Z izgradnjo avtoceste pred desetletjem in pol nas pot ponavadi pelje mimo Lukovice, a kraji v Črnem Grabnu so vredni večdnevnega postanka.

Lukovica, Brdo in okoliške vasi vas bodo prevzeli z bogato zgodovino in zeleno naravo, na svoj račun pa bomo prišli tudi tisti bolj aktivni!

KJE PUSTITI AVTODOM

Kot nekoč furmani, tako tudi sodobni nomadi svoje »kljuse« pustimo parkirano pri furmanski hiši sredi Lukovice. Gostilna Pri furmanu ima častitljivo tradicijo, postajališče za avtodome ob starem toplarju pa počasi dobiva končno podobo. Prostor je raven, ravno prav skrit očem in zato miren, sčasoma bodo po besedah gospoda Staneta, gospodarja, dodali še oskrbno postajo.

A že sedaj je lukoviški PZA odlično izhodišče za raziskovanje kraja in okolice. Predvsem pa je na nadvse mirni lokaciji.

FURMANSKI KRAJ

Prastara cestna povezava, ki je povezovala Dunaj s Trstom in Štajersko s Kranjsko, je potekala skozi osrčje kraja, zato ni čudno, da so okrog Starega trga, ki v prenovljeni in zelo sodobni podobi težko upraviči svoje ime, nanizane stare furmanske hiše, mogočne zgradbe, kjer so furmani našli zatočišče na poti, potešili lakoto in morda še »preobuli« konje.

Nemalokrat so bile furmanske postaje namenjene tudi menjavi utrujenih konj za »spočite«. Ob robu trga stoji kamnito stebrno znamenje s kipom Device Marije iz leta 1899. Postavljeno je bilo v spomin na umor cesarice Elizabete (bolj poznane po imenu Sissi, umorjene leto poprej v Ženevi) in 50. obletnico vladanja cesarja Franca Jožefa.

Okrog Starega trga je nanizanih kar nekaj častitljivo starih stavb, ki navdušijo s svojo mogočnostjo. Zanimivo je, da so vse postavljene vzporedno s cesto (s svojo daljšo stranico obrnjeno proti cesti), kar je značilnost furmanskih gostiln in hiš. Večina hiš izvira iz 19. stoletja.
Zanimiva je že prva, pred katero smo pustili avtodom. V njej domuje gostilna Pri Furmanu, impresivne stavbe pa se drži tudi gospodarsko poslopje. V pritličju, kjer se nahaja gostilna so obokani prostori. Stavbo bodo z veseljem obiskali tudi ljubitelji piva, saj v njej varijo domače pivo Rokovnjač.
Poleg nje stoji Pungartnikova hiša, mogočna trška stavba, v katero naj bi se nekoč preselila občinska uprava, danes pa se v njej nahaja bankomat. Nekoč je bila v njej trgovina, zelo lep je tudi terasast vrt s sadnim drevjem in okrasnim grmovjem. Obe stavbi lepo zamejujeta severni del trga in poskrbita za imenitno kuliso.

Južni del trga zamejujejo malce manj imenitne stavbe, a nadvse zanimiva je predvsem tista na zahodnem robu, Slaparjeva hiša, ki je imenitnejša od ostalih v nizu. Tu je bil dom matere slovenskega pisatelja Frana Milčinskega. Po napisu na tabli naj bi Milčinski ravno tu dobil navdih za svoja neminljiva satirična dela, a mnenja so deljena, predvsem njegovo najbolj znano delo, Butalci, pa niso ravno najboljša referenca za lokalno skupnost. Zato ostanimo samo pri informaciji, da je Milčinski tu preživljal počitnice, kasneje tudi sodnik na bližnjem gradu v Brdu pri Lukovici.

ZNAMENITI LUKOVIČANI

Fran Milčinski ni edini znameniti Lukovičan. Najprej se posvetimo nam manj znanim, na koncu pa bomo omenili tistega, ki je poznan slehernemu Slovencu, Janku Kersniku. V pogovoru z gospodom županom, Matejem Kotnikom, me je nadvse presenetilo, da se Lukovico povezuje tudi z Janezom Trdino, pisateljem, najbolj poznanim po delu Bajke in povesti o Gorjancih. Pisatelj je bil s temi kraji povezan preko družinskih vezi, tu je imel teto, pri kateri je preživljal prosti čas med študijem. Zmotno je prepričanje, da je bil Dolenjec, saj je bil rojen v bližnjem Mengšu, v Novo mesto pa se je preselil šele tik pred svoji štiridesetim letom. V njegovem avtobiografskem delu Spomini je moč razbrati veliko o Lukovici in življenju tod za časa njegovega bivanja v teh krajih. Bojda je bil celo v sorodu s Franom Milčinskim.
Lukovica pa »ni dala« samo literatov, z njo, predvsem Brdom, so povezani tudi skladatelji. Srečko Stegnar in France Marolt sta tu privekala na svet, a sta se uveljavila drugod. Oskar Dev in Anton Lajovic pa sta bila pravnika, ki sta službovala na okrajnem sodišču Brdo.
Najznamenitejši in najbolj poznan prebivalec teh krajev pa je brez dvoma Janko Kersnik, ki je bil plemiškega rodu, rodil pa se je prav na gradu Brdo. Bil je pesnik in pisatelj, politik in pravnik ter župan Lukovice.
Z Brdom pri Lukovici je bil v začetku 20. stoletja dve leti močno povezan tudi znameniti slovenski impresionistični slikar Ivan Grohar. Prav tu naj bi nastala njegova prva velika slika Pomlad iz leta 1903, s katero se začenja slovenski modernizem.
Tako majhen kraj, pa toliko znamenitih osebnosti. Zanimivo, mar ne?

HOP NA KOLO

Večina nas s seboj vozi tudi kolesa, saj smo brez njih z avtodomom omejeni na kraj bivanja. Lukovica z okolico ponuja obilje možnosti za aktivno kolesarjenje.
Predlagamo vam dva izleta, ki sta primerna za bolj utrjene kolesarje, za tiste manj vzdržljive pa bo nadvse lep krog okrog Gradiškega jezera.

Izhodišče za oba kolesarska podviga je PZA Pri Furmanu.

Prva pot nas pelje prek avtoceste, kjer v Spodnjih Praprečah zavijemo levo. Sledi nekaj sto metrov vzpona, nato se cesta zravna. Zavijemo desno, potem pa se kmalu držimo leve in se spustimo skozi gozd do Gradiškega jezera. Naredimo krog okrog jezera, nato pa se pod Velikim hribom vrnemo v Spodnje Prapreče in na izhodišče. Vse skupaj gre za približno deset kilometrov vrtenja pedal.
Druga pot je daljša in zahtevnejša. Ob glavni cesti jo mahnemo do Blagovice, kjer zavijemo levo v smeri Češnjic. Tam se držimo Rokovnjaške poti vse do Trnovč in Obrš, kjer zavijemo levo in se preko Čepelj spustimo do gradu Brdo od koder je do Lukovice le še nekaj sto metrov spusta.
Za orientacijo na obeh izletih je odličen zemljevid Lukovice podjetja Kartografija v merilu 1:21 000.

PO ROKOVNJAŠKI POTI

Kot se za nekdanjo dolino rokovnjačev spodobi, nosi planinska pot, ki zaobjame meje občine po okoliških vrhovih, ime po teh nekdanjih lumpih, zalegi, ki je obvladovala »lokalno sceno« pred 200 in več leti.

Rokovnjaška pot je dolga 58 kilometrov, na njej pa je 13 kontrolnih točk, kjer se nahajajo vpisne knjige in žigi. Tisti bolj pridni za pohodništvo si lahko v Blagovici, na sedežu planinskega društva, omislijo dnevnik Rokovnjaške poti, kamor vpišejo osvojene vrhove in vtisnejo žige. Vsak pohodnik, ki prehodi celotno pot, prejme tudi spominsko značko. Pot časovno ni omejena, zato lahko žige »zbiramo« vsakič, ko obiščemo te kraje.

Postaje si sledijo v naslednjem vrstnem redu (od prve do zadnje), pot pa je, če bi kdo želel vso prehoditi v enem zalogaju, krožna.
Začne in konča se v Blagovici, spleza na Golčaj (649 metrov), sledi grebenu na Rebro, doline in Trojane (561 metrov), kjer se velja okrepčati v znameniti gostilni, potem se obrne proti zahodu na najvišji vrh občine Lukovica, Špilk (956 metrov), nadaljuje proti Češnjicam (vasica 698 metrov nad morjem). Sledijo Trnovče, Dupeljne in Brdo pri Lukovici z znamenitimi ruševinami gradu in Čebelarskim centrom (več o Brdu smo napisali že zgoraj). Skozi rokovnjaški gozdiček (lega je resnično odlična za naskok mimoidočih …) se spustimo v Lukovico, prečkamo avtocesto in se dvignemo v Gradišče. Preko Vinja in Limbarske gore se vrnemo na Golčaj in spustimo na izhodišče v Blagovico.
Preveč za prehoditi v enem kosu? Nedvomno, zato se bomo v te kraje znova in znova vračali …