Pravijo, da je bilo nekoč v šmarski dolini veliko jezero in da so na njegovem otoku pozidali kapelo, posvečeno Božji materi Mariji. Od tod naj bi bilo ime »Marija na jezeru«. Cerkev in druge trške hiše stojijo na okamnelih jelšah, od koder naj bi izviralo ime »Šmarje na Jelšah«. Ker pa se tudi dvorec na zahodu imenuje po jelšah (dvorec Jelše oz. Jelšingrad, zaprt, ker išče lastnika), je dobil kraj ime, kot ga ima še danes – Šmarje pri Jelšah.
Poznate vijugasto pot skozi gozdiček takoj za novim nadvozom od Šentjurja proti Podčetrtku, ko že skoraj zadiši po termalni vodi? Točno na tej poti čez Halarjev hrib je pred stoletji Franc Jožef potoval po svojem cesarstvu. Ozrl se je po »dolini šmarski« in svojim spremljevalcem dejal: »Poglejte, to lepoto rajsko. Malo je takih v mojem cesarstvu.«
Tudi dandanes, 102 leti po smrti priljubljenega cesarja, ki je vseh 68 let svoje vladavine delal v dobrobit svoje monarhije (Ob tem se vprašam, če danes sploh še obstaja tak tip politika?), je šmarska dolina enako pravljična kot tedaj, še vedno jo obdajajo romantični holmi in na njih še vedno stojijo prikupne cerkvice.
NOVO ODPRTI PZA
Glavna prometnica skozi kraj voznika kar potegne naprej, a nikar ne hitite dalje proti termalnim središčem. Nekaj sto metrov za krajevno tablo (iz smeri Šentjurja) nas smerokaz usmeri levo. Spustimo se v dno doline, se spet dvignemo in držimo desne. Kmalu na svoji desni zagledamo postajališče za avtodome s petimi parkirnimi mesti. Na zunaj je zavarovano z žično ograjo in zapornico, nahaja pa se le streljaj od središča kraja. Parkirna mesta so velika 5,5 x 10 metrov, med seboj pa razmejena z obarvano površino. Dodali so klopi in mize za druženja.
Kot je pri nas že skorajda v navadi, so tudi v Šmarju pri Jelšah PZA postavili v bližino športnega parka, saj so s tem že ob odprtju poskrbeli za raznovrstno športno ponudbo za uporabnike PZA. Pred kratkim so dodali še veliko informativno tablo z uporabnimi napotki, ponudniki in zemljevidom.
SREDIŠČE KRAJA
Mimo stanovanjskih blokov se usmerimo v središče kraja. Ob glavni cesti, ki povezuje Celje in Rogaško Slatino ter pelje dalje v hrvaške kraje, je nanizanih nekaj starejših meščanskih hiš, najbolj pa izstopa v rumeno odeta
Skazova hiša. Franc Skaza je bil eden prvih slovenskih narodnih buditeljev, njegov dom je bil shajališče rodoljubov.
V spodnjih prostorih Skazove hiše je urejena klet Društva vinogradnikov in kletarjev Trta Šmarje pri Jelšah, v njej pa ima sedež tudi zavod za turizem, šport in mladino, kjer vas bodo oskrbeli z informacijami o kraju in okolici.
Središče kraja »obvladuje« že od daleč vidna župnijska cerkev Marije vnebovzete. Prvič jo v pisnih virih zasledimo leta 1236, nato 1348 in 1495. Tedaj in vse do leta 1612 je bila podružnica pražupnije na Ponikvi, tega leta pa je postala cerkev župnijska. V svoji prvotni obliki je bila še romanska stavba s tako imenovanim vzhodnim zvonikom, novo podobo pa so ji dali v obdobju baroka v prvi polovici 18. stoletja, ko so jo povišali in s prezidavami nekoliko povečali. Cerkev je bila, kot prikazuje freska v prezbiteriju sv. Roka, nekdaj obdana z obzidjem, ki so ga podrli šele ob zadnji večji prezidavi konec 19. stoletja. Takrat so k cerkvi prizidali še dve visoki obzidni kapeli, sv. Križa in sv. Mihaela, ki ji dajeta značilno podobo križa. V cerkveno ostenje sta na zunanji strani vzidani dve nagrobni plošči, spomin na dva moža, ki imata največ zaslug za nastanek tega, kar danes imenujemo šmarski spomeniki.
VZPON NA KALVARIJO
Za vzpon je treba kar pošteno zagristi v kamnito pot med posameznimi postajami Kalvarije, a pri vsaki si vzemite čas za oddih, saj je njihova sporočilna vrednost zares zanimiva. Šest večjih kapel je opremljenih s kiparskimi skupinami, ki skupaj z naslikanimi prizori in s štukiranim ozadjem zelo dramatično in naturalistično predstavljajo posamezen prizor Jezusovega trpljenja. Osem manjših kapel je skromneje oblikovanih. Na vrhu hriba Predenca boste ob cerkvi sv. Roka poplačani s čudovitim pogledom na Šmarje pri Jelšah.
Legenda o nastanku s skrilom krite cerkve veli, da sta leta 1645 dva domačina prinesla kugo s Ptuja v Šmarje pri Jelšah, ki je v kratkem času pomorila več kot dvesto ljudi. Da bi se rešili te nadloge, so na vzpetini nad Šmarjem pri Jelšah sezidali kapelico. Bog je na priprošnjo Matere božje, sv. Roka in sv. Boštjana uslišal njihove molitve in kugo pregnal iz dežele. Legenda se nadaljuje in pravi, da so verniki v zahvalo nanosili toliko darov, da so tam, kjer je bila kapelica, postavili čarobno lepo cerkev in jo posvetili sv. Roku kot zavetniku in priprošnjiku zoper kugo. Preprosta zunanjščina cerkve vara - notranjost je namreč bogato okrašena z angelskimi glavicami in cvetnimi vejicami ter polna fresk, ki so v prezbiteriju v celoti posvečene prizorom iz legende o sv. Roku. Vsako leto je na praznik župnijske zavetnice Marije Vnebovzete, 15. avgusta, in na god sv. Roka, 16. avgusta, tradicionalni romarski shod, na katerem se zbere več kot tisoč ljudi. Cerkev sv. Roka je danes tudi prizorišče številnih glasbenih dogodkov in porok.
ČAR VRTA
Ob lepem vremenu se odpre pogled na okoliška hribovja, Alpe, Pohorje in vse do Hrvaškega Zagorja. Poleg cerkve stoji vsaj dve stoletji stara hiša, ki v svojem zaledju skriva čarobni vrt (Čar vrta), s prekrasnimi razgledi po kozjanski pokrajini. Če boste v Šmarju pri Jelšah bolj spomladi in čez poletje, se obrnite na gospo Nado, ki vam bo z vso ljubiteljsko strastjo razkazala prečudovito oblikovan vrt v terasah. Pod strokovnim vodstvom vas bo popeljala med številnimi vrstami okrasnih trajnic, med zdravilnimi rastlinami in začimbami.
MUZEJ BAROKA
Ob povratku s kalvarije (ob mokrem vremenu pazite, da vam ne zdrsne) se ustavite še v Muzeju baroka, tik pod vznožjem Predence.
Muzej je eden lepših tovrstnih muzejev pri nas, postreže pa predvsem z domiselno postavljenimi artefakti, ki v soju pritajene svetlobe delujejo čarobno. Sakralni baročni kipi naravne velikosti so originalni kipi iz kapel šmarske Kalvarije, v kapelah so danes nameščene kopije. Da bi 43 lesenih skulptur ene najslikovitejših baročnih Kalvarij v nekdanji Notranji Avstriji rešili gotovega propada, so jih strokovne službe leta 1984 umaknile v depo ljubljanskega restavratorskega centra. Po letu 2000, ko se je začela celovita obnova šmarske Kalvarije, je v ljubljanskih depojih za restavrirane originalne kipe začelo zmanjkovati prostora. S pomočjo evropskega denarja in v sodelovanju z Župnijo Šmarje pri Jelšah je Občina preuredila nekdanje župnijsko gospodarsko poslopje v muzej, kjer je trenutno razstavljenih 43 kipov. Avtorica razstave Meta Hočevar je postavitev zasnovala tako, da so posamezni kipi izvzeti iz konteksta v kapelah, da obiskovalci lahko dojamemo in razumemo njihovo umetniško razsežnost. Originalne lesene kipe lahko v muzeju doživimo z vseh strani.
DVOREC JELŠE
V neposredni bližini PZA, na griču stoji mogočni dvorec Jelše, ki še čaka na obnovo. Leta 1424 se je dvorec prvič posredno omenil kot Erlach, leta 1480 pa se v urbarjih gospostev Lemberg že pojavi ime Jelsche – Jelše.
Dvorec je v zapisih prvič zanesljivo omenjen šele leta 1666, ko je Žiga Gaisruck dobil v zakup dvorec Jelše. Gaisrucki so bili lastniki Jelš vse do leta 1799, nato pa je dvorec in gospoščino kupil Anton Nagy. Do leta 1837 je bila posest v lasti Rajmonda Novaka, ta pa jo leta 1845 naposled prodal Rudolfu in Tereziji Gödel. Od leta 1887 je bil lastnik dvorca pl. Artens.
Pred II. svetovno vojno je bila lastnica gradu družba Jelšingrad, ki se je ukvarjala z lesno trgovino. Po vojni se je pričel njegov počasni propad - v njem so uredili prevzgojni dom, za tem pa je bil dvorec preurejen v dom upokojencev. Močan potres ga je leta 1974 močno poškodoval, o čemer pričajo razpoke na zidovih.
Grajska stavba je najtemeljitejšo obnovo doživela v 18. stoletju, ko je dobila baročni pridih. Dvorec je bil obdan s parkom, na robu dvorišča pa so stale alegorične figure štirih letnih časov. Med vojno je bila notranjščina močno poškodovana, stara oprema je, kot smo v Sloveniji že navajeni, dobila nove, neznane lastnike. Vse, kar se še danes vidi od nekdanjega blišča, je orientalsko okrašen strop v mavrski sobi in osrednja freska v avli, ki naj bi prikazovala zmago Žige Dietrichsteinskega nad upornimi kmeti pri Brežicah leta 1515. Ta freska naj bi skoraj gotovo navdihnila znanega slovenskega pesnika Antona Aškerca, ki je med letoma 1883 in 1889 kot kaplan služboval v Šmarju, da je napisal znani ciklus Stara pravda.
Do gradu vodi urejen drevored, dvorišče pa kaže enako žalostno podobo kot sama stavba. A se obisk splača – tako kot mnoge razpadajoče grajske stavbe pri nas, ima tudi dvorec Jelše svojo dušo.
S KOLESOM DO TINSKEGA
Urejena kolesarska pot pelje iz Šmarja pri Jelšah do naselja Belo (4 km), naprej mimo naselja Stranje do smerokaza za Tinsko oziroma zaselka Zibika (3 km).
Po tako lepo speljani kolesarski trasi že dolgo nismo imeli priložnosti kolesariti, tudi nadaljnjih sedem kilometrov neoznačene kolesarske poti do Zibike je bilo prijetnih. Seveda, da nam je prihranilo moči za dobre štiri kilometre kar strmega vzpona na Tinsko. Že od daleč je bil pogled na dve tesno skupaj postavljeni cerkvici, obsijani s soncem, vreden truda.
Legenda o dveh cerkvah pripoveduje, da je bilo Tinsko nekoč močno poraslo z grmovjem in divjim rastjem, na vrhu Tinske gore pa je stala le cerkev sv. Ane. V teh krajih se je ena od gospodičen Celjskih grofov izgubila in takrat so se Celjski zaobljubili, da bodo tik ob cerkvi sv. Ane zgradili še eno cerkev, če bodo izgubljeno deklico našli živo in zdravo. Dekle so naposled res našli in v zahvalo za uslišano prošnjo so dali zgraditi cerkev Matere božje.
Na Tinskem je še vedno živa romarska tradicija. Tako se na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta, zberejo romarji v procesiji z lučkami.
Spustili smo se do sedla in še na drugo stran proti vasici Orehovec do cerkve sv. Janeza Krstnika, katere zvonik je nagnjen že skoraj toliko kot stolp v Pisi.
