Le lučaj stran od Čebelarskega centra stoji cerkev Marije Vnebovzete, poleg nje pa se v nebo dvigajo ruševine nekoč mogočnega gradu Brdo. Kraj se v pisnih virih prvič omenja v 14. stoletju, poseljeno pa je bilo že času prazgodovine, o čemer pričajo gomile. Najprej majhna vas, nato kraj uradništva, gospostva in inteligence, danes pa je Brdo predvsem spomenik bogate zgodovine (na žalost tudi spomenik človeški neumnosti in škodoželjnosti kar se požiga gradu tiče).

Cerkev Marije Vnebovzete je bila sezidana leta 1718 na mestu prvotne grajske kapele. Temeljito je bila predelana leta 1753 in leta 1883. Notranjost cerkve je ozaljšana z baročno opremo, fasada pa je poslikana z Jelovškovimi freskami. Zelo zanimiva je tudi sončna ura.

Renesančni grad Brdo ima med slovenskimi gradovi posebno mesto v mojem srcu, tako po svoji edinstveni lepoti kot tudi zaradi svojega žalostnega konca. Na žalost je bil leta 1943 požgan (uradna verzija dogodka govori, da so ga požgali partizani, da se v njem ne bi naselil okupator), njegova bogata oprema in knjižnica pa uničeni. Danes stojijo le zunanji zidovi, ki so jih obnovili leta 1994.

Grad je bil zgrajen v 16. stoletju, ko ga je začel graditi vitez Janez Lamberg (nad portalom je vzidana plošča z napisom in rodbinskim grbom iz leta 1552), dokončal pa ga je njegov sin Andrej pl. Lamberg. V naslednjih letih in desetletjih je menjaval lastnike, dokler ga ni leta 1740 zopet kupil predstavnik rodbine Lamberg. Kasneje je bil prodan dr. Janezu Burgerju, katerega dedinja, hči Ivana poročena Höffern je ostala lastnica do leta 1879. V gradu se je materi Berti Höffern in očetu Jožetu Kersniku leta 1852 rodil slovenski pisatelj, notar in politik Janko Kersnik (1852-1897), ki je bil med letoma 1883 in 1897 tudi njegov lastnik. V času od 1867 do druge svetovne vojne so bili v gradu okrajno sodišče, notariat in davčni urad (do 1930), v kleti pa zapori. Na gradu Brdo je poučeval Fran Levec, kot sodnika pa sta tukaj službovala skladatelja Anton Lajovic in Oskar Dev.

POGOVOR Z GRAJSKO GOSPO

Grad s parkom je danes v lasti družine Kersnik, ki zelo lepo skrbi za grajski park, v letošnjem letu pa imajo v načrtu »počistiti« notranje grajsko dvorišče. V pogovoru z grajsko gospo Urško, simpatično sogovornico naših let, sem izvedel še mnogo zanimivih zgodb, tudi sočnih, a o tem kdaj drugič. Grajski park, katerega del sta tudi gabrov in kostanjev drevored, se ponaša s čudovitim ribnikom, v katerem se sončijo beli cvetovi lokvanja in cvetovi rumenega blatnika.

V ločju »ropotajo« žabe, račk pa nisem opazil. Osrednji del parka s »kočo« in lepo urejeno potjo je zaprt za javnost (spoštujmo zasebno lastnino!), do gradu pa vodi kostanjev drevored, ki naj bi ga zasadili Francozi. Kot je v šali dejala gospa Urška, je ne moremo oklicati za grajsko gospo, saj je lastnica ruševin in ne gradu. No, za nas ostaja grajska gospa!

Še zanimivost – starša gospe Urške, gospod in gospa Kersnik, sta tudi avtodomarja, ki nadvse rada potujeta, že leta pa sta tudi naša zvesta naročnika.