1. maj, 2020
Brestanica

Iz Krškega se lahko proti Brestanici usmerimo s kolesom ali avtodomom, sam pa bi za res popoln oddih predlagal, da si za »bazo« izberete eno od postajališč za avtodome v Brestanici in se do Krškega zapeljete s kolesom. Klasičnim, lahko tudi s »specialko«, saj je kolesarska povezava med krajema lepo urejena. Ker je višinska razlika zanemarljiva, tudi elektrike ne boste potrebovali.


Samo prek mostu čez Savo je treba in že smo pri dveh zanimivostih, obeh v senci mogočnega gradu. Prva je železniška postaja v Brestanici, ki ohranja svojo nekdanjo podobo, postanek na peronu pa človeka kar vrne v preteklost.

Brestanica

Tu se je nekoč končala ozkotirna tovorna železnica iz Senovega, iz tistega časa pa sta ostali nemi priči – dva predora, ki sta danes del kolesarske povezave, lepo asfaltirana in osvetljena.

 

 

BRESTANICA

Kraj ob potoku Brestanica je bil od nekdaj tesno povezan z bližnjim gradom, a preden se povzpnemo na planoto nad reko Savo, se pobližje spoznamo z mestecem, ki je čudovito urejeno. Ob obisku sem dobil vtis, da vsi krajani dihajo s svojim krajem, ga urejajo in nasploh skrbijo, da Brestanica prišleka pozdravi v kar najlepši luči.
Že takoj ob prihodu v kraj pade v oči mogočna Bazilika Lurške Matere Božje, imenovana tudi Slovenski Lurd.

Slovenski Lurd

Cerkev sodi med največje v Sloveniji, gradili pa so jo med letoma 1908 in 1914. Je mogočna triladijska cerkev v neoromanskem slogu in spada med najlepše historične sakralne objekte na Slovenskem. Če jo boste obiskali z avtodomom, ga lahko za nekaj minut pustite na avtobusni postaji pod cerkvijo, za daljši obisk pa parkirajte na enem od PZA in se do bazilike odpravite peš. V vsakem primeru se obisk izplača, saj je bazilika ena lepših pri nas, predvsem pa je največja cerkev v Posavju. Z glavne ceste se dvignemo slabih 15 metrov višje, cerkvi pa se približamo s strani. Njeno mogočnost boste začutili šele ob pogledu na impozantno pročelje z dvema zvonikoma, še bolje pa ob vstopu v njeno notranjščino. Z gradnjo so pričeli leta 1908 ob trojnem jubileju, o čemer pričajo plošče vzidane pri glavnem oltarju: gre za 50-letnico prikazovanj v Lurdu, 60-letnico vladanja cesarja Franca Jožefa I. in zlato mašo papeža Pija X.
Zgrajena je bila v dveh letih, kar je za današnje čase nepojmljiv uspeh. Samo predstavljajte si, koliko aneksov in pritožb na najvišje sodne inštance bi videli, še preden bi gradbinci zasadili prvo lopato in koliko mošnjičkov bi bilo treba napolniti, še preden bi blagoslovili temeljni kamen. Tako pa so cerkev, za katero je zemljišče podarila vaščanka, sezidali v rekordnem času, škof Napotnik pa je v Lurški votlini v Franciji 26. septembra 1910 blagoslovil kip Lurške Marije za glavni oltar in svetega Jožefa za stranski oltar. Istega leta so vgradili še vitraže, notranjščino pa so poslikali naslednje leto. Poslikal jo je priznani Osvaldo Bierti iz Gemone, podobe rožnega venca, alegorije vere, upanja in ljubezni pa so delo koroškega akademskega slikarja Petra Markovič. Ta je kasneje naslikal tudi smrt svetega Jožefa in prikazanje Srca Jezusovega sveti Marjeti nad stranskima oltarjema. Glavni oltar in prižnico je izdelal kamnosek Feliks Toman, stranska oltarja pa sta delo Vincenca Čamernika. Oltar Žalostne Matere Božje in Božji grob je izdelal bavarski mojster.
Samo šest let po postavitvi temeljnega kamna je bila cerkev slovesno posvečena 2. julija 1914 v navzočnosti tisočev romarjev iz vse Slovenije.
Na žalost je v neposredni bližini bazilike postavljena termoelektrarna Brestanica, ki s svojimi štirimi dimniki kipi v nebo, tako da se je treba za »lepo sliko« malce potruditi.

 

 

PRIMOŽ KOZMUS

Eden izmed najboljših slovenskih športnikov vseh časov in zagotovo najboljši slovenski atlet, Primož Kozmus, se je po končani bogati športni karieri posvetil turizmu in v središču Brestanice, prav pri križišču, kjer proti gradu Rajhenburg vodi položnejša cesta, postavil hostel.

Kozmusov hostel
Primož Kozmus nam bo vsem ostal v spominu po odličnih dosežkih v metu kladiva, kjer je blestel skoraj desetletje, v tem času pa je nanizal kopico svetovnih uspehov, o čemer priča zbirka odličij na gradu Rajhenburg. Kot vedno, se bom tudi tu dotaknil dejstva, da nas je samo dva milijona in še nekaj drobiža, a smo odlični na tako rekoč vseh področjih – tako športnih kot znanstvenih.

 

 

GRAD RAJHENBURG

Cesta se mimo Kozmusovega hostla izvije mestnemu vrvežu, objame jo zelenilo pomladnih gozdov in kmalu smo visoko nad dolino reke Save, ki pod nami leno teče ujeta za pregrado krške hidroelektrarne. Vse okrog nas so sadovnjaki, ostanki velikih hlevov pa pričajo o podjetnosti zadnjih lastnikov gradu, Trapistov, ki so tu gojili več kot 400 glav živine za prodajo, saj sami niso uživali mesa. Obisk gradu je najbolje vključiti v kolesarski izlet, saj bo vzpon ravno dovolj za zbistritev uma in dober »izgovor« za krajši počitek v grajski kavarni. Če le imate čas, si oglejte tudi bogate muzejske zbirke, saj je grad po temeljiti prenovi eden lepših pri nas.

 

Grad Brestanica - pogled na Savo

Brestaniški grad
Mogočni grad, ki se »sonči« na 60 metrov visoki vzpetini nad dolino reke Save in odseva na njeni gladini, stoji na mestu utrdbe, ki je bila uničena za časa ogrskih vpadov. Po letu 1126 je salzburški nadškof Konrad I. znova pozidal grad, ki je bil kot »Reichenburch« prvič omenjen leta 1309. Rodbina Reichenburških je grad upravljala vse do svojega izumrtja leta 1570. Med letoma 1515 in 1573 so grad zasedli kmečki uporniki. Welzerji so se jim med hrvaško-slovenskim kmečkim puntom leta 1573 odkupili, ker so jih s podpirali z živili, s čimer so grad dobili nazaj. Za njimi se je zamenjalo kup lastnikov, dokler ni leta 1884 grad in posestvo kupil Gabriel Giraud, redovnik iz Lyona, in ga prepustil v upravljanje francoskim trapistom. Ti so grad spremenili v samostan Marijinega odrešenja in ostali v njem do 2. svetovne vojne, ko je grad zasedla okupatorska vojska. Med vojno je bil v njem center za slovenske izgnance, po vojni ženski zapor. Ob denacionalizaciji so trapisti grad in posestva prepustili slovenski Rimokatoliški cerkvi, že pred vojno pa so mnogim prebivalcem Brestanice podarili posesti.

 


TRAPISTI NA GRADU RAJHENBURG

Neuki so za besedo trapist bržkone slišali le v lokalni delikatesi, ko so se odločali med nakupom edamca ali trapista, a večina nas ve, da gre za cerkveni red, ki slovi po skromnosti in strogosti. O tem se boste prepričali tudi v grajskem muzeju, kjer st v eni od zbirk na ogled življenje in zapuščina rajhenburških trapistov, pobližje pa se spoznamo z njihovim vsakdanom. Spali so na preozkih in prekratkih posteljah, njihove sobe, bolje rečeno kar celice, pa so bile velike kot garaža v avtodomu. Delali so 17 ur dnevno (Si predstavljate, da bi to zahtevali od današnje mladine?), spali sedem ur. No, saj so dovolj spali, boste porekli, mar ne? No, spali so sedem ur, a hodili so spat »s kurami«, vstajali pa ob dveh ponoči, ko so pričeli z dnevnim ritualom. Govorili so bolj malo, večino časa pa garali in molili. Bili so tudi sila podjetni, gojili so živino za meso, ki so ga prodajali, iz Francije so pripeljali žlahtne sorte trt in nasploh pomembno vplivali na življenje v tem prostoru. Imeli so svojo elektrarno, proizvajali čokolado (Imperial), že samo desetletje po izumu, so imeli v gradu telefon.

 

 

BOGATA MUZEJSKA ZBIRKA

Muzej v gradu Rajhenburg se ponaša z bogato muzejsko zbirko v treh nadstropjih. Muzejska stavba, ki je bila temeljito prenovljena nekaj let nazaj, je čudovita kulisa eksponatom, hkrati pa preseneča s čudovitimi arhitekturnimi detajli. V njej sta dve kapeli – romanska in gotska, poročna dvorana, med obnovo pa so našli tudi nekaj biserov preteklosti. Med njimi okno s steklenimi vitraži, po najdbi zazidane romanske apside pa so to rekonstruirali in jo »dodali« na pročelje. Marsikoga bo navdušilo ostrešje obrambnega stolpa, katerega paličje spominja na družabno igro mikado, a je tesarski mojster ustvaril pravo mojstrovino.

Brestaniški grad
V prostorih gradu si lahko ogledate bogate muzejske zbirke.

Muzejska zbirka o izgnancih

Med njimi zbirko o izgnancih, žalostno zgodbo prebivalcev Posavja (in Slovenije), ki jih je prizadela raznarodovalna politika nemškega okupatorja, razstavo grajskega pohištva, Brestanico na razglednicah in opremo priznanega fotografa Bavca, življenje trapistov na gradu, pričevanja o kazenskih ustanovah na gradu in seveda zbirko najpomembnejših odličij brestaniškega šampiona Primoža Kozmusa. Zelo bogata je tudi zbirka o življenju Trapistov.

Zbirka o življenju Trapistov

Med sprehodom po grajskih prostorih pokukajte tudi skozi grajska okna – skoznje se namreč ponuja dih jemajoč razgled na spodaj ležečo Brestanico in dolino Save!

 

 

RIBNIK V BRESTANICI

Če želite uživati v neokrnjeni naravi, potem se usmerite do ribnika nedaleč od Stolovnika, »predmestja« Brestanice. Do njega zavijemo točno nasproti hostla nekdanjega šampiona Primoža Kozmusa. Sprva je cesta malo ozka, žlebovi pa blizu stranic avtodoma, a se dolina hitro odpre in ponudi čudovito idilično sliko. Samo smerokazom je treba slediti in po slabem kilometru in pol smo že pri ribniku Brestanica.

Ribnik v Brestanici

Ob našem obisku smo srečali lokalne ribiče, ki so s seboj pripeljali Adrijine počitniške prikolice in kampirali ob bregu, PZA pa je še nekoliko naprej, na naši desni, na koncu makadamskega parkirišča.

 

 

LOKALNA KULINARIKA

Posavje s Krškim in Brestanico pa ni le kulturno in zgodovinsko obarvano, po napornem raziskovanju in »športanju« se priležeta tudi dobra jedača in pijača. Sončna pobočja so kot nalašč za vinogradništvo, ki ima v teh krajih dolgo tradicijo, želodec pa bo razveselila raznolika kulinarika, ki domuje v teh krajih. Verjemite mi, ko boste ob koncu obiska obrnili ključ in se odpeljali domov, boste v mislih že načrtovali naslednji obisk Posavja.