Pravljični kraj tik ob meji s sosednjo Hrvaško stoji nekoliko v senci sosednje turistično bolj razvite Rogaške Slatine. A ta senca izgine v trenutku, ko ga obiščete. Mir, prijazni ljudje, čudovita narava in znamenitosti so jamstvo, da se boste v Rogatec vedno znova z veseljem vračali.

Kot mulec sem imel neznansko srečo, da je znal profesor geografije na gimnaziji svojo strast do domače zemlje prenesti na nas, svoje dijake. Tako smo skorajda vsi iz devetih oddelkov četrtega letnika za enega od izbirnih maturitetnih predmetov izbrali geografijo, ekskurzija po domovini in zamejstvu davnega leta 1995 pa je bila bržkone ena najštevilčnejših v zgodovini slovenskih dijaških ekskurzij. No, da vas ne dolgočasim s svojo zgodovino – na tej ekskurziji sem prvič v življenju obiskal Rogatec, kjer je že takrat stal skansen – muzej na prostem, naš profesor, Jurij Senegačnik mu je bilo ime, pa mi je kraj tako živo vtisnil v spomin, da sem tudi ob tokratnem obisku slišal njegovo zanimivo in z množico dejstev podkrepljeno vodenje.
V teh 23 letih se je kraj močno spremenil, obnovili so dvorec, ki je nekoč neslavno propadal, občinski veljaki pa so tudi v avtodomarskem turizmu uvideli priložnost za razvoj. Če smo še pred kratkim avtodome puščali pred občinsko stavbo ali pa na parkirišču za avtobuse pred muzejem na prostem, je od septembra na voljo novo postajališče tik ob konjeniškem centru.

KJE PUSTITI AVTODOM

Nedavno odprto postajališče za avtodome na parkirišču muzeja na prostem Rogatec, ki je največji skansen v Sloveniji, ponuja štiri parkirna mesta na utrjeni podlagi iz betonskih elementov in grušča, dodane so klopi za piknik in posedanje na sončku, smetnjaki in sanitarna postaja. Za simbolično ceno se lahko priklopimo na javno električno omrežje ali dotočimo vodo. Lokacija je povsem ravna in mirna, mimo tečeta potoček in kolesarska steza, cesta pa je dovolj umaknjena, da ne moti s hrupom.

Rogatec je od tu kot na dlani: proti severovzhodu se boči mogočna Donačka gora, na katero je bila speljana prva slovenska urejena planinska pot, poleg ležita muzej na prostem in konjeniški center. V smeri proti središču kraja sta velika občinska stavba in dvorec Strmol, ki se stiska ob z gozdom poraslo pobočje. V njem je lepo urejen muzej. Malce naprej je središče kraja, staro trško jedro, ki vas bo navdušilo v trenutku. Tako majceno je, a tako simpatično, pa še večino dneva je na soncu, kar pomeni, da se boste lahko na njem v gostinskem lokalu tudi »martinčkali«.

MUZEJ NA PROSTEM

Preden se nastavimo soncu ali pa zavrtimo pedala, obiščimo največji slovenski muzej na prostem, čudovito urejen skansen lučaj od postajališča za avtodome, kjer so ohranili kopico starih stavb iz časov naših babic in prababic. Prvotna ideja o ohranitvi rojstne hiše pesnika Jožeta Šmita, ki je prva našla mesto za ograjo muzeja, je z leti prerasla v največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji, ki je bil leta 1997 nominiran celo za evropski muzej leta.
V muzeju je poskrbljeno za organizirano vodenje, ob tem pa izvajajo še zanimiv program etnoloških delavnic za mladino in odrasle, muzejske demonstracije in učne delavnice domačih obrti, kmečkih opravil in kulturnega izročila. Obiskovalci se lahko preizkusimo v peki kruha, pletenju uporabnih predmetov iz ličja in šibja, ročnem tkanju, opazujemo lahko kovača pri delu, izdelujemo velikonočne butare in košarice, piščali iz lubja, preizkusimo pa se lahko v starodavnih igrah – hoji na hoduljah in igri z obročem, ki sta med današnjo »digitalno« mladežjo skorajda neznani.
Imeli smo srečo, saj nas je skupaj z naraščajem sprejela Nives Brezovnik, ena od duš muzeja v Rogatcu, in nas popeljala med stavbami. Muzej je urejen kot večja kmetija, kjer so okrog stanovanjske zgradbe nanizani gospodarski objekti, kozolec in celo vaška trgovina.
Kot se spodobi, smo si najprej ogledali osrednji objekt – stanovanjsko hišo, v kakršni so prebivalci Rogatca in okolice bivali nekoč. Objekt subpanonskega tipa, ki je prevladoval v Posotelju, so zgradili v začetku 19.stoletja. O tem pričata letnici na prečnih tramovih v »dnevni sobi«. Pripadala je Šmitovi družini iz Tlak, v njej pa se je rodil in odraščal tudi znani slovenski pesnik in prevajalec Jože Šmit. Prenesena je bila v originalu leta 1981.

Hiša je v celoti zgrajena iz lesa, streha s čopoma pa prekrita s slamo. Tla so ilovnata, stene ometane z ilovico in prebeljene z apnom. Ker so bili ljudje nekoč manjši, so vhodna vrata manjših dimenzij. Ob vhodu sta naravnost vhodna veža (lojpa) in črna kuhinja (kuhna) z dvema pečema. Skozi vrata desno vstopimo v dnevni prostor (hiša) in manjšo sob (štiblc), kjer so spali starši z malimi otroki in tudi kakšna babica in dedek. Velika nataliteta minulih časov ob pogledu na zakonsko posteljo, ki je široka vsega 70 ali morda celo 80 centimetrov, kar naenkrat ni več tako nelogična. Najbrž bi tudi dandanes imeli mnogo več otrok, če bi namesto s pametnim telefonom v roki ali s pogledom prikovanim na televizijski ekran, večer preživeli s partnerjem/partnerko v mnogo premajhni postelji … Skozi vrata levo vstopimo v dekliško sobo, kjer so imeli starši pod nadzorom svoje hčerke. V času, ko ni bilo nadzornih kamer, so »prefrigani« starši vrata izdelali tako, da so z neznosnim škripanjem sporočala, kdaj jih je katera od hčera odprla … Starša, ki sta morala paziti na hčerino čast vse do poroke, sta si tako olajšala posel. Poleg dekliške sobe je bila shramba (hramucl). Okna hiš so bila majhna – a ne zato, da skoznja k deklinam ne bi hodili vasovalci, temveč zato, ker si je vrla gosposka tako kot danes sproti izmišljala davščine, ena od njih pa je bila celo za okenske odprtine. Hiše so tako imele majcena okna, skorajda line, na mnogih gradovih pa so okna celo zazidavali, da bi s tem znižali davčno osnovo …

Bližnje gospodarsko poslopje je v nadstropje zgrajen objekt podolžnega tlorisa s »kozolcem« na sprednji strani in odprto lopo ob desni stranski fasadi. Stavba je v preteklosti služila različnim namenom. V levem delu je bila vinska klet, nad njo prostor, kjer so s cepci mlatili žito, v desnem delu pa je bil hlev. Zanimivost – človek je imel v hiši ilovnata tla, živini v štali pa je po tleh položil lesene podnice. Tako je hlev lažje očistil. V stavbi si lahko ogledamo bogato zbirko orodja: sadni mlin, brusni kamen v stojalu na nožni pogon, prešo za stiskanje grozdja, mlatilnico in še mnogo drugih orodij, ki jih danes skorajda ne srečamo več.
Kozolec predstavlja svojevrstno slovensko posebnost, saj je prav pri nas najbolj razširjen, razvejan in razvit ter prisoten skorajda povsod na podeželju. V muzeju je predstavljen dvojni vezani kozolec ali toplar, pripeljan pa je bil iz vasi Prišlin na Hrvaškem. Izvira iz leta 1892, njegova posebnost pa so podporne ročice, ki so izdelane v obliki stiliziranih S linij ter okrašene s šesterokrakimi rozetami, kakršna je vrezana tudi v nosilnem tramu v hiši.

Neposredno ob kozolcu stoji zidana hiša, ta je nova in poleg kovačije edina iz kamna. V njej je urejen »lodn«, trgovinica z mešanim blagom, nekakšna »svaštarnica«, v kateri si nekoč lahko dobil vse – od »cukra«, pa vse do čevljev, oblačil in celo orodja. Oprema v trgovinah je bila lesena, le redke so imele blagajne. V času med obema vojnama je bilo v Rogatcu, že od nekdaj znanem sejemskem in trgovskem kraju – poleg nekaj specializiranih – kar pet trgovin z mešanim blagom. Po njihovem vzoru je urejena tudi muzejska trgovina oz. ‘lodn’, kakor so jo imenovali domačini (nem. ‘der Laden’ = trgovina). V ‘lodnu’ se je dobilo vse za vsakodnevne domače potrebe, od vžigalic, soli, sladkorja, moke, olja, kisa, petroleja, tekstila in pijač do poljedelskega orodja, emajlirane posode, železnine, deloma tudi obutve.

Poleg stoji še ena zidana hiška – leta 1996 postavljena kovačija, ki predstavlja rekonstrukcijo Mordejeve kovačnice iz Dobovca. To je zgradil leta 1930 pokojni kovač Mordej, ki je veljal za odličnega podkovnega in orodnega kovača. Vhod je pod odprto lopo, ki je strankam in živini omogočila čakanje pod streho. V kovačnici je predstavljena vsa potrebna kovaška oprava in oprema: ognjišče in klinasti meh, tnalo s 125 kilogramov težkim nakovalom, vrtalna naprava na ročni pogon … V kovačnici ognjišče še zagori, kovač pa obiskovalcem predstavi težko delo, ki dandanes počasi zamira.
Še vsaj en objekt na dvorišču muzeja na prostem bo ob obisku pritegnil vaš pogled. Vodnjak štepih je panonskega tipa z dvižnim mehanizmom (čapljo), najdemo pa ga na področju od Dunaja pa vse do Romunije. V krajih pod Donačko goro so takšne vodnjake lahko postavili na kmetijah v nižinskih predelih, kjer so že po nekaj metrih kopanja naleteli na spodaj ležečo podtalnico. Zajemanje vode je zaradi kamna na vzvodu, ki deluje kot protiutež, zelo preprosto.

Leseno vedro ima varnostni zatič, da se med dviganjem ne prevrne, ob vodnjaku pa stoji korito, ob katerem so nekoč gospodinje prale perilo in izmenjevale vsakdanji trač.
Muzej na prostem v Rogatcu pa poleg ogleda stavb iz naše preteklosti ponuja še mnogo več. Redni programi prikazov domačih obrti, šeg in navad potekajo za individualne obiskovalce ob četrtkih in sobotah, za najavljene skupine pa kadarkoli po dogovoru. Med našim obiskom so za večjo skupino obiskovalcev predstavljali peko kruha in majhnih žemljic (tudi mi smo spekli nekaj »žulik«), obiskovalci pa se lahko udeležijo delavnic pletenja iz ličja in šibja, ročnega tkanja, kovaštva, kamnoseštva, peke kruha, učenja hoje na hoduljah in še veliko ostalih delavnic domačih obrti in kmečkih opravil.
V Viničarski hiši lahko najamete prostor za razna srečanja, delavnice, seminarje, sestanke, … Redni programi prikazov domačih obrti, šeg in navad ob četrtkih in sobotah pod nazivom »Okusimo dediščino« in posebne ponudbe za organizirane skupine dajejo vsebinsko plat muzeju.

Na tradicionalni etnografski prireditvi »Likof na taberhi« predzadnjo soboto v juliju pa prikažejo mlačev s cepci in »na gepelj« s kravjo vprego (ta se nahaja ob gospodarskem poslopju) v avtentičnem okolju.

DVOREC STRMOL

Navdušeni nad spoznavanjem s preteklostjo se po pešpoti usmerimo proti središču Rogatca. Po slabih petih minutah hoje smo pri občinski stavbi, ki se nahaja v velikem poslopju pod dvorcem Strmol. Še nekaj korakov in že smo pred dvorcem, ki je dandanes čudovito obnovljen.

Zadnji plemiški prebivalci so morali dvorec zapustiti med drugo svetovno vojno in od grajske opreme v dvorcu ni ostalo popolnoma nič. Še pred dvajsetimi leti je bil dvorec razvalina, ohranjeni so bili le nosilni zidovi, nekaj stopniščnih elementov, o notranji opremi pa, razen parih desk originalnega parketa, ni bilo ne duha ne sluha. Leta 2003 je dvorec po osmih letih obnove dobil današnjo podobo. Današnji baročno renesančni dvorec se je razvil iz srednjeveškega stanovanjskega stolpa, ki so ga leta 1436 Celjski grofje podelili vitezu Jakobu Strmolskemu iz Cerkelj na Gorenjskem – se je tudi vam svitalo, da mora biti neka povezava med Cerkljami in Rogatcem, vsaj kar se poimenovanja graščin tiče? Dvorec je v svoji dolgi zgodovini menjaval številne lastnike, lastili so si ga Reisingi, Petazziji in Windischgrätzi. Dvorec je bil vpet tudi v upravno in gospodarsko življenje trga Rogatec: tu je uradovalo okrožno sodišče, urad za kontrolo meril, tukaj je bil zapor, v grajski kapeli so še na začetku 20.st. opravljali poročne obrede …

Z zgodbami iz preteklosti in novimi vsebinami dvorcu vračajo njegov življenjski utrip v namensko obnovljenih prostorih: v veliki in mali dvorani s klasicistično poslikavo se odvijajo kulturne prireditve, v obnovljeni grajski

kapeli z baročnimi freskami se lahko poročite in nato vas postrežejo v stilsko opremljenem gostišču z izbrano kulinarično ponudbo. S prijatelji lahko zavijete v izvirno preurejene grajske kleti z vrhunsko vinoteko ...

Ustvarjalni se lahko priključite kateri od delavnic Rokodelskega centra Rogatec: steklarski, pletarski, delavnici ročnega tkanja in sodobnega oblikovanja tekstilij. Urejeno podstrešje dvorca nas je popeljalo v kuharsko zgodovino, kjer nam je bilo predstavljeno, kako se je skozi čas razvijala kuhinja in kuhinjska oprema. Stalno razstavo »Kuharca« je pripravil pokrajinski muzej Celje.
Z dvorišča dvorca smo s pogledom zajeli celotni Rogatec, no, bolj njegove rdeče strehe, za kaj več pa se bo treba spustiti v dolino in si središče pobliže pogledati.

STARO TRŠKO JEDRO

Pod cerkvama svetega Jerneja in svete Hijacinte se stiskajo hiše trga, katerega začetki segajo v zgodnji srednji vek. Prvi pisani viri o Rogatcu se pojavijo leta 1130, ko je kralj Lotar III., krški škofiji potrdil fevdne pravice. Takrat je bil kraj omenjen pod imenom Purch von Rohacz. V poznejših listinah se Rogatec pojavlja še pod drugimi imeni, denimo Roas (1130), Rohats (1207) in Rohates (1254). Prvotno ime kraja najverjetneje izvira iz besede rog po Rogaški ali Donački gori, ki ima, če jo gledamo z juga, strma pobočja v obliki roga. Rogatec je omenjen tudi v epski pesnitvi Parzival, katere avtor je nemški vitez in pesnik Wolfram von Eschenbach, v njej pa med drugim opisuje tudi svoje bivanje v srednjeveškem rogaškem gradu leta 1212.

V letu 1283 je Rogatec prvič omenjen kot trg, v poznejših zapisih pa celo kot appidum stadt - obzidano mesto. Dandanes je Rogatec samostojna občina.
Na osrednjem trgu v Rogatcu se lahko končno martinčkamo, spijemo kavico ali pa si spočijemo utrujene ude. Na trgu stojita Marijino znamenje in znamenje svetega Janeza Nepomuka, tu je tudi vodnjak. Naj vas napis na eni od hiš ne zavede – TIC se ne nahaja trgu, temveč v dvorcu oziroma v muzeju na prostem. Tu pa je sedaj trgovina.

Nad trgom se lahko po stopnicah povzpnemo do cerkve svetega Jerneja, ki jo krasijo dela znanih umetnikov, med njimi Metzingerja in Strauba.

Še nekoliko višje pa stoji škrbina starodavnega gradu Gornji Rogatec.
Nedaleč od središča Rogatca leži ribnik Žabnik, ki ponuja možnost športnega ribolova, nakupa dnevnih kart, za skupine pa pripravijo tudi ribje piknike, kjer postrežejo ribje specialitete v prijetnem ambientu naravnega okolja.

ZANIMIVOSTI V OKOLICI ROGATCA

Donačka gora (tudi Rogaška gora) predstavlja zadnje odrastke Karavank, ki se zaključijo z Ivanjščico in Ravno goro na Hrvaškem. Iz gričevij ob vznožju se strmo dvigne v kratek in oster greben različne višine. Greben je zelo razgleden in je zato priljubljena izletniška točka, predvsem za bližnja Rogaško Slatino in Rogatec. Starejše ohranjeno ime Rogaška gora ali Rogač je verjetno nastalo iz oblike gore, kot je vidna iz Rogaške Slatine - ostro kamnito sleme, ki kaže z zahodne strani obliko roga. Novejše ime je dobila po cerkvi svetega Donata, zgrajeni v prvi polovici 18. stoletja, ki leži na južnem obronku gore na nadmorski višini 511 metrov. Najvišji vrh Donačke gore meri 884 metrov, na njem pa stojita kamnita piramida (obelisk) in drog s slovensko zastavo.

Kamnoseštvo, eden od izumirajočih poklicev 21. stoletja, ima na območju občine Rogatec častitljivo tradicijo, saj se je že v 17 st. razvila kamnarska dejavnost – lomljenje kamna in izdelovanje brusov iz njega. Najbolj znani so kamnolomi kremenovega peščenjaka v Logu pri Rogatcu, od koder so mlinske kamne izvažali na vse strani neba.
Mejna reka Sotla izvira v južnih pobočjih Maclja v treh izvirih, od katerih je en na slovensko-hrvaški meji, ostala dva sta na Hrvaškem. Izvir je urejen v obliki malega vodnjaka. Do njega vodi markirana pot.