Ko se človek v Postojni odlepi z avtoceste, po kateri vsi hitijo, se čas hitro ustavi. Mehka zelena pokrajina, ki ji letos pozimi ujma ni prizanesla, nas ponese v drug svet. Tu je nekoč tekla meja med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Tu so doma pridni in prijazni ljudje.
Izlet začnimo v Pivki, kjer zapustimo magistralno cesto, ki vodi proti Hrvaški, in se usmerimo naravnost. Lahko bi nadaljevali po glavni cesti in mimogrede obiskali še Park vojaške zgodovine, a jo tokrat »usekamo« po bližnjici. Kmalu nas očara pogled na čudovito dolino, ki leži pred nami. Kraji ležijo ob vznožju planote Šilentabor, polja na levi pa so pogosto poplavljena, saj gre za kraški svet, kot se šika. Kmalu prispemo v vas Zagorje, kjer sledimo smerokazoma za grad Kalec.
GRAD KALEC, NEMA PRIČA Z BOGATO ZGODOVINO
Od gradu s častitljivo zgodovino je ostalo bore malo. Stolp, ki edini še priča o veličini gradu, so pred kratkim delno obnovili in poskrbeli, da se ne bo porušil. Grad je imel znamenite lastnike, med drugim Auersperge, zgrajen pa je bil v 17. stoletju. V njem je živel tudi slovenski skladatelj Miroslav Vilhar, avtor znamenite pesmi »Lipa zelenela«, ki je bil leta 1869 pobudnik enega od taborov za zedinjeno Slovenijo, ki se je odvijal prav tu. V letu 1941 je v gradu, ki je bil po prvi svetovni vojni opuščen, potekalo srečanje aktivistov organizacije TIGR. Mimo gradu, ki počiva med kostanji, gre danes Krpanova peš pot, škoda pa je, da grad nezadržno propada, saj je okolje prečudovito.
O gradu smo se pogovarjali z gospodom Tomšičem, lastnikom podjetja Merkatil iz sosednjega Knežaka, ki vidi v gradu odlično priložnost za lokalni turizem, v načrtu pa ima tudi počivališče za avtodome v neposredni bližini gostišča s prenočišči v Knežaku.
ŠILENTABOR, ZAVETJE PRED TURKI
Šilentabor nad Zagorjem je kraj, kjer je bil največji protiturški tabor v Sloveniji. Z avtodomom raje ne rinite gor, pustite ga v Zagorju pri Cerkvi in planoto raje »naskočite« s kolesom ali peš.
V 15. stoletju pozidani grad je bil zgrajen kot mogočna utrdba, v njegovih izbah in kaščah pa so našli zavetje okoliški prebivalci. Grad je preživel turško nadlogo in doživel bridki konec v zadnji bitki vseslovenskega kmečkega punta leta 1635, ko so ga požgali puntarji. Gradu ni prizanesla niti narava, saj ga je leta 1700 močno poškodovala strela, končni udarec pa so mu zadali Francozi v napoleonskih vojnah.
Danes ni od gradu vidnega skoraj nič, z vrha grebena pa je prečudovit pogled navzdol v dolino. Pot po grebenu vodi ob prepadu, a je dobro varovana.
PO SERPENTINAH NAVZDOL
Zagorju sledi Knežak, potem se cesta dvigne in se skozi mogočne borove gozdove, ki jih je žledolom letos februarja povsem uničil, spusti v Šembije. Tu se začne serpentinasta cesta, na kateri je vsako poletje, letos zadnji konec tedna v avgustu, gorsko-hitrostna cestna preizkušnja. Ovinki bodo v veselje tudi voznikom avtodomov, malo manj pa bosta uživali posadka in prtljaga ...
Ko cesta doseže dolino, boste na desni opazili skali, nad katerima se pneta nadstreška. Gre za eocenski flišni konglomerat, kamnino, ki nima nič z vesoljem, kot radi pretiravajo nekateri, ki v teh dveh kamnih vidijo ostanke meteorita. Vseeno pa se lahko ustavite in na informacijski tabli preberete več o tej geološki posebnosti.
Še nekaj ovinkov in že smo v Ilirski Bistrici.
