Aktivno

Sem ter tja se najdejo tudi oblike rekreacije, ki v naših logih niso tako zelo znane. Zanesenjaki, ki se ukvarjajo z njimi in na nek način orjejo ledino, so deležni debelih pogledov, zmajevanja z glavo, celo pikrih pripomb in seveda vrste poznavalskih mnenj o tem, s čim se ukvarjajo, kaj vse delajo narobe in kako bi bilo treba. Saj veste, strokovnjaki za točilnim pultom vedno vse najbolje vedo. Kakšnih 25 let nazaj smo imeli v Tivoliju eno tako zabavno tekmo, »peš-veleslalom«. Postavili so nam progo s čisto pravimi tekmovalnimi količki z zastavicami, pa štartno mesto, cilj in seveda sistem za merjenje časa. Oblečeni v kratke hlače in športne copate ter s smučarskimi palicami v rokah smo dirjali po klancu dol med količki, se zaletavali vanje in v zavojih postavljali obutev »na kanto«. Dva teka, jasno, potem pa še nekaj »voženj« za zabavo. In glej ga zlomka, se je pojavil od nekod en mladinec, nataknil na noge čudne rolke in nas pustil odprtih ust. Spomnim se, da sem pešačil na start, ko je švignil mimo mene, na nogah pa je imel te čudne kotalke (takrat še nismo poznali rolerjev) z gosenicama (!), ki so rožljale in metal travo izpod njegovih nog. Zdi se mi, da ni imel zavor, ker je nekaj časa vijugal med količki, nato pa z vikom in s krikom ubral svojo pot. Po nekaj trenutkih besnega kriljenja z rokami in vožnje po eni nogi je na koncu grdo ritberger-piruetno padel. V travo, na njegovo veliko srečo. Na start ga ni bilo več, zato še danes ne vem, na čem se je peljal in ali ni morda sam izdelal teh malih »goseničarjev«, a ideja se mi je že takrat zdela dobra! Off road kotalke! Noro! Takrat smo namreč poznali le tiste smešne majhne rožljajoče kotalke z usnjenimi paščki in s trdimi plastičnimi koleščki, ki se še po asfaltu niso hotele peljati, kaj šele če je bilo kakšno zrno peska po tleh. Zato smo bili mulci takoj nadvse navdušeni nad videnim, teatralnemu padcu navkljub! Kasneje smo nekajkrat srečali nordijske tekače na smučeh, ki so poleti trenirali na tekaških rolkah. Šli so kot burja, obenem pa so bili ob vsakem zdrsu palice pri odrivu in na vsakem ovinku ali zavoju videti na moč nebogljeni, kot srnjad na zaledenelem jezeru. Slovenci smo bili namreč še do nedavnega narod alpskega smučanja, nordijci pa seveda tarče posmeha. Pa čeprav so narodi na severu že dolgo trenirali tek tudi poleti, najsi bo s tekaškimi rolkami ali pa peš, z nordijsko hojo. Seveda je bila tudi slednja sprva deležna posmeha, na spletu pa lahko še vedno najdete nekaj žolčnih debat na forumih o tem, kdo je neumnejši, tisti, ki hodijo s palicami, ali tisti, ki ne. Na srečo pa se s temi težavami nekateri ne ukvarjajo in po njihovi zaslugi vam lahko danes predstavim novo vrsto vadbe, zabave, rekreacije ali, za nekatere, norosti: nordijsko rolkanje – SKIKE!
Ko sem prvič uzrl rolke z velikimi gumami s terenskim profilom, sem se takoj spomnil na ubogega inovatorja iz uvoda tega članka. Terenske rolke! Asfalt, makadam, angleško pokošena trava, povsod se peljejo! Imenitno! Sledil je podroben ogled plastično-aluminijaste naprave, nato pa vrsta dvomov. Prevelike? Pretežke? Zavore? Na srečo mi v takih primerih na pomoč priskoči prijatelj Rafael Marn, ki se ukvarja s tekom na smučeh, z nordijsko hojo in še vrsto drugih športov, med drugim tudi s skikom. Obljubil mi je predstavitev in kratek tečaj ter podal nekaj dejstev o novem prevoznem sredstvu, začenši z zgodovino in nastankom nordijskih rolk.

Zgodovina

Skike si je izmislil naš severni sosed, Avstrijec Otto Eder. Najverjetneje sit spotikanja z rolerji si je želel izdelati rolke, ki bi se zanesljivo peljale tudi po nekoliko slabše urejenih podlagah. Začel je kot vrsta podobnih inovatorjev, doma. Izdelki so nosili zanimiva imena: prve rolke so se imenovale »Megarun«, sledile so občutno lažje »Mountainskate«, pa »M-Wheels« in »Skatebike«, vsaka različica pa je bila deležna izboljšav in novih idej. Na koncu so se rodile rolke, ki jim danes rečemo skike, kar je kombinacija besed »skate« in »bike«, torej mešanica rolerjev in kolesa. Gorskega kolesa, kajti namesto trdih plastičnih kolesc z rolerjev (ali tekaških rolk) je uporabil nekoliko večja, a še vedno majhna napihljiva kolesa (premer do 150 mm) z bolj ali manj grobim profilom, ki se peljejo udobneje, varneje in zanesljiveje, pa tudi hitrejša so. Pri snovanju se je znašel pred nekaj velikimi izzivi, kakršni so način pritrditve na nogo, delovanje zavor in vrsta koles. Po prvih izdelanih primerkih, ki so nastali v domači delavnici, testiranjih in leta 2003 prvem manjšem preboju med kupce se je izdelave lotili veliko resneje in v večjem obsegu.

Oprema

Nordijske rolke (rečejo jim tudi terenske rolke) skike predstavljajo osnovni del opreme, potrebne za rolkanje. Današnji modeli so se od prvih primerkov razvili tudi oblikovalsko, saj jih krasi sodoben in privlačen dizajn. Na voljo je 5 modelov, ki so namenjeni začetnikom, naprednim rolkarjem in seveda izkušenim uporabnikom, ki jih uporabljajo za trening in tekmovanja. Rolke nimajo pritrjenega čevlja, niti se nanje čevelj ne pritrdi z vezmi, kot pri tekaških smučeh, pač pa jih s trakovi pritrdimo na nogo. Obuto, seveda, izbira obutve pa je dokaj prosta. Najbolj priporočljiva je obutev, ki daje oporo gležnjem, torej podobna čevljem za drsalno tehniko pri smučarskem teku. Slaba lastnost čevljev za tek na smučeh je poleti ta, da nam bo v noge hitro vroče. Tako imamo na voljo praktično vse vrste obutve, od športnih copat, pohodnih čevljev in celo kolesarskih čevljev, sami pa bomo kaj hitro ugotovili, kaj nam najbolj ustreza. Skike torej na nogo pritrdimo z jermeni, poleg tega pa za boljšo stabilnost in posledično vodljivost ter nadzor nad rolko skrbi še opornica goleni. Pri večini športov na koles(ščk)ih je priporočljivo poskrbeti za varnost in zaščito. Ščitniki, zaščitne blazinice in čelade so ne le priporočljivi, pač pa nujni. Ne glede na to, kako vešči vožnje z rolkami smo, so padci neizbežni spremljevalci tega športa. Na glavi naj bo kolesarska čelada (o tem, kakšna mora biti, smo v naši reviji že pisali), dobro nameščena in zapeta. Kolena in komolce zaščitimo s ščitniki, kakršne uporabljamo na rolerjih, pri čemer pa morajo biti dovolj veliki (ter obenem dovolj tesno oprijeti sklepe), da niso moteči med vadbo oziroma se ne obračajo ali lezejo dol. Ker vedno ne boste padli na kolena in komolce, je pametno poskrbeti tudi za boke in zadnjo plat, ki trpijo pri stranskih zdrsih. Posebne hlače, ki imajo z blazinicami podložene izpostavljene dele, bodo preprečile grde odrgnine in boleče mišice. Od rolerjev vemo, da se pri padcih vznak zelo radi poškodujejo zapestja, vendar pa so pri skiku sestavni del opreme tudi palice, enake, kakršne uporabljamo pri teku na smučeh, zato so ščitniki za zapestja moteči in jih ne uporabljamo. Vsak učitelj skika vam bo svetoval tudi očala, ker se pri vožnji v skupini rado zgodi, da pri vsakem odrivu pred nami vozečega palica ne zagrabi v asfalt, trde in ostre konice pa kaj hitro švignejo blizu naše glave in oči. Palice sem že omenil. Gre za enake, kot jih imamo pozimi, le na ustrezne konice moramo biti pozorni, kajti te so ključne za dober odriv od podlage. O dolžinah palic, paščkih in ročajih smo v reviji pisali v članku o teku na smučeh. Ostanejo nam še oblačila. Kdor se zna že dobro peljati, si lahko poleti izbere kratke hlače in kratko majico, spomladi in pozimi pa tekaške pajkice ali v primeru hladnega vremena oblačila za tek na smučeh. Sicer se oblecite po sistemu čebule, torej več tanjših slojev. Tudi pri skiku ne pozabite na zadosten vnos tekočine, elektrolitov in mineralov, predvsem takrat, ko se boste rolkanja lotili nekoliko resneje. Pas s plastenko tekočine ali nahrbtnik z mehom sta toplo priporočljiva.

Koristi tovrstne (pravilne) vadbe

Do sedaj ste verjetno že ugotovili, da je vožnja z nordijskimi rolkami skike zelo podobna zimskemu teku na smučeh v drsalni tehniki. Če ste prebrali članek o teku, veste, da gre za aerobno zelo zahteven šport, pri katerem delujejo različne mišične skupine, s tem pa je večja tudi poraba kisika pri vadbi. Pri skiku je zgodba podobna. Dobro se boste preznojili in utrudili, vendar pa boste od vadbe odnesli veliko več, če jo boste izvajali pravilno. Že res, da se rolke same peljejo in da se poganjanja s palicami lahko nauči vsak, vendar so majhne podrobnosti tiste, ki naredijo razliko! Če se boste učenja vožnje z nordijskimi rolkami lotili sami, morate vzeti v zakup veliko padcev, slabe volje in na koncu naučenih napačnih gibov, ki bodo poleg vsega postali rutinski in se jih boste kasneje težko znebili. Enako kot pri teku na smučeh ali smučanju je pametno, da se obrnete na enega od ustrezno izobraženih vaditeljev, ki vam bo pokazal pravilno tehniko, poleg tega pa vam bo svetoval tudi pri izbiri ustrezne opreme. Na tečaju boste ujeli ravnotežje, uskladili gibe rok in nog, se postavili v pravilen položaj, se naučili učinkovitega gibanja in nastavili opremo (predvsem rolke) tako, da se boste v njej počutili udobno. Samouki se vozijo z medvedjim korakom, zadnjice molijo daleč nazaj in še nekaj značilnih »sam-sem-se-naučil« znakov je, ki že na daleč izdajo samouke. Kdor zna teči na smučeh, bo imel lažje delo, čaka ga le učenje zaviranja. Počasen nagib noge nazaj in učinkovita zavora, primerljiva z zavorami pri kolesih ter veliko boljša od tistih na klasičnih rolerjih, varno ustavita skike. Za vse, ki smučarskih korakov niso vajeni, pa bodo največji izziv lovljenje ravnotežja, koordinacija koraka in odriva s palicami ter vožnja po eni rolki po odrivu, skoraj do pike enako kot pri teku na smučeh. Če vas mika poskusiti, se lahko udeležite katere od predstavitev skika, kjer vam bodo pokazali nekaj osnov, opremo in začetne trike. Predstavitve potekajo na različnih koncih Slovenije, kje in kdaj, si lahko ogledate na spletni strani Skike kluba Slovenija (www.skike.si). Na njihovi spletni strani izveste tudi, kje poteka organizirana vadba in kdaj se lahko v nordijskem rolkanju pomerite z drugimi tekači na tekmovanjih.

Kdo rolka?

Skike je primeren (skoraj) za vse! Rolke so namreč na voljo v otroški in odrasli velikosti, prenesejo pa težo 120 kg. Vadba je torej primerna tudi za krepke možakarje! Ker si lahko sami izberete tempo in zahtevnost proge, lahko začnete tudi skoraj brez kondicije. Če se boste redno poganjali na rolkah, bo napredek kmalu viden, sapa ne bo pošla tako hitro, pojavile se bodo nove mišice, pa tudi maščobnih blazinic po telesu bo počasi vedno manj. Obenem boste izboljšali tudi ravnotežje, ki ga hitro osvojijo tudi tisti nekoliko nerodnejši. Vseeno pa kaže pri tem športu uporabljati ZKP (zdravo kmečko pamet), še posebej kar se nadzorovanja hitrosti pri spustih tiče, pri čemer imam v mislih predvsem otroke.

Lahko rolkamo vsepovsod?

Pravzaprav ne. Zakon nas na cesto ne pusti, zato je treba izbrati druge površine, po katerih se bomo lahko vozili. Nekaj takih je namenjenih prav temu, najdemo pa jih na Pokljuki, na Rogli, v Kokrici pri Kranju, pa v Zgornjesavski dolini (skoraj od Jesenic mimo Kranjske Gore pa vse do italijanskega Trbiža), v Bohinju, na Obali, pa po Poti ob žici v Ljubljani. Seveda si lahko najdemo urejeno in vzdrževano makadamsko cesto ali utrjeno poljsko ali gozdno pot, ki ji bodo kolesa kos. Tudi marsikatera manj prometna lokalna cesta bo slej ko prej gostila rolkarje, zakonu in prepovedim navkljub, seveda pa to besedilo nima namena spodbujanja takega ravnanja. Pri skiku morate biti previdni in obzirni do drugih, s svojimi rolkami in palicami pa ne smete ogrožati sprehajalcev, tekačev ali kolesarjev. Če se boste vozili zvečer ali v mraku, ne pozabite na svetlobna telesa, čelno lučko, odsevnike in podobno.

Finance

Glavni strošek je nakup rolk, za katere boste odšteli približno četrt tisočaka, za najboljši model pa dobrih 300 evrov. Če ste pozimi na tekaških smučeh, vse ostalo že imate, sicer vas čaka le še nakup palic in morda čelade. Oblačila naj ne bodo razlog, da se rolkanja ne bi lotili, ker zapovedanih modnih smernic ni. Udobno vam mora biti in v hladnejšem vremenu vas ne sme zebsti. Proge za zdaj še niso plačljive, zato je ta del stroškov prost, to pa pomeni, da je nordijsko rolkanje cenovno dokaj dostopna zabava.

Skike ni zgolj »še ena neumnost«, ki se je pojavila nekaj let nazaj, pač pa zabavna in zanimiva oblika vadbe, ki tek na smučeh prenese tudi v mesece brez snega. Komur nordijska hoja ni dovolj, si lahko omisli skike in zimo bo dočakal dobro pripravljen. Ker si z njim pomagajo tudi tekmovalni tekači na smučeh, se počasi izboljšuje tudi infrastruktura, namenjena rolkanju, večja je izbira opreme in vse več ljudi spoznava nordijsko rolkanje. In tako je tudi edino prav!