, ki se pod velbom približa Mestnemu trgu. Tega se nežno dotakne pri Homanovi hiši, eni najlepših loških hiš, pravem dvorcu, v katerem je dandanes kavarna. Tu se velja ustaviti na krajšem postanku, spiti kavico ali pa se preprosto razvajati z odličnim sladoledom. Mimogrede, okus manga je čaroben … Homanova hiša je bila že v srednjem veku pravi meščanski dvorec. Po potresu leta 1511 je bila temeljito obnovljena in dodatno renesančno okrašena.
Sredi Mestnega trga stoji mogočno Marijino znamenje, baročni spomenik s tremi kipi, ki ga je mesto dalo postaviti leta 1751. Pred stoletji so bili požari in kuga huda nadloga, mesto pa je v zahvalo pred odvrnitvijo v zahvalo za odvrnitev od obeh, postavilo lično znamenje v obliki oltarja in steber z jonskim kapitelom, ki sta izdelana iz loškega konglomerata. Bližje Homanovi hiši stoji v senci mogočnih dreves kamniti vodnjak, postavljen leta 1883. Izdelan je v obliki kvadratne prizme z dvema školjkama z dodanima okrasnim vrčem in mestnim grbom. Od Sokolskega doma in občinske stavbe dalje se široki trg zoži in hitro zaključi s pročeljem Upravne enote in Martinovo hišo, ki je bila kar vzidana v še danes ohranjeno mestno obzidje. Še pred letom, dvema, je bilo tu neugledno parkirišče, danes pa se trg pod grajsko vzpetino in ob razgledni poti sonci v vsej svoji lepoti. Turisti mirno srebajo zasluženi »kafe«, mi pa se hitro usmerimo po poti proti gradu.

GRAJSKE PODOBE

Loški muzej v gradu hrani kulturno, etnološko, zgodovinsko, umetnostno zgodovinsko in prirodoslovno bogastvo škofjeloškega ozemlja. Mlajšim članom ekipe bo zagotovo najbolj zanimiv nagačeni živalski svet Dežele Kranjske. Ostale zbirke pa vas »sprehodijo« so nas vodile od brižinjških škofov do Škofjeloškega pasijona in Tavčarjeve Visoške kronike. Muzej se pohvali tudi z bogato zbirko predmetov in prikazov bivanjske kulture škofjeloškega življa skozi minula stoletja.

Grajski hrib z zaledjem je poln zanimivih reči. Oznake vas bodo popeljale po precej strmi stezi do razvalin Zgornjega stolpa na Kranclju. Obrambni stolp, ki je bil obdan z obzidjem in globokim jarkom, je imel več nadstropij, visok pa je bil dobrih 30 metrov! Ob potresu leta 1511 je bil popolnoma porušen, danes pa o njem pričajo le še ostanki. Pot lahko nadaljujete do prevala Kobila, kjer s ceste zavijete desno na gozdno pot, ki vodi do razvalin Starega gradu. Stare listine pričajo o gradu Wildenlach, v katerem so sprva prebivali roparski vitezi, kasneje pa Loški vitezi. Potres leta 1511 je tudi ta grad tako razmajal, da se niso odločili za obnovo.

Od Loškega gradu smo se po drevoredu in labirintu uličic spustili do Nunske cerkve in čez Kapucinski most prečkali Selško Soro.

KAMNITI MOST

Kamniti ali Kapucinski most, zgodovinsko tudi Franc-Jožefov most, je srednjeveški ločni most iz kamna, ki premošča Selško Soro na severni strani starega mestnega jedra Škofje Loke v smeri proti Stari Loki. Most ob robu razširja par kovinskih konzolnih nosilcev, na katere je vpeta ornamentirana kovana ograja, na polovici razpona pa stoji še kip sv. Janeza Nepomuka na podstavku s škofjeloškim grbom.

Območje je bilo v srednjem veku fevdalna posest freisinških škofov, v tem času v mestu še ni bilo nobenega prehoda čez reko. Ljudi so prek nje vozili brodarji. Most je dal zgraditi takratni brižinjški škof Leopold, po izročilu je povzročil precej negodovanja med tlačani, saj so ga morali zgraditi oni, po tistem pa plačevati še mostnino. Predstavljal je del mestnega obrambnega sistema pri severnih vratih v obzidju, ob njem je bil obrambni stolp. Škof je ob kasnejšem obisku prečkal most, ko se mu je med nevihto konj splašil in skupaj z jezdecem padel v naraslo reko, kjer je škof utonil. V izvirni podobi ga prikazujejo med drugim Valvasorjeve upodobitve iz 17. stoletja.

Most je bil zgrajen v sredini 14. stoletja in predstavlja enega najstarejših ohranjenih primerkov tovrstne gradnje v Srednji Evropi ter najstarejši ohranjeni most na Slovenskem. Kovinski deli in kip so mu bili dodani ob razširitvi konec 19. stoletja.

NAZAJ DO AVTODOMA

Na poti do glavne selške prometnice, ki še vedno teče skorajda skozi mestno jedro, smo obhodili še Kapucinsko cerkev, v katere knjižnici hranijo dragoceni rokopis Škofjeloški pasijon iz leta 1721, ki je najstarejše v celoti ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Mimo avtobusne postaje se po sprehajalni poti spustimo do avtodoma.

ČEZ HUDIČEVO BRV V PUŠTAL

Čeprav je Puštal le streljaj oddaljen od Škofje Loke, nasprotja med Puštalom in Škofjo Loko segajo že v srednji vek. Družbeni položaj Puštalcev se je namreč močno razlikoval od meščanskega življenja prebivalcev Loke, saj so v Puštalu živeli kajžarji in bajtarji, ki so se preživljali predvsem z neagrarnimi dejavnostmi. Ena izmed najbolj razširjenih je bila glavnikarstvo, najbolj nenavadna pa lovljenje in prodaja žab, ki jih je bilo v Puštalu na pretek, premožnejšim sosedom pa so šle v slast. Na Kopališki ulici, ki vodi do Hudičeve brvi, stoji zanimiva Firbarjevo hišo, ki je ime dobila po hišni dejavnosti – firbarstvu oziroma barvarstvu. Na vrhnjem delu hiše so še vidne »grablje«, kjer so včasih sušili pobarvano laneno platno. Po ulici sledimo oznakam za Hudičevo brv, ki prečka Soro na kraju, kjer naj bi se nekoč prikazoval sam zlodej. Domačini so na obeh straneh mostu postavili znamenje in ga tako za nekaj časa pregnali, nato pa se je ponovno začel prikazovati na sredini mostu. Hudiča so dokončno pregnali pod Šturmovo skalo, ko so tudi na sredo brvi postavili znamenje, posvečeno sv. Janezu Nepomuku, zavetniku vseh ljudi, ki imajo karkoli opraviti z vodo. Prek brvi se desno ob jezu razprostira loško naravno kopališče, poleti torej kar kopalke in brisačo v torbo, če boste z avtodomom tod naokoli, avtodom pa lahko tudi parkirate na velikem parkirišču.

V Puštalu stoji kopica zanimivih in spomeniško zaščitenih hiš, med katerimi nedvomno izstopa Nacetova hiša, ohranjeni etnografski spomenik slovenske stavbne in kulturne dediščine, katerega začetki segajo v 15. stoletje. Hiša je lepo ohranjena z vsemi zunanjimi detajli in originalno notranjo opremo. V notranjosti si lahko ogledate črno kuhinjo, izbo s kamro, šijo in celo vinsko klet.