Čarobna in pravljična je Ljubljana, ko se nam v vsej svoji lepoti počasi tihotapi v srce. Kmalu postane naša srčna izbranka, hkrati pa je formalna prestolnica države. Legende, vpete v mitologijo in zgodovino

Začnimo pri simbolu Ljubljane – mogočni podobi zmaja, ki ga lahko srečamo na znamenitem Zmajskem mostu in opazimo v mestnem grbu. Pogled na veličastno arhetipsko podobo nas popelje v čas pred trojansko vojno, na bajeslovno potovanje grškega junaka Jazona in njegovih tovarišev argonavtov. Vznemirljiva mitološka dogodivščina se začne z iskanjem zlatega runa, krzna krilatega ovna, ki ga je Jazon želel dobiti z namenom, da bi lahko postal grški vladar. Izkušenim pomorščakom je zlato runo uspelo ukrasti, vendar so, pred razbesnjenimi zasledovalci, morali zbežati. Iz Črnega morja so po (ne)srečnem naključju zašli v ustje Donave in nadaljevali pot po reki Savi do izvira Ljubljanice. Ob odkrivanju novega sveta so naleteli na barje in veliko jezero, v katerem je živela strašljiva pošast. Če je Jazon ne bi premagal, bi še danes strašila! Tako pa nas na mnogoterih mestnih točkah le prijazno pozdravlja in nič kaj ne rogovili, daleč od tega, ljubljanski zmaj je postal prikupen prepoznavni simbol mesta.   Jazon in njegovi tovariši so po strašljivi borbi z močvirnato pošastjo ladjo Argo na ramenih prenesli do Jadranskega morja in od tam pluli dalje, mi pa se lahko zatečemo k razlagi, da je bajeslovna pošast postala simbol Ljubljane, ker jo je premagal sveti Jurij, bojevnik iz Kapadokije, ki je s tem dejanjem simbolno zatrl poganstvo in odprl vrata krščanstvu.  

Prve civilizacije na območju Ljubljane

Zametki civilizacije na območju Ljubljane so se začeli na ljubljanskem barju, okoli leta 5000 pr. n. št.. Takrat so to ozemlje naseljevali koliščarji. Živeli so v lesenih hišah, koliščih, postavljenih na kole, zabitih v blato. Stene so bile iz lesa, prepletenih vej in gline. Po močvirju so se koliščarji prevažali z drevaki in čeprav niso gradili cest, so po suhih predelih pokrajine potovali z dvokolesnimi vozovi. Na barju so arheologi našli najstarejše kolo z osjo na svetu. Strokovne analize so pokazale, da je staro približno 5102 do 5302 let. Skoraj neverjetno, da se je ta leseni artefakt ohranil do današnjega časa. Kolo iz jesenovega lesa , os iz hrastovine, oba predmeta pa sta tehnološko izredno dobro izdelana, rokodelski mojster je upošteval celo razpone pri krčenju in raztezanju lesa, ter uporabil dovršene tehnike spajanja elementov. Tudi izbrani material je bil uporabljen z razlogom, jesenov in hrastov les sta izjemno trpežna. Mestni muzej Ljubljana je skrbni lastnik barjanskega kolesa, na 2 Ljubljanskem gradu (na stalni razstavi Slovenska zgodovina) pa si lahko ogledamo njegovo kopijo. Barjanska kolišča so uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. 

Rimska Emona

V prvem stoletju so področje današnje Ljubljane zasegli Rimljani in na levem bregu reke ustanovili postojanko z imenom Julija Emona. Najverjetneje je Emona stala že v drugi polovici leta 14 ali na začetku leta 15, takrat naj bi cesarja Avgust in Tiber zapovedala gradnjo velike javne zgradbe, najbrž obzidja s stolpi. Mesto so zgradili rimski vojaki, vanj so se naselile družine osvajalcev, znanih je približno 30 imen družin. Prebivalci so bili trgovci, državni uradniki, rokodelci, pa tudi odsluženi rimski vojaški veterani. Cesarja Avgust in Tiberij sta strateško postojanko postavila tako kot ostala provincialna mesta po rimskem vzoru. Emona je bila pravokotne oblike, oddana z visokim, 6 do 8 metrov visokim obzidjem, v katerega je bilo vpetih 4 mestna vrata in 26 obrambnih stolpov. Površina mesta je nudila prostor 5000 do 6000 prebivalcem. Na severni in zahodni strani je imela Emona dva obrambna jarka. Znotraj obzidja je bila zemlja razdeljena na parcele, manjše kvadrate, ki so jih ločile pravokotno sekajoče, tlakovane ulice. Rimska poslopja z barvnimi stenami in mozaičnimi tlemi so imela hipokavstno ogrevanje, topel zrak je iz peči potoval v osrednji prostor in se po votlih zidakih naselil tudi v stenah. Uporabljali so tudi premišljeno prepleten sistem kanalizacijskih odvodov – kloak. Zanimiv je podatek, da je bil še v 20. stoletju v uporabi brezhiben rimski opečnati kanalizacijski sistem v rajonu Gregorčičeve in Vegove ulice. Za večje družbene shode so na sredini mesta zgradili forum. Poseben ritual očiščenja so jim ponujala javna kopališča; v Emoni je bilo javno kopališče na mestu, kjer danes stoji Narodna in univerzitetna knjižnica.  

Neverjetno je, da lahko davno zgodovino podoživimo tudi v današnjem času, saj na sprehodu skozi mesto najdemo vrsto dragocenih rimskih sledi. Dobro ohranjeno je južno emonsko obzidje ob ulici Mirje, poimenovano »Rimski zid«.  

Nedaleč stran, na Jakopičevem vrtu, katerega lastnik je bil slavni ljubljanski zelenjadar in oče impresionističnega slikarja Riharda Jakopiča, so na ogled ostanki tipične rimske hiše, naseljene od 1. do 5. stoletja, s sistemom centralne kurjave, kuhinjskega dela in sanitarij na izplakovanje, vse to so elementi visokih stanovanjskih standardov in kulture. Občudujemo lahko tudi dobro ohranjen črno‐  bel geometrični mozaik. Jakopičev vrt si je mogoče ogledati v toplejših mesecih, za obiskovalce je odprt od aprila do oktobra, s predhodno najavo.  

Muzej na prostem je tudi na Erjavčevi ulici, kjer je emonska hiša. Okoli leta 300 je bila opremljena s tremi manjšimi bazeni, ob kasnejših dodelavah pa so tla okrasili s čudovitim mozaikom. Na tem mestu je bil najbrž zgodnjekrščanski prostor z molilnico in prostor s krstilnim bazenom. Tako kot za Jakopičev vrt tudi za emonsko hišo skrbi Mestni muzej Ljubljana. Če poste pohajkovali po Kongresnem trgu, se boste tam lahko srečali z znamenitim Emoncem, kopijo kipca, ki stoji nedaleč stran od mesta, kjer je bil izkopan original.   Mnoge druge zanimive izkopanine so pod muzejsko oskrbo, čuvajo jih v Narodnem Muzeju in Mestnem muzeju, slednji je bogata zakladnica drobnih, zlasti steklenih najdb iz Emone.  

Srednjeveško mesto

Po zatonu zahodnorimskega imperija in s tem starega veka se je Ljubljana počasi začela razvijati v srednjeveško mesto. Njeno ime prvič zasledimo izpisano na pergamentnem listu Nomina defunctorum (imenik umrlih) iz časa od 1112 do 1125. Imenik navaja odvetnika Rudolfa, ki je kanonikom ob gradu podaril 20 kmetij. Okoli leta 1200 je Ljubljana, natančneje Stari trg, dobil trške pravice. Mestu je z gradu gospodovala rodbina Spanheimov, pod katero so se mestna jedra – Stari, Novi in Mestni trg – združila in nadalje razvijala. V 13. stoletju je Ljubljana, takrat imenovana Laibach, pridobila tudi mestne pravice in se podala na pot velikega razcveta. Na gradu so kovali lasten denar, obrtniki pa so bili razdeljeni v cehe. V drugi polovici 13. stoletja – natančneje 1278 – je Ljubljana kot del Kranjske prišla pod oblast Habsburžanov.

Protestantska Ljubljana

Mesto je na začetku 16. stoletja prizadel potres, prebivalci pa so ga, hvala bogu, uspeli na novo pozidati in obnoviti v renesančnem slogu. Štelo je približno toliko prebivalcev kot nekoč rimska Emona. Z razvojem protestantskih krožkov, v katerih so delovali meščani, je Ljubljana postala središče protestantizma in središče slovenske pisne kulture, katere začetek je obeležil izid prvih slovenskih knjig – Abecednika in Katekizma (1550). Z Abecednikom je Primož Trubar, protestantski duhovnik in prevajalec, želel Slovence naučiti brati in da bi imeli kaj brati, je izdal še Katekizem. Jurij Dalmatin, protestantski teolog in pisec, je v branje ponudil prevod Biblije (1584). Poskus posredovanja bralne kulture je več kot uspel, kar izpričuje tudi razglas ali zapovedni list o novem vinskem davku iz leta 1570. Prevedli so ga v slovenski jezik, ker se je podložnik upiral plačilu, z izgovorom, da tujega jezika ne razume.

Veliki Francoz v Ljubljani

Nadvse pomembno obdobje je Ljubljana doživljala pod francosko okupacijo (1809– 1813), ko je bila prestolnica Ilirskih provinc, ozemlja v ozkem pasu od Alp do Skadrskega jezera. Francozi so mesto trikrat zasedli, prvič aprila 1797, ko je v mesto prišel tudi Napoleon Bonaparte. To je bil ključen trenutek za naš jezik, saj je 4 Napoleon, po prigovarjanju pesnika in jezikoslovca Valentina Vodnika, odobril, da je uradni jezik na tem ozemlju postala slovenščina.  

Kongres Svete alianse  

Ljubljana je spet zašla pod avstrijsko oblast in leta 1821 gostila pomemben kongres Svete alianse ali Svete zveze. Udeležili so se ga pomembni evropski vladarji, med njimi avstro‐ogrski cesar Franc I., ruski car Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand, in Klemens Metternich. V Ljubljani so bivali od januarja do maja in odločali o političnem zemljevidu Evrope. Nato so pomembni voditelji odšli, mestu pa je ostal lep Kongresni trg, ki so ga takrat uredili za potrebe srečanja. Razširili so obstoječi Kapucinski trg in ga preimenovali v Kongresni trg, ki je danes čudovita zelena površina v mestu, s platanami, ki jih je predvidel arhitekt Jože Plečnik, in stavbami, ki ga lepo zaokrožajo: Slovenska filharmonija in Slovenska matica na vzhodu, na severu Kazina, na zahodu Cerkev sv. Trojice ali Uršulinska cerkev s samostanom, na južnem delu pa je nekdanji Deželni dvorec, ki je danes sedež Ljubljanske univerze.

Plečnik – vizionarski povezovalec mesta

V obdobju med prvo in drugo svetovno vojno je urbanistično podobo Ljubljane prevzel arhitekt Jože Plečnik. Mestu je s svojimi genialnimi in izvirnimi rešitvami zapustil prepoznavno podobo, zato Ljubljano velikokrat poimenujemo Plečnikova Ljubljana. Jože Plečnik (1872–1957) je začel z oblikovanjem pohištva v očetovi mizarski delavnici. S pomočjo deželne štipendije je šolanje na srečo kmalu lahko nadaljeval na državni obrtni šoli v Gradcu, kjer se je izučil za umetnega mizarja, načrtovalca pohištva. Na Dunaju se je leto dni izpopolnjeval pri arhitektu Otu Wagnerju in se vpisal na akademijo. Študij je zaključil z najboljšim diplomskim delom, ki mu je prineslo Rimsko štipendijo, s katero je lahko potoval po Italiji in Franciji. Po vrnitvi se je kmalu postavil na svoje noge in se preizkusil z obnovo ali gradnjo večjih stavb, najbolj znani sta cerkev sv. Duha, ki je ena prvih sakralnih stavb, izvedenih v železobetonu na področju avstro‐ogrskega cesarstva, in Zacherlova palača, ki jo strokovnjaki uvrščajo med začetna dela moderne evropske arhitekture.   Leta 1911 se je Plečnik že podal v Prago, kjer je najprej predaval, nato pa se je po dobrih desetih letih lotil večjega arhitekturnega ustvarjanja, med drugim se je na pobudo češkega predsednika Masaryka lotil preureditve grajskih soban, dvorišča in vrtov, prostorov, v katerih naj bi se na željo predsednika zrcalili simboli nove države, ideje svobode in demokracije.  

Delo je Plečniku zelo uspevalo, istočasno je urejal tudi predsednikovo rezidenco na gradu Lani in zgradil Cerkev presvetega srca Jezusovega na Vinohradih.   Ko je bil imenovan za prvega arhitekta prenove praškega gradu, je Plečnik že potrdil profesuro novoustanovljeni ljubljanski univerzi. Bil je izjemno dejaven, tudi v Ljubljani je v tem času začel s prvimi večjimi projekti – cerkvi sv. Frančiška v Šiški in Gospodovega vnebohoda v Bogojini, Orlovski štadion v Ljubljani, stavbi Vzajemne 5 zavarovalnice (današnji Triglav) in Ljudske posojilnice v Celju. Plečnik je v obliki svojih urbanističnih načrtov vso ustvarjalno energijo želel posvetiti mestu. Trideseta leta so pomenila popoln razcvet njegovih velikopoteznih mestnih ureditev v Ljubljani. Bil je več kot mojster svoje obrti, izjemno plodovit, dosleden in inovativen. Ljubljani je želel povrniti videz sredozemskega mesta in ji skušal vdahniti elemente Aten. Pri oblikovanju je uporabljal klasične prvine, kot so stebri, preklade in balustri, ki jih je podal v svojevrstni Plečnikovi maniri. Njegove genialne stvaritve so Tromostovje, tržnica in ureditev nabrežja Ljubljanice, ureditev Kongresnega trga in Tivolija. Naj izpostavimo še stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice, Uršulinsko gimnazijo, cerkev sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, Žale, eno najlepših evropskih pokopališč, in cerkev sv. Mihaela na Barju. V sodelovanju z Ivom Spinčičem je mojster uredil spominski park Navje, v katerega so bili preneseni posmrtni ostanki oziroma nagrobniki slavnih Slovencev. Kasneje so po Plečnikovih načrtih obnovili tudi Križanke. Plečnikova nadarjenost se je kazala tudi v inspirativnem oblikovanju kelihov, krstnih kamnov, lestencev, svečnikov in pohištva.   Plečnik je bil velik povezovalec mesta, ključni element, na katerega se je naslanjal, je bila reka Ljubljanica. Njegove stavbe so rasle po nekdanjih linijah rimskega zidu, tako je zgodovino povezal s sedanjostjo. Občudujoče sprejemamo tudi njegovo željo, da bi bili ključni elementi javnih prostorov, pa naj si bodo še tako grandiozni, dostopni prav vsem prebivalcem mesta, brez razlik. Med drugim nam je podaril edini most, na katerem rastejo drevesa, Trnovski most, saj je vedno skušal vključiti naravo, in oblikoval edini kip Napoleonu izven Francije, ki stoji na Trgu francoske revolucije. Ob obisku Ljubljane toplo priporočamo obisk Plečnikove hiše, ki je izhodišče za odkrivanje Plečnikove Ljubljane. Ob razumevanju umetnika in njegovega življenja lažje razumemo umetnikova dela. Ohranjeni so Plečnikovi osebni predmeti, ter pripadajoči vrt z lapidarijem. Ob obisku je zaželena predhodna rezervacija. Tičistan V ljubljanski zeleni oazi, parku Tivoli, med Tivolskim in Cekinovim gradom, se nahaja Tičistan. Poimenovanje kraja se je porodilo, ko so ljudje tu srečevali ptice, jih hranili in opazovali. Sčasoma se je med njimi razvilo zaupanje in občasno obiskovalcem z nekaj potrpežljivosti tudi sedejo na roko. Z namenom ohranjanja vezi med ljudmi in prebivalci tega delčka narave so postavili osrednje krmišče in primerne gnezdilnice. Poleg mestnega goloba, kosa, sive vrane in domačega vrabca lahko tu opazujemo še taščico, liščka, plavčka, brgleza, ščinkavca, lesno sovo, velikega in malega detla. Na ptičje druženje so dobrodošle tudi veverice, ki imajo visoko v krošnjah dreves nameščene lične majhne hišice.