Smaragdna lepotica se je prebudila! Naše spomladansko »Sočenje« je z deviško vodo potešilo večno dušno iskanje. Misteriozne gore, smaragdne vode, impresivni potoki in divji kanjoni so osupljiva uvertura, ko smo se spustili v največji planinski svet in najglobljo, s prodom zapolnjeno kotlino slovenskih Julijskih Alp, natančneje v Bovec. Mestece, kjer se dogaja veliko stvari, daje prijeten občutek domačnosti in po drugi strani drugačnosti. Številne bovške agencije in kampi omogočajo na Soči doživetje raftinga, kanjoninga, hydrospeeda in spuščanja s kajakom.

REKA SOČA

Soča je za ljubitelje vodnega adrenalina prva in najpomembnejša slovenska reka. Za kajakaše je skoraj obljubljena dežela, gledano čez palec ponuja neverjetno veliko kajakaških možnosti ali več kakor vse druge naše vode skupaj. Kot edina slovenska kajakaška atrakcija je natančno popisana v specializiranih tujih medijih, kot je na primer nemški Kanu magazin. Tudi ni presenetljivo, da na njej sem in tja srečate celo več tujih kakor slovenskih kajakašev. Težko je jedrnato povedati, kaj je bistvo njene privlačnosti. Vsekakor so razlogi tudi prekrasno naravno okolje, skoraj izjemna smaragdna barva (kadar v njej ni veliko snežnice), to, da ima odseke zelo različnih težavnostnih stopenj, ki so primerni za začetnike, kajakaše srednjega znanja, pa tudi za najbolj zahtevne, ki so blizu ekstremizma. Poleg tega ima skoraj vselej odseke, ki so dovolj vodnati, tudi v najbolj sušnih delih leta, ko se sneg že davno stopi, dežja pa še dolgo ni.

NEKAJ DEJSTEV O REKI

Soča je 137 kilometrov dolga reka, ki izvira v alpskem svetu zahodne Slovenije in se v Italiji pod Tržičem izliva v Jadransko morje. Njen kraški izvir se nahaja v Zadnji Trenti, na nadmorski višini 1050 metrov, od koder teče po slovenski strani skozi ledeniško dolino Trente in Bovško kotlino, mimo Kobarida, Tolmina in Kanala ob Soči do Solkana. Po skoraj 96 kilometrih prečka mejo in kot Isonzo teče skozi mesto Gorica. Po ravninskem delu severne Italije teče še mimo Gradišča, Vileša in Turjaka vse do Tržaškega zaliva, kjer se izliva v Jadransko morje. Zelenomodra barva je značilna za celotni tok reke Soče in se še celo globoko v Furlaniji ne izgubi popolnoma. Po smaragdnih odtenkih je reka tudi najbolj prepoznavna in velikokrat imenovana kot »Smaragdna lepotica«. Soča je znana tudi po svoji endemični podvrsti ribe. Soška postrv (Salmo trutta marmoratus), ki živi v zgornjem toku reke, je endemit jadranskega povodja.
Reka Soča je več kot reka. Je življenje, spomin, simbol. Je reka, ki povezuje dve državi, dve kulturi, dva naroda. Reka dveh imen in reka nasprotij, ki ne pozna meja. Je reka, ki zaznamuje. Zaznamuje človeka, pokrajino, čas. Naš odnos do smaragdne reke odraža naš odnos do narave in vsega prvobitnega. Soča ima svoj praznik. Dan reke Soče praznujemo 14. oktobra. Namen praznovanja dneva reke Soče je ustvarjanje sožitja vseh, ki živijo med njenim izvirom in izlivom, predstavitev umetniškega ustvarjanja, povezanega z reko in življenjem ob njej, znanstvenih in raziskovalnih preučevanj Soče ter ozaveščanje o pomenu varstva reke in izboljšanju sonaravnega stanja v prihodnosti.
 

RAFTING JE ŠE VEDNO »IN«

V Posočju je v poletni sezoni rafting še vedno najbolj priljubljena športna aktivnost. Turističnega raftinga po Soči se s pomočjo vodnika in skupine lahko udeleži vsakdo, brez posebnega poznavanja vodnih športov. Odločili smo se za navaden čoln za rafting, vanj gre lahko od štiri do osem ljudi. Po reki se lahko pluje tudi z mini čolnom za rafting, poimenovanim tudi outsider ali kanu, primernim za tri uživače adrenalina. V mini čolnu je klopca, na kateri se kleči (podobno kot pri kanuju), na navadnem čolnu za rafting pa se sedi na levem ali desnem delu, noge pa morajo biti zataknjene pod vrvjo na dnu čolna. V mini raftu vodnika ni z vami v čolnu, temveč vas spremlja v kajaku. Tako ste za veslanje in “idealno linijo” prepuščeni izključno svojim veslaškim sposobnostim. In ravno to predstavlja neizmerno zabavo. Mini raft je idealen za pare oziroma goste, ki že imajo nekaj veslaških izkušenj. Primeren pa je seveda tudi za začetnike, saj se odsek reke določi glede na predhodno znanje veslanja.

VSI NAPREJ!!!

Tako se je glasilo navodilo vodiča, ki ga boste najpogosteje slišali na raftingu po Soči. Ceremonijo smo začeli v agenciji, kjer smo dobili ustrezno opremo, neoprenske hlače in čevlje, anorak, rešilni jopič in čelado. Vodnik nam je na začetku razložil, kako je treba držati veslo in podal še nekaj osnovnih pravil vedenja na vodi, da ne bi čofnili vanjo. Veslati je treba z močjo celotnega telesa. Vodniki si nikakor ne želijo, da bi skupina složno »mešala juhico«, torej s kratkimi in šibkimi zamahi. Moč čolna in skupine mora biti dinamična in usklajena. Hkratno veslanje na ukaz vodnika je popolnoma samoumevno. Leva stran skupine mora biti usklajena z desno in nasprotno.

Proga na Soči je dolga od 8 do 10 kilometrov, spust od Srpenice do Trnovega ob Soči traja približno uro in pol. Reka je na tem delu razdeljena na dva dela, na mirnega in divjega. Na mirnem delu smo se privajali na čoln, usklajevali veslanje, naredili obrat v levo in desno, predvsem pa se predali impresiji visokih gora in vode. Mirnega dela je bilo kaj hitro konec, z njim pa tudi ležernega opazovanja prečudovite okolice. In že nas je čakal drugi, zahtevnejši del, ki pa je bolj dinamičen in hkrati tudi bolj razburljiv. Ima večji padec in več skal, zato smo morali v ključnih trenutkih močno prijeti za vesla in s tem pomagali vodniku ohranjati idealno smer vožnje. Skale imajo tukaj večjo vlogo in so bolj izpostavljene kot v prvem delu reke, zato smo se seznanili tudi z načinom vedenja in odzivanja, če čoln trči v skalo. Pri bočnem trku v skalo je vodnik ukazal “vsi na skalo”. To pomeni, da se teža celotne skupine prenese na tisto stran čolna, kjer je skala. Takrat se čoln nagne k skali, tok vode steče pod čoln, v nasprotnem primeru pa tok pritisne komoro čolna na skale in čoln se preprosto prevrne. Prav nič ni bilo hudega, ko smo se znašli v objemu mrzle Soče, saj smo bili vsi opremljeni z rešilnimi jopiči, ki so nas obdržali na rečni gladini. Je bil pa prvi stik s Sočo presneto mrzel, saj njena temperatura spomladi znaša od osem do deset stopinj Celzija, poleti od deset do dvanajst, pozimi največ hladnih šest. Med vožnjo po Soči smo se zaustavili na več razglednih točkah. Med njimi posebej izstopata dve: prva je »Pinguins Rock«, druga pa skala »Manhattan«, kjer je možno kopanje in skakanje s skal, visokih tudi sedem metrov. Spust smo končali pri Trnovem ob Soči, kjer nas je čakal kombi in odpeljal nazaj do agencije.

MOČNO ZAVESLAJ!

Kajakaštvo je po mnenju mnogih najlepši šport na reki Soči. Neokrnjena narava in pristen stik z reko je tisto kar ponuja popolne užitke. Seveda ne gre brez potrebnega znanja in izkušenj. Če jih nimate in si jih želite, lahko za oboje poskrbijo v šolah kajaka. Intenzivni večdnevni tečaji kajaka na Soči, ki trajajo po dve do tri ure na dan, vam bodo vlili samozavest v premagovanju še tako zahtevnih situacij na vodi. Poznavanje zakonov in moči vode in obvladanje tehnike veslanja vam bo omogočilo tisto sproščeno uživanje na reki, ki tako rado zleze pod kožo in mnoge pogosto za vse življenje pritegne k temu čudovitemu športu. Za pridobitev potrebnega znanja v agencijah priporočajo vsaj tridnevni tečaj.

Reki Soča in Koritnica s svojo raznolikostjo omogočata odlične kajakaške užitke tako začetnikom, kot tudi izkušenim kajakašem. Stopnja težavnosti reke Soče se giblje od II. – V., kar pomeni, da lahko izbirate med različnimi težavnostnimi odseki, ki so primerni za nivo vašega predznanja in poznavanja kajakaških veščin. Prvo aktivnost predstavlja kajak spust. Ta je primeren za osebe, ki osnove kajakaštva že poznajo. Pri spustu se ne osredotoča na poučevanje tehnik veslanja, temveč se gostje v spremstvu vodnika odpravijo na samostojen kajakaški spust po določenem odseku reke Soče. Odsek se določi glede na želje in predhodno znanje udeležencev, dolžina odseka na reki pa je nekje 8–10 km. Druga izbira je šola kajaka. Udeleženci v kajakaški šoli spoznajo osnove, ali pa svoje znanje nadgradijo oziroma obnovijo. V kajakaški šoli se namenja poudarek na tehniki veslanja ter pravilni izvedbi ostalih elementov, ki so potrebni za varno in samostojno kajakaštvo na divjih vodah. Izbirate lahko med različno dolgimi programi šole kajaka.

VSI V PROTITOK!

Bi radi okusili kar se da od blizu divjo moč reke in čuda njenih neukrotljivih tokov? Potem izberite navdušujočo plavalno izkušnjo. Hydrospeed ali po domače rečni bob, je primeren za vse, ki si želite nepozabne izkušnje stika z divjo vodo, ki je mnogo bolj neposreden kot pri raftingu. Hydrospeed boste upravljali sami s pomočjo plavutk, s katerimi boste premagovali vse brzice, tokove in protitokove, v katere vas bo zapeljevala reka. Debela neoprenska obleka in napor plavanja vas bosta v mrzli Soči ohranjala tople, zato se mrzle vode ni bati. Vodnik, ki vas bo spremljal v kajaku skozi celotno izkušnjo, pa bo poskrbel za vašo varnost kot tudi za zabavo. Hydrospeed, plovni pripomoček, narejen iz plastike, težak sedem kilogramov, izvira z Nove Zelandije. Na Soči ga za plavanje po reki uporabljajo že dobrih deset let. Plavanje s hydrospeedom ne zahteva ukvarjanja z vodnimi športi, zanimiv pa je predvsem zato, ker si v neposrednem stiku z vodo, tokom in brzicami. Izlet s hydrospeedom na Soči se začne na Srpenici v spremstvu vodnika v kajaku, ki te usmerja oziroma nakazuje idealno linijo. V mirnem delu reke se privajate na plovilo in se učite zavojev v levo in desno, ki so nujni za ohranjanje smeri in izogibanje skalam. Drugi, divji del zahteva določeno kondicijsko pripravljenost in malce več spretnosti ter privajanja na novo krmilo, saj je na progi več skal, ob katere lahko trčite. Hydrospeed tudi ščiti pred skalami. Ob trku v skale morate plovilo še vedno močno držati pred zgornjim delom trupa. Trčenju se lahko izognete tako, da začnete približno sto metrov pred skalo zavijati v želeno smer, torej v levo ali v desno. Hydrospeed je zelo zabaven šport, vzame pa vam kar nekaj energije, saj zahteva precej moči tako v rokah kot v nogah. Spust traja približno uro in pol, tudi ta se konča v Trnovem ob Soči.

BANZAI!!!!

Potrebujete injekcijo čistega adrenalina? Pridružite se poti vodnih kapljic in prša! Odkrite najbolj skrite in nedostopne kotičke divjih sotesk. Po trideset minutnem vzponu vas čaka dve urni adrenalinski spust čez slapove in skozi azurne tolmune.
Canyoning (soteskanje) predstavlja adrenalinsko aktivnost, ki se odvija v kanjonih in soteskah pritokov reke Soče. Gre za spust skozi sotesko (kanjon) in premagovanje naravnih ovir in preprek. Veliko se hodi, pleza, skače in plava. Za dodatno zanimivost poskrbijo naravni tobogani in slapovi, preko katerih skačete v tolmune, napolnjene s kristalno čisto vodo. V Bovcu in okolici imate na razpolago vrsto pritokov reke Soče, ki so primerni za izvajanje soteskanja. Med obiskovalci je najbolj priljubljena soteska potoka Sušec, saj od gostov ne zahteva posebnega predznanja. Kljub temu, da velja za manj zahtevnega, pa kanjon Sušec ponuja prvovrstne adrenalinske užitke. Kanjoning na Sušcu predstavlja vse, kar se od soteskanja pričakuje. Vsebuje številne skoke, drsenje po naravnih tobogani, »skok presenečenja« ter »absailing« po zadnjem 12-metrskem slapu. Soteska Sušec se priporoča vsem, ki se te aktivnosti udeležujejo prvič. Za sladokusce sta na voljo soteski Fratarca in Mlinarca, ki ponujata nepozabno soteskanje v Triglavskem Narodnem parku. Sta tehnično nekoliko bolj zahtevni, potrebna pa je tudi uporaba vrvnih tehnik.

SUPANJE PO SOČI

Marsikdo bo le nejeverno skomignil z rameni češ, le kdo bi bil tako nor, da bi se po smaragdni lepotici spustil stoječ na deski in z veslom v roki. Pa je ta priljubljeni šport, ki je v zadnjih letih osvojil svet, osvojil tudi tolmune in brzice Soče.

Nekateri ponudniki imajo v ponudbi tudi spuste s SUP-om, izbirate pa lahko med razburljivim veslanjem po brzicah ali pa umirjeni vožnji po jezeru v Mostu na Soči, ki je eno od najlepših v Sloveniji. Tudi za SUPanje je potreben nakup dovolilnice za plovbo, zanj pa veljajo enaka pravila in omejitve kot za ostale vodne športe na Soči. Medtem ko se lahko veslanja po jezeru lotimo v lastni režiji, pa za spust po divji vodi močno priporočamo, da se podviga lotite organizirano in v družbi vodnika. Reka namreč skriva pasti, poleg tega pa je treba dobro poznati tako porečje kot tudi samega sebe in svoje sposobnosti. Za spust lahko uporabite lastno opremo, lahko pa si kompletno opremo sposodite pri organizatorjih veslanja.

KDAJ IN OD KOD

Turistični rafting ponujajo Bovčani od od 15. marca pa vse do 30. oktobra, in sicer do najvišje višine vode oziroma pretoka 40 kubičnih metrov na sekundo. V juliju do začetka avgusta je vodostaj nižji in znaša od sedem do deset kubičnih metrov na sekundo. Jasno, zaradi majhne količine padavin. V septembru pa obilni dež zopet napolni strugo in pretok naraste vse tja do 40 kubičnih metrov na sekundo. Takrat reka ni popustljiva. V obdobju nižjega vodostaja so spusti z raftom tehnično zahtevnejši predvsem za vodnika, ki mora čoln voziti med skalami. V jesenskem in pomladnem obdobju, ko je padavin precej in so skale večinoma prekrite z vodo, vodostaj preseže 100 kubičnih metrov na sekundo. Takrat je Soča primerna za profesionalne spuste s kajakom. Vsekakor ima vsak mesec v letu svoj čar, ki zahteva drugačen, svojstven pristop do vode.

VARNO IN Z GLAVO PO REKI

Aktivnosti na reki Soči pa niso čisto brez omejitev, za vožnjo s kajakom in tudi z drugimi plovili je treba kupiti dovolilnico, zaradi meja Triglavskega narodnega parka se sme po njej voziti le od Velikih soških korit naprej. Prva resnejša preizkušnja je del, ki mu rečejo tudi »bunkerji«, ki se vidijo nad cesto. Naslednji težji del je nekaj nižje. Potem so že na kmalu na vrsti tretja soška korita pri Kršovcu: ta so le za zelo dobre veslače, pred vstopom je treba ustaviti in z brvi pogledati, ali ni v njih kaj zagozdeno. Za njimi se začenja eden manj zahtevnih in zato najbolj obiskanih delov, tako imenovana Girkelca/Zmuklica, na kateri vozijo tudi sočeplovci z nekaj manj tehničnega znanja in so organizirani kajakaški izleti. V tem delu se pri kampu Vodenca v Sočo izliva Koritnica, kjer vstopate pod velikim kanjonom trdnjave Kluže. Kmalu nato se zgodijo slikovita, a zahtevnejša mala koritca, potem pa sledi nekaj kilometrov ne pretežkega veslanja vse do mostu ceste Vršič–Bovec, ko ima do izliva v Sočo še nekaj težavnejših tehničnih mest.
Naslednji množični vstop v Sočo je ob mostu, ki z glavne ceste pelje v Log Čezsoški, v bližini slapu Boka. Od tam naprej je reka najbolj prometna, v visoki poletni sezoni je lahko na tem delu ob mnogih raftih in drugih plovilih že gneča v pravem pomenu besede. Reka niže navzdol mimo vasi Srpenica postopno bolj vijuga, več je skal. V velikem soškem kanjonu je najprej del, ki mu pogosto pravijo »ženski spust«. Zahteva že precej znanja in ima nekaj zanimivih mest (na primer Sračje gnezdo, Trije prehodi, Manhattan ...), pa tudi kakšno zelo zahtevno, kot je zavoj S, kjer je skriti sifon. Ob bregu pod kampom v Trnovem večina »uporabnikov« Soče svojo dejavnost konča, zelo dobri kajakaši pa vozijo naprej po razmeroma kratkem, a od ženskega veliko bolj zahtevnem »moškem spustu« (po njem potekajo tekmovanja), ki poteka do tako imenovanega podrtega mostu. Tam je za večino najpametneje izstopiti, na vseh informacijskih tablah ob reki je ta del prekrižan z rdečo barvo … Naprej namreč poteka najzahtevnejši in najnevarnejši del, t.i. soški katarakt, ki ga vozijo le zelo izkušeni, tehnično najbolj sposobni kajakaši. Predel izstopa z divjo, samotno lepoto, a je objektivno zelo zahteven in zaradi velikih padcev, zaprtosti in več sifonskih sten, nevaren. Katarakt se konča z brzico presenečenja, ime je dobila zaradi spreminjanja smeri po vsaki povodnji.