Z izgradnjo vodnih elektrarn v spodnjem toku reke Save je Sevnica pridobila še veliko, skorajda stoječo vodno površino in s tem zaokrožila svojo ponudbo. Toliko različnih zgodovinskih, kulturnih, naravnih biserov in možnosti za aktivni oddih kot jih najdete tu, jih ni skorajda nikjer. Ko k temu prištejemo še urejeno infrastrukturo za avtodome, potem je na mestu vprašanje: »Kaj čakate z obiskom Sevnice?«

PZA POD GRADOM

Sevnica je eden od krajev, kjer so zgodaj uvideli pomembnost avtodomarskega turizma. Na parkirišču številka dve v neposredni bližini sevniškega gradu je na peščeni podlagi urejeno postajališče za do sedem avtodomov, skrbni Sevničani pa so nam poleg oskrbne postaje s štirimi priključki na električno omrežje uredili še dva prostora za druženje z masivno mizo in klopmi. Za piko na i so dodali še veliko informativno tablo.

Do gradu je od tu le nekaj minut zložnega vzpona, do starega mestnega jedra prav tako, le da gre pot navzdol. Nekoliko dlje je novi del mesta, a vseeno v dosegu prijetnega sprehoda.

V bližnji prihodnosti imajo v občini Sevnica namen urediti še dve postajališči za avtodome. Prvo tik pod vrhom najvišje gore v okolici, 947 metrov visoke Lisce, kjer že sedaj stoji označevalna tabla, da je tam avtodomom dovoljeno parkirati. Od tam pa do Tončkovega doma je slabih pet minut zložne hoje. Drugo pa je v načrtu pri hostlu, na bregu reke Save, kjer je v bližini urejen tudi fitnes na prostem oz. danes tako popularni »street work-out«.

Sevničani v avtodomarjih resnično vidijo dobre goste, kar je razvidno tako iz urejene infrastrukture kot tudi splošnega odobravanja domačinov, s katerimi sem imel priložnost izmenjati nekaj besed na postajališču in v gradu. V pogovoru s pristojnimi pa smo se strinjali, da mora biti oprema na postajališču uporabna preko celega leta, tudi pozimi, kar bodo ob urejanju novih lokacij tudi upoštevali.

ZANIMIVOSTI V OKOLICI PZA

V neposredni bližini stoji mogočni sevniški grad, v katerem se nahaja muzej, katerega obisk nadvse priporočamo. Nekaj minut hoje je oddaljeno staro mestno jedro Sevnice, kamor se spustimo po poti, ki povezuje stari del mesta z gradom. Tu je nekaj trgovin, gostiln in kavarn, do brega Save pa tudi ni daleč. Do novega dela mesta, ki leži v okolici železniške postaje je slab kilometer, do tja pa se sprehodimo skozi mestni park na obrežju naše najdaljše reke, Save.

Rekreativni kolesarji bodo v Sevnici zagotovo prišli na svoj račun, saj je ob reki Savi urejena kolesarska pot do novega dela mesta ter mimo Boštanja na Šmarsko-Kompoljsko polje. Dolžina poti je osem kilometrov v eno smer in ves čas sledi obali akumulacijskih jezer. V mestu je urejen tudi tako imenovani Pumptrack, tlačilna steza, kjer boste lahko preverili svoje sposobnosti kolesarjenja.

Ljubiteljem hoje se ponujajo krajši izleti do razglednih točk ob cerkvah svetega Roka ali do Lamprč. Kondicijsko dobro pripravljeni pohodniki pa se lahko odpravijo do Lisce, Ajdovskega gradca ali celo do Bohorja. Poti so označene, v TIC pa so na voljo vodiči po okolici in zemljevidi.

ŠČEPEC ZGODOVINE

Četudi nas je v šoli večina zgodovino povezovala z nepriljubljenim »piflanjem« letnic, dogodkov in ljudi, ki so vplivali na razvoj civilizacije, pa moram navesti vsaj nekaj dejstev in letnic, da bo razumevanje današnje Sevnice malce lažje.

Ti kraji so bili poseljeni že v rimskih časih, v bližini Sevnice pa stojijo ostanki Ajdovskega gradca, naselbine, ki izvira iz petega stoletja, ko so se vršila preseljevanja ljudstev. Kraj je bil prvič pisno omenjen leta 1275 z nemškim imenom Liechtenwalde. Kraj so skozi zgodovino prizadele številne nesreče – požari, kuga, uporni kmetje in turški vpadi. Trške pravice je naselje pod istoimenskim gradom dobilo leta 1322, pravico do prirejanja sejmov leta 1513, pravico do letnih živinskih sejmov pa leta 1783.

Kot se je razvijal kraj, tako se je spreminjalo tudi njegovo ime. Leta 1275 je znan kot Reyn vel in Liehtenwalde, leta 1309 officium in Lihtenwalde, leta 1344 Lietenueld, 1347 Liechtenwald, že leta 1581 pa zelo podobno današnjemu, Sielnizza. Prvotno gre verjetno za vodno ime, saj se potok, ki se danes imenuje Sevnična, leta 1488 omenja kot Zellnitz. V času Avstro-ogrske se pojavlja tudi pod imenom Lichtenwald.

Leta 1866 so v Sevnici ustanovili prvo čitalnico v Posavju, tri leta kasneje pa je bil tu organiziran tabor, ki je podpiral zamisli Zedinjene Slovenije. Že leta 1862 je bila tod speljana železniška proga, ki je povezala Ljubljano z Zagrebom. Okrog postaje, ki je zaradi pomanjkanja prostora dobila svoje mesto izven starega dela Sevnice, na polju pred Šmarjami, je začel že pred prvo svetovno vojno rasti novejši del mesta. Med drugo svetovno vojno je bilo tako kot drugod v Posavju veliko ljudi na silo odvedenih z domov in poslanih v izgnanstvo in koncentracijska taborišča.
Po vojni si je mesto opomoglo, v njem pa delujejo uspešna podjetja, med drugimi Lisca, ki proizvaja perilo, Stilles, ki je sinonim za kakovostno pohištvo višjega razreda, in Kopitarna, ki še danes razvaja z udobno obutvijo.

LEPO UREJEN TIC

V novem delu Sevnice, v neposredni bližini tržnice, se nahaja lepo urejen turistično informacijski center, ki je bogato založen s propagandnim gradivom.

STARA SEVNICA

Staro središče Sevnice je od postajališča za avtodome oddaljeno dobesedno le lučaj, saj ga gledamo s spalničnega okna.

Pod nami se pne zvonik cerkve svetega Nikolaja, še malce dlje je Glavni trg, ki ga objema nekaj starih stavb, ki pričajo o preteklosti mesta. Tu stoji Spodnji sevniški grad iz leta 1613, v njem pa se nahaja sedež občinske uprave, nedaleč stran je obnovljeno znamenje s kipom sv. Martina iz 17. stoletja.

CERKEV SVETEGA NIKOLAJA

Z glavnega trga se usmerimo po ozki ulici do cerkve svetega Nikolaja. Sedanja župnijska cerkev je najmanj tretja cerkev na tem mestu, prvič pa se na tem mestu omenja kapela leta 1417. Posvetitev cerkve svetemu Nikolaju, ki je zavetnik brodarjev in ribičev, je razumljiva, saj Sevnica leži ob reki Savi, ki je bila v srednjem veku glavna prometna pot, bila pa je tudi polna rib, o čemer priča predel mesta, imenovan Ribniki, kjer so nekoč sušili ribe. Teh je bilo toliko, da so jih bojda gospodinje zajemale iz reke kar s predpasniki.

Sedanja župnijska cerkev je bila dograjena leta 1862, potem ko je stara pogorela do tal v velikem požaru. Leta 1907 je bilo v Sevnici ustanovljeno cerkveno olepševalno društvo z namenom olepšati župnijsko cerkev. Tako je leta 1909 cerkev dobila barvna okna - vitraže, ki so jih izdelali v delavnici v Innsbrucku, istega leta pa je cerkev poslikal Osvald Bierti iz Gemone. Cerkev ima pet oltarjev: veliki oltar iz leta 1884 je posvečen svetemu Nikolaju, levi povišanju svetega Križa in desni Rožnovenski Mariji. Oba sta bila izdelana ob dograditvi cerkve. V severni stranski ladji stoji oltar Lurške Marije iz leta 1893, v južni stranski ladji pa oltar Srca Jezusovega iz leta 1903. Tudi zunanjščina cerkve je imenitna, fasada je rumena, zvonik pa se cerkvene stavbe »drži« z obokanim vhodnim delom.

V neposredni bližini župnijske cerkve je še manjša cerkev svetega Florjana iz 15. stoletja, ki je zgrajena v gotskem slogu, marsikoga pa bodo navdušili ostanki velike freske na vzhodni steni.

SEVNIŠKI GRAD

Eden najlepših gradov na Slovenskem je srednjeveškega izvora, stoji pa na razglednem griču nad starim mestnim jedrom Sevnice.

Prvič je bil omenjen v salzburškem urbarju za Brežice in Sevnico leta 1309 kot »castellum« Lichtenwald. V njem je bil v tem času sedež sevniškega urada salzburške nadškofije, ki je imela v lasti posavsko ozemlje od leta 1043. Grad je bil najverjetneje zgrajen v začetku 12. stoletja. Edini ohranjeni element iz tega obdobja je del stolpa, ki je danes vključen v vzhodno stanovanjsko krilo gradu. Stolp najverjetneje ni stal samostojno, po debelini njegovih zidov (260 centimetrov) pa lahko sklepamo, da je prvotno segal v višino štirih ali petih nadstropij. Do konca 15. stoletja je bil v gradu sedež urada solnograške nadškofije, leta 1479 pa je prišlo do spora in vojne. Ob njenem koncu je grad za kratek čas prešel v cesarske roke, a se kmalu vrnil v naročje solnograške nadškofije.

Kasneje je grad prehajal iz rok v roke, po neki legendi pa naj bi bil celo povezan s podzemnim hodnikom s Spodnjim gradom, ki še danes stoji na Glavnem trgu v Sevnici. Sredi 16. stoletja je bila na jugovzhodnem pobočju grajskega hriba zgrajena Lutrovska klet, ki je bila že ob izgradnji namenjena kultnim potrebam kot skrivna luteranska molilnica. Zelo pomembna je notranja poslikava, ki je eden največjih in redko ohranjenih slikarskih spomenikov tega časa pri nas. V tem času je Primož Trubar, med letoma 1530 in 1542 služboval kot župnik v župniji sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu. Vendar v tem času Lutrovska klet še zagotovo ni obstajala, zato je povezovanje Trubarja s tem objektom napačno. Najverjetneje pa drži domneva, da je sem vsaj občasno zahajal Jurij Dalmatin, ki je bil doma iz Krškega.
Grad je pomembno vlogo odigral tudi v času kmečkih uporov. Leta 1573 je Ilija Gregorič z okrog šeststo puntarji prodiral po levem bregu reke Save od Vidma proti Radečam in Celju, ustavili pa so se tudi v Sevnici. Gospodar Lamberg jih je pogostil in s tem grad obvaroval pred uničenjem, vendar pa se njegova taktika ne bi mogla obnesti, če ne bi bil poznan kot prijazen gospodar do svojih kmetov.

Družina Moscon, dolgoletna lastnica gradu, je bila italijanskega porekla in si je s spretnim trgovanjem ustvarila veliko premoženje. V lasti so imeli gradove Krško, Podsreda, Ortnek, Pišece … Zadeve okoli nakupa sevniškega gradu pa so se zapletle in sprevrgle v dolgoletno pravdanje. Grad je naposled po razrešitvi spora leta 1637 še naprej ostal v lasti salzburške nadškofije, Mosconi in njihovi dediči pa so ga odtlej uživali kot dedni fevd. Mosconi so grad izdatno preuredili in ga spremenili iz utrdbe v graščino, kakršna nas pozdravlja še dandanes.

Kasneje je zamenjal še nekaj lastnikov, najslabše pa se mu je godilo po vojni, ko so bila v njem stanovanja, njihovi stanovalci pa so si v revnih povojnih časih za kurjavo izbrali tudi bogato notranjo opremo s parketom vred. Park v okolici gradu je bil popolnoma zanemarjen, trte so se posušile, vinska klet poleg Lutrovske kleti ni bila več potrebna in je bila porušena.

A kljub vsemu je grad še danes imeniten! Nad vhodom v grad je vzidana grbovna plošča Mosconov in Aichelburgov. Fasada je pobarvana z belo barvo, ki ustreza apneni, s kakršno so v preteklost barvali zidove. Na stolpih so lepo obnovljene obzidane kamnite fasade, ki segajo do prvega, ponekod pa drugega nadstropja. Jedro gradu je gosposko drugo nadstropje južnega krila, ki ga krasi čudovita neorenesančna oprema (opaži, ključavnice, tapiserija …), ki v glavnem izhaja iz 19. stoletja. Tu sta danes konferenčna in poročna dvorana. Drugo nadstropje jugovzhodnega stolpa pa krasijo že omenjene restavrirane baročne freske. Zelo lepa je renesančno-baročna grajska kapela, ki je v prvem nadstropju jugozahodnega stolpa in je bila v letu 2005 obnovljena, ohranjen je tudi oltar svetega Jurija iz leta 1637. V preostalih grajskih prostorih so urejene muzejske zbirke: šolski muzej, gasilski muzej, muzej o izgnancih, galerija krasilne umetnosti Ivana Razborška in stalne razstave akademskega slikarja Alojza Konca. Po muzejskih zbirkah nas je popeljala vodička Marloes, po rodu Nizozemka, ki je lokalno zgodovino in posebnosti opisovala s takim žarom, kot ga premore malokdo!
Na pobočju, ki se zrcali na gladini reke Save so ponovno zasadili grajski vinograd, kjer lahko »posvojite« trto. Prav vsaka trta ima tako poleg še tablico z imenom botrice ali botra.