Koper se ponaša z enim najlepše urejenih postajališč za avtodome v Sloveniji, ki so ga lani dodobra razširili. Zlahka zatrdim, da je PZA v Kopru daleč najboljši izmed vseh PZA v slovenskih mestnih občinah, njegova zasnova in urejenost pa bi lahko bili zgled za nove projekte v našem prostoru.

Kljub temu, da nudi množico parkirnih mest, je ob koncih tedna z lepim vremenom postajališče nabito polno. Za ceno 20 evrov nudi poleg parkirnih mest tudi priključke na javno električno omrežje, sanitarije, otroško igrišče, vse skupaj pa se, za razliko od PZA v slovenski prestolnici, ki je sicer trenutno še brezplačno, nahaja za visoko ograjo, skozi vrata pa je omogočen dostop le s kartico Koper Card.
Postajališča za avtodome se nahajajo še v Gračišču, Ospu in v Šmarjah ob glavni cesti, ki pelje proti Hrvaški. Za razliko od koprskega so vsa v zasebni lasti.

KOPER CARD

Kartica doživetij, ki si jo lahko na številnih »kartomatih« omisliti v štirih različnih motivih, je ključ, ki odpira »mestna vrata« in vam na enostaven način omogoča odkrivanje mestnega jedra Kopra.

Ob nakupu prejmete tudi šesterico kuponov (veljajo kot vstopnice v različne mestne znamenitosti), kartica pa velja od dneva nakupa pa vse do konca koledarskega leta. V tem času lahko uporabnik koristi vse ugodnosti večkrat in neomejeno. Po poteku veljavnosti lahko kartico z eno potezo spremenimo v magnetek za hladilnik, s čimer postane trajni spominek.

BOGATA ZGODOVINA KOPRA

Ko smo se udobno namestili na PZA v Kopru ali na katerem drugem v okolici, si, preden se odpravimo na »teren«, preberimo še malce o bogati zgodovini teh krajev.
Tako kot večina krajev po Sloveniji, so bili tudi ti konci naše lepe deželice poseljeni že tako rekoč od pamtiveka. Sledovi prvih poselitev so bili najdeni vzdolž Kraškega roba, tega naravnega obrambnega zidu, ki se vleče od zaledja Trsta pa vse do najvišjega vrha v Istri, hrvaške Učke, ti kraji pa naj bi bili poseljeni že v obdobjih poznega paleolitika in neolitika. Prva poselitev koprskega otoka je nekoliko mlajša, saj sega v rimsko republikansko obdobje. Vseeno je bil tudi otok poseljen že v času pred Kristusom, oziroma vsaj v tretje stoletju pred našim štetjem. Za časa Rima je tu stala večja anselbina, ki so jo Bizantinci v šestem stoletju še utrdili. Varna otoška lega ob poteh proti Gradežu, tedaj pomembnemu središču ob severni jadranski obali, jin Ogleju, je mestu omogočila nagel razcvet. V 8. stoletju se je v zaledje istrskih mest naseljevalo slovansko prebivalstvo, ki se je postopno pomaknilo do obale.
V srednjem veku se je Koper povezal z Beneško republiko. Ta je odslej skrbela za varnejšo plovbo, sčasoma pa so si podjetni Benečani mesto povsem podredili. Kasneje je mesto padlo pod oblast istrskih mejnih grofov in oglejskih patriarhov. Preimenovalo se je v Caput Histriae (Glava Istre), od koder izvira današnje italijansko ime Kopra - Capo d'Istria oziroma Capodistria. Benečani so mestu prinesli razcvet in veljavo, bilo je celo uspešnejše kot sosednji Trst. Na žalost mestece ni bilo odporno proti kugi, ki je močno zdesetkala mestno prebivalstvo. Z dobrih osem tisoč duš je število Koprčanov padlo na 1800. Koper je pomembno gospodarsko moč ohranil vse do 17. stoletja, ko sta bila Trst in Reka proglašena za svobodni pristanišči.
S propadom Beneške republike leta 1797 je Koper počasi izgubljal pomembno pomorsko in trgovsko vlogo, zadnji žebelj v krsto pa mu je zabila dograditev železniške povezave med Dunajem in Trstom leta 1857. Takrat je Trst Kopu dokončno odvzel pomembno vlogo v državi. Slabih 30 let prej so zgradili nasip, ki je mesto - otok povezal s celino, v plitvinah okrog otoka pa so uredili soline. Teh dandanes ni več, na njihovem mestu so danes mestna naselja, nakupovalna središča in kmetijska zemljišča.
Kopru ni bilo prizaneseno niti v viharnem 20. stoletju, ko je najprej spadal pod Italijo (do leta 1945), lepši časi so prišli šele s priključitvijo Jugoslaviji, ko je postal pomembni gospodarski kraj v tedanji skupni domovini. Tu sta imela svoj sedež industrijska velikana Cimos in Tomos, na pomembnosti pa je pridobilo tudi pristanišče, ki danes velja za enega najpomembnejših na Jadranu in južni Evropi nasploh.
Dandanes je Koper čedalje bolj priljubljen med turisti, ki občudujemo predvsem lepoto starega mestnega središča, bogato zgodovino mesta in pestro ponudbo okolice.

SPREHOD PO STAREM MESTNEM JEDRU

Do starega mestnega jedra je od postajališča slabih petnajst minut hoje mimo nakupovalnih središč in mestnega nogometnega stadiona na Bonifiki. Na nekdanji otok stopimo pri mogočni stavbi banke, kjer nas pozdravijo ena od mestnih vrat, imenovana Muda.

Do tu je na otok, ki je bil po besedah renesančnega geografa Pittra Coppa od celine oddaljen tri streljaje z lokom, vodil most. Zunanje koprsko obzidje je bilo postavljeno v 13. stoletju, otok pa je objemalo vse do 19. stoletja, torej dobrih 600 let. Ob edinih mestnih vratih s kopnega, ki so bila prenovljena za časa renesanse in so služila kot mitnica za vstop v mesto, se je ohranil tudi manjši del obzidja.

Pot nas vodi prek trga mimo baročnega vodnjaka Da Ponte iz leta 1666. Tu so se Koprčani nekaj stoletij oskrbovali s pitno vodo, ki je po lesenih ceveh, položenih na morsko dno, prihajala iz zaledja.

Usmerimo se v eno od trgovskih uličic, ki nosi ime po čevljarjih, malo povijugamo in kmalu smo v samem središču mesta, na Titovem trgu.

Tega obkrožajo same impozantne zgodovinske stavbe, med katerimi izstopajo Pretorska palača, Loggia in stolnična cerkev Marijinega vnebovzetja. Pretorska palača, mestna hiša za časa Beneške republike, je svoj današnji, že skoraj pravljični videz, dobila sredi 15. stoletja. Nadstropna stavba z zunanjim stopniščem in dvignjenima stolpastima traktoma na vzhodu in zahodu obvladuje južno stranico trga in velja za najbolj reprezentativno profano zgradbo v mestu, njeno poznogotsko-renesančno pročelje pa sodi med najlepše pri nas. V njej se danes poleg sedeža župana nahaja tudi odlično založeni Turistično informativni center.

Prav nasproti Pretorske palače stoji Mestna loža (loggia), ki je bila zgrajena v 15. stoletju v značilnem slogu beneške gotike. Nadzidali in predelali so jo v 17. stoletju, v njej pa že skoraj dve stoletju deluje kavarna.
Pročelje stolnične cerkve Marijinega vnebovzetja je zgrajeno v gotskem in renesančnem slogu, ob njej pa se dviguje impozanten mestni stolp, nekdaj ločen od stolnice. Zanimivo je, da obokani strop triladijske dvorane ne nosi fresk in je čisto bel, a vseeno je zgradba zelo zanimiva s kulturno-arhitekturnega vidika.

Cerkev je sicer romanske zasnove (12. st.) in tvori z zvonikom vzhodno stranico Titovega trga. V stolnici stoji marmornat sarkofag svetega Nazarija, izjemnega pomena pa so hrambe v zakladnici. Cerkev hrani mnogo dragocenih umetniških del, med njimi dela Carpaccia in Zanchija. S stolnico je povezan zvonik, ki je bil prvotno samostojni mestni stolp, v petnajstem stoletju pa so ga ob prenovi cerkve povezali z njo ter mu kasneje dodali na vrh oktagonalno piramidalno kapo akvilejskega tipa (1644). Na njem je tudi ohranjen zvon iz leta 1333. Zvonik je visok 54 metrov, nanj pa se lahko ob plačilu treh evrov povzpnemo po 204 stopnicah in spotoma preberemo še o bogati zgodovini mesta. S ploščadi na višini 43 metrov se odpre prečudovit pogled na mestne strehe pod nami in morje v daljavi.
Na sredi bližnjega trga Brolo stojita kamnita vodnjaka s konca 15. stoletja, kjer so se meščani oskrbovali s kapnico. Trg zaključuje poslopje Fontico, nekdanja mestna žitnica, ki je bila zgrajena leta 1392.
S Titovega trga se po Kidričevi ulici spustimo na Carpacciov trg, simpatični trg, ki ga od obale loči Taverna. V skrajnem kotu stoji Carpacciova hiša, gotska stavba iz 15. stoletja, bivališče beneškega slikarja Benedetta Carpaccia, sina znamenitega Vittoreja, ki sta Kopru zapustila bogato slikarsko dediščino. Slednji je bil priznani slikar beneške šole, učenec Gentila Bellinija. Najbolj je poznan po ciklusu devetih slik z naslovom Legenda svete Uršule. Njegov slog je bil nekoliko konzervativen, saj ni izkazoval dosti vpliva humanističnih trendov, ki so v času njegovega življenja preobrazili italijansko renesančno slikarstvo. Na povabilo Koprske škofije je preživel zadnje desetletje svojega življenja v Kopru, kjer je poleg oltarne slike Marija z otrokom in svetniki za Koprsko stolnico, naslikal še orgelski krili Predstavitev Jezusa v templju, Pokol nedolžnih otrok, upodobitvi Preroka Zaharija in Preroka Jeremija ter Jezusovo ime med sv. Janezom Krstnikom in sv. Pavlom.

Še zanimivost: Po slovitem slikarju je dobila ime tudi (pred)jed carpaccio, ki jo je »izumil« Guiseppe Cipriani ob obisku grofice Amalie Nani Mocenigo, ki so ji predpisali dieto surovega mesa. Carpaccio je jed iz tenkih rezin surove govedine, odrezanih iz fileja pljučne pečenke. Rezine mesa se lažje tenko narežejo, če je meso malce zamrznjeno. Začinijo ga z oljčnim oljem in limoninim sokom ali omako Vinaigrete iz olivnega olja ter potresejo z parmezanom. Po slikarju ga je »izumitelj« poimenoval prav zaradi rdečih in belih tonih barv, ki so bili značilni za mojstra čopiča.

Prav sredi Carpacciovega trga stoji steber sv. Justine, ki so ga postavili v spomin na udeležbo meščanov v zmagoviti bitki proti Otomanskemu imperiju pri Lepantu leta 1571. Gre za zadnjo pomorsko bitko v zgodovini, v kateri so se bojevale le ladje na vesla. V njej je združeno ladjevje Svete lige (v njem sta bili najmočnejši zaveznici Beneška republika in Španija) močno porazilo Turke, ki so izgubili preko 30 tisoč mož, osvobodili pa so tudi na tisoče krščanskih ujetnikov, ki so morali pod prisilo služiti Turkom.

Pogled proti morju nam delno zastira čudovito poslopje Taverne, nekdanjega beneškega skladišča soli, ki je danes večnamenski prireditveni prostor, kjer se odvijajo predvsem koncerti in kulturne prireditve. S Taverno je povezana zanimiva zgodba o iznajdljivosti Koprčanov, ki so se sprva družno uprli Benečanom skupaj s Puljem in Izolo, kasneje pa spor izkoristili v svojo korist, se prenehali upirati in zategadelj postali trgovska velesila Istre. Leta 1182 so namreč prejeli izključno pravico za pretovor soli, Koper pa je bil edino pristanišče za uvoz soli na celino med Gradežem in Puljem.

Skozi oboke Taverne stopimo na obalo. Desno se lahko usmerimo proti mestnemu kopališču, levo pa mimo tržnice po promenadi proti Žusterni. Tu je tudi koprski mandrač.

OBALNA PROMENADA

Obalna promenada se prične nasproti hotela Grand Koper in se na koncu izteče proti Žusterni. S predajo obalne ceste med Koprom in Izolo pred nekaj leti smo pridobili prav vsi Slovenci. Cesta, ki je nekoč služila kot najhitrejša povezava med obalnimi mesti, je zdaj čudovita promenada, kjer v sožitju sobivajo sprehajalci, kolesarji, sprehajalci na rolerjih in kopalci. V praksi se sicer izkaže, da se tod sem in tja podijo tudi objestneži na skuterjih, a verjamem, da bodo sčasoma doumeli, da je prostor urejen v dobro vseh nas.

Mestna oblast je ob nekdanjo cesto dodala pitnike in sanitarije s prhami, nekaj kilometrov naše sicer kar prekratke obale pa so tako spremenili v čudovit ambient, kjer lahko utrujeni od vsakdana najdemo kotiček zase in svoje najljubše aktivnosti. Na ureditev tako čaka le še plaža, ki pa jo ob izlivu Badaševice že urejajo.