Malih in velikih skrivnosti, ki jih ponosno skriva slovensko Primorje, je nešteto. Ena teh je nedvomno vas Hrastovlje v dolini Rižane vzhodno od Kopra, ki je zaradi svoje odmaknjenosti še privlačnejša. Popotnika, ki se tu ustavi, nemudoma pozdravi nizka skalnata vzpetina iz apnenčastih skladov tik nad vasjo. Deluje nadvse veličastno in je že ne prvi pogled nekaj posebnega. Na tej pečini se za visokim obzidjem skriva hrastoveljska cerkev Svete Trojice s slovitim Mrtvaškim plesom, edinstvenimi stenskimi poslikavami neprecenljivih vrednosti.

Najlepši pogled na cerkev Svete Trojice je z bližnjega brega, kjer stoji spomenik Šavrinkam, ženskam, ki so nekoč v Trst hodile prodajat domače pridelke. Kip je leta 1990 izdelal kipar Jože Pohlen, ki je v letih po drugi svetovni vojni odkril tudi freske v cerkvi, vključno z znamenitim Mrtvaškim plesom.

PROTITURŠKI TABOR

Obzidje, obdajajoče cerkev v obliki nepravilnega pravokotnika, je grajeno iz lomljenega apnenca in je še zdaj visoko okoli osem metrov.

V diagonali sta na vogalih okrogla obrambna stolpa; eden je na severovzhodni strani, drug pa je varoval edini vhod z vaške strani.

Obrambnemu sestavu je nekoč pripadal še pomol nad vhodnimi vrati, s katerega so v temačni preteklosti nad vdirajočega sovražnika spuščali kamenje, zlivali vrelo vodo, olje, smolo in podobna sredstva dobrodošlice.
Tovrstno utrjeno cerkveno obzidje se strokovno imenuje »castrum« oziroma trdnjava, utrdba, kakor obzidje še danes imenujejo domačini. Ker pa utrdba ni bila gospodarjevo bivališče, temveč je v osnovi dajala zavetje vaščanom, je pogostejši izraz zanjo tabor, kakršne poznamo tudi drugod po Sloveniji. V zgodovinskem pogledu namreč govorimo o času turških napadov, ki v poznem srednjem veku niso prizanesli niti tukajšnjim krajem.
Turki so sem vdirali bodisi čez Kras bodisi ob morju, pri čemer so na ozemlje Hrastovelj prvič prodrli bojda že leta 1469. V slabem stoletju se je zvrstilo približno devetdeset turških napadov, kar še potrjuje pomembno vlogo hrastoveljskega tabora v prestrezanju sovražnika s kranjske strani proti obali.
Velja dodati, da je dolina Rižane v poznem srednjem veku, kakor večina Istre, pripadala Benečanom, kraški obronki nad njo in celinska Istra pa so sodili pod Avstrijo. Širša okolica Hrastovelj je veljala za izrazito obmejno ozemlje med Avstrijo in Benetkami; nemirni značaj območja se je obdržal še precej dolgo časa.

CERKEV SVETE TROJICE V SVOJI EDINSTVENOSTI

Ko je govora o umetnostnozgodovinskem in arhitekturnem biseru Hrastovelj – njeni cerkvi, in še zlasti preden začnemo odkrivati njeno notranje bogastvo, je prav, da si jo ogledamo tudi od zunaj. Cerkev je namreč več stoletij starejša od svojega obzidja in je glede na gradbeni slog romanska. Tako kot obzidje je pozidana na živi skali, stene v večini nimajo globljih temeljev in so postavljene kar na večjih kamnih in skalah. Zunanjščina cerkve nikdar ni bila v celoti ometana in kaže značilnosti natančne zidave iz naravnega kamna, avtohtone na vsem primorskem območju.
Krita je s skrlami – debelimi, lomljenimi kamnitimi ploščami, značilnimi za mediteranske dežele. Naslednja nezanemarljiva posebnost cerkve, neposredno vezana na naravnogeografske danosti primorskega sveta, je zelo majhno število oken. Svetišče je bilo tako delno zaščiteno pred neznosno poletno pripeko, v zimskem času pa tudi pred divjo burjo. Strokovnjaki domnevajo, da je bilo od vseh odprtin, ki so še danes v rabi, prvotno zgolj okroglo okence nad vrati, medtem ko naj bi bili obe pravokotni okni v stranskih stenah kasnejšega izvora. Po drugi strani pa menijo, da je bilo nekoč v cerkvi, pred pozidavo obzidja v poznem srednjem veku, vendarle dovolj svetlo.
Tudi notranjost cerkve je v primerjavi z drugimi romanskimi spomeniki na Slovenskem nekaj posebnega. Prostor je razdeljen na tri obokane ladje, pri čemer sta stranski dve za polovico ožji od srednje.

Med zidanimi stebri precej nepravilnih oblik, ki zgoraj brez kapitelov prehajajo v steno, se v vzdolžni smeri razpenjajo polkrožni loki, nad njimi pa se bočijo banjasti oboki.

HARMONIJA BARV, SVETOPISEMSKIH LIKOV IN VEČNIH RESNIC

Povejmo, da si je za ogled stenskih slikarij v cerkvi Svete Trojice, še zlasti pa za poglobitev v njene globoke sporočilne note, vredno vzeti čas. Odlikujejo se po mnogovrstnosti in večplastnosti ikonografskih tem, o katerih je priporočljivo imeti vsaj trohico predznanja, da nas obisk cerkve ne bi oplazil le mimobežno.
O obelodanjenju slikarskega bogastva je zelo zgovorna zgodba iz nedavne preteklosti, ki je cerkvi pravzaprav prinesla novo obdobje in jo zapisala med najvidnejše umetnostne spomenike v Sloveniji. Domačin, kipar Jože Pohlen, je leta 1949 pri svojem delu v cerkvi, pod številnimi stenskimi beleži prepoznal stenske poslikave in tako se je za spomeniško službo ter Zavod za spomeniško varstvo začelo trdo delo. Dolga leta odkrivanja fresk, prenove notranjščine in zunanjščine ter taborskega obzidja so obrodila sadove.
Pri temeljitem ogledu fresk se pred nami odpre prava slikanica Svetega pisma, kjer se lahko v posamezne zgodbe in prizore zelo doživeto vživimo. Toliko bolj, ker so mnogi postavljeni v pravo istrsko srednjeveško okolje. Ogledamo si lahko upodobitev geneze, iz katere je na oboku srednje ladje prizor izgona Adama in Eve iz raja. V vrsti prizorov o stvarjenju sveta in človeka je kot posledica izgona upodobljeno tudi težko življenje prvih staršev. Vidimo Adama, kako s težavo obdeluje zemljo, Eva pa pred skromnim domom prede na preslico in hkrati doji svoja otroka. Nad njima osorno bdi postava Boga Očeta, ki s strogostjo v očeh nadzira njuno delo.
Večino stene v glavni apsidi zavzema vrsta stoječih apostolov, postavljenih v polkrožne loke stebriščne arhitekture. Posamezni apostoli, katerih imena so izpisana z belimi črkami na sivem traku, so bosonogi in si sledijo v vrstnem redu, kar pomeni nekakšno ilustracijo poglavij iz katekizma. V levi stranski apsidi si lahko ogledamo še nekaj drugih svetopisemskih likov, in sicer legendarne Tri kralje z darovi, ob njih pa še sveta zdravnika Kozmo in Damjana s posodami za pripravo zdravil.

SLOVITI MRTVAŠKI PLES

Posebno pozornost v Hrastovljah vsekakor zbuja znameniti Mrtvaški ples, ki je upodobljen v srednjem pasu na južni ladijski steni in sega od velikega okna do zahodne fasade.

Vidimo, kako se v sprednjem robu od leve proti desni vije svojevrsten sprevod s pisano množico ljudi. V kotu na skrajni desni na prestolu sedi Smrt, upodobljena kot skelet s široko režečimi se usti. Ob nogah ima lopato in motiko, ob strani na tleh pa leži križ. Prizor je srhljiv, posebej pogled na dolg sprevod smrtnikov, ki jih vsakega posebej spremlja okostnjak. Sporočilo je znano – smrti nihče ne ubeži, kajti končna razsodnica čaka vse, staro in mlado, od otroka, invalida, berača, gospoda do kardinala.
Motivika mrtvaškega plesa se je v slikarstvu prvič pojavila v 15. stoletju, že v naslednjem stoletju pa spet zamrla. Sodi med najredkejše teme v srednjeveškem slikarstvu in grafiki ter po mnenju nekaterih strokovnjakov večinoma ni bila upodabljana v cerkvah, ampak pogosteje na pokopaliških zidovih in na kostnicah. Tudi zaradi tega velja hrastoveljska umetnina za izredno posebnost, ki nekoliko ruši uveljavljene predpostavke in prinaša v problematiko nove poglede.

AVTORSKO OZADJE IN PRIMERLJIVE VZPOREDNICE

Gotovo se sprašujete, komu pravzaprav dolgujemo zahvalo za tako neprecenljive mojstrovine, ki očarajo vsakega obiskovalca. Povejmo, da je avtorjevo ime dosledno dokumentirano z napisom pod sliko Treh kraljev, ki so ga raziskovalci v veliko veselje razbrali leta 1958. Freske v hrastoveljski cerkvi je ustvaril mojster Janez iz Kastva, iz starega mesteca severovzhodno od Reke. Delal je s sodelavci in delo opravil 13. julija 1490. V Kastvu je bojda v 15. stoletju delovala pomembna slikarska delavnica, ki je veljala za središče istrske lokalne slikarske šole in je bila znana tako v hrvaški kot slovenski Istri.
Za konec omenimo, da ima hrastoveljski Mrtvaški ples v bližnjem kulturnem prostoru tudi svojega tesnega sorodnika, s katerim ga veže zelo podoben ikonografski naboj. Znameniti ples si lahko ogledamo še v hrvaškem Bermu pri Pazinu v cerkvi Device Marije na Škrilinah. Poslikava je na notranji strani zahodne stene nad glavnim vhodom, naslikal pa jo je Vincenc iz Kastva leta 1474. Ni torej naključje, da sta bila oba slikarska mojstra tako rekoč sodobnika, sošolca, ali da sta morda omenjeno delavnico tudi vodila.
Hrastovlje so z vidika slikarskega spomenika eden najvidnejših predstavnikov stenskega slikarstva v poznem srednjem veku na Slovenskem. V našem prostoru tistega časa so se nekatere teme sploh prvič pojavile, hkrati pa je delo tudi natančno datirano, kar še podkrepi vlogo spomenika.

ZANIGRAD

Nad Hrastovljami se visoko nad povirjem Rižane, a še pod Kraškim robom sramežljivo skriva cerkev Sv. Štefana in Marije v Zanigradu. Do nje najlažje pridemo, če sledimo makadamski cesti, ki skozi Dol pripelje pod Kraški rob. Vzpon je primeren tako za hojo kot naskok s kolesom.

Cerkev je bila zgrajena iz grobo obdelanih kamnitih kvadrov in zunaj neometana okrog leta 1400. Stavba je v tlorisu nenavadno dolg pravokotnik, v katerega je vrisana ožja banjasto obokana oltarna niša. Okoli leta 1520 so ob severozahodnem oglu prizidali zvonik (na portalu je vidna letnica 1521), kasneje pa so povišali še ladjo. Notranjost je poslikana s freskami z začetka 15. stoletja, pozornost pa vzbuja prikaz Sv. Nedelje, kjer je žena cerkev (personifikacija nedelje) nadomestila Kristusa trpina. Poleg tega so v cerkvi narisani prizori iz Pasijona, Poklona Treh kraljev in Zadnje sodbe.
Zaselek Zanigrad na žalost precej propada, tudi nekoč mogočni, zadnji grad v dolini (od tod ime Zanigrad) je v razvalinah.