Takoj za zadnjimi strehami tržiških hiš se pričneta dolina in z njo cesta vzpenjati in kmalu smo v Podljubelju. Tu v poletnih mesecih obratuje kamp Podljubelj, v bližini pa sta zanimiva za ogled Šentanski rudnik in Tominčev slap. V vasi je tudi odlična gostilna z domačo kulinariko.

TOMINČEV SLAP

Vode Tominčevega slapu na Belem potoku v Podljubelju po močnejših nalivih bučno odmevajo po Šentanski dolini. Poleti skoraj usahne, a vode v tolmunu je vedno dovolj za osvežitev po napornem raziskovanju okoliških gora. Slap je vrezan v steno konglomerata, starega dobrih 230 milijonov let, Beli potok pa v dveh curkih pada čez osupljive sklade.

Že na vrhu se njegov stržen razcepi, tako da debelejši curek najprej zdrsi po zglajeni in izžlebljeni steni, ki se kmalu odseka, da voda navpično pada v tolmun; tisti tanjši pa si gloda pot nekoliko postrani po prelomni razpoki prav do dna. Voda je v milijonih let precej znižala slap, a je ta še vedno osupljiv in vreden obiska.
Avtodom je najbolje pustiti v kampu in se po dolini podati približno kilometer daleč. Tam se od ceste odcepi slabih 50 metrov dolga pot, ki je speljana ob potoku.

ŠENTANSKI RUDNIK ŽIVEGA SREBRA

V okolici Tržiča je v preteklosti deloval Šentanski rudnik živega srebra. Cinabarit - živosrebrno rudo - so v okolici Podljubelja odkrili okoli leta 1560. Idrijski rudarji so prišli v Podljubelj, si ogledali nahajališče v Lajbah in ga označili z idrijskim rudarskim znakom. Rudišče je bilo kasneje razglašeno za državno last, rudnik pa je obratoval s presledki. Imel je tudi talilnico, a je bila njena proizvodnja majhna. Zadnji lastnik je bil baron Julij Born, ki pa je leta 1897 nenadoma umrl. Po njegovi smrti so si lastnino rudnika razdelili njegovi dediči. Rudnik je nehal obratovati leta 1902. Viri navajajo, da je bilo v času obratovanja izkopanih okoli 60 tisoč ton rude, iz katere so pridobili okoli 180 ton živega srebra.

Na petem obzorju je dandanes za obiskovalce odprt »Antonov rov«, katerega vhod je viden tudi s ceste, ki pelje proti Ljubelju. Obisk je mogoč po predhodnem dogovoru.

TABORIŠČE SMRTI

Ob cesti na Ljubelj stoji žalostni opomin na nesmiselnost druge svetovne vojne, ko je na veliki jasi ob cesti stalo taborišče, podružnica zloglasnega Mauthausna, kjer so prebivali prisilni delavci, taboriščniki, ki so gradili cestni predor. Ideja o predoru ni bila nova, o njej je že v 17. stoletju v sloviti Slavi Vojvodine Kranjske pisal Janez Vajkard Valvasor: »Pred nekaj leti sem jaz sam imel namen, da bi spodaj pri podnožju prekopal luknjo skozi goro (Ljubelj) v isti velikosti, kot je zgoraj, tako da bi bilo mogoče skozi goro jahati ali se peljati z vozom. In sem imel tudi že vse izmerjeno. Luknja naj bi vstopila v goro pri sv. Ani, na drugi strani hriba pa bi prišla ven pri St. Leonhardu. Tako bi vodila popolnoma naravnost od vhoda do izhoda…«
Leta 1941 je čez prelaz Ljubelj prihrumela nemška vojska. Cesta je bila strma, makadamska, za večino vozil težak preizkus. Zato se že isto leto postavili taborišče in pričeli z gradnjo predora. Ker so partizani junija tega leta taborišče, v katerem je bilo 42 civilistov, požgali, so se dela nadaljevala šele čez dve leti. Poleg barak za civilno delavstvo in tehnično upravo so na levi strani postavili barake za jetniško taborišče, ki je bilo obdano z bodečo žico in štirimi stražnimi stolpi. Delovno silo je dajalo uničevalno taborišče Mauthausen, prvi interniranci pa so začeli prihajati že julija leta 1943. Največ je bilo Francozov, poleg njih pa še Poljaki, Rusi, Jugoslovani, Čehi, Norvežani, Grki, Belgijci, Italijani, Nizozemci, Luksemburžani, Nemci, Avstrijci, o čemer danes pričajo napisi na spomeniku ob cesti na Ljubelj. Večina je bila političnih zapornikov, nekateri pa so bili internirani zaradi zavračanja prisilnega dela ali zajeti v racijah. Nemcem in Avstrijcem z zločinsko preteklostjo so dodelili vodstvene naloge oz. lažja dela. Delo je bilo sila težko, kopali so po večini ročno in s primitivnim orodjem, o čemer priča razstava v spominski sobi v nekdanji karavli.

Skozi več kot poldrugi kilometer dolgi predor so se prva vozila zapeljala že leta 1944, ko je bil prebit, gradnja cestne povezave in predora, ki se nahaja na nadmorski višini 1069 metrov, pa je bila povsem dokončana šele jeseni 1963. Sprva so namreč severni sosedje v strahu pred jugoslovansko zasedbo na vse možne načine ovirali in zavlačevali z dokončanjem predora.

V opomin na vojne grozote in trpljenje jetnikov ob robu parka stoji spomenik okostnjaka z živim srcem v sredini.

LJUBELJ IN STARI LJUBELJ

Plato pred predorom je danes prazen, večina stavb sameva, le obmejna prodajalna še vabi goste. Tu lahko pustimo avtodom in se usmerimo desno, v hrib. Pozimi tod kraljujejo sankači (nanje opominja opozorilna tabla, da je sankanje le na lastno odgovornost), v toplejšem delu leta pa na svoj račun pridemo pohodniki in kolesarji. Do koče na Starem Ljubelju, kjer imajo odlično »papico«, je le slabih 45 minut hoje.

Prelaz Ljubelj na vrhu doline krasita dva kamnita obeliska, ki so ju postavili, ko so leta 1728 podrli kratek predor in uredili cestni usek. Obeliska iz tistega leta spominjata na prehod cesarja Karla V. kamen pa so pripeljali iz Ljubljane na dvajsetih vozovih, za kar so potrebovali 187 vlečnih konj!

Prvih 30 metrov poteka preko korenin, naprej pa je cesta lepo vzdrževana in, kar je najbolj pomembno, zaprta za motorna vozila (razen v času Hrastovega memoriala, ko v hrib zarohnijo starodobniki). Klanec je strm, hudo strm (ponekod do 33%), saj velja cesta čez prelaz Ljubelj za najstrmejšo v vseh Alpah (!). Če se boste na vrh popeljali s kolesom, se bo treba ves čas nagibati naprej, nad balanco.

Cesta do vrha je dolga poltretji kilometer, s trinajstimi serpentinami. A na vrhu vas, ne glede na to ali ste šli peš ali s kolesom, čaka nagrada: ljubeljska malica z odlično zaseko, mesnimi dobrotami, sirom in papriko, odlično joto in slastnimi štruklji.

Razgledi s terase koče so čudoviti, pogled seže daleč, okoliški vršaci so kot na dlani. V času našega obiska so bili gozdovi polni cvetočih kronc.

Cesta na prelaz je danes zaprta za avtomobile, zato velja za priljubljen izletniški cilj z obeh strani meje. Septembra jo za kratek čas odprejo za promet – a le za Hrastov memorial, ko na dirki starodobnikov zarohnijo avtomobili in motocikli. Pozimi je cesta raj za sankače.

PO RAZGLEDNI BORNOVI POTI NA PLANINO PREVAL

Bornova je tudi pot na planino Preval, ki vodi po previsnih obronkih Begunjščice. Planina je v poletnem času dobro obiskana. Z doline Drage prek planine Planinica pripelje makadamska cesta, zato je planina zanimiva tudi za gorske kolesarje. Mi pa jo »napademo« po Bornovi poti, ki se prične na Ljubelju. Pot je ime dobila po baronu Bornu zato, ker je leta 1891 na poti zgradil predor, ki je močno olajšal pot proti planini. Julius Jakob baron Born, lastnik Šentanskega rudnika in vile na Ljubelju, je bil velik ljubitelj divjih živali, zato je tu naselil črede kozorogov, jelenov in košut, predor pa mu je omogočal lažji dostop do lovišč na južni strani Begunjščice.
Prav na robu parkirišča pod nekdanjim hotelom se sramežljivo skriva lesena usmerjevalna tabla in že zagrizemo navkreber. Pot najprej prečka melišča, ki so bila v času našega obiska še pokrita z zadnjim snegom, potem pa se vije visoko nad Podljubeljsko dolino.

Ob poti nas preseneti bunker, spomin na čas pred drugo svetovno vojno, ko so tu gradili obmejne bunkerje zaradi možnosti napada s severa. Kako prav so imeli! Leta 1941 so namreč Nemci prav preko Ljubelja vdrli na Gorenjsko. Pod nami leži še en spomin na takratno nesmiselno morijo - ostanki taborišča Ljubelj.

Po nekaj sto prehojenih metrih (V času po dežju zna biti pot zelo spolzka!) pridemo do približno 200 metrov dolgega Bornovega predora, ki je vmes prekinjen z odprtino, ki služi osvetlitvi in prezračevanju.

Potem še nekaj časa hodimo po robu vzhodnega ostenja Begunjščice, nato pa nas od koče na Prevali loči le še zmeren vzpon po gozdni poti, ki se pod kočo priključi poti iz Potočnikovega grabna.
S sedla Preval se ponuja lep razgled proti Julijskim Alpam in Košuti, v planšariji pa se lahko tudi okrepčamo. Za tiste, ki jim je hoja po prepadnih previsih mala malica in si želijo še zahtevnejše poti in dodatnih doživetij, predlagamo povratek na izhodišče prek Roblekovega doma na Begunjščici, po severni strani Begunjščice in mimo Planinskega doma na Zelenici, kjer je sedaj urejen Gorniški učni center. Tu bodo v zimskem času prišli na svoj račun tudi tisti, ki se spogledujejo s turnim smučanjem. Planinsko društvo Tržič je s podjetjem Elan na Zelenici odprlo Elanov demonstracijski center za turno smuko, kjer si lahko obiskovalci planinskega doma na Zelenici v Elanovem kotičku ogledajo aktualno kolekcijo opreme za turno smučanje, za izposojo je na voljo nekaj parov turnih smuči. Zelenica tako spet pridobiva na pomenu – ne pozabimo, tu je prve smučarske korake naredil tudi naš smučarski as Bojan Križaj!