Najbolj razširjena osnova avtodomov in predelanih kombijev, Fiat Ducato, je bil prvič predstavljen leta 2006, od takrat pa je doživel dve temeljitejši prenovi. Ob zadnji, letos spomladi, ko je prejel tudi motorje, ki ustrezajo najnovejšemu okoljevarstvenemu standardu EURO6 d-temp, so mu končno namenili tudi »pravi«, recimo mu klasični samodejni menjalnik. Prej je ponujal le robotiziranega.

Kako razširjen je Fiat Ducato najlažje ponazorimo z dejstvom, da iz tovarne Sevel v bližini Pescare vsakih 48 sekund odpelje eno vozilo, dnevno pa jih dokončajo skoraj 1200. Tisoč dvesto!!

Preden se posvetimo voznim občutkom z Ducatom z novo devet stopenjsko avtomatiko, poglejmo, katere vrste menjalnika so, poleg ročnega, seveda, sploh na voljo.

VRSTE SAMODEJNIH MENJALNIKOV

Po definiciji je samodejni tip menjalnika, ki sam prestavlja med različnimi prestavnimi razmerji med premikanjem vozila, in voznika osvobodi pretikanja med prestavnimi razmerji med vožnjo.
Prvi samodejni menjalnik je bil plod razvoja bratov Sturtevant, ki sta prvega razvila že leta 1904, ponujal pa je dve prestavi. Sledil je legendarni Fordov model T, »Tin Lizzie«, ki pa je še vedno imel tudi stopalko »sklopke«, zahteval pa je tudi pozornost ob menjavanju prestav, tako kot ročni menjalniki.

Med samodejnimi menjalniki ločimo štiri različne tipe.

Prvi je klasični samodejni, ki je še vedno najpogostejši samodejni menjalnik, imenujemo pa ga tudi klasični hidravlični. Ti imajo hidravlično sklopko, ki se vklaplja odvisno od vrtilne hitrosti motorja. Ta »sklopka« je v osnovi kar posebej viskozno olje, ki se lahko zelo zgosti in s tem brez obrabe pomaga pri menjavi prestav.

Klasičnemu samodejnemu po razširjenosti sledi robotizirani menjalnik, ki je v osnovi ročni, le da ima vgrajene aktuatorje za prestavljanje. Takšnega je imel doslej tudi Fiat Ducato, vgrajen pa je bil sprva le v modele z močnejšim, trilitrskim motorjem EURO4 s prostornino 2999 cm2 in močmi 160 »konjev«, ob prenovi pred petimi leti pa z nekoliko »manjšimi« motorji prostornine 2,3 litra in močmi od 130 pa vse do 177 »konjev«.

Vmes so v njihovi zgodovini tu in tam posegli tudi po brezstopenjskih CVT-menjalnikih, ki jih še dandanes najdete predvsem v japonskih vozilih - Subaru, Nissan in tudi Toyota -, na voljo je tudi, na primer, v Renaultovem mestnem terencu Koleos. Ta menjalnik deluje podobno kot brezstopenjski menjalnik skuterja. V ohišju sta stožca, ki se razmikata in s tem ustvarjata neskončno število prestavnih razmerij.

Dvosklopčni samodejni menjalnik, po najbolj razširjeni verziji med uporabniki poznan tudi kot DSG, lahko v osnovi opišemo kot dva individualna ročna menjalnika, vsak s svojo sklopko, ki se nahajata v enem ohišju in delujeta kot ena enota. Torej, ima dve sklopki, eno za lihe in drugo za sode prestave. Običajno z njim operiramo v popolnoma samodejnem načinu, velika večina pa jih ima možnost samostojnega pretikanja prestav v pol samodejnem načinu, ki je sicer še vedno pod vplivom menjalnikove elektrohidravlike.

VOŽNJA S SAMODEJNIM MENJALNIKOM

Samodejni menjalnik ima štiri različne »prestave«. Najbolj razširjena kulisa je P-R-N-D, torej »Park«, ko se ustavite, »Reverse« (rikverc po domače), »Neutral« in »Drive«, ki označuje vožnjo naprej. Druga razlika v primerjavi s klasičnim ročnim menjalnikom pa je odsotnost pedala sklopke, kar pomeni, da bo vaša leva noga med vožnjo počivala.

V novem Fiatu Ducato se od letošnje pomladi vrti le še 2,3-litrski turbodizelski motor, ki pa ponuja štiri različne moči. Najšibkejši ima 120 »konjev«, sledijo pa še 140, 160 in 180 »konjske« izpeljanke. Slednje si lahko omislite tudi s samodejnim menjalnikom.

Preizkusili smo ga tako v klasičnem kombiju (za preizkus nam je bil na voljo najmanjši model Ducata, tako imenovani L1 H1) z motorjem s 103 kilovati (140 »konjev«) kot v avtodomu, kjer je 3,5 tonskega integrirca poganjal motor s 118 kilovati oziroma 160 »konji«.

Novi samodejni menjalnik proizvajalca ZF ponuja devet prestav, ki zagotavljajo boljši navor in s tem večje udobje vožnje. Pri najmočnejšem motorju s 180 »konji« celo do 12,5 odstotka več navora kot v navezi s klasičnim ročnim menjalnikom. Vozniku sta na voljo dve možnosti pretikanja – samodejna, kjer vse delo opravi avtomatika, ter ročna, imenovana »Autostick«, kjer s pomikanje ročice menjalnika naprej in nazaj pretikamo med prestavami (naprej v nižjo, nazaj oziroma k sebi, v višjo).
V samodejnem načinu lahko izbiramo med naslednjimi načini vožnje:
-Normal
-Power – pri polni obremenitvi vozila, kar je avtodom ves čas, in pri strmih vzponih. Vozilo pretika v višjih obratih, poraba je nekoliko višja kot v načinu »Normal«
-Eco – za vse tiste, ki se zavedate obremenjevanja okolja z izpusti in se med prijatelji hvalite, kako nizko porabo ima vaš avtodom. Ta režim je namenjen vožnji po avtocestah. Tu avtomatika pretika v nižjih obratih in že pri nizkih hitrostih pretakne v višje prestave.
Za primere prehitevanj ali pa dirkanja s »pole position« pred semaforji, je na voljo tudi možnost »kick down«, ko pri pritiskanju pedala plina do konca, menjalnik prestavi prestavo ali dve nižje in zagotovi boljše pospeševanje.
Med vožnjo menjalnik gladko in zvezno prestavlja, cukanja skorajda ni. Glede na to, da bo povprečno doplačilo za novi samodejni menjalnik pri nas z vštetim 13 odstotnim DMV nekje med 3000 in 3500 evri, sem prepričan, da bo veliko lastnikov novih vozil poseglo po tej možnosti. Nenazadnje že stari robotizirani menjalnik ni bilo dosti cenejši, hkrati pa avtomatika zelo razbremeni voznika med vožnjo. Predvsem na dolgih relacijah, ko je treba v enem dnevu prevoziti dolge razdalje na avtocestah, se v kombinaciji s tempomatom izkaže za odličnega sopotnika vozniku.