Obalno mestece je med slovenskimi avtodomarji je zahvaljujoč dobri infrastrukturi v zadnjem letu postalo zelo priljubljeno. Ponuja namreč dve možnosti parkiranja in prenočevanja, hkrati pa je ponudba znamenitosti in zanimivosti dovolj raznolika, da boste v tem istrskem biseru zlahka preživeli zanimiv in aktiven konec tedna.

Na koprskih je sonček, piranske se ponašajo s ščitom z rdečim križem na modrem polju, izolske pa z nežno belo golobico, ki v kljunčku nosi oljčno vejico. Potrebujete pomoč pri dešifriranju prejšnjega stavka? To so grbi na registrskih tablicah avtomobilov v naših obalnih mestih.

Izolsko golobico spremlja zanimiva legenda, ki sega v leto 1380, ko so se mestu približevale sovražne ladje genovske vojske. Prestrašeni prebivalci so se zatekli k sv. Mavru. Po legendi naj bi svetnik njihove prošnje uslišal in nad Izolo poslal meglen oblak in belo golobico. Gosta megla je popolnoma prekrila obalo in mesto ter sovražne ladje odvrnila od napada. Golobica pa jih je, namesto v pristanišče, povedla na odprto morje in Izola ter njeni prebivalci so bili rešeni. Golobica se je vrnila na kopno, v kljunčku je držala oljčno vejico v znak miru in svobode.

VČASIH OTOK

Izola svoje ime dolguje podobi, ki jo je spremljala vse do konca 18. stoletja. Pod dolgoletno vladavino Beneške republike se je to obmorsko mesto imenovalo Isola, kar v dobesednem prevodu pomeni otok.

Mestno jedro se je namreč razvilo na otoškem predelu in se šele kasneje, pred več kot dvesto leti, združilo z obalo, ohranilo pa je navezanost na morje in še danes z njim živi. Izola in ribištvo sta že od nekdaj tesno povezana. Pravzaprav je o mestu in njegovi tradicionalni dejavnosti zelo težko govoriti ločeno. Le s težavo bi našli katero od turističnih publikacij, ki se ne bi vsaj z majhno fotografijo dotaknila dogajanja v mestnem pristanišču.

PUSTOŠENJE MORSKE NJIVE

Morje pred Izolo je bilo vedno zelo bogato z ribami, zato je ribištvo že v srednjem veku postalo najpomembnejša gospodarska panoga v mestu. Temelje sodobnega ribištva so postavili Francozi, ki so v času Ilirskih provinc odpravili vse fevdalne omejitve. Do srede 19. stoletja je ribištvo zašlo v hudo krizo, saj so ribiči z novimi tehnikami lova in opremo povsem opustošili življenje v morju. Prve tovarne za predelavo rib so na tem območju začele rasti že konec 19. stoletja in ker izolski ribiči niso mogli ujeti dovolj rib za potrebe tovarn, so ribo celo kupovali. Druga svetovna vojna je ponovno zavrla ribolov in delovanje tovarn. Razmere so se umirile šele leta 1954, ko je Izola dokončno prišla pod okrilje Jugoslavije. Začela se je modernizacija in leta 1959 so ustanovili Kombinat konzervne industrije Delamaris Izola.

V Izoli je postalo ribištvo zelo pomembna gospodarska panoga. Ribe so bile vsakdanja hrana za ribiške družine, meščane in višje sloje, nižji sloji pa so imeli najraje brodet, neke vrste gosto ribjo mineštro. Ribiške družine so imele tudi nekaj zemlje, kjer so zase pridelovale vino, olje in zelenjavo. Tudi danes je ribištvo v Izoli še vedno dokaj živo, a med ribiči, ki še vztrajajo v tej panogi, je čutiti nelagodje. Pravijo, da je rib precej manj, da je skupna morska njiva tako rekoč izropana, zaslužek se je prepolovil, mize v ribarnicah pa so zavzeli ceneni morski nadomestki z vseh vetrov in včasih tudi dvomljive kakovosti. Če ste si za cilj zadali nakup rib iz slovenskega morja, potem v ribarnicah na tablicah z mednarodno klasifikacijo ribolovnega območja iščite oznako FAO 37.2.1. Če bo na oznaki napisana zgolj številka FAO 37, to še ne bo zagotovilo, da je riba »domača«, temveč le, da je bila ulovljena nekje v Sredozemskem morju – morda celo v Maroku.

V STARO JEDRO RAJE OB MORJU

Kje parkirati? Kaj pravzaprav početi v Izoli? Kje razvajati brbončice? Kar nekaj odgovorov imam na dlani. Ne glede na to ali boste parkirali na PZA-jih južno od mesta ali v kampu Jadranka, naj vam bo referenčna točka zvonik cerkve svetega Mavra, kajti ni ga lepšega trenutka, kot ko se obiskovalcu odpre pogled na mandrač, v katerem se na morski gladini pozibavajo ribiške barke.

Še preden zavijete v staro mestno jedro, se ustavite v turistično informacijskem centru na Sončnem nabrežju, kjer se lahko oborožite z zemljevidom mesta, ki vam bo pomagal pri iskanju znamenitosti.

Če vas je medtem že poprijela lakota, se pred obveznim kulturno obarvanim sprehodom, ustavite še v kateri od restavracij tik ob morju, ki se vlečejo od promenade pa vse do svetilnika.

OD OBALNEGA KAPUČINA DO KULTURE IN ZGODOVINE

Pristno dišeči »obalni« kapučin ali slastni sladoled si privoščite v eni od kavarn na rivi, nakar bi že bil čas za krajši kulturno-zgodovinski sprehod po mestecu.

Kar petnajst let je trajala obnova ene najstarejših izolskih cerkva, sv. Marije Alietske. Prva omemba cerkve sega v leto 1303, zgradili pa so jo v prvi polovici 13. stoletja, v času, ko je Izola štela približno tisoč prebivalcev. V njej je prostora za 400 obiskovalcev.

Zaradi osmerokotnega tlorisa in listne kupole ji po mnenju odgovorne konservatorke Daniele Tomšič iz piranskega zavoda za varstvo kulturne dediščine na območju med Benetkami in Ljubljano ni para.

Ena najstarejših stavb v Izoli je še Manziolijeva hiša, ki stoji na istoimenskem Manziolijevem trgu. Zgradili so jo leta 1470 in je tipična meščanska hiša v beneškogotskem slogu. Ime je dobila po nekdanjem izolskem županu Tommasu Manzioliju, ki je sodeloval tudi pri ureditvi izolskega mandrača.

NAJLEPŠE JE OPAZOVATI IZOLSKO ŽIVLJENJE

Ozke ulice kar vabijo v njihovo sredino. Kot v vseh primorskih mestih, je tudi med izolskimi ulicami zanimivo pohajati. Če se ustavimo in prisluhnemo, lahko slišimo veliko zanimivih zgodb. Že samo obešeno perilo, ki ga je resnično veliko, lahko pove marsikatero zanimivo zgodbo!

Naša prva prava postojanka na zgodovinski poti po Izoli je trinadstropna Palača Besenghi degli Ughi v Gregorčičevi ulici.

Zgradili so jo v za takratne razmere precej kratkem času, med letoma 1775 in 1781 (samo šest let!)

Danes je v palači sedež Glasbene šole Izola, služi pa tudi za poročne obrede.

Sprehod sklenite v baročni notranjosti cerkve sv. Mavra, ki se ponaša z desetimi oltarji, krasijo jo tudi Callidove orgle iz leta 1796 in čudovite slikarije, najstarejše segajo v 15. stoletje.

Ob cerkvi stoji več kot 30 metrov visok zvonik iz leta 1585, grajen iz navadnega istrskega kamna na gotski osnovi. Od tod se lahko nazaj do avtodoma spustite med ulicami, kjer lahko občudujete zanimive prizore iz vsakdanjega življenja Izolanov.

SVETILNIK

Še preden se vrnemo, pa se lahko od cerkve spustite do rt Petelin. Na najbolj izpostavljenem delu nekdanjega otoka še danes stoji svetilnik, kjer so pred nekaj leti uredili lepo urejeno plažo s ploščadjo za sončenje in dostopom v morje.

Površine so lepo zelene, nekaj je tudi sence pod mogočnimi borovci. Območje svetilnika je priljubljeno izhodišče za kajtanje v času burje, tu so tudi otroško igrišče in priljubljena restavracija.

O LADJI REX …

Z morjem in Izolo je tesno povezana še ena zanimiva zgodba. Če tako rekoč vsak pozna usodo mogočne ladje Titanic, pa veliko manj ljudi ve za »najlepšo, najhitrejšo in najsodobnejšo ladjo«, ki je svojo življenjsko pot žalostno končala na dnu morja, tam nekje med Izolo in Koprom. Bila je tako mogočna, da so jo Italijani veličastno poimenovali »ladja vseh ladij«, Angleži pa dodali naziv »shiping wonder of the world«. O njenih presežkih priča tudi eden od opisov: »To je bilo veliko mesto, mesto, ki je plulo po morju. Na ladji je bilo vse, kar sodobno mesto potrebuje. Butične trgovine, zelo bogato opremljena knjižnica, pošta, lastna radijska postaja, na ladji so imeli moderno tiskarno, izdajali so dnevni časopis z imenom Morske novice, pa kino dvorano, dve športni dvorani, prostore za nego telesa, brivnico in česalnico, kjer so si petične dame urejale frizure, da ne govorimo o zelo lepo opremljeni plesni dvorani.«

Usoda je hotela, da septembra 1944 ladja nasedla v zalivu med Koprom in Izolo, kjer so jo kmalu napadla zavezniška letala. Rex je gorel štiri dni. Danes se lahko z zgodbo o Rexu seznanite tudi prek pripovedovanja in umetniških del Marjana Kralja v Galeriji Rex v starem mestnem jedru.

… IN O POREČANKI

Z morja pa še skok v izolsko zaledje, natančneje na nekdanjo železniško progo, ki je kar 33 let povezovala Trst in Poreč. Leta 1902 je po progi vlak zapeljal prvič. Prebivalci, ki so bili takrat zelo revni, so v železnici videli upanje na boljše čase. Čas pa je pokazal ravno nasprotno. Proga ozkotirne železnice je bila zelo zahtevna, saj je bil teren precej gričevnat. Vlak je navkreber vozil tako počasi, da so ga domačini lahko z malo hitrejšo hojo celo dohitevali. Pripetilo se je tudi nekaj večjih nesreč; burja je iztirila vlak, nasip je spodmaknil vagone … Proga je bila zaradi nerentabilnosti obsojena na propad in tako so jo leta 1935 ukinili. Tujci se vlaka spominjajo kot smešnega, počasnega, domačini pa so nanj gledali kot na vlak s čudovitimi razgledi, na vlak, ki je na svoji progi združeval bogate in revne. Parencana oziroma Porečanka je danes lepo urejena kolesarska in sprehajalna pot, ki povezuje slovenske obalne kraje in kolesarja popelje vse do Poreča.

Sicer pa si lahko zanimiv skok v preteklost privoščite ob obisku muzeja, posvečenega ozkotirni železnici. To je Muzej Parenzana (nanj opozarjajo tudi znaki na mestnem tlaku), v katerem so razstavljene fotografije, zanimivi podatki in makete, ki obujajo nekdanjo podobo in zgodovino te železnice. Pika na i je še zbirka modelov vlakcev z vsega sveta, ki jo že vrsto let dopolnjuje Izolan Josip Mihelič.

In še namig: ob vstopu v mesto za trenutek postanite pri bencinski črpalki tik ob avtokampu Jadranka in si oglejte lokomotivo P 3. Izdelali so jo pred devetimi desetletji, v Izoli pa je našla svoje trajno zaščiteno počivališče kot tehniški spomenik in kot turistična zanimivost. Skupaj z muzejem in ostanki objektov proge spominja na stare čase. Oznako P so lokomotive dobile po Poreču, zadnji postaji na progi. Skoraj identična lokomotiva z oznako P 7 že štirideset let stoji na tirih ene od prometu namenjenih dvoran v Narodnem muzeju znanosti in tehnologije Leonarda da Vincija v Milanu. Izolska lokomotiva P 3, milanska P 7 in P 2 v Triebachu v Avstriji so edine tri ohranjene tovrstne lokomotive na svetu. Še več zanimivega o Porečanki si preberite na tej povezavi.

KOPANJE

Izola poleg kopališča pri svetilniku (rt Petelin) ponuja veliko lepih plaž južno od mesta v smeri Krajinskega parka Piran. 

Če niste ljubitelj namakanja v vodi kopališča San Simon (tu je na voljo tudi tobogan, poleti pa ljudje ležijo na brisačah kot sardine), se lahko peš odpravite še naprej. Sprva betonirana pot ob morja se kmalu pod Belvederom zaključi in takrat je fino imeti na nogah močno obutev (superge).

Pod mogočnimi klifi se odpravimo naprej in kmalu se odpre čudovit pogled na predel obale imenovan Bele skale. Ta je dostopen tudi z Belvedera po leta 2020 obnovljeni poti. 

KJE PUSTITI AVTODOM

PZA Tomažičeva

Plačljivo parkirišče z oskrbo.
Koordinate GPS: N 45.532602° / E 13.649263°

Parkirišče Argo

Plačljivo parkirišče brez oskrbe.
Koordinate GPS: N 45.533760° / E 13.655597°

Avtokamp Belvedere
Dobrava 1a, 6310 Izola
T: 05 660 51 00
www.belvedere.si
Odprto od aprila do začetka oktobra.
Koordinate GPS: N 45.531862° / E 13.631100°

Kamp Jadranka
Polje 8, 6310 Izola
T: 05 640 23 00 in 041 724 230

www.jadranka-avtocamp.si
Odprt celo leto.
Koordinate GPS: N 45.540100° / E 13.672100°