12. april, 2020
S kolesom po Vipavskem: Vinorodno gričevje in Nanos

V hladnejšem delu leta nas kar samo vleče v toplejše predele Slovenije. Tokrat vas vabimo v zgornjo Vipavsko dolino, v Vipavo, kjer lahko kolesarimo tudi pozimi. V množici kolesarskih izletov, ki jih priporočajo domačini, smo izbrali dva – lažjega po obronkih vinorodnih gričev in zahtevnega z vzponom na Nanos -, tako da lahko v Vipavi ostanete kar cel konec tedna.

PO VINORODNIH GRIČIH
Iz Vipave nam pogled seže na obronke gričev, ki se dvigajo na koncu polj, na zemljevidih pa so označeni kot Vipavska brda. Da jih ne bi zamenjali z Brdi, jim domačini pravijo Vipavski vinorodni griči. In to ime si resnično zaskužijo, saj so gosto posejani z vinogradi, ki se kopljejo v soncu. Pot pričnemo kar v kampu. Na začetku nas čaka prijeten spust do Vipave pom lepo vzdrževani asfaltni cesti, ki nas pripelje v dolino. Središče kraja je desno, mi pa se usmerimo levo proti Slapu. V krožišču zavijemo pod avtocesto in že smo na širnim poljih rodovitne Vipavske doline. Cesta se kmalu odcepi desno in rahlo vzpne. Pri krajevni tabli Slap se prvič postavi malce navkreber in v dveh ovinkih dosežemo središče vasi. Tu se na desno odcepi cesta, ki vodi do izletniške kmetije Majerija, kjer se lahko ob koncu poti okrepčate, nas pa pot pelje naravnost na vaški trg mimo vinskih kleti. Na trgu, še preden ugledamo cerkev svete Marije z začetka 18. stoletja, zavijemo levo. Vas Slap je sicer mnogo starejša, saj naj bi že v 13. stoletju Malteški vitezi tu sezidali utrdbo, gotska cerkev pa naj bi tu stala že konec 15. stoletja.
Ves čas sledimo glavni cesti in kmalu smo v vasici Lože, kjer stoji grad, ki pa je na žalost v slabšem stanju. Kolesa poženemo v smeri vas Manče, skozi katero pelje »uradna« kolesarska pot, a cesto na koncu Lož zapustimo. Na desno se usmeri asfaltna cesta, ki se kmalu konča, sramežljiva lesena tablica pa nas usemri pri Gočam. Vzpon ni pretirano dolg, a je podlaga slaba. Pod nami ostanejo vinogradi in kmalu smo v Gočah, eni najslikovitejših vasi v tem delu Slovenije. Vzpon po glavni, asfaltirani cesti skozi Manče (splača se obiskati vinsko klet Jamšek) in potem desno navkreber je zagotovo udobnejši, a tu ne boste srečali žive duše, pogled na Vipavsko dolino pa je z vsakim »višincem« bolj čudovit. Še posebej sedaj, ko so drevesa že skoraj brez listja in omogočajo pogled skozi krošnje.
Goče so slikovita gručasta vasica vrh grebena (275 metrov nad morjem), obdana z vinogradi. Prvič je bila omenjena leta 1376, med vožnjo po ozkih uličicah (ki jih na žalost kazi množica parkiranih vozil) pa boste lahko vrh portalov zasledili vklesane letnice iz 17. in 18. stoletja. V središču kraja stoji znamenita Cejkotova domačija, ki so jo obnovili v starem slogu, v njej pa je odlična oštarija, poleg je tudi manjši trg s cerkvijo svetega Andreja. Goče so od nekdaj znane po trti in vinu, v kraju pa vas vabijo v obokane vinske kleti, več kot 60 jih je, ki jih ima vsak gospodar po dve ali celo več. Posebnost kraja so tudi številni izviri vode. Na koncu kraja se usmerimo navkreber. Levo se odcepi pot do cerkvice Marije Snežne, nas pa makadam popelje naravnost, v smeri Erzelja. Na desno se odpirajo pogledi na spodaj ležečo Vipavsko dolino, Vipavo in mogočno planoto Nanosa nad njima. Cesta je lepo vzdrževana in dopušča večje hitrosti.
Kmalu smo v Erzelju, razloženem kraju vrh gričev, od koder je lep pogled tudi proti jugu, na Kras. Tudi tu je, kot se za vinorodni okoliš spodobi, veliko vinskih kleti, skozi kraj pa teče tudi Vipavska vinska cesta. Erzelj sestavlja več zaselkov, poznan pa je po številnih izvirih, ki nikoli ne presahnejo. Nad vasjo,vrh griča, stoji tabor s cerkvijo svetega Mihaela, kjer so v času turških vpadov okoliški prebivalci našli varno zavetje.
Spustimo se po asfaltni cesti, pri velikem obcestnem ogledalu pa zavijemo desno, proti Planini. Od tu gre spet lepo navzdol in kmalu smo v Planini. Kolesarska pot od tu pelje proti dolini (opcija je tudi krajši vzpon do izvira Hublja), nas pa je kratek dan prisilil, da smo se vzpeli nekaj deset višinskih metrov nazaj do sedla, od koder se odcepi kolovoz proti Slapu. Vzpon po njem bo zaradi mestoma razdrapane podlage manj v užitek, spust pa toliko bolj. Med vožnjo navzdol boste uživali v veličastnem pogledu na Nanos, vinogradi pa so tu naravnost pravljični. Po štirih kilometrih »uživancije« smo v Slapu, od koder je do Vipave še tri kilometre asfalta.