3. maj, 2020
Vipavski Križ

Čudovito naselje vrh 187 metrov visokega griča, ki je vidno že od daleč, se je do leta 1955 imenovalo Sveti Križ. Po tem letu Vipavski Križ. Domačini pa mu pravijo preprosto Križ. Ne glede na ime pa bo sprehod po njem balzam tako za oči kot tudi dušo, saj je Vipavski Križ eno najlepših mestec pri nas, hkrati pa turistično še nerazvit. Nekakšna speča princeska, kot mu je ljubkovalno dejal najin vodič.

 

 

KJE PUSTITI AVTODOM

Avtodom lahko pustimo na zadnjem velikem parkirišču neposredno pod mestnimi vrati, kjer že stoji avtodom enega od meščanov. V času večjih prireditev nižje doli, v bližini pokopališča uredijo parkirišče za avtobuse, kamor usmerijo tudi avtodome.

Z avtodomom na Križ

V bližnji prihodnosti imajo namen urediti PZA neposredno ob otroškem in športnem igrišču lučaj od gradu.

 

 

POSELJENO OD PAMTIVEKA

Ti kraji so bili poseljeni že pred našim štetjem, hrib, na katerem danes leži Vipavski Križ, še posebej. V času rimskega cesarstva je v bližini tekla pomemba cesta med Oglejem (Aquileia) v breg, pa čez Hrušico (Ad Pirum) do Ljubljane (Emona). Prvi pisne listine o kraju segajo v 13. stoletje, ko je vojvoda Bernard Koroški leta 1252 naselje Villa Crucis podaril opatiji v Rožacu blizu Čedada. Konec 15. stoletja, po uspešnem turškem zavzetju Gorice, je takratni goriški škof dal zgraditi štiristolpni grad kot nekakšno predstražo Gorice iz smeri notranjosti današnje Slovenije. Leta 1483 so ga Goriški grofje obdali z obzidjem zaradi nevarnosti vpadov turške zalege. Leta 1507 je kraj pridobil tržne pravice, leta 1532 pa ga je cesar Ferdinand povzdignil v mesto (v duhu varčevanja z vojnimi izdatki, ki so bili seveda mnogo višji od desetine, ki so jo pobrali lokalnemu prebivalstvu poprej). Leta 1636 so zgradili kapucinski samostan izven mestnih zidov, v katerem je živel tudi pridigar Janez Svetokriški. V njem danes živi šesterica bratov kapucinarjev, ki zgledno skrbijo za cerkev in samostan. V njem je v desni grobnici pokopana grofica Eleonora, sama cerkev pa je simpatično skromna, a hkrati veličastna.

 

 

SPREHOD PO MESTNIH ULICAH

Najino raziskovanje Vipavskega Križa se je pričelo s snidenjem z lokalnim vodičem, gospodom Ljubom Žgavcem, bivšim avtodomarjem, predvsem pa velikim poznavalcem zgodovine in pikantnih anekdotic, s katerimi popestri že tako nič kaj suhoparen sprehod med ozkimi uličicami. Mesta, kot nama že ob začetku »ture« ponosno razodene. Kraj je namreč postal mesto mnogo pred bližnjima in mnogo večjima Vipavo in Ajdovščino. Vipavski Križ je preprosto poseben, pravljičen in čudovit.

Vipavski križ

Vipavski Križ
Vsakomur, ki se bo med ozke ulice, ki so belo in temno tlakovane, priporočava, da se dogovori za ogled z vodičem. Sicer je mesto lepo že samo po sebi, a v družbi s poznavalcem bo ogled mnogo zanimivejši. Različni tlak, ki sem ga omenil malo višje je namreč takšen zato, ker si je oblast pred mnogimi stoletji bele ulice rezervirala zase, temneje tlakovane pa so bile namenjene ostalemu prebivalstvu. Kot zanimivost – kraj je zelo zgodaj postalo mesto, edini davek meščanov oblasti pa je bila vojaška služba. Do smrti; naravne ali »službene«. Gospoda je namreč hitro doumela, da je vojaščina draga, oprema še bolj. Pa so ta strošek lepo prepustili svojim podanikom …
Večina zgradb v Vipavskem Križu je spomeniško zaščitena, mestece pa sodi med zgodovinsko najzanimivejše kraje na Vipavskem. Hiše so zaradi omejenega prostora vrh hriba stisnjene v zavetje gradu in obzidja, na katerega so se začele naslanjati po letu 1636. Najstarejši del naselja ima ozke ulice z eno in dvonadstropnimi (zaradi dozidav spričo pomanjkanja prostora) hišami, ki so bile kasneje zaradi požarov prezidane, zato je v njih ohranjenih le malo prvotnih gotskih elementov.

Vipavski Križ

Sprehod začnemo z vstopom skozi mestna vrata, ki so novejšega datuma, ter se usmerimo naravnost skozi starejša vrata, ki so ozka, nizka, kar malce utesnjena. Kako ozek je vstop je jasno ob pogledu na oba stebra, kjer je pustilo svoj podpis marsikatero avtomobilsko ogledalo. Po belo tlakovani ulici se sprehodimo do križišča – desno vodi pot do župnijske cerkve povišanja sv. Križa, mi pa se usmerimo naravnost po temno tlakovani ulici. Levo in desno so vhodi v tesno nagnetene hišice, zelo zanimiva pa je zadnja hiša na levi, nekoliko rožnato obarvana, ki ima pozidan balkon. Ja, tako romantično deluje, a nekoč ni bilo dobro postavati pod njim. Balkon je bil namreč stranišče, to pa narejeno tako, da so iztrebki v prostem padu padali na ulico spodaj, od koder so jih počistili mestni komunalci. Nič kaj romantično, mar ne?
Usmerimo se desno, ulica se še bolj zoži, z vsakim novim korakom pa se odpre pogled na kak detajl, ki polepša dan. Tu šopek rož na malem oknu, tam mala »kapelica«, božja podobica stisnjena v zid, spet drugje čudovita vhodna vrata. Kmalu smo na trgu pod cerkvijo, kjer stoji mestni vodnjak. Vrh hriba ni bilo pričakovati vode ali izvira, zato so meščani kopali navpično navzdol. Skopali so dobrih 25 metrov, a vode niso našli, zato so vanj speljali kapnico.

Vipavski Križ

Vodnjak je lepo ohranjen, ob njem pa je zapuščeno poslopje, v katerem je bila pod italijansko oblastjo postaja karabinjerjev in v njej zapori. Pogled skozi okno razkrije odlično ohranjena vrata zaporniških celic, na žalost pa je zgradba zanemarjena na pol podrta. Pogled na hišo s hišno številko 52 razkrije vzidano topovsko kroglo – bojda je francoskega izvora, vzidana pa je v opomin, da se bo grof še vrnil (in res se je).
Po stopnicah se povzpnemo do cerkve, ki je na zahodnem in severnem delu je obdana z obzidjem, na vzhodu pa do župnijske cerkve vodi baročen dostop s stopniščem.

Vipavski Križ

Cerkev se prvič omenja že okoli leta 1200, prvotno pa je bila podružnica vipavske župnije. Leta 1785 je postala središče samostojne župnije. Konec 15. stoletja je bil dograjen prezbiterij, ladja pa je v jedru še gotska. Povečana je bila leta 1660 in takrat je bil barokiziran tudi prezbiterij. Leta 1682 so prezbiteriju prizidali zakristijo, ladji pa kapelo. V drugi polovici 18. stoletja so oblikovali fasado kakršno lahko občudujemo danes. Kapelo, prezbiterij in ladjo je s freskami okrasil Clemente Del Neri. Veliki oltar svetega Križa je iz marmorja. Zvonik naj bi bil visok toliko kot je globok vodnjak – 25 metrov. Na ograji župnišča je vzidana spominska tabla, na kateri piše, da je na tem mesta leta 1563 pridigal sam Primož Trubar.

Vipavski Križ
Od cerkve se vrnemo po »beli« ulici nazaj do starih mestnih vrat in se usmerimo desno. Ulica je široka in kmalu se razširi v večji trg. Ob njem so nanizane galerija, pa manjša trgovinica z lokalnimi produkti, trg pa se na vrhu izteče v graščino, v kateri danes domuje podružnična šola. Razvaline gradu niso ostanek druge svetovne vojne, temveč so starejšega datuma.

 

 

GRAD NA KRIŽU

Grad je bil po zapisih Ivana Stoparja, največjega poznavalca gradov na Slovenskem, prvič neposredno omenjen leta 1535, čeprav lahko ponekod zasledimo podatek, da je bil pozidan že konec 15. stoletja. Poznejše utrjevanje naselja so pospešile vojne med Habsburžani in Benečani. Habsburžani, ki so nasledili goriške grofe, so ga zastavili grofu Vitu della Torre, sinu prvega svetokriškega grofa Ivana Feba. Vitov sin Franc, z nemškim vzdevkom grof Thurn iz Sv. Križa, pa je nato, ko je postal goriški deželni glavar, leta 1547 prodal gospoščino svojemu sorodniku Ahacu iz pliberške veje grofov Thurnov. Leta 1589 preide grad spet v posest svetokriških Torrejev - Thurnov, ti pa so ga leta 1605 prodali grofom Attemsom, ki so ga obdržali v naslednjih stoletjih. Ko so leta 1809 Vipavsko dolino zasedli Francozi, so Attemsi Križ za nekaj časa zapustili in se kasneje spet vrnili. Kmalu po vrnitvi so pričeli posestva odprodajati. Zadnji graščak Kristijan Karel Nikolaj Attems je leta 1842, ko se je preselil v Furlanijo, stavbo zapustil.
Svetokriški grad je pozidan po italijanskih vzorih, ki črpajo svoje pobude neposredno iz antične tradicije. Oblikovan je kot nizek renesančni kastel s štirimi enonadstropnimi stanovanjskimi trakti in štirimi mogočnimi okroglimi stolpi - rondelami na vogalih, ki s svojo višino ne presegajo višine ostale gradnje. Po besedah najinega vodiča so okrogle stolpe zidali zato, da so topovske krogle težje predrle debele zidove. Upali so, da se bodo krogle odbile oziroma zid le oplazile.

Vipavski Križ
Grad, ki se nam spričo svojih masivnih stolpov - v pritličju so debeli približno dva metra - kaže na zunaj kot tipična utrdba, pa je ob vstopu v dvorišče videti kot dvorec, saj krila z razvrstitvijo in značajem svojih oken in drugih odprtin v ničemer niso utrdbenega značaja. Vse govori o udobju in razkošju življenja njegovih nekdanjih prebivalcev.
Gosposko je z gradu pregnala burja, ki je prvega januarja 1864 pribesnela s Trnovskega gozda in odnesla streho. Od takrat je grad obsojen na propadanje, od njega pa je ohranjena čudovita klet, v kateri se odvijajo različne prireditve. 

Vipavski Križ

Klet je resnično vredna ogleda! Vipavski Križ pa obiska, saj gre za enega najlepših biserov s častitljivo zgodovino pri nas.

Vipavski Križ