Če bi Piran primerjali z miniaturnimi Benetkami, bi se to najprej slišalo pretirano samozavestno, toda poglobljen sprehod po preteklosti odstre neizbrisen pečat, ki ga je petstoletna beneška vladavina odtisnila v skoraj vseh kotičkih romantičnega obmorskega mesteca. Tartinijev trg, hiša Benečanka, palače, cerkve, samostan in urbanistični ustroj mestnega jedra so le najbolj očitne priče naprednega beneškega duha.

Kdor se ima priložnost v Piran podati po morski strani, bo gotovo očaran nad veličastno veduto. Najprej nas pozdravita zvonik – v strukturi enaka, le pomanjšana kopija zvonika sv. Marka v Benetkah – in mogočna cerkev sv. Jurija, ki dominira nad umirjenim srednjeveškim jedrom. Sestop s plovila pa postreže še s presenečenjem na Tartinijevem trgu, kjer beneško navdihnjeni arhitekturni detajli opominjajo, da je bilo obdobje Serenissime resnično umetniško plodovito in je prispevalo levji delež razvoja v mestu. Gotske trifore in značilni kapiteli, čipkasta fasada beneške hiše, mogočne stavbe, reliefi s krilatim levom – pogled levo ali desno, gor ali dol, zdi se, da se sprehajamo po enem od beneških trgov.

MESTO, KI JE ZRASLO NA SOLI

Mesto je znano po dobrih restavracijah z ribjimi in sorodnimi dobrotami, žal pa so še premalo poudarjeni zgodovinski pomen in arhitekturni spomeniki. Skok v preteklost odpre zanimivo poglavje v razvoju kraja. Piran je bil do sredine 13. stoletja samostojno mesto, pod beneško okrilje je za dobrih 500 let vstopil leta 1283. Koristi, ki jih je obrodila dolgoletna navezanost, so bile predvsem gospodarske. Natančneje, šlo je za trgovanje s soljo. Zato ne preseneča star rek, da je Piran zrasel na soli, ki je prinesla ugled in razcvet na vseh življenjsko pomembnih področjih.
Vsaka politična struktura, vsaka oblast (od beneške, avstro-ogrske, italijanske in jugoslovanske do končno slovenske), vsaka še tako bežna zgodovinska epizoda je v mestu pustila neizbrisne sledi. Kdor se želi predajati njihovemu odkrivanju, naj se v mesto nikar ne poda poleti, ko turistični vrvež uniči ves čar, ki ga mesto skriva v svoji srčiki. Pomlad in jesen sta prava letna časa za umirjen sprehod po ozkih uličicah, starih mestnih četrtih in trgih, ki vsak zase nosijo v sebi zgodbe iz polpreteklega vsakdanjika ribičev, kmetov in preprostih ljudi, ki so skromno uživali v majhnih radostih življenja ob morju.

PIRAN SVOJE IME DOLGUJE OGNJU

Zaradi pomanjkanja pisnih in materialnih virov je začetke prvotnega naselja na Piranskem polotoku časovno težko natančneje določiti. Starejši znanstveniki podpirajo domnevo, da je ime Piran utegnilo nastati iz keltske besede bior-dun, ki naj bi pomenila kraj na griču, mlajša generacija pa ga razlaga z grško besedo pyr - ogenj, češ da je bil v naselju svetilnik.
Najstarejše mestno jedro je bilo najbrž obzidano že v 7. stoletju. Obzidje se je z razvojem mesta premikalo proti jugovzhodu in sproti vključevalo nove četrti, ki so nastajale zunaj njega. Del obzidja, ki je obdajalo najstarejši del mesta na območju rta, se v svojem poteku ni spreminjal, treba ga je bilo le večkrat temeljito obnoviti. V začetku 16. stoletja, je tretje obzidje objelo ves polotok. V vmesnem času je nastalo drugo obzidje, katerega ostanek so ohranjena Rašporska vrata. Največji del ohranjenega obzidja sodi v čas od začetka 15. do sredine 16. stoletja in je postal del srednjeveške mestne strukture.

Tartinijev trg je postal osrednji piranski trg ob koncu 13. stoletja, današnjo podobo pa je dobil v drugi polovici 19. stoletja. Z zasutjem mandrača so ustvarili prostorno tržno ploščad, okoli katere so zgradili vse pomembnejše ustanove in meščanske stavbe. Trg so poimenovali po slavnem piranskem rojaku, violinistu in skladatelju Giuiseppeju Tartiniju (1692 - 1770), ki je ime rodnega mesta ponesel daleč po svetu.
Benečani so ob svojem prihodu v Piran konec 13. stoletja, takrat zunaj obzidja ob mandraču, postavili romansko-gotsko mestno hišo. Porušili so jo leta 1877 in novo občinsko palačo končali dve leti pozneje. V drugi etaži njene osrednje osi je vzidana kamnita figura leva z odprto knjigo kot spomin na Serenissimo in staro Mestno hišo. Beneški lev s knjigo je bil vzidan na večini pomembnih stavb – odprta knjiga je pomenila mir, zaprta pa vojno.

Stara mestna loža je stala na mestu današnjih Obalnih galerij. Z ene strani je bila povezana z Mestno hišo, z druge pa s cerkvijo sv. Jakoba. V Loži je bil urad kataverjev, varuhov občinskega premoženja.

»BENEČANKA«

Na stičišču ulice IX. korpusa in Tartinijevega trga stoji prelepa stavba, najlepši primerek beneškogotske arhitekture v Piranu.

Zgrajena sredi 15. stoletja velja za najstarejšo ohranjeno hišo na Tartinijevem trgu. Zunanjost krasijo izjemno lepo oblikovani arhitekturni členi in bogato kamnito okrasje. Najizrazitejši je vogalni gotski balkon. Med oknoma drugega nadstropja je vzidana kamnita plošča s stoječim levom, pod katerim je napis »Lassa pur dir« (Pusti, naj govore). Legenda pravi, da se je neki bogati beneški trgovec zaljubil v lepo Pirančanko in ji kot dokaz svoje ljubezni zgradil hišo tik ob mestni loži. Ljubosumni Pirančani so ju zavistno opravljali, par pa si je v obrambo omislil napis, ki se je ohranil do danes. Fasada je bila dolga leta kričeče rdeča, pred nekaj leti pa so ji povrnili nekdanji (svetli) sijaj.

SLAVNI MEŠČAN GIUSEPPE TARTINI

Tartinijev trg že od leta 1896 obvladujeta bronasti kip mojstra in bližnja Tartinijeva rojstna hiša, ki sodi med najstarejše hiše v tržnem stavbnem plašču. V prvem nadstropju je urejena Tartinijeva spominska soba s predmeti, ki jih je zapustil svoji družini. Najzanimivejši eksponati so: posmrtna maska, mojstrova violina, črtalnik, bakrorez z upodobitvijo Tartinijevih sanj in Tartinijev portret v olju. Med rokopisnim gradivom je najbolj zanimivo pismo slavni violinistki, Tartinijevi učenki Maddaleni Lombardini, v katerem razlaga pravila lokovne tehnike.

Na osrednjem trgu izstopa palača, ki so jo zgradili na kraju, kjer je v 14. stoletju stal Fontik, skladišče za žito in moko, ki so mu v 16. stoletju dodali še stavbo mestne zastavljalnice.
Od Tartinijevega trga se mimo Zelenjavnega trga usmerite v notranjost mestnega tkiva. Podajte se v ozke uličice, ki vas bodo pripeljale do edinstvenega Trga 1. maja ali Starega trga (Piazza vecchia), kot se je prvotno imenoval. Nanj se stekajo vse glavne piranske ulice. Na Starem trgu je bila do 13. stoletja stara mestna palača. Sredi trga stoji kamnit zbiralnik deževnice. Zgradili so ga po hudi suši leta 1775. V zadnjem delu zbiralnika sta dva kipa puttov na podstavku: prvi drži ribo, drugi posodo. V zbiralnik so speljani žlebovi s streh okoliških hiš. Voda je pronicala skozi kamnite bloke, pesek in mivko ter se prečiščena zbirala v velikem vodnjaku. Na sredi ploščadi sta dva manjša vodnjaka, ki so ju uporabljali za čiščenje velikega vodnjaka.

PUNTA

Od tod še skok proti morju do svetilnika na piranski Punti, ki je največji in najlepši slovenski svetilnik. Zgradili so ga leta 1872 in se ponaša z neogotskimi arhitekturnimi prvinami. Arhivski viri poročajo, da je njegov predhodnik na istem kraju stal že v antiki, ko je pomorcem smer nakazoval z ognjem.

Svetilnika se drži cerkev svete Marije Zdravja (poznana tudi kot cerkev svetega Klementa) ki jo močno napada zob časa (predvsem sol). Zadnji postaji tokratnega obiska Pirana sta cerkev sv. Jurija in frančiškanski samostan. Več o piranskih cerkvah tukaj.

Po obalni promenadi se mimo dobesedno neštetih gostiln, oštarij, kavarn in bifejev vrnemo do Tartinijevega trga.

Od tod pa poti spet vodijo v vse smeri.

PIRAN VAS BO ZAGOTOVO OČARAL!

V Piranu imate na voljo dve možnosti: mesto vas lahko pritegne in očara, lahko je ljubezen na prvi pogled ali …

Ja, ali pa vas odbije zaradi malenkosti, kot so umazane in (včasih) zaudarjajoče stranske ulice, pasji iztrebki na historičnem tlaku, mnogi zaprti lokali, skromna trgovska ponudba, zapuščene in propadajoče hišice.

Avtodom lahko parkiramo v Portorožu v kampu Lucija ali na PZA v Marini Portorož, lahko pa se ustalimo tudi v kampu Fiesa, od koder je do Pirana speljana slikovita obalna pot, ki vas pripelje do cerkve svetega Jurija. Dnevno parkiranje je avtodomom (tudi v sezoni) omogočeno med obema skladiščema soli v Portorožu in na parkirišču pri hotelu Marko.