Črni Graben se prične takoj za prometno tablo, ki označuje konec Lukovice. Dolina se zoži, kraji se držijo dna doline in prometnice, ki Ljubljano s Celjem povezuje že stoletja.

KRAŠNJA

Če se le da (če vas bo večja skupina), se ob obisku Krašnje najavite gospe Veri Beguš, ki je duša in srce ne samo Krašnje, temveč celotne doline Črnega grabna. Njeni milina, toplina in že skoraj enciklopedično vedenje o domačih krajih so odlična popotnica pri odkrivanju lepot teh krajev. Velikokrat nam pri pripravi člankov pomagajo zaslužni posamezniki iz lokalne skupnosti, a le redkokdaj naletimo na tako simpatičnega sogovornika kot je ravno gospa Vera, upokojena učiteljica. Smeje me je pričakala pred Pavletovo hišo, osrednji muzejski objekt v vasi, ki so ga uredili z veliko mero ljubezni do bogate preteklosti v vasi.

V gospodarskem poslopju ob hiši, pred katero bi lahko parkirali avtodom za časa obiska, je bila nekoč usnjarna, na prehodu v 20. stoletje pa so usnjarsko dejavnost opustili, v hiši pa je bila vse do leta 1976 gostilna. Rojstna hiša gospe Vere je danes osrednji prostor ohranjanja kulturne dediščine in ljudskega izročila v Krašnji. V hiši so na ogled etnološka zbirka, spominska soba pesnika Petra Levca, predmeti iz pletenih slamnatih kit, fotografije in dokumenti. Odprta je bila leta 2013. V Pavletovi hiši člani kulturnega društva Fran Maselj Podlimbarski po vnaprejšnjem dogovoru omogočajo prikaz pletenja slamnatih kit, iz katerih lahko nastanejo slamniki, cekarji, copati ali celo nakit. Ob pletenju si kot nekoč krajšajo čas s petjem, pogovorom in zanimivimi zgodbami iz krajevne zgodovine. Za obisk muzejske hiše je potrebna predhodna najava.
Gospa Vera mi je med sprehodom smeje navrgla, da je Krašnja vas mostov in res, ko se malce razgledamo, bomo opazili množico mostov, mostičkov in brvi, ki vodijo prek potokov in grabnov. Krajši sprehod nas pripelje do podružnične šole, v zavetju katere stoji maketa Budnarjeve hiše iz zgornjih Palovč, zgrajena leta 1995 v natančnem razmerju 1:3. Pred njo je tudi kmečki vrt z vodnjakom.

BREŠKA HIŠA V IMOVICI

Iz Krašnje se vrnemo po Črnem grabnu do izhodišča, potem pa se v Šentvidu usmerimo levo in prek avtoceste. Breška hiša oziroma domačija na Bregu je dobila ime po legi na terenu, saj so objekti, ki tvorijo gospodarsko celoto, predvsem pa stavbni masiv hiše, postavljeni na nekakšen pomol, ki se dviga nad dolino reke

Radomlje.

Osrednja stavba je lepo obnovljena, nastajala pa je postopoma. Najstarejši del je stolp iz 15. stoletja, v katerem so ohranjene strelne line. Današnjo obliko je stavba dobila z združitvijo več objektov. Arhitekturni elementi (oboki, kamniti detajli, nenavadne povezave prostorov) in oprema kmečkega dvorca so skoraj povsem ohranjeni, celota pa je uvrščena v kulturno dediščino državnega pomena. Izpostavljena lega je danes zaradi poraščenosti slabše vidna, nekoč pa je od tod bil dober razgled po vsej dolini, prav tako pa je bil Breg bolj opazen iz doline: nekoliko dvignjen nad sosednje vasi in zaselke. Poslopja so vsa (razen novega hleva in spodnjega kozolca) stara, današnjo obliko so imela že ob izdelavi franciscejskega katastra leta 1824.

SPODNJE PRAPREČE

Nadaljujemo v Spodnje Prapreče, kjer stoji cerkev svetega Luke. Namesto vrh hriba, je gotska cerkvica stisnjena med stanovanjske hiše v vasi.

Njena lega je »kriva« tudi za poseben notranji tlak – ta se od vrat do prezbiterija dvigne za 170 centimetrov. Romarska cerkvica se ponaša z dobro ohranjenimi freskami v prezbiteriju, ki predstavljajo vrsto svetnikov, pod njimi pa je upodobljen graščak Janez Herič z Brda pri Lukovici s hčerama, ki je bil mecen cerkve. V glavni ladji je upodobljen tudi glavni mojster gradnje, kamnosek Štefan skupaj z družino. Lepo okrašeni so tudi ladijski oboki. Če ste vsaj malo ljubitelji sakralne arhitekture in umetnosti nasploh, potem nikakor ne spustite ogleda cerkve svetega Luke.

GRADIŠČE

Naša naslednja postaja je bližnje Gradišče. Ob vstopu v Črni graben vrh hriba kot čuvaj nad dolino bdi cerkvica svete Marjete. Od spodaj se zdi tako blizu, a ko se proti njej usmerimo s kolesom, lahko sape kar hitro zmanjka. Prvi vzpon še nekako gre, tudi drugi in vožnja skozi vas. Malce velja popaziti na nasproti vozeča vozila, saj je ponekod kar malce ozko. Ko se svet izravna in se popeljemo mimo igrišča za košarko in nogomet pa se svet zopet postavi precej pokonci. Ne samo pokonci, občutek imamo, da bo balanco vsak trenutek dvignilo v nebo. A vzpon se splača! Razgled v dolino je duha sproščujoč, sama cerkev pa nadvse lepa.

Tudi sveta Marjeta je gotske arhitekture, zelo zanimiv je samostoječi zvonik, kampanile, ki je nekoliko sramežljivo umaknjen od glavne cerkvene stavbe. Južni del »terase« na kateri stoji cerkev s pokopališčem je močno utrjen, a ne gre za ostanke obzidja, temveč le za mogočno »škarpo«. V notranjosti cerkvice iz začetka 16. stoletja (torej tik po odkritju Amerike) so freske, ki so sicer mlajše od tiskih iz cerkve svetega Luke, a po mnenju stroke kakovostnejše. Navduši velika freska svetega Krištofa na zunanji, južni fasadi.

Od Gradišča se spustimo do Gradiškega jezera, ki je nastalo ob gradnji avtocestne povezave med osrednjo Slovenijo in Štajersko.

GRADIŠKO JEZERO

Gre za novo nastalo jezero, s katerim želijo preprečiti poplavljanje Črnega Grabna ob neurjih. Sicer dokaj krotka rečica Radomlja se namreč ob neurjih spremeni v grozeč veletok, ki lahko pred seboj podre prav vse in vsakogar. Zadevo so rešili s podzemnim predorom, skozi katerega se odvečne vode stekajo v umetno Gradiško jezero.

Nekoč naj bi tu že bilo jezero, o nastanku katerega sta nastali dve legendi – obe povezani z gradom Rožek. Po prvi naj bi jezerskega zmaja, torej bitje, ki je nesporni prvak med krivci za velike ujme, katastrofe in nastanke naravnih lepot, ki jih tlačena srednjeveška duša nikakor ni uspela razumeti, ubil revni tlačan, ki je grajsko hčer z gradu Rožek rešil pred koncem v zmajevem želodcu. Po drugi pa naj bi na jezeru skupaj ribarila sosednja graščaka, ki sta se naveličala veslanja, njuni podaniki pa so na njuno zahtevo prekopali jez, voda je odtekla, na jezerskem dnu pa so nastali pašniki.
Jezero objame široka makadamska pot, ki je dolga 4200 metrov. Namenjena je sprehajanju in rekreaciji, po njej se boste z veseljem s svojim naraščajem popeljali s kolesom , saj je zaprta za motorni promet. Z nje se ponuja lep pogled na jezersko gladino, tik pod katero smo opazili celo some. Letos so za kresno noč premierno organizirali 24-urno hojo okrog jezera, med katero so prehodili 24 krogov okrog jezera.

Jezerska gladina pa je vabljiva tudi za veslanje stoje, danes zelo popularno SUPanje, saj je lepo dostopna (pod parkiriščem, kjer je dovolj prostora za parkiranje avtodoma, je urejen manjši pomol) in zelo mirna. Seveda pa previdnost ne bo odveč (nikar ne veslajte v bližino odtoka tik pod pregrado), pa tudi spoštovanje do flore in favne mora biti na prvem mestu.