10. julij, 2024
Z avtodomom na EURO2024

Pisanje esejev mi na gimnaziji ne dela težav, ko pa mi je Tati v zameno za obisk tekme Slovenija:Danska omenil pisanje teh vrstic, pa ni bilo več tako »izi«. Veliko lažje je nekaj strani nakladati o nekem literarnem delu, kot pa opisati občutke z obiska tekme, ki si jo bom zapomnil za vse življenje.

Da smo šli z avtodomom je nekako jasno, dolgo pa ni bilo jasno, s katerim bomo šli. Na koncu smo se odpeljali s testnim, o katerem lahko preberete na prejšnjih straneh. O njem ne bom pisal veliko, avtodomar sem od rojstva in prvič sem bil na daljšem izletu pri petih tednih starosti, ko smo Tatijev očetovski dopust preživeli v Grčiji. Kot sem kasneje večkrat slišal, je to bil super dopust. Od tega Carthaga pa mi je najbolj ostalo v spominu, da se pelje hitro, je stabilen in ima res nizko porabo goriva. Manj kot deset litrov, kar je »kul«. Malo naju je zmotila kratka prednja postelja, saj sva s Tilnom »deca« in se nerada stiskava po diagonali. Ampak na pot nisva šla, da bi uživala v avtodomu. Šla sva, da gre Slovenija naprej! (In je šla!)

 


NA POT PO STRANPOTEH

Na pot smo šli dan prej. Tati je »ziheraš«, pa si vedno vzame nekaj rezerve. Že na začetku nismo prišli daleč – samo prek meje je bilo treba, pa smo že stali v koloni. In tako je šlo vse do cilja v Stuttgartu. Tunele smo prevozili brez težav, potem pa smo pri Flachauu avtocesto zapustili. Garmin je javljal več kot tri ure zastoja. Vrli Avstrijci prenavljajo zadnja tunela pred Salzburgom, pa vse stoji. Kot pri nas …
Od tu dalje smo se peljali po stranskih cestah, ob reki in uživali v razgledih. Krajši postanek za lulanje voznika smo opravili pri lični avstrijski hiši zapuščenega videza. Lepo poslikana je in šele podrobnejši ogled je razkril njen pravi namen. V njej je »kurbenhaus«. No, pa sva s Tilnom videla tudi to!

 

Carthago C-Compactline I 138 DB


Nemško mejo smo prevozili brez težav. Prav za prav je bila nemška meja tista, zaradi katere sva tekmo (vstopnice sva prejela kot rojstnodnevni darili) obiskala s Tatijem in Matejo. Tilen že ima vozniško, avto tudi in ko sva rekla, da greva sama, sta se nama samo smejala. Kot pravita, na mejah zelo radi podrobno pregledujejo mlade fante … pa nista želela tvegati, midva pa tudi ne …
Tudi nemške avtoceste so precej polne gradbišč, zato smo tudi tu izgubili nekaj dragocenega časa, ki ga je na koncu Tati želel pridobiti z malce hitrejšo vožnjo. Itak je »padel« na radar, midva s Tilnom pa v smeh – ker tako rad poudarja, da on nikoli, ampak res nikoli, ne krši prometnih predpisov. No, šalo na stran, ob osmih zvečer smo končno prišli v Stuttgart. Ker je mesto Tatijeva redna postojanka na službenih poteh, smo hitro našli dober »plac« za spanje. Midva bi najbrž namesto v Carthagu prespala v avtu ali v kakšnem motelu …

 


PRED TEKMO

Vstali smo zgodaj in si najprej ogledali Mercedesov muzej, ki stoji dobesedno pred vrati avtodoma. Ali pa je bilo obratno in smo mi parkirali točno pred vhodom v muzej. Priznam, da naju je močno prevzel, avti so krasni, videla sva veliko res hudih avtov, tovornjakov in avtobusov, pa še stavba je nora. Res priporočam obisk.

 

Carthago C-Compactline I 138 DB

Carthago C-Compactline I 138 DB


Tati in Mateja sta po obisku muzeja skočila še do centra mesta. Ne ravno skočila, ker je stari del mesta svinjsko daleč, vmes pa je še nekaj sto metrov visok hrib. Kot da bi šla čez Šmarno goro v center Ljubljane in prav tako utrujena sta zgledala, ko sta se vrnila. Center je, kot sta rekla, eno samo gradbišče, ker, se mi zdi, prenavljajo železniško postajo. Pa precej umazano, da je. Vseeno moram omeniti nekaj znamenitosti: nekaj galerij, Schlossplatz, Neues Schloss (novi grad) in Königstrasse, Kraljevo cesto, ki je nekakšna nakupovalna aleja Stuttgarta. Tu so zbrane trgovine z zvenečimi in manj zvenečimi znamkami, spodaj je podzemna. Tisti tipični center, kot ljubljanska Čopova ...

 


KONČNO TEKMA

Popoldne je končno šlo zares. Zato smo prišli! Že nekaj ur pred tekmo, nas je bilo pred stadionom zbranih veliko navijačev, zelo veliko Slovencev in nekaj manj Dancev. Ti so prišli tik pred zdajci. Zato je bilo v zraku slišati veliko naše besede, pele so se navijaške pesmi in vzdušje je bilo res bomba.

 

Carthago C-Compactline I 138 DB

Kot sem omenil že na začetku, smo v naši družini ziheraši, zato smo bili med prvimi na stadionu. Kar niti ni slabo, tako lažje razumeš, kako velik je stadion. In kako majhen si tam nekje zgoraj, v kotu nad golom. Mercedes Benz Arena, ki leži tik ob Mercedesovem muzeju, sprejme skoraj 55 tisoč gledalcev. Se mi zdi, da imata samo dve slovenski mesti več prebivalcev …
Navijaško vzdušje je bilo noro, drli smo se do konca in splačalo se je. Tekma je bila dobra, precej zanimiva. Ostalo je zgodovina, gol


Že po tekmi smo se počasi odpravili proti domu in prespali še na eni Tatijevi postojanki – na PZA pred trgovino z avtodomi v Sulzemoosu. Pomalicali smo na jezeru Chiemsee, kjer smo srečali legendo slovenskih navijačev, Aleksandra Javornika, ki se je na tekmo odpeljal s še enim Robetinim avtodomom, Womondom Pegasus.

S Tilnom oba trenirava nogomet že od malih nog, on sicer ne več, jaz pa še vedno pri ljubljanski Svobodi. Zato nama je bil obisk tako pomembne tekme za Slovenijo res posebno doživetje.