20. april, 2020
Ilirska Bistrica

V večjih krajih se velja ustaviti v TIC-u in se oskrbeti z osnovnimi informacijami o kraju in okolici. V Ilirski Bistrici vas bodo odlično založili z brošurami in zagotovo boste tu ostali dlje kot le samo na kavici ob postanku na poti v Kvarner ali še južneje. Tako boste od prijaznih informatorjev lahko izvedeli, da je Bistrica častitljivo star kraj, ki ima zanimivo mestno jedro.

Popotnik, ki hiti proti Jelšanam, si niti misliti ne more, kako lep je stari del mesta. Današnje ime je kraj dobil v prvi polovici 19. stoletja, leta 1952 je postal mesto. Velike tovarne na obrobju morda kazijo podobo, ko se v mesto spuščamo od Šembij, a hkrati dajejo kruh domačinom. Ti se čedalje bolj posvečajo tudi turizmu, velik poudarek pa dajejo tudi ponudbi za avtodomarje.
Z rapalsko pogodbo so prišli Brkini pod italijansko oblast. Takrat je v središču zrasla veličastna palača, v kateri sta danes občinska uprava in ena od večjih slovenskih bank. Škoda, da ne stoji sredi trga! Za njo je velik zelen predel mesta, kjer na primorski upor proti fašizmu spominja Hrib svobode, imenovan tudi Brinškov grič. Na njem stojita spomenik organizaciji TIGR in spomenik prekomorskim brigadam. Obdaja ju krasen park z odličnim razgledom na cerkev svetega Petra nad mestom, ob cesti na Sviščake.

 

V starem delu mesta, imenovanem Sibirija, stoji cerkev svetega Jurija. Sibirija je z nekaj čudovitimi secesijskimi trgovskimi zgradbami prečudovita. Tu je ob potoku nekoč delovalo 19 mlinov in 25 žag, danes stoji le še en mlin.

 

Hiše ob reki - Ilirska Bistrica

 

Više gori mestece spominja malo na italijanska mesta, denimo na Treviso, saj so nekatere hiše tik ob vodi ali pa celo nad njo.
V Ilirski Bistrici živi pet tisoč ljudi, a je središče kraja majhno in nadvse prijazno. Splača se ustaviti na koncu kraja pri Danilu, kjer je urejeno postajališče za avtodome, in se peš podati v središče kraja. Slabo uro vam bo vzel izlet, iz mesta pa boste prišli s spoznanjem, da s hitenjem do cilja veliko izgubljamo. Ustavite se in se prepričajte sami ...

PZA Danilo - Ilirska Bistrica


Za Občinsko palačo stoji Kindlerjev botanični park, ki ga je po drugi svetovni vojni na kraju mestnega smetišča zasnoval gozdar Viljem Kindler. V njem je več kot 110 vrst dreves.
Nedaleč stran, slabih pet minut vožnje iz mesta, sta dve večji jezeri – Klivnik in Molja.

 

DEŽELA MLINOV IN ŽAG

Na reki Reki, pravijo, je bilo celo 140 žag in mlinov, v 17. stoletju pa je na slab kilometer dolgi reki Bistrici 19 mlinov in 25 žag pelo vse dneve in noči. Danes je od silne množice mlinov ostalo bore malo, zato vas bosta toliko bolj navdušila Hodnikov mlin na Bistrici in Novakov na Reki.

 

Hodnikov mlin

Hodnikov mlin z žago je edini do danes ohranjeni mlin v Ilirski Bistrici, njegovo notranjost pa si lahko, zahvaljujoč lastnikom in lokalnemu turističnemu društvu, tudi ogledamo. Prostori so obnovljeni, v njih pa je na ogled manjša etnološka zbirka, ki priča o pomembnosti te gospodarske panoge v tistem času. Hodnikov mlin je bil zgrajen v 17. stoletju, v 19. pa so ga prezidali in nad njim uredili tudi stanovanje. V mlinu so se vrteli štirje pari mlinskih kamnov, s posebno pripravo, poimenovano pajkelj, pa so moko ločevali od otrobov. Mlin je veljal za drugega največjega v kraju, leta 1935 pa so namestili vodni turbini, s katerima so gnali žago in mlin. Mlin so po vojni, kot množico drugih, nacionalizirali, vrteti pa se je nehal leta 1970.
Za obisk drugega še ohranjenega mlina se moramo usmeriti proti zahodu. Iz Ilirske Bistrice sledimo cesti proti Kozini in kmalu za koncem kraja, ko prečimo most, ne nadaljujemo po magistralni cesti, temveč se usmerimo naravnost, malce v breg. Hiše Rečice in Zarečja kmalu ostanejo za nami, cesta se spusti v dolino, kjer srečamo potok z zanimivim imenom. Posrtev. Držimo se desne in kmalu zapustimo asfaltno cesto, ki pelje v Brje, in se usmerimo na makadamsko cesto.

 

Kettejeva pot

Odcep je označen z oznako Kettejeve poti. Po čudoviti dolini, ki je nadvse primerna za kolesarjenje, po dobrem kilometru pridemo do Novakove domačije, kjer lahko z avtodomom tudi prespimo.

 

NOVAKOVA DOMAČIJA

Domačija leži na prečudovitem travniku ob reki Reki in le stežka človek verjame, da se tik nad reko, streljaj od domačije, vali promet proti hrvaški meji, tu pa žgolijo ptice, slišati je šumenje vode. Oči se spočijejo na zelenilu, v hladu pa boste spočili tudi telo. Na travniku, kjer je predviden prostor za avtodome in šotorjenje, je tudi nogometno igrišče, v bližnji reki Reki se lahko najpogumnejši tudi okopajo.

 

Novakova domačija

Hišo so postavili leta 1856, mlin, ki je starejši in na katerem je izpisana letnica 1760, pa je stal že prej. To dokazuje tudi dejstvo, da je vrisan v avstrijski vojaški zemljevid iz leta 1763. Lastnik je v 19. stoletju skoraj obubožal, rešila pa ga je gradnja južne železnice, ki so jo gradili preko njegovih parcel v Vremski dolini. Hišo so takrat dvignili za eno nadstropje.

V pritličju domačije je velika kuhinja, ki vključuje tudi jedilnico, čeprav gre pravzaprav za črno kuhinjo istrskega tipa. Težavo so rešili tako, da so ognjišče dvignili za kakega pol metra nad tlemi, kuhinja pa je ločena tudi zvrha, kjer so jo ločili s preklado. Tako je dim ostal nad ognjiščem. V prostoru zraven kuhinje, kjer so včasih shranjevali pridelke, je danes velika jedilnica za napovedane skupine.

 

Novakova domačija - Črna kuhinja

V mlinu se je kamen vrtel še do prve polovice sedemdesetih let, potem pa so ga opustili in posestvo je začelo propadati. Mlin se je porušil, struga zamašila, jez se je porušil. Da bi mlin povrnili v stanje, v katerem je danes, je bilo treba vložiti 20 let trdega dela.

 

Novakov mlin

Kot nam s ponosom pove gospodar Ivan Dovgan, je trdo delo potrebno tudi za tekoče vzdrževanje. A rezultat je viden: pokošena trata, cvetoče vrtnice, vrteči se mlin ... Slednji je popolna kopija izvirnika, v notranjosti pa so razstavljeni tudi izvorni deli. Kolo je iz hrastovega lesa, lopatice so iz jelovine. Zanimivo je tudi, da so včasih mleli z dvema različnima kamnoma: z belim pšenico in s črnim koruzo.

 

Novakova domačija

Idilični travnik je velikokrat poplavljen. Letno tudi štirikrat, različne rešitve pa omogočajo, da voda mlin poplavi, a ga ne uniči. Velika težava 21. stoletja je tudi slaba skrb države za vodotoke – struge so zanemarjene in polne odpadnega drevja, ki strugo maši, voda pa si pot poišče drugod. Tudi na zasebni lastnini ...
Domačija, mimo katere pelje tudi Kettejeva pešpot, danes živi. Tu se prirejajo pikniki in svatbe, pri Dovganovih smo dobrodošli avtodomarji in tu bo tudi ena od postaj jesenske avtodomarske karavane po Brkinih.

 

NA RIBE ALI MESO

 

V sosednji dolini, slabih petsto metrov od križišča, kjer smo zavili desno k Novakovi domačiji, je dolina potoka Posrtev. Tu avtodomarje pričakujejo na ekološko turistični kmetiji Peternelj. Tu se boste lahko okrepčali z odličnimi, tudi divjačinskimi jedmi, v ponudbi imajo domači stisnjeni sok iz jabolk in sadjevec.

 

Turistična kmetija Peternelj

Pri sosedih, pri Bubcu, pa imajo ribogojnico in oboro z mufloni in damjaki. Dolina je raj za pohodnike in kolesarje.

 

 

KETTEJEVA PEŠPOT

Ljubitelje sprehodov bo navdušila leta 2006 odprta Kettejeva pešpot,ki povezuje predmestje Ilirske Bistrice, Trnovo, s Premom. Oba kraja sta neločljivo povezana s Kettejem, ki je tu preživel svojo mladost. Iz Trnovega je bila njegova mati, na Premu pa je učiteljeval njegov oče, sicer z Vrhnike doma. Mali Dragotin je kmalu ostal brez matere, v gimnazijskih letih je izgubil še očeta. Od takrat je zanj skrbel materin stric, ko pa je Kette zapustil gimnazijo in se prepisal na učiteljišče, ga je zapustil tudi on. Kette je ostal prepuščen samemu sebi, preselil se je v Novo mesto in kasneje Ljubljano, kjer je, star komaj 23 let, kot eden od najvidnejših predstavnikov slovenske moderne, umrl za tuberkulozo v znameniti Cukrarni.
Pot ni zahtevna, saj je speljana po obstoječih poteh in cestah. Ponekod se drži »glavnih« cest, kjer je treba biti pozoren na lokalne dirkače z avtomobili. Odlično je označena s smerokazi s Kettejevo podobo. Začne se v Trnovem pred osnovno šolo (načeloma bi tu lahko »pustili« svoj avtodom) in obišče staro ljudsko šolo, kjer je poučeval Kettejev oče. Ustavimo se v rojstni hiši njegove matere, potem pa se preko mostu odpravimo v Zarečje in naprej proti dolini potoka Posrtev. Pot zavije desno v prečudovito dolino ob reki Reki, kjer nas kmalu pozdravi Novakova domačija. Tu smo na polovici poti. Nadaljujemo, dokler se pot ne vzpne v Smrje, pri kapelici zavijemo levo in že smo na strmini, ki vodi do Prema, kjer stoji Kettejeva rojstna hiša.

 

Kettejeva rojstna hiša

Hoda je za približno tri ure, ker pa pot deloma poteka tudi po prometnicah (sicer stranskih), pa velja pazljivost pri srečevanju z avtomobili.