V središču Tržiča stoji spomenik zmaju. Marsikoga bo zmedel, saj zmaja ni pričakoval, a spomenik je posvečen prav posebnemu zmaju, tistemu, ki je odgovoren za nastanek mesta. V nedrjih bližnje Košute je namreč počival zmaj, ki je sčasoma prerasel v tako veliko mrcino, da je razneslo goro. Plaz je zasul spodaj ležečo naselbino, prebivalci pa so se preselili na kraj, kjer danes stoji Tržič. Zmaja, ki res ni bil rojen pod srečno zvezdo, je ta isti plaz zasul in niso ga več srečali.

KRATKA ZGODOVINA KRAJA

Tržič z okolico je bil zaradi svoje geostrateške pozicije na prehodu z juga na sever poseljen že za časa Rimljanov, saj je skozi dolino vodila z gorenjske ravnine čez prelaz Ljubelj na Koroško sila prometna pot, ki je povezovala prek Ljubelja Virunum na Gosposvetskem polju z Emono. Takratni Forum in Lubelino je stal nekoliko višje in ko ga je nekoč zasul plaz, se je del prebivalcev preselil v dolino. Tu so ustanovili zaselek Neumarktl. Naselje se je začelo razvijati ob vznožju grajskega hriba, na katerem je stal dvor, današnji grad Neuhaus. Mestece je stisnjeno v ozko dno doline ob breg Tržiške Bistrice, njegov razvoj pa je močno povezan s kovaštvom in fužinarstvom ter čevljarstvom.
Leta 1942 je cesar Friderik II. Tržič povzdignil v trg. Od tod tudi ime Tržič, mali trg, trgec. Od tistih časov se je kraj hitro razvijal in le pogosti požari so krivi, da iz malega trga ni nastal velik trg. Najhujši požar je kraj prizadel leta 1811, ko je bilo uničenih preko 150 hiš, 60 delavnic in v ognju pa je ugasnilo 75 življenj. Prav zaradi požara so izdali poseben predpis, ki je določal obvezno namestitev kovinskih vrat in polken na pročelja hiš, ki so postala prava evropska posebnost.

Tržič se z nazivom mesta postavlja od leta 1926, ko ga je iz trga v mesto povišal kralj Srbov, Hrvatov in Slovencev, Aleksander I. Nekoč je bil Tržič središče uspešne čevljarske industrije, danes pa stavi na turizem. Naravne danosti in bogata zgodovina so zagotovilo, da si velja za Tržič vzeti več kot samo eno popoldne. Po možnosti vsaj konec tedna!

AVTODOMARJI SMO NADVSE DOBRODOŠLI

V Tržiču smo avtodomarji dobrodošli že dlje časa, pričakujejo pa nas na dveh postajališčih za avtodome. Svoja vozila lahko parkiramo v Kovorju, streljaj južno od Tržiča, kjer je urejenih nekaj parkirnih mest, dodana je tudi sanitarna postaja.
Zelo atraktivno je postajališče tik nad mestom ob priljubljeni Gorenjski plaži, na razgledni terasi visoko nad bazenskim kompleksom, s katere se ponuja pogled proti spodaj ležečim industrijskim kompleksom in mestnemu središču v ozadju. Gorenjska plaža pod PZA je sodoben kompleks bazenov, ki velja za enega najlepših v Sloveniji. Čudovita sončna lega, obilo prostora za sončenje in gostinski del nas vabijo, da se pustimo razvajati po aktivnem dopoldnevu.

Ob koncu tedna, ko v starem mestnem jedru ni gneče, pa lahko avtodom pustimo tudi pri osnovni šoli ali pa za zdravstvenim domom. Vsekakor pa tako, da ne motimo prebivalcev in drugih udeležencev v prometu.

STARO MESTNO JEDRO

Od PZA je do središča Tržiča slabih četrt ure hoda. Mimo Gorenjske plaže, trgovskih centrov in stavbe ponovno oživljenega Peka se spustimo v dolino. Pri hotelu Sluga se usmerimo levo v center, na Trg svobode. To je glavna prometna žila mesteca, po kateri je promet sicer omejen (tu sem se prvič srečal z radarjem obešenim na fasadi hiše – previdnost ne bo odveč, meri pa v smeri Podljubelja). Turistično informacijski center leži nekoliko odmaknjen z glavne ulice na dvorišču, a je lepo dostopen z druge strani – s Cankarjeve ceste vodi brek Bistrice most, od tam pa je do TIC-a le nekaj deset korakov.

Preden se odpravimo na obisk mesteca, se velja v TIC-u založiti z informativnim gradivom, prijazni zaposleni pa vam bodo z veseljem svetovali, kaj je vredno obiskati in videti. In tega je res veliko.
Staro mestno jedro Tržiča je od leta 1985 zavarovano kot kulturni in zgodovinski spomenik, obcestne stavbe s srednjeveškim tlorisom z delavnico, skladiščem in prehodno vežo v pritličju pa so nadvse zanimive s kulturno umetnostnega vidika. Navdušijo portali, ki so bogato okrašeni z rozetami, z letnico izdelave, začetnicami hišnega gospodarja in božjim očesom, v katerem je hišna številka, pa značilna kovana železna polkna, okenske mreže in vrata, ki so preprečevala, da bi se v primeru ponovnega požara ogenj razširil po mestu.

Tržič ima še eno posebnost, tokrat namenjeno mestnim opravljivkam (roko na srce, še dandanes jih je v vsakem mestu za izvoz). Tem so arhitekti namenili posebna okna, imenovana »firb'c« okno (edino danes še ohranjeno je na Koroški cesti 1), skozi katera so lahko tudi najbolj fine gospe oprezale za mimoidočimi, brez da bi jih sosedje zasačili pri početju.

Med hojo po pločniku glejte pod noge; tam na vaša stopala čakajo obcestni kamni, imenovani »opestniki« po pestu na kolesu voza, ki so preprečevali, da bi se kolo voza zadelo v fasado in jo poškodovalo. Še bolj pa se splača gledati pod noge v iskanju v tla vdelanih stopinj, s katerimi obiskovalce usmerjajo med mestnimi zanimivostmi!

Svojevrstna srednjeveška ulična arhitektura je značilna za ves Tržič in nas je mimo cerkve spremljala vse do Tržiškega muzeja. Še pred ogledom muzeja smo se za cerkvijo sv. Andreja čez obnovljen grajski park mimo picerije Pod gradom povzpeli na grič, kjer nad mestom počiva zapuščena graščina Neuhaus. Izpred nje se lepo vidi celotna tržiška kotlina. Še lepši pogled se nam odpre z 873 metrov visokega Kamnika, razgledne točke, do katere pa se bo treba že kar malo pomujati.

TRŽIŠKI MUZEJ

Ob spustu z grajskega griča prečkamo glavno tržiško ulico in že smo na Muzejski ulici, ki vodi do stavbe Tržiškega muzeja, nekdanjega obrtniškega dvorca znane tržiške rodbine Pollak.

Navdušil nas je edinstven razstavni prostor, ki je speljan v obliki smučine, na njej pa se spoznamo s tržiško smučarsko dediščino: od lesenih smučk, smučarskih vezi in čevljev »na klipsno«, do Elank vseh linij in seveda njihovih znanih uporabnikov. Usedli smo se na sedežnico, ki nas je v zakulisni sneženi podobi navidezno popeljala na Zelenico, nekdaj priznano smučišče vštric ljubeljskega prelaza, danes pa turno smučarski raj. Iztek muzejske proge je smučarska arena slavnih, kjer so na tekmovalne količke nanizane simulacije vseh osvojenih kolajn velikih imen slovenskega alpskega smučanja na olimpijskih igrah in na svetovnih prvenstvih.

Glavna tema muzeja pa so stare tržiške obrti. Še pred obiskom obiščite njihovo spletno stran, ki ponuja kup informacij o muzeju in zbirkah. V Tržiču imajo najbogatejšo čevljarsko zbirko v slovenskem prostoru (na voljo je tudi v digitalni obliki na spletni strani muzeja). Da se brez muje še čevelj ne obuje smo izvedeli preko razstavljenih replik obuval od prazgodovine dalje, zanimiva pa je tudi posebna zbirka obuval znanih Slovencev, med njimi Miše Molk, Maria Galuniča, Helene Blagne, Dušana Mravljeta, Toma Križnarja, Karla Erjavca in drugih.

KURNIKOVA HIŠA

Za konec se velja ustaviti še prek Cankarjeve ceste, kjer stoji Kurnikova spominska hiša, rojstna hiša ljudskega pesnika in kolarja Vojteha Kurnika.

Hiša z zidanim pritličjem, lesenim nadstropjem, s skodlami krito streho, črno kuhinjo ter sušilnimi odprtinami na strehi, s stavbnimi členi povezuje kmečko in meščansko arhitekturo 18. stoletja.