Nežno valovito hribovje na desnem bregu Save skriva kopico čudovitih kotičkov. S PZA v Sevnici bi se na izlet zlahka odpravili tudi s kolesom.

V Sevnici prečkamo most in se po dolini reke Mirne popeljemo med zelenimi hribi. Na naši desni se prek kamnov leno prekopicava Mirna, na levi se dvigajo pobočja, cesta sledi rečnemu toku in je mestoma obnovljena. Če bi šli s kolesom, velja paziti na lokalne »fitipaldije«, ki sekajo ovinke. Po nekaj kilometrih nas smerokaz usmeri desno (lahko bi nadaljevali do Tržišča in se pri znameniti Pletenki usmerili proti Krmelju). Podvoz pod železnico je tu visok 310 centimetrov in malce v hrib, zato velja, če imate višji avtodom, nadaljevati do prej omenjenega odcepa v Tržišču. Cesta se najprej malo dvigne, potem »potopi« v gozdiček. Kmalu se pripeljemo pred vasico Hinjce, kjer se na desni odpre eden lepših podeželskih pogledov pri nas. Zeleni travniki in rjava polja se iztečejo v gozd, oči pa sem, priznam, tu počil dobrih deset minut. Kakšna milina v primerjavi z računalniškim zaslonom!

Skozi vas Hinjce se spustimo do Krmelja, enega večjih naselij v teh koncih, ki se ima za razvoj zahvaliti predvsem rudniku lignita, ki je tu obratoval v preteklosti.
Ti kraji so bili dolgo redko poseljeni, prvi zapisi namreč omenjajo le nekaj kmetij in opekarno graščaka iz Mokronoga. Naselje je imelo ledinsko ime »Na Moravi«, šele kasneje Krmelj, po vsej verjetnosti po kmetu in mlinarju Krmelju, ki je imel svojo posest in mlin ob mostu čez reko Hinjo. Most, ki je danes malce skrit ob tovarniški zid in brv, ki pelje k šoli, je bil del pomembne prometne poti, po kateri so vozili furmani. Te so klicali »triestinarji«, ker so po blago odhajali v oddaljeni Trst.

Z odkritji nahajališč rjavega premoga in kvalitetne gline, je dolina doživela preporod. Ob premogovniku je bila zgrajena cinkarna, v katero so rudo vozili celo iz Koroške.

Ko je bila leta 1908 do Krmelja zgrajena železniška proga iz Tržišča in leta 1938 še železniška povezava do Sevnice, je premogovnik še pridobil na pomenu. Deloval je vse do leta 1962, ko so ga zaradi izčrpanosti nahajališča in uvajanja novih energetskih virov zaprli.

Na rudarsko preteklost Krmelja še danes spominja podoba pokrajine s svojimi značilnimi udorinami in številnimi objekti, tudi stanovanjskimi, domačini pa vam bodo povedali, da se tod potika duh jamskega škrata Knapca. Ob glavnem križišču je postavljen mali tovorni voziček, med rudarji znan kot »cicka«, ki prišleka opominja na rudarsko preteklost kraja.

V Krmelju stoji Izgnanski muzej, ki priča o dogodkih 2. svetovne vojne, ko je bil Krmelj z okolico mejno območje med dvema okupatorjema, Italijo in Nemčijo. Ljudje iz okolice so morali zapustiti svoje domove, ker so bili izgnani najprej v grad Rajhenburg nad Brestanico, od tod pa v razna manjša mesta v Nemčiji.

Nemci so mejni pas med obema državama (če jim lahko tako sploh rečemo) posekali v širini 50 metrov, namen so imeli urediti velike stražne stolpe, a jih je kapitulacija Italije prehitela pri načrtih. V bližini Hinjc lahko še danes opazimo štiri velike temelje, na katere so želeli postaviti stražni stolp.

TK PAV

Na območju dnevnega kopa lignita Tk Pav je urejena krožna pot ob kateri je na ogled kopica naravnih znamenitosti. Kop je danes zalit z vodo, idilično jezero pa vabi k postanku in umiritvi. Gozd, skozi katerega vodi pot, počasi postaja pragozd.

HINJE

V bližini Šentjanža so Hinje, mala, razložena vasica, v bližini katere še danes stoji mejni kamen med obema okupatorskima državama. Razmejitvena črta je potekala vzdolž potoka Hinja, od Krmelja proti Kalu in naprej do Liberge. Nemški okupatorji so pozimi 1942 po vsej dolžini naredili golosek širine 50 metrov, kjer so uredili obhodne poti in zaklonišča, postavili so še do štiri metre visoko žično ograjo. Mejni kamen ob cesti je edini še stoječi, mimoidoče pa spominja na ne tako oddaljeno zgodovino.

ŠENTJANŽ

Nekje na sredi naše poti prek gričevja stoji vasica Šentjanž. Št. Janž, Šent Janž, Janeževa dolina (Johanistal), Sv. Janez v dolini (Santcus Johannes in Vale), Dvor (Hoff) so imena, s katerimi se je kraj predstavljal skozi zgodovino.

V središču kraja stoji znana gostilna Repovž, ki se ji bomo posvetili v posebnem prispevku. Spomenik pred njo je delo kiparja Stojana Batiča, ureditev pa je bila narejena po načrtu arhitekta Borisa Kobeta. Odkrili so ga leta 1971 ob 30-letnici smrti Milana Majcna in Jančija Mevžlja, dveh domoljubov, ki sta dala svoje življenje za našo svobodo. Na granitnem podstavku sta vklesana verza Franceta Kosmača:

Milan Majcen,
Janči Mevželj,
dve imeni,
srce eno:
domovini
in svobodi
izročeno .
Junakov in trpinov dobre sence,
bodite z nami tudi mirni čas .
V enoto čvrsto družite Slovence,
ki ljubijo prostost, svoj dom in vas.

Za gostilno stoji čudovita farna cerkev svetega Janeza Krstnika.

Doslej najstarejši dokumenti, ki govorijo o cerkvi, nosi datum 3. november 1299. Območje Šentjanža ima bogato zgodovino, saj so leta 1999 praznovali 700 letnico prve omembe kraja v pisnih virih! O zgodnji poselitvi tega območja pričajo tudi arheološki ostanki vse od železne dobe naprej. Šentjanžu je najlepše misli namenil dr. Janez Evangelist Krek, ki je dejal, da je Šentjanž »puš' lc« Dolenjske. Na hiši poleg cerkve stoji spominsko obeležje njemu v čast, saj je tu leta 1917 umrl. Le malce dlje, na velikem parkirišču, pa lahko pustimo avtodom, ko se bomo sprehodili po kraju ali se pustili razvajati pri Repovževih.

RAZGLED, KI MU TOD NI PARA

Od Šentjanža nadaljujemo mimo parkirišča proti Leskovcu. Vasica stoji na vrhu Leskovškega hriba (721 metrov), leta 2005 pa je bila proglašena za najlepšo hribovsko vas v Sloveniji. Od tod se ponuja najlepši razgled na šentjanško kotlina. Pri cerkvi Žalostne Matere Božje, ob kateri stoji 500-letna lipa, pustimo avtodom. Do razgledišča ni več daleč, v lepem vremenu in z malo sreče pa bodo na dlani Gorjanci, Kočevski Rog, pa Šentjanž, Lisca in Kum.

Cerkev je preprosta baročna stavba s pravokotno ladjo in osmerokotno sklenjenim kratkim prezbiterijem, oltarji so trije. Med opremo, po večini iz 19. stoletja, je najpomembnejši križev pot z napisi v bohoričici. Na griču nad cerkvijo stoji križ iz leta 1992, ki je nadomestil veliko starejši križ, ki je bil uničen med drugo svetovno vojno.

PO HRIBU NAVZDOL DO SAVE

Od Leskovca se spustimo nazaj v Šentjanž in zavijemo levo. Najprej mimo lične kapelice, ki je na žalost v žalostnem stanju, in šole, potem pa naprej mimo Brunka. Tu na razgledni točki stoji stara gotska cerkev svetih Treh kraljev. Idilična cerkev na prepišni legi je na žalost v precej klavrnem stanju, a to je vidno šele, ko se ji povsem približaš. Zunanjost razkriva kopico gotskih elementov, najbolj pa so me navdušila šilasto zaključena okna. Na žalost jih je kar nekaj uničenih. Od tu naprej cesto objame gozd. Vozišče se kar konkretno postavi pokonci, tokrat navzdol. S kolesom bo tole fantastičen spust, z avtodomom pa je treba misliti tudi na zavore in zavirati z motorjem. Dolino dosežemo v Hotemežu in se usmerimo desno po dolini Save. Kmalu smo pri Dolinškovem kozolcu.