12. december, 2017
Apulija in Basilicata - Jug italijanskega Škornja

Neskončne plaže. Duh po neznanem. Bogata, nekaj tisočletij dolga zgodovina. Raznovrstna kulinarika. Prijazni ljudje. Vse to označuje južno Italijo, kraje, kamor vas vabimo tokrat.
Jug Italije je približno tako daleč kot nizozemski Amsterdam. Navigacijska naprava vam bo od središča slovenske prestolnice pa do Otranta, ki leži blizu naj južnejše točke italijanskega polotoka, postregla z nič kaj prijaznim podatkom: 1234 kilometrov izpiše ta za večino nepogrešljivi pripomoček. Tudi cenovno nam ne bo ravno blizu, saj boste samo za cestnine v obe smeri odšteli več kot stane slovenska letna vinjeta za osebni avto oziroma avtodom.
A naj vas oddaljenost in cestnine ne odvrnejo od obiska Apulije, ki je v spomladanskih mesecih, ko je vse zeleno in cvetoče, še posebej prečudovita. Mi smo temu biseru italijanskega juga dodali še ščepec Basilicate, kjer smo obiskali starodavno Matero.


STARODAVNA MATERA


Marsikomu, tudi nam, se prvi koraki po tem starodavnem mestecu niso zdeli prav nič posebnega. Gneča na cestah, zaparkirane ulice in slaba označenost poti do postajališča za avtodome. Parkirali smo v eni od povezovalnih cest ob velikem šolskem centru, kjer se je ob rob ceste že nagnetlo nekaj turističnih avtobusov in se spustili nekaj sto korakov do osrednje mestne ulice, ki je sicer lepo urejena, a kar preveč spominja na ljubljansko Čopovo: nekaj gostinskih lokalov, barov in par trgovinic, ... A postanek na balkonu, ki ga trumoma zasedajo turisti iz vseh koncev sveta in se nahaja na koncu ulice levo, nam je vzel sapo. Svoje je sicer dodalo malček turobno vreme s težkim oblačnim pokrovom, pa vendar: pod nami se je odprl starodavni Sassi, uličice in stopnišča so bila kot na dlani, strehe hišk in cerkveni zvoniki pa kot da bi jih kdo naslikal. Nekdo z odličnim občutkom za dramatičnost ... Počasi smo se spustili med ozke ulice in zaužili patino mesta, ki leži ob rečici Gravina. To območje, ki ga zaznamuje soteska s številnimi jamami, je bilo poseljeno že v paleolitiku. Mesto so v 3. stoletju pred Kristusom ustanovili Rimljani, zadnji dve tisočletji pa je doživelo marsikaj. Starodavni del mesta, Sassi, imenovan tudi »la Città Sotterranea« (Podzemno mesto), je od leta 1993 pod zaščito Unesca. Sprehod po ulicah pa vas bo že sedaj, štiri leta pred dogodkom, podučil, da bo Matera leta 2019 evropska prestolnica kulture. Območje Sassi je do nedavna veljalo za revno in nič kaj ugledno, danes pa je pravi magnet za obiskovalce, saj nemo priča o veličastni, mnogo tisočletij trajajoči zgodovini. Jame, ki so bile naseljene že v paleolitiku, veljajo za ene od najstarejših naselbin na področju današnje Italije, prebivalci pa so jih izdolbli v apnenčaste stene. Mnogo stoletij in tisočletij kasneje so pozidali današnje staro mesto, ki je ponekod, tudi zaradi pomanjkanja prostora, kar malce kaotično. Uličice tečejo po strehah hiš pod njimi, te pa se stiskajo v breg. Nekoč revni predel mesta, ki so ga oblasti nasilno izselile v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ker ni več dovoljeval dostojnega življenja, je danes zopet zelo živ. Tu so trgovinice s spominki in domačimi izdelki, hoteli in gostilnice. Presenetilo vas bo število cerkva, med njimi so nekatere vklesane v skalo in zato vpisano na svetovni seznam spomenikov (WMF).
Nekoliko dvignjena nad Sassi leži mestna katedrala iz 13. stoletja, zgrajena v lokalnem romanskem slogu. Znotraj, tloris je oblikovan v obliki latinskega križa, so jo temeljito prenovili v 18. stoletju, pred kratkim pa so pod debelo plastjo baročnega okrasja odkrili bizantinsko fresko Poslednje sodbe iz 14. stoletja.
Še več kot cerkva pa je v Materi cistern, vodnjakov in vodohramov, ki so mesto oskrbovali z vodo. Matero so zgradili na obrežju reke Gravine, v težko dostopni soteski. Mesto je bilo tako odlično zavarovano pred sovražniki, a je skrita lega prinesla tudi tegobe. Med drugim tudi z oskrbo z vodo, ki je bila zelo težka, še posebej v sušnih poletnih mesecih, ko je reka skoraj presahnila. Zato so že prvotni prebivalci uredili prve vodohrame in predore, ki so vodo vodili do uporabnikov. Največji vodohram leži pod trgov Vittorio Veneto in je vklesan v živo skalo. Visok je preko petnajst metrov, v njem pa bi lahko pluli s čolnom! Kot v ostale cisterne je bila tudi v ta vodohram speljana deževnica, ki so jo predhodno filtrirali. Po majhnih kanalih, imenovanih rasole so vodo speljali do vrtov in vodnjakov. Kasneje, ko je število prebivalcev naraščalo, je mnogo cistern postalo bivalnih. Lepoto starodavnega mesta so prepoznali mnogi umetniki, med drugim tudi avstralski igralec Mel Gibson (sedaj tudi režiser), ki je let 2004 tu posnel uspešnico Kristusov Pasijon.
Na pobočju hriba, na katerem stoji sodobna Matera, se nahaja postajališče za avtodome z vso potrebno infrastrukturo in domačo gostilno (trattorio). Druga možnost je na nasprotnem bregu rečice Gravine, kjer se nahaja v času našega obiska zaprt PZA s čudovitim pogledom na starodavni Sassi.
Iz Matere, ki edina na naši poti leži v pokrajini z mehkim imenom Basilicata, se spustimo do morja, v Taranto.


TARANTO


Eno od upravnih središč Apulije je pomembna pomorska baza. Iz smeri Matere se najprej zapeljemo skozi industrijski del, kjer kraljujejo železarne in rafinerije. Prav nič prijazna dobrodošlica je podkrepljena z luknjastim cestiščem in vonjem po vsem mogočem, ki visi v zraku. Bi šli sem na počitnice? Najbrž ne. A ko končno dosežemo Taranto, se slaba volja poslovi, pred nami pa se v blagem levem zavoju odpre pogled na stari Taranto. Ta leži na prehodu v »laguno«, ustanovili pa so ga Špartanci. Da, to so tisti bojeviti Grki, ki so v Antiki sejali strah in trepet.
Za časa Rimskega imperija je veljal Taranto za enega največjih mest v imperiju, saj je štel več kot 300 tisoč duš. V starem mestnem jedru je še mogoče videti ostanke grške in rimske zgodovine, še bolj zanimive pa so stavbe, ki pričajo o nekdanji vojaški moči mesta.
Ime je dobilo po antični naselbini Taras, po njem pa se imenujejo tudi simpatični, kosmati pajki iz rodu Theraphosidae. Kot veli legenda, naj bi nekega prebivalca antičnega Tarasa pičil velik pajek iz rodu Lycosa tarentula, strica pa je streslo in zaplesal je divji ples, s katerim naj bi z znojem odstranil strup iz telesa. Ples je postal znan kot Tarantella in ga plešejo še danes, vse ostalo pa je zgodovina.
Taranto leži na dveh otočkih, S. Pietro and S. Paolo, poznana kot otočje Cheradi, ki delita zaliv na Mar Grande (Veliko morje) in Mar Piccolo (Malo morje). Mesto je bilo močno utrjeno in dostopno izključno preko mostov. Kljub veličastni zgodovini pa smo velemesto raje izpustili in se v iskanju vetra usmerili proti jugu.

 

MIRNI TORRE SAN ISIDORO


Obala v smeri pete je nizka in polna veličastnih peščenih plaž, ki jih varujejo obalni stolpi. Za časa poletne sezone lahko tu zagotovo pričakujemo prometni infarkt in bitko za ležalnik na plaži, izven sezone pa so ti kraji prijetno spokojni. Izveski na lokalih sporočajo, da bodo svoja vrata odprli šele v začetku junija, ulice so prazne, plaže prav tako. V iskanju dobrega »spota« smo se ustavili na plaži ob stolpu Torre San Isidoro, kjer smo tudi prenočili.


GALLIPOLI

Gallipoli so ustanovili Grki in mu nadeli ime Kallipolis, kar pomeni Lepo mesto. Stari del mesta z ozkimi ulicami in kopico odličnih tratorij leži na otočku, avtodom pa lahko parkiramo tik pred mostom, ki stari del povezuje z novim. Preko ceste se v pritličju neposrečeno umeščenega nebotičnika (Kdo, zaboga, je dovolil tak urbanistični flop?) nahaja edini bankomat. Podatek ni kar tako, saj v starem delu ni bankomata, plačilnih kartic pa v večini lokalov in trgovin ne sprejemajo. Ker smo imeli srečo, se je ravno v času našega obiska odvila poroka, veseli svatje z glasbo pa so lepo poživili sicer kar malce prazne ulice mesteca.
V skladu z legendo naj bi mesto ustanovil možak po imenu Idoumenes, ki je v te konce Jonskega morja priplul s Krete. Plinij starejši sicer omenja druge ustanovitelje, a komu mar. Vroče in sončno popoldne smo raje izkoristili za potep po ozkih in zelo simpatičnih ulicah, po katerih vas lahko, če vam noge več ne služijo ali pa imate dovolj »jajc«, da vam ne bo nerodno, popeljejo s kabrioletsko različico dostavnika Piaggio Ape. Da, prav imate, to je tisti smešni trikolesnik s kasonom, ki je motoriziral italijansko podeželje.

 

OTRANTO

Jadransko morje, našo domačo lužo, na skrajnem jugu zapirajo Otrantska vrata, ki so ime dobila po mestecu Otranto. Bolj kot sam kraj je zanimiv svetilnik Faro della Palascìa, ki leži slabih pet kilometrov jugovzhodno od mesta in predstavlja najbolj južno točko celinske Italije. Tu se velja ustaviti in naužiti pogleda na modrino, ki se razteza pred nami.
Počasi se usmerimo proti severu. Prva postaja, ki je eden od razlogov, da smo se sploh odpravili v ta del Italije, je mesto Lecce.


LECCE

Območje, kjer leži Lecce, je bilo poseljeno že v času trojanske vojne. Takrat je tu stalo mestece Sybar, po zavzetju s strani mogočnega Rima, pa so ga preimenovali v Liceo. Na ta turbulentni, a kulturno bogati čas, opominjajo ostanki amfiteatra v središču mesta. Če ste se med potepanjem po Italiji naveličali njihovih dobrot, potem si tu dajte duška. Prav ob amfiteatru se nahaja obrat ameriške verige hitre prehrane ... Če vam cvrtje ne diši, pa se sprehodite preko trga do tržnice z značilnimi lokalnimi izdelki, med drugim oreščki v vseh mogočih glazurah in domačimi salamami.
Avtodom smo tokrat parkirali v eni od mestnih ulic ob obzidju in se skozi mestna vrata sprehodili do središča. To je zelo lepo urejeno in priča o nekdanji veličini mesta. V to vas bo prepričal obisk cerkve Chiesa di Santa Croce iz 14. stoletja, poleg katere stoji mestna hiša. Par korakov dalje stoji mestna katedrala, ki so jo dokončali davnega leta 1144 (to je tudi leto prve omembe slovenske prestolnice – Luwigana), v 17. stoletju pa so ji dodali 70-metrski zvonik.
Mesto pa poleg bogate sakralne zapuščine ponuja tudi odličen pogled v antično in tudi kasnejšo bogato zgodovino mesta. Poleg že prej omenjenega amfiteatra, ki je lahko sprejel 25 tisoč ljudi (!), je v mestu na ogled še nekaj spominov na lepe stare čase. Steber, na katerem stoji kip mestnega zavetnika, svetnika St. Oronza, je poklonilo mesto Brindisi. Steber je včasih zaznamoval konec Vie Appie, ki je povezoval Rim z jugom. Drugi zelo viden simbol mesta je 23 metrov visoki stolp Torre del Parco, ki so ga postavili v 15. stoletju na ukaz takrat 18 let starega princa Giovannija Antonia Del Balzo Orsini. Če vam čas dopušča, sedite v katero od tratorij ali pa si privoščite vsaj hladno pivo v katerem od barov. Zagotovo vam ne bo žal, saj ima Lecce prav poseben šarm ... Lecce so znane tudi po izdelkih iz papirmašeja, predvsem po nakitu.

 

BELI OSTUNI

Naslednji na spisku krajev, ki bi jih bilo greh izpustiti je Ostuni, ki ga imenujejo tudi La Città Bianca (Belo mesto). Ime je dobilo po belih zidovih starega mestnega jedra, ki je prečudovito, piko na i vašemu navdušenju pa bo dodalo postajališče za avtodome, ki ponuja vso oskrbo (razen elektrike) in se nahaja le lučaj od središča mesta. Mesto je spomenik samo zase, znotraj njega pa ne spreglejte katedrale in škofovske palače, ki sta čudoviti. Prav tako je v mestu, kljub temu, da je komaj kaj večje od Ptuja, množica mogočnih palač, mesto pa je nadvse priljubljeno med severnimi Evropejci, ki tu zadnja leta trumoma najdejo nov dom. Med njimi prednjačijo Britanci, zato boste na ulicah slišali dosti »pravega« angleškega naglasa.
S PZA se do središča vzpnemo v slabih desetih minutah (kot, da bi se z Mestnega trga v Ljubljani povzpeli na Grad ...), posedanje v kateri od tratorij pa vam bo zlahka »vzelo« uro, dve ali pa celo popoldne. Tako prijetno mestece je Ostuni!

 

CISTERNINO

Nadaljujemo v Cisternino, ki predstavlja vhod v dolino Itria (Valle d'Itria ), kjer se nahajajo znameniti stožčasti objekti, imenovani Trulliji. Cisternino seveda ni tako znan in s Trulliji bogat kot Alberobello, a se ga vseeno splača obiskati oziroma vsaj »preleteti«. Predvsem zaradi prečudovitih razgledov. Parkirali smo pri vaškem športnem igrišču.

 

LOCOROTONDO

Locorotondo ponuja mnogo več kot Cisternino, na našo smolo pa smo mesto obiskali ravno v času pogreba, ko so mestne ulice sicer odzvanjale v tradicionalnih lokalnih ritmih, a je bilo zavito v žalost. Tudi tu so belo obarvane ulice ozke, zavite in polne tratorij. Okolica mesta slovi po odličnem vinu, zanimiva pa so naselja Trullijev imenovana Jazzelere. Vino, Locorotondo DOC, pridelujejo na 1650 hektarjih vinogradov v okolici, vino pa je »mešanica« sort Verdeca in Bianco d'Alessano.

 

PRAVLJIČNI ALBEROBELLO


Zagotovo je eden od najlepših biserov Italije pravljični Alberobello, ki predstavlja srce področja Trullijev. Leži med oljčniki in vinogradi. V kraju sta dva kampa (oba od središča kraja oddaljena ravno prav, da nista dosegljiva peš), daleč najboljša izbira pa je parkiranje na postajališču v samem središču kraja, ki ga preko dneva zasedejo tudi avtomobili. Od tu pa do prvih Trullijev je slabih pet minut hoje ...
Splača se prispeti v popoldanski urah, ko se PZA že izprazni, in na hitro skočiti na večerni obisk pravljičnega mesteca. V soju luči in igri senc so starodavna bivališča z belo ometanimi stenami in strehami iz skrila na meji resničnega.
Alberobello povsem upravičeno velja za prestolnico Trullijev, v času našega obiska pa je kraj poživil festival loklanih šeg in navad ter folklore. Stari del Alberobella, kjer je največ Trullijev sestavljajo tri ulice na pobočju hriba, ki se iztečejo v večji trg. S PZA se je najbolje povzpeti slabih dvesto mestrov do »trulijske katedrale«, potem pa slediti množici med starodavnimi hišicami, ki bodo marsikoga spomnile na Smrčjo vas (Saj se še spomnite simpatičnih modrih bitjec, ki so prebivala v gobicah?!). Prav vsak Trulli je odprt za javnost, v njih pa so trgovinice s spominki, lokalnimi pridelki in umetelno obrtjo. Veliko jih ponuja možnost obiska teras na strehi, s katerih je lep pogled na okoliške strehe. Te so ponavadi okrašene z različnimi simboli, zaključujejo pa jih »špice«, ki prav tako simbolizirajo različna področja življenja iz preteklosti.


POLIGNANO A MARE IN ZOOPARK FASANOLANDIA

Po čudoviti pokrajini nadaljujemo proti jadranski obali. V Polignanu parkiramo povsem na obali in se v gneči, ker je ravno ta dan prvi maj, v procesiji sprehodimo po mestnih ulicah južnoitalijanskega Portoroža. Mestece je zagotovo vredno daljšega postanka, a nas gneča odnese naprej. V Safari Zoopark v bližnjem Fasanu. Tudi tu je danes gneča, a izpustiti bi ga bilo kar škoda.

 

CASTEL DEL MONTE

Naša zadnja postaja na potepu po južni Italiji je znameniti grad Friderika II., Castel del Monte v zaledju Barija. Postavili so ga blizu kraja Ruvo di Puglia v 13. stoletju. Znamenit je zaradi svojega popolnega osmerokotnega tlorisa z notranjim dvoriščem, osmimi stolpi in mogočnim vhodnim portalom. Friderik II. ga je uporabljal kot lovski dvorec, kamor se je umaknil od vrveža dvora in užival ob branju knjig.
Grad ima dve nadstropji s po osmimi sobanami, od katerih so nekatere še vedno tlakovane z marmorjem.

 

APULIJA - IDEALNA ZA KRAJŠE POČITNICE

Apulija je kljub temu, da se prestolnice Bari drži sloves umazanega industrijskega pristanišča, čudovita dežela. Podeželje je mirno in spokojno, ljudje prijazni. Tudi cene so prijazne do turista. Za obisk jugovzhodnega dela italijanskega Škornja si velja vzeti vsaj 10 dni. V nasprotnem bo lahkotni potep prerasel v dirkanje med »postajami«, od počitnic pa si bo večina namesto miru in spokoja, ki tu vlada večino leta, zapomnila le množico ur prebitih med vožnjo.