V bližini Ormoža, pravzaprav pred mestom, če se boste pripeljali iz smeri Ptuja, leži na naši levi na nekoliko dvignjenem mestu grad Velika Nedelja, ob katerem stoji župnijska cerkev svete Trojice.
Kraj je dobil ime po pomembni bitki na veliko noč leta 1199, v kateri je Friderik Ptujski, salzburški ministerial, še neposeljeno zemljo na tem območju po hudem boju iztrgal Madžarom in jo kasneje, kot zahvalo za pomoč v bojih, podelil nemškemu viteškemu redu. V darilu je združil širšo velikonedeljsko okolico v zemljiško gospostvo ter na njem ustanovil redovno postojanko oz. komendo nemškega viteškega reda s hospitalom Device Marije. Friderik Ptujski je red zadolžil, da tamkajšnjo prazno in neobljudeno zemljo ponovno poselijo in jo branijo pred ogrskimi vpadi.
Istoimenski grad Velika Nedelja, ki stoji nedaleč od cerkve Svete Trojice, se prvič omenja leta 1273, a je v zasnovi gotovo nastal že kmalu po letu 1200. V začetku je bila tam skromna redovna posest, ki se je leta 1259 imenovala Terra Nedelk et Zunk sita inter Drauam et Mura, sam grad kot središče viteške posesti pa se kot haus Suntag omenja šele 1321.
Njegovo srednjeveško jedro kljukastega tlorisa je še ohranjeno v jugozahodnem delu sedanje grajske stavbe, kjer so na dvoriščni strani v pritličju prezentirane tri ozke pokončne line, ki bi lahko bile še iz 13. stoletja. V današnji obliki gradu prevladuje vpliv renesanse, ki jo je grad dobil ob temeljiti obnovi in razširitvi v času barona Marquarda von Eckh und Hungerspach. Poznejše predelave, zlasti tiste v prvi polovici 18. stoletja (1723 in 1730), niso bistveno spremenile zunanje podobe. Omejile so se predvsem na višinsko izravnavo traktov, nadzidavo vogalnih stolpov, na baročno preoblikovanje fasad ter na poenotenje oken in vrat.
Takrat so v vzhodnem delu gradu uredili razkošno balustradno stopnišče (balustrada – doprsni ali tudi nižji zid na balkonu, stopnišču ali terasi, oprt na vrsto okroglih ali mnogorobih stebričkov), v južnem traktu pa nadstropno grajsko kapelo. Dvorišče je brez arkad, na njem pa je ohranjen še baročen vodnjak s kovano krono in pogonskim mehanizmom.
V grajski kapeli so bile tudi znamenite gotske plastike sv. Katarine, sv. Barbare in Sočutne iz prve četrtine 15. stoletja. Gre za del znamenite skupine plastik na ormoškem področju, h kateri spadajo še sv. Marjeta in sv. Doroteja, Lepa Madona s Ptujske gore in Sedeča Marija z otrokom v cerkvi sv. Jakoba v Ormožu.
Nadvse zanimiva je bogata etnološka zbirka izpostave ormoškega pokrajinskega muzeja, v kateri je razstavljenih okrog 900 eksponatov, ki pričajo o življenju tukajšnjih ljudi. Zbirka obsega stara kmečka orodja, naprave in pripomočke, ki jih danes ne najdeš na nobeni kmetiji več.
Zanimivi so stari leseni lojtrniki (lójtrnik – voz z lestvi podobno pripravo na straneh) in seveda ročno pletene košare iz vrbovih vej, žrmlje (žŕmlje – priprava z dvema kamnoma za ročno mletje žita), preše, kolovrati in ostala kmečka orodja.